Camino Portugues, opis

Camino Portugues je ena od številnih Jakobovih poti, poteka po Portugalski in Španiji. Dolga je 614 km, začne se v Lizboni in konča v Santiagu. V osnovi se začne v Portu, a so jo že pred leti podaljšali ter markirali še odsek od Lizbone do Porta.
Lahko bi jo razdelili na tri nekoliko različne odseke: prvi poteka od Lizbone do Porta, drugi od Porta do Valence na meji s Španijo in tretji del po Španiji do Santiaga.
Prvi del je najdaljši, dolg 376 km, je slabše označen, občasno poteka po zelo prometnih cestah, skozi industrijske cone, organiziranih prenočišč ni, a se streho nad glavo vedno najde. Spati je mogoče v privatnih sobah, hotelih ali v gasilskih domovih. Cena dvoposteljne sobe je 30-40€, prenočevanje pri gasilcih pa stane 3€, na voljo je tuš in pena na tleh v skupnih prostorih.
Dnevne etape so zaradi pomanjkanja prenočišč precej dolge, večinoma prek 30 km, zato so fizično zahtevnejše. Vse te "pomanjkljivosti" pa odtehtajo srečanja z domačini Portugalci, ki so izjemno srčni, odprti in neposredni ter pripravljeni pomagati v vsakem trenutku. Prijaznejših ljudi še nisva srečala. V tem delu je tudi nekaj res lepih starih mest, denimo Santarem, Tomar, Coimbra, večji del poti poteka ob rekah, med polji, skozi vasice, sadovnjake. Predvsem citrusov je na pretek, radi vam jih bodo dali, če vprašate. Pot je zelo samotna, kar ni nujno slabo, na vsem delu sva srečala le 5 romarjev, vsi so bili že "stari mački", zelo smo bili veseli drug drugega.
Drugi del od Porta naprej, dolg 114 km, je odlično markiran, odseki so krajši, družbe pohodnikov je dovolj, prav tako je na voljo več različnih prenočišč, pojavijo se tudi prvi albergi, skupinska poceni prenočišča. Nekaj posebnega je prvi odsek od Porta do Vila do Conde, ki je pravzaprav alternativa. Poteka tik ob morju, večinoma po dolgi plaži, skozi ribiške vasice. Čisti užitek.
Zadnji del je španski, zelo podoben caminu frances. Ta del je dolg 124 km. Romarji so številni, prenočišč je dovolj, markacije nekje slabše, drugje boljše, a je pot znana in te vsakdo pravilno usmeri, če se v kakšnem trenutku ne znajdeš. Oglašujejo menu per peregrinos (menije za romarje) in druge njim podobne storitve za romarje. Albergi so polni, živahni, predvidevam, da v glavni sezoni tudi zasedeni. Pot je razgibana, a večjih vzponov ni.
Za celo pot potrebujemo slab mesec, za odsek od Porta do Santiaga pa kakšnih 10-14 dni, zato je pot primerna tudi za tiste, ki nimajo veliko časa. V tem delu sva srečala zelo veliko mladih ljudi.
Zakaj je toliko romarjev, kaj vleče ljudi na dolge poti, popularnost camina se celo povečuje? O tem pa prihodnjič.

Camino Portugues je markirana z rumeno puščico in stilizirano Jakobovo školjko.

Sv. Jakov v katedrali v Portu.

Najlepše so gozdne poti.

Jakobov kipec na hiši Marie in Luisa  Ceu v Fashi.

Cilj večine Jakobovih poti.

Vsi Jakobovi kipci so pri romarjih priljubljeni.

(Je)bela cesta, kako je vroče!

28. maj: Valenca - Porrino

V hotelu* je zajtrk bolj skromen, zato sva tako kot še štirje kolesarji hitro opravila z njim in krenila prek mostu (prav zdaj ga obnavljajo) čez reko Minho v Španijo. Skoraj se nama je malo stožilo, ko sva zapuščala prijazno Portugalsko.
V španski Tui, utrjeno staro mesto, sva prišla prav hitro in pred katedralo srečala iste štiri kolesarje, ki so povedali, da so Brazilci, kolesarijo od Lizbone v Santiago. Izmenično smo se pofotkali, oni so odbrzeli naprej, midva pa na kavo. Kmalu sva se prepričala, da sva v novi državi, ko sva za kavo plačala 1,10€, torej enkrat več, kot sva se tako z lahkoto navadila.
Čeprav drugačen kot sosednja Valenca je tudi Tui luštno staro mestece; mimogrede sva ugotovila, da je Karina tukaj odprla kšeft, prodaja lončenino in podobne izdelke za dom (glej fotko).
Nato sva poiskala Vodafon, da bi nabavila špansko sim kartico za ipad. Prijazni uslužbenki Marii Jose sva pokvarila jutro, ker se je mučila eno uro, vmes je za nasvet poklicala najmanj pet različnih ljudi, dokler ji ni nekdo razjasnil skrivnosti, kako se jo aktivira. Tukaj nimajo predplačniškega časovnega zakupa kot na Portugalskem, pač pa sva kupila 1gb prenosa, ki ga lahko trošiva 1 mesec. Mislim, da je bila Marija Jose na koncu vsaj tako vesela kot midva, ker je uspelo, pa še nekaj novega se je naučila.
Pot se je precej časa vijugala skozi zelenje, ob potoku, prek starih mostov (Tomi!), skozi gozd. Že(l)jno sva pričakovala v knjižici napovedano počivališče vrh hriba, malo sva se že pogovarjala, kaj bi nama teknilo, ker je bilo že krepko čez poldne, a sva se uštela. Na klopcah je sicer posedalo zelo veliko ljudi, ki so se tja pripeljali z avti in s seboj imeli tudi malico, nekateri celo tople posode jedi, iz katerih se je še kadilo. Bili so pač dobro poučeni, da se tu ne dobi nič, ker je lokal zaprt.
Midva, nepoučena, sva se napila vode in spustila v dolino, kjer pa sva kmalu naletela na zunaj precej zanikrn bar, a so nama pripravili prav okusno malico.
Porrino, ki sva ga določila za današnji cilj, ima ogromno industrijsko cono, mimo katere sva hodila v mestno središče dobro uro, prehitevali smo se z drugimi, dolgočasne poti naveličanimi pohodniki, med njimi tremi Američankami, s katerimi se srečujeva zadnje dni. V mestu sva naletela na Wernerja, ki se je namestil v hotelu, midva pa sva se danes odločila za poceni albergo per peregrinos (5€).
Mesto Porrino je bolj neugledno, bloki so brez dobre arhitekturne ideje nametani tik ob stare hiše.
Nastanila sva se v sobi s 24 posteljami, a vse niso zasedene. Hiša stoji na bregu rečice Loura, polne rastlinja, ki ji daje lepo zeleno barvo. Zdi se mi pomirjujoča, drugačna kot naše nocojšnje bivališče, ki je zaenkrat zelo bučno. Upam, da ga bo utrujenost stanovalcev pravočasno umirila.

"Karinin" lončarski butik

Galicijski koruznjak

Tui, pred katedralo, zadaj brazilski kolesarji

Tui, Puente da Veiga

Cruceiro San Telmo

27. maj: Rubiaes- Valenca

V nasprotju z napovedjo je zjutraj deževalo. Perilo, ki se je sušilo zunaj, je bilo še malo vlažno. Žal nimava s sabo vrvice in nekaj ščipalk, s čimer bi problem sušenja pogosto lahko rešila kar v sobi. Pa ne le to, v kombinaciji z že omenjeno ruto lahko z vrvico in ščipalkami ustvariš nekaj zasebnosti v skupinskih spalnicah, kadar so ležišča zelo blizu skupaj. Letos sicer nimava teh težav, ker so se skupinska prenočišča, albergi, pojavila šele zdaj, prej jih sploh ni bilo. Namig je namenjen Mileni, ki jo gotovo malo že daje "rajzefiber" pred odhodom na Camino Frances, tam pa je v tem času pričakovati zelo veliko romarjev in polna prenočišča. Milena, še tanke tekaške rokavice vzemi s seboj, zelo zgodaj zjutraj ali v dežju tako lepo pogrejejo roke.
Tukaj ne vstajamo prav zgodaj, pri zajtrku ob 7.30 se nas je zbralo vseh osem, ki smo spali v O Repouso do Peregrino: poleg naju še Werner, Gisela in Bernhard, par Avstralcev in Kanadčan. Pestra družba in glasen pogovor, čisto drugačna scena kot sva je bila do sedaj vajena na tej poti. Kasneje sva na poti in v barih srečevala še številne druge pohodnike, nekatere glasne, druge bolj zazrte vase, take, ki raje hodijo sami.
Ker naju je danes čakalo samo 17 km, sva druge puščala naprej, hodila počasi in se pogosto ustavljala. Vmes sva se oblačila in slačila, ker je bilo vreme zelo nestabilno, pot pa lepa, kamnita, med zelenjem, ob vodi, brez hudih vzponov. Tablo, ki je vabila na menu peregrinos, sva posebej fotkala ob misli na Alenko, da se ji obudijo lepi spomini.
Prav uživala sva na današnji poti. Pozdravljala sva redke domačine, ki so se že prikazali iz hiš. Možakar na nekem vrtu naju je poklical bližje in nalomil nekaj vej češnje hrustavke. Joj, kako debele in sočne so bile, še kar nekaj časa sva se sladkala z njimi.
Ob vstopu v Valenco, zadnje portugalsko mesto ob meji s Španijo, sva se ustavila v churasquerii, to je lokal, kjer pečejo perutnino, prodajajo tudi za sabo. Piščance na nek način prej sploščijo (obtežijo?) in pred peko marinirajo. Že nekaj časa naju je mikalo, da bi jih enkrat poskusila. No ja, čisto v redu perutnina, a nič posebnega, kura kot kura.
Valenca je stara trdnjava z mestnim jedrom, okoli katere je zraslo moderno mesto. Trdnjavski zid je zelo dobro ohranjen, staro mesto pa obnovljeno, polno lokalov, trgovinic, ozkih ulic. Danes je nedelja, zato se je sprehajalo veliko družin, trgovine pa so bile odprte. Tudi midva sva se počasi sprehajala po slikovitih uličkah ter posedela na soncu. Ja, to se je res spremenilo, zdaj celo iščeva sonce, prej sva pa bežala pred njim.
Namesto večerje v restavraciji sva si naredila "poslovilca" od Portugalske kar v sobi. Kupila sva nekaj sira in steklenico dobrega vina tinto iz Doura ter se spomnila nekaterih trenutkov v zadnjih treh tednih, ki jih ne bova prav zlahka pozabila, tistih najlepših pa nikoli.

Ker jih ni mogel hitro natrgati, nama je nalomil vej s češnjami.

Preko mostu, spet in spet.

Prijazen gospod s češnjo.

Valenca, v starem mestu za trdnjavskim obzidjem

Valenca

Most

Slastne hrustavke

Valenca je polna trgovinic.

Meni za romarje

Valenca je lepo obnovljena.

Valenca, trdnjavski zid