Pescara

 Pravzaprav naj bi bil naslov tega prispevka Pot na jug Italije ali vsaj Pot do Pescare, a kaj, ko se na poti ni nič kaj posebnega zgodilo. Trikrat ali štirikrat sva se ustavila po svoji volji, enkrat pa sva malo po Bologni za dve uri ostala ujeta na avtocesti zaradi prometne nesreče. Ko se je po Anconi spet napovedoval zastoj, sva avtocesto zapustila in zatem sva se počasi, od enega do drugega semaforja po polžje poremikala proti Pescari. Ves čas ob morju, od katerega nas je ločila ograjena železniška proga, speljana takorekoč po plaži, do katere se da tu in tam priti po podhodu, redkeje podvozu. Enega sva seveda izkoristila, da sva se od blizu naužila velike modrine. Neskončna peščena plaža, za zdaj povsem brez kopalcev, ki jih že pričakujejo na gosto postavljena stojala za senčnike in ležalnike. Hm, takšna plaža poleti ne bi bila najbolj po mojem okusu, a saj senčniki ne čakajo name.

Potem pa Pescara. Lokacijo prenočišča sva hitro našla, počakala prijazno stanodajalko Francesco, nekako smo razrešili tudi problem parkiranja, soba solidna. Sprehod ob sončnem zahodu. Pescara na prvi pogled ni videti nič posebnega. Mesto ribičev. V morje se zajeda izredno globok zaliv, poln ribiških ladij. Prek zaliva vodijo številni mostovi, najlepši in najmodernejši je tik ob morju. Tega uporabljajo številni rekreativci in tudi midva sva ga izbrala za prečenje zaliva, zatem pa sva se skozi na široko odprta vrata ograje odpravila po drugi strani zaliva navzgor, da bi se prek prvega naslednjega mosta vrnila na svojo stran. Žal ni bilo izhoda niti na prvi, drugi, tretji, četrti... most, dokler navsezadnje na koncu v ustju zaliva nisva ugotovila, da sva ”živa zazidana”. Visoka žičnata ograja je vse naokrog zapirala izhod. Kaj zdaj? Spet nekaj kilometrov nazaj po isti poti? Ni govora, predaleč in preneumno se nama je zdelo. In tako sva nekako preplezala tisto ograjo, jaz celo v dolgi obleki. Gledalcev nisva opazila, razen če je bila kje kakšna skrita kamera. Ni važno. Bilo je neizogibno. In zabavno. 

Stric štrudlčkar

Kamenjak, akvarel

Lahko rečem, da imam srečo. Pred leti, ko je skupaj s prvim pokojninskim odrezkom nastopila svoboda, nekakšna trajna odveza od dolžnosti, ki si jih izmišljajo drugi, se mi je odprlo neskončno polje novih priložnosti. To darilo seveda dobi vsak, ko se upokoji, a ga različno izkoriščamo. Sama zdaj opravljam številne nove ‘poklice’; rada sem popotnica, vrtnarka, slaščičarka, sprehajalka (sebe in drugih), družabnica, pripovedovalka pravljic, bralka, pohodnica,  fotografinja, blogerka, slikarka… In tako naprej brez konca in kraja! Najljubši od vseh pa mi je ‘poklic’ babice.

Babica seveda ni poklic, je samo sorodstvena vez. A če jo vzameš zares, je mnogo več kot to. Zaenkrat imam tri ‘delodajalce’. Stari so trinajst, skoraj deset in dve leti. Ob koncu poletja dobim še eno šefico.

Počitnice z vnuki so neke vrste koncentrat vzajemnega razvajanja. Pri nas se začnejo takoj po koncu šole, ko sta starejša dva še polna adrenalina, nakopičenega zadnje tedne, ko se šolske obveznosti povečujejo prek znosnih meja, hkrati pa topli junijski dnevi in še bolj dolgi, svetli večeri z magnetno močjo vabijo na prosto. Če ne veste, o čem govorim, se spomnite svojih otroških let.

Ob pričakovanju sproščenih počitniških dni v kampu me je kot navadno tudi malo skrbelo, če bova z dedkom nalogi kos. Samo da ne bi kateri od ta malih zbolel ali bognedaj padel po skalah! Vse drugo bomo pa že kako. Saj razumete, dedki in babice, ali ne?

Zadala sem si nalogo, da bom najprijaznejša babica na svetu. Taka, ki ne sitnari, vsaj ne preveč, le mokre kopalke bodo sami obešali na vrv, da se bodo posušile pred naslednjim skokom v vodo. Najmlajši seveda ne, ta bo nagec, v dobrem tednu ga bomo morda celo navadili na kahlico. Z dedkom bova skrbela, da bodo pili dovolj vode, skrbno jih bova mazala z sončno kremo, da jih ne bo opeklo, malo jih bova tudi opominjala k umivanju zob in nog pred spanjem. A vse samo zlepa, saj so vendar počitnice!

Predvsem pa sem se odločila, da jim bom dobro kuhala. V mislih sem imela okusno in zdravo hrano, saj bodo po plavanju gotovo vse z apetitom pospravili. Z domačega vrta sem med drugim prinesla vrečo bučk, ki bodo prav prišle za zelenjavne juhe ter podobne zdrave jedi.

Bivanje v kampu sem si, priznam, zamišljala precej idealistično. Ko bodo zjutraj vstali, seveda jih ne bova nič priganjala, bodo vsi trije sedli za mizo, letos tudi ta mali že na velik stol, da bo lahko bingljal z nogicama, z dedkom pa bova uživala, ko jih bova imela takole na kupu. Od morja bo prijetno pihljalo, ko bomo v senci borovcev poslušali škržate. Skuhala jim bom kakav ter namazala na kruh maslo in med…

Realnost je bila malce drugačna. Precej pred drugima dvema je iz prikolice prihlačal najmlajši. Skoraj hkrati je okrog ovinka prišel fant s pladnjem, polnim krofov in drugih sladkih pregreh. Dvignil je prtiček in začel ponujati vse najboljše, kar premore lokalna pekarna. Štrudlček bom, so se malemu zasvetile očke. Pa vzemimo tri jabolčne zavitke, naj imajo otroci danes bolj sladek zajtrk, sem se v hipu odločila. Bo pa za kosilo zelenjavna juha ali kaj podobno zdravega, sem potihem načrtovala. Ja pajade, bil je račun brez krčmarja.

Na koncu se je vseeno vse kar dobro izteklo. Po počitnicah sva staršem vse tri junake predala v dobrem stanju: zdravje odlično, nekaj prask in odrgnin ne štejem, sicer pa z nama vred vsi dobre volje in razposajeni, kot se šika. Sonce nas ni opeklo, zobe smo si umivali, včasih zvečer še posebej tudi noge.

Le jedli nismo najbolj zdravo, priznam. Upoštevati želje in hkrati kuhati zdravo ne znam. V glavnem smo imeli na jedilniku makarone, pico, pečen krompir in dunajske zrezke. Samo enkrat mineštro. Pa vsak dan smo šli najmanj enkrat , včasih tudi večkrat na sladoled. In pojedli tudi nekaj bombonov. V vsem tem času nisem porabila niti ene bučke. Tudi maslo in med sta bolj samevala. Najmlajši, ki drugače pri jedi ne komplicira in z apetitom pospravi vse po vrsti, se je odločil, da bo redno zajtrkoval štrudlček ali pa nič. Stric štrudlčkar, kakor smo poimenovali fanta s sladkarijami, je prihajal ob zelo različnih urah, zato je postal najbolj težko pričakovana in vsako jutro zelo zaželena oseba.

 (Odprta kuhinja, 24. 7. 2017)

Dhermi

Pravijo, da je pod vasjo Dhermi ena najlepših albanskih obal. Vseh (še) nisem videla, a ta obala je res prekrasna. Pravzaprav sta dve: ko se v Dhermiju spustiš strmo dol k morju, prideš do križišča, kjer stoji brivčev kiosk (berber), ena cesta pelje levo, druga desno. Po obeh prideš na obalo, med seboj nista povezani, obe sta prekrasni: plaža z drobnim belim peskom, kristalno čisto turkizno morje, predvsem pa zelo malo turističnih objektov in v tem času skoraj brez turistov. Večina lokalov je že zaprtih, midva sva pristala na levi strani obale, šla čisto do konca do restavracije, ko je lastnik tik pred nama dal na vhod rampo in objavil, da zapira, ker je konec sezone. Zunaj pa 30 stopinj, morje ima skoraj ravno toliko. Čudno. No, nama vseeno ni nič manjkalo, nastanila sva se v lični beli leseni hišici z vsem komfortom (cena 20€ za noč), pet hišic ima skupno letno kuhinjo, ki jo za svojo družino uporablja tudi gospa Roni, ki oskrbuje objekte. To mini naselje ima na plaži svoje ležalnike in senčnike. Prav blizu sta bili tudi v tem času delujoči še dve restavraciji, obe slovita po svežih ribah, ki jih ribiči, kot sva videla, dnevno prinašajo, imajo pa tudi marsikaj drugega. V vasi sta dva "marketa", tako namreč piše nad vhodom, ponudba pa je seveda precej skromnejša od naših navad. Svež kruh pa dobijo vsak dan in nekaj drugih živil prav tako. Na robu naselja je bankomat, delujoč na vse vrste kartic in v vasi je že omenjeni brivec, Grk po narodnosti. Njegove storitve so preskušene in menda zasluži vse pohvale. 

V takem kraju ni težko biti na počitnicah, pa čeprav trajajo le dobra dva dneva in pol. Že jutri se bova odpeljala naprej, novim zanimivim krajem naproti ...

Lesene hišice ob plaži

Brivec

Brivec pri delu

Market v Dhermiju

Plaža Dhermi - levo

Kotliček na njivi

Ko smo kupili kos zapuščene Doričeve njive na Kamenjaku, skrajnem koncu istrskega polotoka, nismo imeli v mislih kmetovanja. Prav nasprotno, načrtovali smo čudovite počitnice. Zaplata tik ob morju je bila vsekakor primernejša za lenarjenje kot za okopavanje skope grude. Nismo se zmotili, desetletje počitnic na njivi nam je ostalo v najlepšem spominu, čeprav smo bolj malo lenarili.
V projekt smo šli skupaj z družino prijateljev in v skupnem gospodinjstvu smo si delili vse, med drugim tudi učenje preživetja v posebnih razmerah. Njiva je pač njiva, zato smo morali marsikaj improvizirati. Izmišljali smo si načine, kako poenostaviti in izboljšati vsakdanjik. Z vodo, ki smo jo prinašali od blizu in daleč, smo ravnali skrajno varčno. Ni nam bilo težko. Saj smo vendar imeli morje čisto pred nosom! Še košaro z umazano posodo smo potopili vanj. Res da je kdaj kakšno žlico odplaknilo, a take malenkosti nam niso bile mar.
Naša vsakdanja naloga je bila skrb za prehrano. Družinska skupnost se je občasno precej povečala; odrasli smo bili ves čas štirje, otroci pa so se z odraščanjem namnožili. Petim domačim so se pridružili prijatelji in včasih še prijateljev prijatelji. Vsi so bili dobrodošli. Nahraniti številno odraščajočo mladež pa ni bil mačji kašelj. Sonce in voda naredita svoje, da je lakota najboljši kuhar, pa so vedele že naše babice. Če si je kateri od otrok zaželel namazanega kruha, so ga isti hip hoteli vsi. Postavili so se v vrsto ter nestrpno mencali, medtem ko jim je eden od očetov potrpežljivo mazal kos za kosom.
Kuhali smo prav vsak dan, izmišljevali smo si primerne jedilnike za dneve, ko je najhuje pihalo in odnašalo plamen. Postajali smo poznavalci in krotilci vetrov, specialisti za burjo. Ko je več loncev čakalo v vrsti za plinski gorilnik, je bila prava umetnost skombinirati jedi ter hkrati vzdrževati ogenj, da ga veter ni upihnil. Pranje solate v burji je bila veščina, dosegljiva izbrancem. Kazalo je, da bo pripravljanje hrane ostalo zapleteno za vse večne čase, a se je izkazalo drugače.
Jeseni, ko je bilo do počitnic še daleč, smo v neki planinski koči zagledali bakren kotliček in v hipu se nam je posvetilo. To je rešitev! Mojster Gregor je potreboval veliko priprošenj in moledovanja, da ga je potrpežljivo nakoval do poletja, ko smo ga končno odpeljali na morje in preskusili. Nova pridobitev se je izkazala v več pogledih, pravzaprav je imel kotliček skoraj čudežno magnetno moč. K sebi je zvabil oba očeta, ki sta navdušena prevzela glavne kuharske naloge, ženskemu delu pa prepustila pomožne, denimo čiščenje zelenjave, pomivanje posode in podobno. Popolna kuharska začetnika sta se spremenila v prava chefa, v kotličku sta se naučila skuhati vse, od ocvrtega krompirčka do medvedovega golaža. No ja, palačinke smo seveda pekli še po starem.
Obljubljenih sardelic v marinadi kljub temu nismo dočakali, ker je oblast naš ljubi Kamenjak spremenila v narodni park, nam pa prepovedala kampiranje. Lahko pa na naši njivi spet posadimo krompir.

(Odprta kuhinja, 1. februar 2015)

Hoja

Hoja mi strašno dobro dene, čeprav bi se kakšen resen rekreativec gotovo namrdnil, da hoja ni prav hudo miganje. Odvisno, kako hitro, pogosto in daleč greš. Če je hoje za uro ali dve, hodim, kot bi se mi nekam hudo mudilo. Če je hoje za ves dan, je tudi tempo lahko zelo zmeren, še posebej, če to delaš dan za dnem. Med hojo se po glavi pletejo različne misli, tudi kakšna "pametna" je vmes. No ja, zame je pametna. Če greš dovolj daleč in vmes še na kakšen hrib, lahko na marsikaj pogledaš zviška in od daleč, mišljeno je dobesedno in v prenesem pomenu. Na ta način postanejo barve in odtenki preglednejši, ostri robovi se zaoblijo, špice izginjajo v daljavi. Blagodejno. In koristno!
Ko sva se zjutraj v dnevni rutini v hotelski avli posvečala branju časopisa, sem malo zastrigla z ušesi, ko je bilo nekje za najinima hrbtoma omenjeno, da danes sprehodi zaradi dežja ne bodo mogoči. Če bi dobesedno jemali vremensko napoved, je dež pravzaprav napovedan vsak dan. Kažejo ga skupaj z oblaki, včasih tudi s sončkom, ki kuka izza njega. Kaj od tega se bo torej zares zgodilo? Mene napovedi ne ganejo prav preveč, take črnoglede pa sploh ne. Ob omembi dežja pa sem pomislila, da bo danes treba obleči anorak čez kratke rokave. Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi bil dež resna prepreka dnevnemu sprehodu. Izkazalo se je, da je vreme idealno za pohod od strunjanskih solin do kopališča pod Belvederom. In nazaj. V vsako smer sem porabila dobro uro malo hitrejše hoje, ker sem si privoščila tudi nekaj postankov na nekaterih točkah, denimo ob križu, nato pa še malo naprej nad klifi. Ti dve točki sta mi na tej relaciji še posebej ljubi. V tem času ni padla niti kaplja dežja. Anorak je ostal na rezervni lokaciji, privezan okrog pasu. Ko sem se vrnila, so bili čevlji res malo blatni, hotelska avla pa je bila še enako polna. Nekateri so pogledovali ven in modrovali, ali že dežuje, in če ne, bo gotovo začelo vsak hip. Ni jim uspelo. Popoldne sva jo skozi tunel mahnila še do Portoroža in nazaj.

Strunjanske soline

Vse soline so mi pri srcu. Ne znam povedati razloga. Spomnim se tistih na Siciliji, pa v francoski Camargui ... Seveda pa sem najpogosteje v naših, Sečoveljskih in Strunjanskih. Mogoče so mi všeč zato, ker gre v vseh primerih za zaščiteno območje, v katerem so zelo omejeni posegi človeka, zato pa imajo svoj raj ptice in druga živa bitja. Močvirske rastline, slanuše ... Pa veter ima v solinah čisto poseben zvok. Ni lepšega, kot vzeti si čas, sesti nekje na samem, kolikor se pač da, se umiriti in prisluhniti.

Te dni sva blizu Strunjanskih solin, prepešačila sem jih po dolgem in počez. Večkrat. Potem v hotelski sobi ni bilo težko obuditi nekaj prizorov in jih prenesti na papir. Uživala sem obakrat, ob sprehanju skozi "motive" in potem, ko sem jih poskušala naslikati. Iz Strunjanskih solin je lep tudi pogled na Piran.

Na toplo

Vedno si želim, da bi šla čez zimo nekam na toplo. Kjer imaš lahko kratke rokave. Na prostem, seveda. Navadno to pomeni več ur neprijetne letalske vožnje na drug konec sveta, tak "preskok" pa je povezan tudi z veliko ali malo manjšo vrečo denarja. Kljub slabim stranem bi že kako zvijugala, da bi se to izšlo, a to zimo zaenkrat prav zares ni izvedljivo. Zato sva se zelo razveselila možnosti zdraviliških počitnic ob slovenskem morju.

A glej ga vrabca! Če ne more mohamed h gori, pride gora h mohamedu in tako je te novembrske dni prišlo sonce prav blizu in dodobra ogrelo naše primorje. Meni je bilo med pohajkovanjem med oljčniki in kakiji, ob obali in strmo nad njo, po brezpotjih in po stezicah med solinskimi bazeni celo v kratkih rokavih vroče. 

Besede

Nekateri trenutki grejo neopazno mimo, da skoraj ne veš, kdaj. Niti dotaknejo se te ne, lepo vljudno odvijugajo in za seboj pustijo komaj kakšno sled.

Kakšni drugi se nanizajo kot biseri na ogrlici, dotaknejo se te in potrkajo na srce, da otrpneš. Zaželiš si nemogoče. Da bi vse okamenelo, zamrznilo, da bi se kazalci ustavili, da bi se nič več ne spreminjalo. Da bi vse ostalo tako, kot je zdaj. Seveda veš, da ni mogoče. Čas je kot prgišče mokrega peska, ki spolzi med prsti in potone v morje.

Še dobro, da imamo besede...

Val. Sonce. Kamen. Parcelca. Galebi. Safari. Sardine. Srce kravje. Skala. Trstika. Ljubezen. Veter. Porer. Fenoliga. A boš? Roka. Polje. Plavanje. Midva. Koža. Kapljica. Stopinje. Cejca. Modro. Temno modro. Mokro. Ta. Steza. Mir. Premanura. Kamenjak. Gornji Kamenjak. Križ. Jadrnica. Zaliv. Hiška. Kava. Ribič. Bor. Rožmarin. Brancin. Klop. Smokva. Oblak. Bodeča neža. Bodeča neža. Bodeča neža. Na stotine bodečih než. Fosil. Ključ. Riba. Žajbelj. Oljka. Foška. Veter. Sidro. Školjka. Brin. Kamenjak. Morje. Kažun. Istra. 

... čeprav nobena od njih pa niti vse skupaj, ne glede na vrstni red, ne zmorejo povedati, kar se povedati z besedami ne da. A bo kljub temu ali pa prav zato vse ostalo za vedno z mano tudi jutri in vse druge dni.

Vietnam, Mui Ne

Nekoč je bila Mui Ne samo ribiška vas in nič drugega. No ja, pa śe nekaj deset kilometrov obale levo in desno od nje. Ribiška vas je še vedno tukaj, obdana sicer s hoteli in drugimi turističnimi objekti. Danes sva jo obiskala, šla sva z lokalnim avtobusom, do tja vozita dva, rdeči in modri. Postaj nimata, pač pa mu lahko kjerkoli pomahaš in vedno ustavi. Cena je nekaj centov, a vedno drugačna (z avtobusom sva se peljala trikrat). Na prvi vožnji sva doživela tudi kontrolo revizorja, vsi potniki smo imeli karte. K sreči ga na drugih vožnjah ni bilo, ker nama sprevodnik ni dal kart.

Avtobus je ustavil čisto na začetku vasi, od koder je lep pogled dol na zaliv, v katerem se skoraj gnetejo številne ribiške ladje. Mui Ne je razpotegnjena vas na polotoku, ki sega nekaj km v morje. Ima eno glavno in nekaj stranskih ulic. Do morja sva šla po stranskih, čisto ozkih uličkah, skoraj stopaš iz ene v drugo kuhinjo, vmes pa seveda vozijo tudi motorji. Gospodinje se trudijo s pometanjem dvorišč, a umazanija in odpadki so močnejši, tako da srečanje s kakšno debelo podgano ni nič posebnega. Ljudje so naju radovedno opazovali, tod se ne potika kaj veliko turistov, z nekaterimi smo se tudi pozdravili,  nekaj možakarjev naju je vabilo na čaj. Otroci so bili še posebej veseli srečanja in so od daleč vpili hello. Nihče nama ni nič prodajal in vsiljeval. No ja, nekajkrat so naju res vorašali, če se greva peljat z motorjem. 

Spodaj v zalivu je bilo zasidranih zelo veliko slikovitih ribiških ladij, od malo večjih do čisto majhnih čolničkov v obliki orehove lupinice. Obala pa je polna smeti in odpadkov. Ravno so pripeljali hobotnice in jih prelagali v gajbice. Bilo jih je ogromno.

 Enkrat sva se ustavila na pivu med vaškimi mladci, vsak je prihrumel s težkim motorjem, ki ga je parkiral nekaj cm od svojega stola. Nihče ni pil alkohola, večinoma so srkali čaj.

Ker presenetljivo v enem od najbolj turističnih delov države ne jemljejo kreditnih kartic ( povsod se jim je pokvaril strojček), sva ostala brez gotovine in zato danes iskala bankomat. Edini v ribiški vasi, ki sva ga našla, je bil pokvarjen, zato sva se vrnila in v turističnem delu obale prehodila nekaj km, da sva prišla do enega delujočega. Torej, opozorilo:  v Mui Ne pridite z dovolj gotovine. Ustavila sva se rudi v lekarni in hotela kupit aspirin. Prodajalec je prvič slišal zanj, sem mu morala ime napisati na listek. Potem ga je poiskal po internetu, pogledal, kaj vsebuje in kako učinkuje ter predlagal ustrezen domač nadomestek. Vzeti bi bilo treba tri kapsule zjutraj, štiri opoldne in tri zvečer. Torej deset v enem dnevu, pa sizdrav, je zatrjeval. Raje nisva tvegala in bova počakala, da prehlad mine sam od sebe.

Zvečer sva končno pristala v zelo dobri restavraciji, pravzaprav je takoj čez cesto našega hotela Hmong Kim Golden in zato skoraj pred nosom, ter se napokala rib in rakov in hobotnice in školjk,  ki so jih lokalni ribiči zjutraj privlekli iz morja. Veliko boljše kot včeraj, ko sva večerjala malo nižje, poskusila sva krokodila in barakudo, no ja, saj ni bilo slabo, pa tudi nič posebnega ne. 

Po večerji pa sem odplavala še in še bazenskih dolžin (bazen je precej majhen), nazadnje pa z njegove gladine (morje je preveč valovito za kaj takega) še preštela zvezde. Zelo veliko jih je bilo. 

Še to bi dodala, da sva preskusila tudi storitve tukajšnjega brivsko frizerskega salona. Prvi večer v času najinega obiska ni uradoval, ker je bila družina ravno pri večerji. Pogrnili so si kar na tleh sredi salona. Prihodnji dan sva prišla malo prej, zato je bil F deležen skrbne brivske nege resne brivke, ki je vmes enkrat zamenjala britev, da je bila storitev res brezhibna. Mene pa so v tem času zabavali otroci, njeni in sosedovi.