Zajtrki na Dorićevi njivi

Če bi se morala odločati med Zajtrkom na travi in Zajtrkom pri Tiffanyju, bi izbrala zajtrke na Dorićevi njivi. Čuden odgovor, priznam, a bom v nadaljevanju poskušala razložiti.

Zajtrk na travi je znana slika francoskega slikarja Edouarda Maneta, ki je pred dobrimi 150 leti povzročila veliko vznemirjenja. Prizor na sliki prikazuje dve oblečeni moški figuri, ki sedita na travi, poleg njiju pa se z gledalci ležerno spogleduje povsem gola ženska, ob kateri je košara s hrano. Verjetno za zajtrk. Vznemirljiva ni bila golota sama po sebi, pač pa kombinacija golote in oblečenih figur.

Zajtrk pri Tiffanyju je nastal skoraj sto let kasneje, najprej kot roman Trumana Capoteja, petnajst let kasneje pa so po njem posneli kultni film z napozabno Audrey Hepburn v glavni vlogi. Film, ki so mu po ameriško dodali srečni konec, enako kot roman prikazuje dve skrajnosti: na eni razkošne zabave in življenje na veliki nogi, na drugi osamljenost in zapuščenost, ko se sanje razblinijo. Ne eno ne drugo ne bi bilo tako izrazito, če bi ju prikazali vsako posebej.

Je že tako, da je svetloba videti zares svetla šele takrat, ko se dotakne teme. In obratno.

Pa se vrnimo k našim zajtrkom na Dorićevi njivi, ki sem jih omenila na začetku. Čeprav so že toliko oddaljeni, da so postali legenda, so delćek naših življenj, zato so mi neprimerljivo ljubši od najlepše slike, knjige ali filma, ki so navsezadnje samo fikcija.

Imeli smo srečo, da se je premanturska družina Dorić naveličala obdelovati njivo na Kamenjaku, skrajnem koncu istrskega polotoka, potem ko se je nanjo vsako jesen naselila jugoslovanska armada. Nam je bila njiva tik ob morju všeč zaradi enkratnega razgleda, z lahkoto smo se udomačili. V vasi so nas poznali kot tiste z Dorićeve njive.  Povedali so nam, da v tem delu polotoka rado piha, pa da v bregu, kamor pozimi pljuska razpenjeno morje, ne preživi nobeno drevo. Naravne sence torej ni bilo. Verjetno je prav zaradi vetra naša platnena improvizacija ostala nikoli povsem dokončan projekt. Radi so nas imeli vsi vetrovi, burja še posebej. Objemala, božala, največkrat pa bičala in grizla nas je skoraj brez prestanka. Nismo se preveč jezili, ker je v vsaki stvari tudi kaj dobrega. V prepišnem okolju namreč ne preživi noben komar! Pod dišečo, posušeno, orumenelo poletno travo je bila debela plast zemlje, katere svežina je bila znosno ravnotežje žgočemu poletnemu soncu.

Najlepša so bila jutra. Odrasli smo se navsezgodaj, jaz navadno še na pol v miže, da sem se spotikala ob skale in korenine borovcev. odpravili proti slabo uro oddaljenemu koncu polotoka. Skozi bodičavo rastje smo se prebijali do roba pečine, kjer je morje najčistejše in voda najbolj modra, s sebe smo sprali prah, pomešan z znojem, se v hladni vodi do konca zbudili in razvedrili ob misli na nov počitniški dan. Ko so tudi otroci počasi prilezli iz prikolic, je bil na vrsti zajtrk. Eden od očetov se je lotil mazanja kosov kruha z marmelado, pašteto ali Viki kremo, drugi je čim bolj na tanko rezal kolobarčke salame. Vedrca marmalade ali čokoladnega namaza so zdržala par dni, tanka čajna salama še manj. Otroci so se sami od sebe postavili v vrsto in se takoj, ko so so dobili svoj namazan kos kruha, spet priključili repu. Nikoli ni bilo treba nikomur prigovarjati, naj za božjo voljo vendar kaj poje. Če ni preveč pihalo in odnašalo ognja, nam je uspelo skuhati še lonec čaja, da so otroci spili nekaj toplega, preden so se zapodili v morje.

Zakaj so mi naši zajtrki na Dorićevi njivi tako ljubi, da imajo po vseh teh letih v spominu še vedno posebno mesto? Navsezadnje nismo jedli nič posebnega: namazan kruh, čaj, kdaj pa kdaj pečena jajca in odrasli ob posebnih priložnostih požirek česa krepkejšega, da smo pregnali jutranjo slabost. Sedeli smo na vegastih stolih, ki smo jih neprestano premikali pod majavo platneno streho, da bi vsaj glavo spravili v senco, V vetru smo lovili snopiče včerajšnjega časopisa, ki nam je ob kavi dal malce kavarniški občutek. Premlevali smo trače in nepomembne časopisne novice, ob tem pa zrli daleč proti modremu obzorju, za katerim so se razblinjale nekakšne skrbi. Živeli smo počitnice.

Počitniški zajtrk nima prav nobene podobnosti s tistim, ki ga zaužijemo (ali pa ne) vse druge dni. In danes se spet začenjajo počitnice…

(Odprta kuhinja, 26. junij 2016)

Kotliček na njivi

Ko smo kupili kos zapuščene Doričeve njive na Kamenjaku, skrajnem koncu istrskega polotoka, nismo imeli v mislih kmetovanja. Prav nasprotno, načrtovali smo čudovite počitnice. Zaplata tik ob morju je bila vsekakor primernejša za lenarjenje kot za okopavanje skope grude. Nismo se zmotili, desetletje počitnic na njivi nam je ostalo v najlepšem spominu, čeprav smo bolj malo lenarili.
V projekt smo šli skupaj z družino prijateljev in v skupnem gospodinjstvu smo si delili vse, med drugim tudi učenje preživetja v posebnih razmerah. Njiva je pač njiva, zato smo morali marsikaj improvizirati. Izmišljali smo si načine, kako poenostaviti in izboljšati vsakdanjik. Z vodo, ki smo jo prinašali od blizu in daleč, smo ravnali skrajno varčno. Ni nam bilo težko. Saj smo vendar imeli morje čisto pred nosom! Še košaro z umazano posodo smo potopili vanj. Res da je kdaj kakšno žlico odplaknilo, a take malenkosti nam niso bile mar.
Naša vsakdanja naloga je bila skrb za prehrano. Družinska skupnost se je občasno precej povečala; odrasli smo bili ves čas štirje, otroci pa so se z odraščanjem namnožili. Petim domačim so se pridružili prijatelji in včasih še prijateljev prijatelji. Vsi so bili dobrodošli. Nahraniti številno odraščajočo mladež pa ni bil mačji kašelj. Sonce in voda naredita svoje, da je lakota najboljši kuhar, pa so vedele že naše babice. Če si je kateri od otrok zaželel namazanega kruha, so ga isti hip hoteli vsi. Postavili so se v vrsto ter nestrpno mencali, medtem ko jim je eden od očetov potrpežljivo mazal kos za kosom.
Kuhali smo prav vsak dan, izmišljevali smo si primerne jedilnike za dneve, ko je najhuje pihalo in odnašalo plamen. Postajali smo poznavalci in krotilci vetrov, specialisti za burjo. Ko je več loncev čakalo v vrsti za plinski gorilnik, je bila prava umetnost skombinirati jedi ter hkrati vzdrževati ogenj, da ga veter ni upihnil. Pranje solate v burji je bila veščina, dosegljiva izbrancem. Kazalo je, da bo pripravljanje hrane ostalo zapleteno za vse večne čase, a se je izkazalo drugače.
Jeseni, ko je bilo do počitnic še daleč, smo v neki planinski koči zagledali bakren kotliček in v hipu se nam je posvetilo. To je rešitev! Mojster Gregor je potreboval veliko priprošenj in moledovanja, da ga je potrpežljivo nakoval do poletja, ko smo ga končno odpeljali na morje in preskusili. Nova pridobitev se je izkazala v več pogledih, pravzaprav je imel kotliček skoraj čudežno magnetno moč. K sebi je zvabil oba očeta, ki sta navdušena prevzela glavne kuharske naloge, ženskemu delu pa prepustila pomožne, denimo čiščenje zelenjave, pomivanje posode in podobno. Popolna kuharska začetnika sta se spremenila v prava chefa, v kotličku sta se naučila skuhati vse, od ocvrtega krompirčka do medvedovega golaža. No ja, palačinke smo seveda pekli še po starem.
Obljubljenih sardelic v marinadi kljub temu nismo dočakali, ker je oblast naš ljubi Kamenjak spremenila v narodni park, nam pa prepovedala kampiranje. Lahko pa na naši njivi spet posadimo krompir.

(Odprta kuhinja, 1. februar 2015)

Besede

Nekateri trenutki grejo neopazno mimo, da skoraj ne veš, kdaj. Niti dotaknejo se te ne, lepo vljudno odvijugajo in za seboj pustijo komaj kakšno sled.

Kakšni drugi se nanizajo kot biseri na ogrlici, dotaknejo se te in potrkajo na srce, da otrpneš. Zaželiš si nemogoče. Da bi vse okamenelo, zamrznilo, da bi se kazalci ustavili, da bi se nič več ne spreminjalo. Da bi vse ostalo tako, kot je zdaj. Seveda veš, da ni mogoče. Čas je kot prgišče mokrega peska, ki spolzi med prsti in potone v morje.

Še dobro, da imamo besede...

Val. Sonce. Kamen. Parcelca. Galebi. Safari. Sardine. Srce kravje. Skala. Trstika. Ljubezen. Veter. Porer. Fenoliga. A boš? Roka. Polje. Plavanje. Midva. Koža. Kapljica. Stopinje. Cejca. Modro. Temno modro. Mokro. Ta. Steza. Mir. Premanura. Kamenjak. Gornji Kamenjak. Križ. Jadrnica. Zaliv. Hiška. Kava. Ribič. Bor. Rožmarin. Brancin. Klop. Smokva. Oblak. Bodeča neža. Bodeča neža. Bodeča neža. Na stotine bodečih než. Fosil. Ključ. Riba. Žajbelj. Oljka. Foška. Veter. Sidro. Školjka. Brin. Kamenjak. Morje. Kažun. Istra. 

... čeprav nobena od njih pa niti vse skupaj, ne glede na vrstni red, ne zmorejo povedati, kar se povedati z besedami ne da. A bo kljub temu ali pa prav zato vse ostalo za vedno z mano tudi jutri in vse druge dni.