Zima, zima bela

Zima ob Ljubljanici, akvarel

Takšno je bilo videti obrežje Ljubljanice danes, ko sem se vračala iz šole. Kot bi bilo vse ovito v nekakšno skrivnostno tančico! Tako lepo se mi je zdelo, da sem pozabila, da hodim po plundri, s katero so avti, tudi če so vozili čisto počasi, nehote tuširali pešce. A kaj bi to! Spet se je vse naokrog razlila takšna belina, da kar bode v oči, čeprav po drugi strani na nek način tudi pomirja. Vse je videti bolj napol, zato pa ima toliko več dela domišljija. Ko sem prišla domov, sem vzela papir in čopič in barve ter poskušala pričarati zimsko vzdušje, ki se ga občudovala nekaj ur predtem. Koliko mi je uspelo, ne vem, a sem pri delu neizmerno uživala.
Zima je najlepša takrat, ko so ji šteti dnevi in ko imamo v žepu letalske karte za pomlad. Saj sem že omenila Madeiro, otok večne pomladi, a ne? Še malo, pa bo dobila obisk dveh vandrovcev.

Harfa

S poti na Obolno

Danes je bil lep dan. Zgodilo se ni nič posebnega. Nič velikega, bi kdo rekel. Zjutraj sva vsak na svojem koncu mize poskušala razbrati kaj lepega iz črnobelih časopisnih besed. Podzavestno sem ošinila datum na časopisnem robu. Rojstni dan našega prijatelja Kukija. Spominjava se ga in ugibava, kako bi komentiral aktualne dogodke. Gotovo tudi s kančkom humorja. Ob tem se spomniva dogodka, ko sta bila z Maco v Rogaški in sva prišla ponju. Medtem ko smo pili kavo, so v vrtnem paviljonu glasbeniki muzicirali. "Vama na čast," se je šalil Kuki in nadaljeval: "le harfe žal nismo uspeli angažirati." Ko smo se vračali, smo se ustavili v eni od primestnih gostiln, polni do zadnjega kotička, zato smo šli v kavarno. In obstali kot vkopani. V kotu je stala harfa, katere strune je milozvočno prebirala ruska glasbenica, ki je začasno stanovala v hiši. "To je tista, ki je manjkala v Rogaški," se je hitro znašel Kuki. Takšen je bil, naš prijatelj.
Ob obujanju spominov se je za mojim hrbtom nenadoma zableščalo, kot bi se prižgala luč. Slepeča rumena svetloba jutranjega sonca, ki je lezlo izza Kašeljskega hribovja, se je kot topla plima razlila po kuhinji. Kmalu zatem sva bila obuta v pohodne čevlje in pripravljena za hojo, nekam proti soncu.
Najprej sva se ustavila v fužinskem domu upokojencev, kjer je zdaj doma naša mama. Vidim, da ji je lepo, kadar ob kavi s skupnimi močmi izbrskamo prijeten drobec spomina, ki se vztrajno izmika, a se ne damo. Danes je bilo v domski kavarnici še posebej prijetno vzdušje. Vitalen in vedno urejen gospod B(ergant), ki nama je zadnjič povedal, da pogreša svojo ženo, s katero je bil poročen 61 let, je slavil 90. rojstni dan. Matija je zabrenkal na kitaro, sostanovalci so ubrano zapeli, pritegnili smo tudi drugi, vsi pa nazdravili in uživali ob rojstnodnevni torti. Ko se je slavljenec ob zvokih harmonike zavrtel s soplesalko, bi mu prisodili pol let manj. Želimo mu, da bi ohranil vedrino in imel vedno tako srečne oči kot danes. Enako tudi drugim seniorjem, ki ne dovolijo, da bi šlo življenje mimo njih, pač pa se ga veselijo vsak trenutek, kolikor je le mogoče.
Potem sva jo po gozdni poti mahnila na Obolno. Nebo med vejami visokih dreves se je obarvalo v - nebesno modro, suho istje je šuštelo pod nogami, nekje daleč je komaj slišno odzvanjalo poldne. To bo prežganjska sveta Marjeta, sva družno ugotovila. Pri Berčonovih na Obolnem je bilo polno, zato so vsi domači hiteli okrog miz. "Ta mlad" Rudi je spotoma povedal, da je srečen, hkrati pa tudi kar malo nervozen, ker bosta žena in sin Nejc te dni prišla iz porodnišnice. Stari ata Berčon je tudi žarel. Skupaj smo se spomnili časa, ko se je rodila njegova edinka Danica, zdaj že mamica. "A vesta, kakšen zanimiv slučaj, da sta Danica in Rudi skoraj istočasno rojena, samo pol ure narazen, spoznala pa sta se šele v srednji šoli," se je smejal ata Berčon. Ja, kakšen zanimiv slučaj, pravzaprav ne samo eden, sva se strinjala.
Ko sva se vračala in je bilo vse naokrog čisto mirno in tiho, je suho listje na tleh komaj slišno zašuštelo, kot bi se spodaj pod njim pretakala voda. Studenček, sem pomislila na glas. Pa ni bil, pač pa so bile snežinke, pravzaprav snežinkice, ki so povzročale komaj slišen šum ob dotiku s suhim listjem. Prej sva jih slišala kot videla, tako neznansko majhne so bile.
Doma sem narisala most čez Ljubljanico. Harfa mu rečejo. Star je toliko kot ljubljanska vzhodna obvoznica, ki je presekala travnik, bajer, park, gozdiček, vse prostore, kjer sem preživljala otroška leta. Tudi hišo, v kateri sem bila rojena, so takrat podrli, ker je bila napoti novi cesti. A čeprav nečesa ni več, še vedno živi v nas, če se hočemo spominjati. Če se lahko spominjamo.

harfa čez Ljubljanico, akvarel

Amor. Humor. Respecte.

Estella ali Lizarra

Estella po špansko oz. Lizarra po baskovsko se imenuje mesto, skozi katero sva pešačila v vročem soncu nekega dne v maju pred štirimi leti. Noge sem komaj vlekla za sabo, ker so mi žulji ušli izpod kontrole in se razširili po obeh nartih. Osredotočena sem bila samo na to, kako me boli in razmišljala, kdaj bo že konec teh muk. Nenadoma pa sem na zidu ene od starih hiš zagledala grafit: AMOR HUMOR RESPECTE. Ob vsaki drugi priložnosti bi ga komaj opazila, če pa že, bi nanj pozabila za prvim ovinkom. V vsakdanjem življenju se dogaja preveč "velikih" stvari, da bi bili pozorni na "majhne". Ker nisem imela nobenih velikh miselnih zadolžitev, sem se začela ukvarjati z napisanimi besedami. Posvetilo se mi je, da ti trije pojmi pomenijo bistvo vsega, so osnova vsakega pravega odnosa med ljudmi, ne samo partnerskega. Brez njih se nič ne more posrečiti, z njimi vse. Ni jih treba razumeti preozko. Amor ni samo ljubezen, je tudi prijateljstvo, je naklonjenost, pozitivna naravnanost. Humor ne pomeni pripovedovanja vicev, pač pa razgibanost duha, za kar je treba skrbeti neprenehoma. In respecte ali spoštovanje je osnova vsega, je tudi sprejemanje drugačnosti in razlik, tako v stališčih kot tudi drugače. Te tri besede sem v mislih premetavala in se z njimi igrala še tri tedne ob različnih situacijah, ki so se nama dogajale na poti v Santiago. Tudi kasneje nanje nisem pozabila in si jih večkrat prikličem v spomin. Kako preprosto bi bilo vse, če bi ga pri svojem delu upoštevali tisti, ki nimajo v rokah le svoje usode pač pa odločajo tudi za druge. Amor. Humor. Respecte.
Aja. Na žulje sem ob tem premišljevanju čisto pozabila in ko sva šla v središču Estelle mimo postaje prve pomoči, niti koraka nisem upočasnila. Dan ali dva kasneje sem za kazen sicer morala stopiti celo korak nazaj (k zdravniku), a kako bi sicer dobila informacijo o španskem zdravstvstvenem sistemu iz prve roke, če ne bi bila deležna te izkušnje? Ki se je, kot navadno, dobro končala.
Kot se bo jutri končalo staro leto 2012 in bomo modrejši za več ali manj izkušenj. Bomo? In nam bo zato (še) lažje šlo v srečnem letu 2013. Morda se bomo kdaj spomnili tudi na moje pravilo: Amor. Humor. Respecte.

Saint Jean Pied de Port

Zadnjič, ko se mi je zdelo, da mi na slikarskem tečaju ne gre prav dobro, mi je profesorica svetovala, naj si izberem pokrajinski motiv, ki mi nekaj pomeni. O, to pa ne bo težko! Izbrala sem motiv na fotografiji. V francoskem mestecu Saint Jean Pied de Port, ki leži v Pirenejih tik ob meji s Španijo, sva bila za zdaj štirikrat. Mestece je na naju ob vsakem obisku naredilo nepozaben vtis. Enkrat sva prav tam začela pešpot, dolgo 800 km, drugič pa sva enako dolgo romanje v tem kraju končala. A čisto prvič sva bila v SJPP pred kakšnimi petnajstimi leti sredi julija, ravno ko je bil francoski državni praznik. Bilo je nadvse živahno, zato sva tako kot  nekateri domačini Baski, pokriti z značilnimi črnimi baretkami, sedla v kavarnico ob cesti in naročila un demi rouge. Prinesli so nama ga v lični steklenici, ki je bila videti kot nekakšna vazica. Razgled na prizorišča proslave je bil odličen, med mimoidočimi pa je bilo zelo veliko takšnih z nahrbtniki. Verjetno gredo v hribe, sva sklepala. Takrat še nisva vedela, da se prav tod začenja Camino Santiago, ena od številnih Jakobovih poti proti Santiagu. Pred štirimi leti sva šla na to pot prvič tudi midva. Seveda sva na predvečer v isti kavarnici naročila un demi rouge. In nato še dve leti zatem, ko sva med potepanjem po Franciji "zašla" v ta kraj in seveda tudi leto zatem, ko sva v mesto prikorakala skozi znamenita Jakobova vrata. Ta prihod je bil najlepši: z nahrbtnikoma na ramenih in z nepozabnimi izkušnjami prehojene dolge poti. Kako se je prilegel kozarec rdečega, ki sva si ga nalila iz tradicionalnega un demi rouge.

Saint Jean Pied de Port, akvarel

Puente la Reina

Puente la Reina

Po slovensko bi temu mostu (in kraju, v katerem stoji) lahko rekli Kraljičin most. Preko njega sem (sva) šla sredi maja leta 2008 okrog 8. ure zjutraj. Kako vem tako natančno? Hja, takole je bilo. Tisti dan sva vstala še v temi, kmalu zatem naju je med hojo po travnati rosni stezi prebudil  prelep sončni vzhod, po kakšni uri in pol pa še kava v kavarnici srednjeveškega mesteca Puente la Reina. Spila sva jo skupaj z mladima Dancema, ki sta tako kot midva pešačila proti Santiagu. V tem mestu se francoska pot, Camino Frances, ki se začne v Saint Jean Pied de Port združi s Camino Aragones, ki se začne v Arlesu. Dobro okrepčana s kavo in svežim rogljičkom sva prečila stari romanski kamniti most, ki se pne nad Rio Arga. Od tod naprej pa ni šlo več tako zlagoma. Najprej sva zagazila v blato do gležnjev, kmalu zatem naju je namočilo tudi z nebes, nakar sva se proti koncu dneva še izgubila. K sreči sva se malo predtem okrepčala pri vodnjaku Irache, kjer iz pipe namesto vode teče vino (ni hec!), kar je pomagalo, da se nisva skoraj nič sekirala, ko sva utrujena v trdi temi tavala ob avtocesti, dokler se ni navsezadnje prikazal svetleč napis hotel in vse se je spet postavilo na svoje mesto.

Puente za Reina, akvarel

Most, prvič

 Letos obiskujem na likovni tečaj, kjer smo se doslej posvečali človeku, predvsem portretu. Uporabljali smo svinčnik in v zadnjem času eno barvo, navadno črno. To mi je zelo ustrezalo. Zadnji torek pa smo šli korak naprej. Prinesli smo pero in tuš, naš objekt naj bi bila krajina,  lahko smo izbirali  med različnimi motivi. Zdelo se mi je neznansko težko. Med tem, kar je bilo v moji predstavi in tem, kar je nastalo na papirju, je bilo (po mojem mnenju) tisoč svetlobnih let. Profesorica ni bila tako nezadovoljna, a mi je svetovala, naj poiščem motiv, ki mi bo všeč in naj se ga lotim doma, na primer v akvarelni tehniki. Kaj mi je všeč? Težko vprašanje, ki sem ga glodala kar naprej. Ko sem naslednji dan hodila ob Ljubljanici, me je presunil pogled na reko in mostove. To! To hočem slikati! Mostove! Vzela sem fotoaparat in ovekovečila enega od njih, Šempetrskega. Danes sem ga naslikala. Seveda slika (še zdaleč) ni dobra, je pač moja prva akvarelna slika. Čeprav izdelek ni bokvekaj, sem vseeno zadovoljna. Spomnim se številnih mostov, ki sem jih že prečila in veselim se tistih, ki jih še bom. Marsikateri od njih bo poslej moj motiv. Evo, tale je prvi.

Ljubljana, Šempetrski most, november 2012

Pa še ena varianta mostu, naslikana s črno tempero. Počasi bo tega mostu dovolj, gremo preko kakšnega novega.