Letos obiskujem na likovni tečaj, kjer smo se doslej posvečali človeku, predvsem portretu. Uporabljali smo svinčnik in v zadnjem času eno barvo, navadno črno. To mi je zelo ustrezalo. Zadnji torek pa smo šli korak naprej. Prinesli smo pero in tuš, naš objekt naj bi bila krajina, lahko smo izbirali med različnimi motivi. Zdelo se mi je neznansko težko. Med tem, kar je bilo v moji predstavi in tem, kar je nastalo na papirju, je bilo (po mojem mnenju) tisoč svetlobnih let. Profesorica ni bila tako nezadovoljna, a mi je svetovala, naj poiščem motiv, ki mi bo všeč in naj se ga lotim doma, na primer v akvarelni tehniki. Kaj mi je všeč? Težko vprašanje, ki sem ga glodala kar naprej. Ko sem naslednji dan hodila ob Ljubljanici, me je presunil pogled na reko in mostove. To! To hočem slikati! Mostove! Vzela sem fotoaparat in ovekovečila enega od njih, Šempetrskega. Danes sem ga naslikala. Seveda slika (še zdaleč) ni dobra, je pač moja prva akvarelna slika. Čeprav izdelek ni bokvekaj, sem vseeno zadovoljna. Spomnim se številnih mostov, ki sem jih že prečila in veselim se tistih, ki jih še bom. Marsikateri od njih bo poslej moj motiv. Evo, tale je prvi.
 |
| Ljubljana, Šempetrski most, november 2012 |
|
Pa še ena varianta mostu, naslikana s črno tempero. Počasi bo tega mostu dovolj, gremo preko kakšnega novega.
Sliko smo si doma ogledali in vsem je zelo všeč. Po moje tudi našim gradbincem prvi most ni tako dobro uspel kot tebi. Bravo.
OdgovoriIzbriši