Zate, z ljubeznijo

sivka, akvarel

Mame so odlične kuharice. No, skoraj brez izjeme, sem pa tja kakšne ne odlikuje ravno kuhanje, zato pa gotovo marsikaj drugega.  Ko mama napreduje v babico, postanejo njene kuharske veščine navadno še izrazitejše  Kar spomnite se jedi, ki jo imate posebej v čislih, morda v lepem spominu? Gotovo gre za nekaj takega, kar vam je znala najbolje skuhati vaša mama. Ali pa babica. Kot da bi šlo za neke vrste čarovnijo, ki čisto navadno hrano spremeni v vrhunsko. 
Ne dolgo nazaj sem na posebno željo poskušala pripraviti makaronovo meso na način njegove mame. Gre pa takole: skuhaš makaronovo meso, ki ga čez nekaj ur ali naslednji dan  v ponvi prepražiš, da makaroni skoraj razpadejo in se vse skupaj rjavkasto zapeče. Izgleda precej neugledno, a je menda ravno pravega videza in okusa. Seveda je vnaprej jasno, da tako dobro kot nekoč v nobenem primeru ne more biti.
Le kje se vse mame in babice tega sveta naučijo kuharskih čarovnij? Se nemara, preden prevzamejo svojo funkcijo, izobražujejo na skrivnem kuharskem tečaju? 
Prepričana sem, da vem, kje je “catch”. Gre za ljubezen. Pa ne do kuhanja, to je le tehnična veščina, ki se je skoraj vsak lahko priuči. 
Začne se že pred rojstvom. Bodoča mama z vso naklonjenostjo do bitja, ki ga razen v najintimnejših trenutkih razmišljanja še nikjer ni,  že začenja “kuhati”. Zdravo se prehranjuje, izogiba se poživilom, skrbi za dovolj folne kisline in podobno. Zgodba se nadaljuje vseh devet mesecev, ko je njeno prehranjevanje v celoti posvečeno prihajajočemu bitju. Nič alkohola, surovega mesa in jajc, nič zrelih sirov, zato pa veliko zelenjave, sadja in vsega dobrega. Potem, ko se težko pričakovana največja sreča rodi, postaja “kuhanje” vse bolj neposredno. Z dojenjem se vse dobro ali manj dobro z mame prenaša na potomca. Če napenja mamo, navadno črviči tudi otročka.
To dolgo uvajalno obdobje je prava šola kuhanja, ki diplomirano mamo nauči, kako z ljubeznijo pripraviti obrok malemu bitju. Malček zato prav rad popapca pire nedoločene barve, kot je videti prva hranilna kašica. 
Približno takega videza kot je hrana dojenčkov, za okus pa k sreči ne vem, je kosilo stanovalca v domu upokojencev, ki je obsojen na pasirano hrano. Ali pa bolnika. V grlu se pogosto zatika kljub temu, da je vse pretlačeno. Manjka namreč bistvena sestavina, to je naklonjenost, da ne rečem ljubezen kuharice. Do ljudi, do prav tega človeškega bitja, ne do kuhanja ali hrane.
Poskušam si predstavljati, kakšna energija se pretaka v domski ali bolnišnični kuhinji, medtem ko na krožnik nalagajo koščke mesa z grahovim pirejem za nekega janezanovaka v sedmem nadstropju. Ali bi pomagalo, če bi se iz kleti, kjer so navadno locirane kuhinje, večkrat povzpeli v višja nadstropja?

(Odprta kuhinja, 12. julija 2015)

Veriženje

Babičev mlin na Muri, akvarel

Pred kratkim smo v Sloveniji dobili varuha odnosov v prehranjevalni verigi, torej med udeleženci na poti živila od kmeta do končnega uporabnika. Priznam, da sem bila presenečena ob tej novici. Ali zakoni, predpisi, uredbe, navodila, pravila ne zadostujejo? Brala sem, da so na resornem ministrstvu sprejeli celo poseben kodeks obnašanja. Kaj je vendar narobe, da ljudje ne znamo shajati drug z drugim, da morebitnih zapletov ne zmore uravnavati niti gora predpisov? Žal prehranjevalna veriga ni naše edino slabo veriženje, pravzaprav bi lahko rekli zveriženje.

Po moje bi se kakovost odnosov premaknila vsaj za stopnico višje, če bi vsak člen te in vseh drugih verig v sebi obudil lastnosti, ki so menda Slovencem zapisane v genih. Denimo pridnost in poštenost. Hvalimo se, da so nam dobre lastnosti v zibelko položene, a kaj, ko ne delujejo. Pa bi, če bi znali spoštovati in namesto drugih popravljali sebe.

Daljša kot je prehranjevalna (in vsaka druga) veriga, ki se včasih spremeni v pravo mrežo, več je možnosti, da se bo kaj zataknilo. Navadno najbolj nasrka zadnji člen.

Odločila sem se, da bo naša letošnja domača zelenjavna verižica kar se da kratka. Če se bo dalo, bo sestavljena le iz dveh trdnih členov! Od vrta do kuhinje je čisto kratka pot, zato odpadejo transport, posredniki, trgovine in še kaj; varuh odnosov pri nas ne bi imel nobenega dela. Zaplato zemlje ob hiši smo na novo pognojili, upam, da bo kaj zraslo. Samo od sebe seveda ne, a trud, ki ga bova vložila v obdelovnje, bo zanesljivo obrestovan.

Prehransko veriženje pa je lahko tudi drugačne vrste. Avtorica in varuhinja te, ki jo bom opisala v nadaljevanju, je bila naša mama.

Goveja juha je bila prvi člen verige, ki se je pletla ves teden. Meso iz juhe je prihranila ter v ponedeljek iz njega sčarala nekakšno rižoto. Prave rižote iz prekuhane govedine ne moreš narediti, a je šla kljub temu v promet. V torek je goveji juhi dodala zmečkan krompir in solato. Krompirja je ostalo ravno toliko, da je v sredo vanj vmešala jajce in moko ter umesila svaljke. Za zraven pa naredila omako iz drobovine ali kaj podobnega. Ostanek omake se je naslednji dan čudežno prelevil v mesno zelenjavno enolončnico. Ali pa je postala dobra spremljevalka polenti. No, pa smo počasi prišli naokrog do nove goveje juhe.

Meni je šlo takrat to spletanje jedi drugo v drugo strašno na živce. Ko bom velika, bo čisto drugače, sem si obljubila! Kot že tolikokrat se je spet izkazalo, da bi lahko živela skoraj samo od zarečenega kruha. Že dolgo se namreč tudi meni zdi neumno, da bi hrano metala stran. Če je kaj ostane, je ne zavržem, pač pa poskušam predelati v novo jed Te dni sem imela precej dela, da sem poverižila ostanke pirhov, potice in šunke. 

(Odprta kuhinja, 19. april 2015)

Poslušanje

Samo na prvi pogled je poslušanje preprosta veščina: zapreš usta, našpičiš ušesa, pa si pripravljen. Žal ni tako. Med poslušati in slišati je včasih sto svetlobnih let. Ne samo včasih, prav pogosto je tako. Ljudje s(m)o vljudno tiho, zgleda, da poslušajo, v resnici pa oblikujejo svojo misel in čakajo na primeren trenutek, pavzo, da jo lahko plasirajo sogovorniku. Bolj kot s tem, da bi se iskreno potrudili razumeti, kaj sogovorniku leži na duši, kaj ga v resnici teži, veseli, jezi, radosti, žalosti, ... se ukvarjajo s sabo. Tako pač je. Če hočeš videti, moraš gledati s srcem, je popularna misel Malega princa, ki bi ji lahko dodali, da je treba tudi poslušati s srcem, če hočeš zares slišati. Poslušanje s srcem je redko, a zlata vredno. Prav gotovo se ga da naučiti. Tako kot vsega v življenju.
Toliko, kot svojo mamo "poslušam" zadnja leta, je nisem vse življenje skupaj. Pri tem imam v mislih količino in ne kakovost poslušanja. Seveda gre za tehniko, kot sem jo opisala na začetku, torej gre samo za navidezno poslušanje. V svoje opravičilo naj povem, da pri "pogovoru" intenzivno sodeluje "stric alchajmer", zadnja leta njen najtesnejši spremljevalec. Na najinem rednem vsakodnevnem srečanju, navadno ob kavi, mama pripoveduje, pripoveduje, pripoveduje; sem pa tja kakšna beseda je razumljiva, večina pa ne. Gledam jo, prikimavam, občasno kaj bleknem, denimo: "a bejž, tako, tako, a res, menda ja ne, zanimivo, ..." in podobne floskule. (Vam to kaj domače zveni?) Kje so medtem moje misli? Vsepovsod, ne da bi to pogovor kakorkoli motilo. Mama je videti zadovoljna, jaz pa kakor kdaj, odvisno od tega, kam zatava moje razmišljanje. Seveda pa sem zadovoljna, da ji naredim veselje s svojim obiskom, zato tudi prihajam. Včasih mi je žal, da je nisem marsičesa vprašala, ko so bili njeni odgovori še razumljivi. Po drugi strani pa vem, da se vse dogaja, kot se mora. Če bi bili otroci preveč poslušni, ne bi bilo nobenega napredka. Če se hočeš česa novega naučiti, moraš vsaj večkrat stopiti v neznano. Biti prvi na neizhojeni poti.
Danes je naša mama stara 87 let. Dopoldne smo bili pri njej na obisku, popoldne sem se "družila" z njo, medtem ko sem jo poskušala naslikati. Če mi je portret uspel? Upam, da sem mogoče ujela vsaj delček njenega neverbalnega sporočanja.

Prijateljica Stanka

Ko je naša mama živela v tej hiši, je imela prijateljico Stanko. Nista se prav pogosto družili, ker takratni časi pač niso dopuščali držanja križem rok. Je bilo treba delati. A trdnost prijateljstva pač ne more biti pogojena s pogostostjo stikov. Na pragu odraslosti ju je življenje frcnilo vsako na svoj konec sveta. Nekaj časa sta še imeli stike, potem ne več. Kazalo je, da sta se mladostni prijateljici za vedno razšli.
Preskočila bom kakih šest, sedem desetletij. Naša mama je zaradi bolezni žal pozabila skoraj vse, kar se ji je v življenju lepega zgodilo. K sreči pa tudi vse, kar je bilo hudega. Sem pa tja v njeno temo posveti žarek, večinoma iz časa zgodnje mladosti. Tega potem obdelujeva z vseh strani, enega in istega, spet  in spet. Skoraj vsak dan skupaj pijeva kavo, mama ves čas govori, a žal njenih besed ne znam in ne morem povezati v smiselne stavke. Oni dan pa je začela pripovedovati, kako sva se vedno dobro razumeli, da sva skupaj hodili okrog, tudi plesat sva šli skupaj. Ta je pa bosa, sem hotela reči, a sem se še pravi čas ugriznila v jezik. Kaj bi ji oporekala, črne luknje v spominu pač poskuša zapolniti z njej všečno vsebino. Še dobro, da je tako. Tako sva se "pogovarjali" dan za dnem, dokler nisem nekega dne presenečena ugotovila, da me ni več. Izginila sem iz njenega spomina. Nima hčerke, ne spomni se, da bi jo sploh kdaj imela. Danica? Ne, to ime ji je povsem neznano. Postala sem Stanka, prijateljica iz mladih dni. Ko smo ji previdno in počasi poskušali dopovedati, da nisem Stanka, in kdo da sem v resnici, je bila iskreno presenečena, a je vztrajala pri svojem. "Bodi, kar hočeš, zame si Stanka," je bila odločna. In moj F je postal Jože. "A sama si prišla, kje je pa Jože," me je danes spet in spet spraševala. "Jože je ostal doma, danes ima veliko dela," sem ji potrpežljivo odgovarjala. Oprostite, prijateljica Stanka ji je potrpežljivo odgovarjala.

Zdrava trma

Meni se zdi trma pozitivna lastnost. Včasih, denimo ko se triletnik zaradi nje meče po tleh, je za najbližje prisotne sorodnike sicer malo mučno, pa takrat, ko nekdo zatrmoglavi na napačni poti, je tudi nekoliko neprijetno. V glavnem je pa trma koristna, ker te nekam pripelje. Ker zaradi nje ne odnehaš. Nikoli. Niti takrat, ko se zdi večini  brez smisla.
Poglejte našo trmasto mamo, ki ji stric alzheimer iz telesa in duše jemlje svetle trenutke in hoče, da se zavije v mrak. Ona pa ne, se ne da. Potem ko več kot leto dni po zlomu kolka, zapestja in križnega vretenca ni zmogla niti vstati, ko so jo s postelje na voziček prestavljali s posebnim dvigalom, ko se je zdelo, da je hoja stvar dokončne preteklosti, se je zgodil čudež.
Zadnje čase je občasno izrazila željo po hoji, zanjo že dolgo nedosegljivi veščini. Malo sem jo tolažila, še raje preusmerila pogovor. Ko bi se zmogla vsaj s postelje presesti na voziček! Včeraj pa se je v nekem trenutku vse poklopilo: njena izražena želja, pripravljeni fizioterapevtki in hodilni pripomoček v bližini. Prava energija v zraku. Pa tudi moje prepričanje, da ni na svetu nič nemogočega, je morda malo pripomoglo k odločitvi, da poskusimo. Akcija!
Najprej je s pomočjo vstala, nato vzravnala hrbet, kolikor se ga je po mesecih ležanja in sedenja sploh dalo. Naredila prvi majcen korak. In nato še enega. In zatem prehodila več deset metrov vse do svojega prostora pri mizi.
Ne vem, kako se počuti otrok, ko naredi prvi korak, ker tega ne zna povedati. Tudi naša mama ne more, besede so nekam ušle, a njen izraz na obrazu je nezmotljivo razodel paleto čustev, ki naj bi že zdavnaj utonila v pozabo. Danes smo vajo ponovili. In jutri je nov dan.

Zavetje

Danes me je mama spet vprašala, če je imela samo sinove ali tudi kakšno hčerko. Ko mi je pred časom vprašanje postavila prvič, mi je vzelo sapo. Zdaj sem že navajena. Zadnje čase me večkrat sprašuje o svojih otrocih in vsakič je presenečena, da smo samo trije. Potem sestavljava mozaik. Čisto počasi. Med enournim pogovorom nekajkrat ponoviva ista vprašanja in odgovore. Koliko otrok? Trije. Najprej je bil fantek. Ivan. Ivan? Ja. Saj vem, Ivan! Kje pa je, kaj je z njim? Tvegala sem resnico: Mama, Ivan je bil hudo bolan, že dolgo ga nimamo več, umrl je. Umrl?!? Ubogi človek. Kako pa to? Bolan je bil. Bolan? Joj, mama, včasih je dobro, da si vse pozabila. Tako je nekam utonila tudi tvoja največja žalost. Pa gremo spet od začetka. Koliko otrok? Tri. A samo tri? A tudi kakšno punčko? Ja, mama, pred tabo sedi, kavo pijeva skupaj. Kdo sedi? Midve sediva tukaj in pijeva kavo. Joj, hvala, kako sem te vesela, res hvala. Saj vem, zato pa prihajam. Mama, jaz sem tvoja hčerka. Saj vem, da si , kako ti je pa ime? Da bom vedela za drugič. Danica. Danica? Nee, meni se zdi, da je bilo malo drugače. Ne, pa ni. Tako ime si mi dala. Saj vem, da si Danica, to je lepo ime. Mora biti, saj si ga ti izbrala, gotovo ti je bilo všeč. Tako kot Ivan. Ivan? Ali pa Tomi. Ja, to pa vem, Tomi. Že dolgo ga nisem videla. Mama, v soboto je bil pri tebi. V soboto? Meni se pa tako dolgo zdi. On ima službo. Saj pojutrišnjem spet pride. Jutri? Ne, najbrž pojutrišnjem. A jutri, to je pa dobro. Lahko se bova pogovarjala. Kje pa je Tomi? V službi je zdaj, v soboto pride. V soboto?
Med pogovorom opazujem druge goste lokala, vsi so mi že nekako domači. Skoraj vse poznam, vsaj na videz. Kdaj pa kdaj pride kdo na novo. Danes opazujem par, verjetno sta oče in sin. Drži ga za roko, pri čemer skrbno pazi, da ne bi padel, ko gresta proti mizi. Dela počasne, negotove korake, kot da bi pravkar shodil. Odmakne mu stol in mu pomaga sesti. Ko se prepriča, da je na varnem, gre k šanku. Naroči mu sok, mu ga natoči v kozarec in pridrži, da se ne bi polil. Prizor, kot smo ga videli že neštetokrat. Le da sta zdaj vlogi zamenjani. Sin seže v žep po robec in očetu obriše usta. Potem mu popravi ovratnik. In nazadnje ga poboža po glavi.
Ne vem, zakaj sem temu prispevku dala naslov zavetje. To je bila prva beseda, ki mi je prišla na misel. Vsak človek rabi zavetje.

Kava

Tako je naneslo, da mi več kot ena kava na dan ne paše, tista ena pa se mi prav prikazuje, dokler je ne spijem. Ker je edina, je pridobila na veljavi. Mora biti res dobra. Postala sem prav pikolovsko izbirčna. Dobra družba, pravo okolje, postrežba, lične skodelice, žličke, da o okusu ne govorim. Ta mora biti res dober! Pijem mali kapučino brez mleka, samo čisto malo mlečne penice. Vem, kjer kuhajo res dobro kavo in vsake lokacije posebej se veselim, ko pride na vrsto. Najboljšo kavo sploh naredi Tine v lokalčku Čokl ob vznožju vzpenjače na ljubljanski grad. Najraje sedem na visoki stol v desnem kotu, od koder se lepo vidi za šank in je mogoče spremljati celotno proceduro pripravljanja kave. Pravi mali obred. Ob tem pa Tine skoraj vedno postreže še s čim iz svoje bogate zakladnice znanja o kavi, kateri je, kako bi rekla, strastno privržen.

Tako je naneslo, da zadnje mesece skoraj vsak dan pijem kavo v domu starejših občanov, kjer živi naša mama. Kava v domski kavarni vsebuje marsikaj zgoraj navedenega, na okus sem se tudi že navadila. Včasih si jo privoščimo popoldan, večinoma pa dopoldne. Včasih sem sama z mamo, pogosto smo v troje. Včeraj sva prišla okrog pol enih, kot navadno se je mama razveselila obiska in kave. A kavarnica je v tem času žal zaprta, česar prej nisem vedela. Bomo pa samo malo posedeli in se pogovarjali, sem jo poskušala razvedriti. Strinjala se je, a sem videla, da je malce razočarana. Opazoval nas je mladi mož, ki ga pogosto vidim za okencem recepcije ob vhodu v dom. Pristopil je in vprašal: "Kakšno kavo pa bi želeli?"  Navadno pijemo kapučino, sem bila natančna. Nekaj se je začel prestopati, zato sem naročilo spremenila v kavo z mlekom za mamo in dve navadni za naju. To nam je tudi postregel, dodal pa še najprijaznejši nasmešek in pojasnilo: "Oprostite mi, če kava ni najboljša, veste, to je prva kava, ki sem jo tukaj naredil." Seveda, njegova naloga je, da obvladuje recepcijo, ne pa, da kuha kavo. Toda mož ima srce in je razumel situacijo.
Lahko povem, da je bila kava odlična, ker je bila pripravljena z veseljem in od srca. Prijazna postrežba je vsebovala še zajetno merico dobre volje, ki nam je vsem polepšala dan.

Harfa

S poti na Obolno

Danes je bil lep dan. Zgodilo se ni nič posebnega. Nič velikega, bi kdo rekel. Zjutraj sva vsak na svojem koncu mize poskušala razbrati kaj lepega iz črnobelih časopisnih besed. Podzavestno sem ošinila datum na časopisnem robu. Rojstni dan našega prijatelja Kukija. Spominjava se ga in ugibava, kako bi komentiral aktualne dogodke. Gotovo tudi s kančkom humorja. Ob tem se spomniva dogodka, ko sta bila z Maco v Rogaški in sva prišla ponju. Medtem ko smo pili kavo, so v vrtnem paviljonu glasbeniki muzicirali. "Vama na čast," se je šalil Kuki in nadaljeval: "le harfe žal nismo uspeli angažirati." Ko smo se vračali, smo se ustavili v eni od primestnih gostiln, polni do zadnjega kotička, zato smo šli v kavarno. In obstali kot vkopani. V kotu je stala harfa, katere strune je milozvočno prebirala ruska glasbenica, ki je začasno stanovala v hiši. "To je tista, ki je manjkala v Rogaški," se je hitro znašel Kuki. Takšen je bil, naš prijatelj.
Ob obujanju spominov se je za mojim hrbtom nenadoma zableščalo, kot bi se prižgala luč. Slepeča rumena svetloba jutranjega sonca, ki je lezlo izza Kašeljskega hribovja, se je kot topla plima razlila po kuhinji. Kmalu zatem sva bila obuta v pohodne čevlje in pripravljena za hojo, nekam proti soncu.
Najprej sva se ustavila v fužinskem domu upokojencev, kjer je zdaj doma naša mama. Vidim, da ji je lepo, kadar ob kavi s skupnimi močmi izbrskamo prijeten drobec spomina, ki se vztrajno izmika, a se ne damo. Danes je bilo v domski kavarnici še posebej prijetno vzdušje. Vitalen in vedno urejen gospod B(ergant), ki nama je zadnjič povedal, da pogreša svojo ženo, s katero je bil poročen 61 let, je slavil 90. rojstni dan. Matija je zabrenkal na kitaro, sostanovalci so ubrano zapeli, pritegnili smo tudi drugi, vsi pa nazdravili in uživali ob rojstnodnevni torti. Ko se je slavljenec ob zvokih harmonike zavrtel s soplesalko, bi mu prisodili pol let manj. Želimo mu, da bi ohranil vedrino in imel vedno tako srečne oči kot danes. Enako tudi drugim seniorjem, ki ne dovolijo, da bi šlo življenje mimo njih, pač pa se ga veselijo vsak trenutek, kolikor je le mogoče.
Potem sva jo po gozdni poti mahnila na Obolno. Nebo med vejami visokih dreves se je obarvalo v - nebesno modro, suho istje je šuštelo pod nogami, nekje daleč je komaj slišno odzvanjalo poldne. To bo prežganjska sveta Marjeta, sva družno ugotovila. Pri Berčonovih na Obolnem je bilo polno, zato so vsi domači hiteli okrog miz. "Ta mlad" Rudi je spotoma povedal, da je srečen, hkrati pa tudi kar malo nervozen, ker bosta žena in sin Nejc te dni prišla iz porodnišnice. Stari ata Berčon je tudi žarel. Skupaj smo se spomnili časa, ko se je rodila njegova edinka Danica, zdaj že mamica. "A vesta, kakšen zanimiv slučaj, da sta Danica in Rudi skoraj istočasno rojena, samo pol ure narazen, spoznala pa sta se šele v srednji šoli," se je smejal ata Berčon. Ja, kakšen zanimiv slučaj, pravzaprav ne samo eden, sva se strinjala.
Ko sva se vračala in je bilo vse naokrog čisto mirno in tiho, je suho listje na tleh komaj slišno zašuštelo, kot bi se spodaj pod njim pretakala voda. Studenček, sem pomislila na glas. Pa ni bil, pač pa so bile snežinke, pravzaprav snežinkice, ki so povzročale komaj slišen šum ob dotiku s suhim listjem. Prej sva jih slišala kot videla, tako neznansko majhne so bile.
Doma sem narisala most čez Ljubljanico. Harfa mu rečejo. Star je toliko kot ljubljanska vzhodna obvoznica, ki je presekala travnik, bajer, park, gozdiček, vse prostore, kjer sem preživljala otroška leta. Tudi hišo, v kateri sem bila rojena, so takrat podrli, ker je bila napoti novi cesti. A čeprav nečesa ni več, še vedno živi v nas, če se hočemo spominjati. Če se lahko spominjamo.

harfa čez Ljubljanico, akvarel

Kako do stotke?

Za vsako težavo rožca rase, je stara resnica. Samo na papirju stari pa so novi sostanovalci naše mame, ki se jim je v novem domu pridružila pred dobrim tednom. Danes so ji pripravili prisrčno dobrodošlico. Živahni in dobro razpoloženi so se vsi predstavili in povedali marsikaj o sebi in življenju v domu. Vedno ne gre vse po maslu, toda o tistih, ki skrbijo zanje, so izrekli vse pohvale, delovnega terapevta Matijo, ki je dogodek vodil, pa so klicali kar sonček. Zabrenkal je na kitaro, oglasile so se slovenske narodne. Pa kaj potem, če se kakšnega besedila nismo čisto natančno spomnili, peli smo iz srca, tudi gospa, ki bo vsak čas upihnila sto svečk. Kako prigurati do stotke in ob tem še prepevati? Tako, da trdo delaš in nikoli ne odnehaš, je njen recept. Trdo je vse življenje delala tudi naša mama in upam, da ne bo odnehala zdaj, ko si lahko odpočije in dovoli, da drugi kaj postorijo zanjo. Ena od sostanovalk se je javila, da jo bo v sredo spremljala na vajo pevskega zbora. Mami na ljubo smo zapeli Mi se imamo radi in verjamem, da to tudi čuti. Ob klepetu smo srkali dišeče čajčke iz zelišč, ki jih stanovalci sami vzgajajo v domskem vrtu in po vonjih ugibali, za katerega gre. Prijetna urica je minila, kot bi pihnil.

Klepet ob dišečih zeliščnih čajčkih

Kaj nam pa morejo, če smo vesel ...