Razkošje

V trdih časih se najbolje učimo. To je uvodni stavek priročnika Pridelujmo več dobre zelenjadi, ki je v zavidljivi nakladi štiri tisoč izvodov izšel na začetku druge svetovne vojne, ko je imel naš narod gotovo hujše skrbi kot kako obdelovati vrtiček. Kljub temu je bila drobna knjižica hitro razprodana in še pred koncem vojne ponatisnjena.

Kaj je narekovalo takšno slo po vrtnarskem znanju sredi vojne vihre? Pomanjkanje hrane je bilo najbrž eden od razlogov, čeprav se mi zdi, da takrat niso toliko razpredali o lakoti kot danes. Je šlo preveč zares. Mislim, da je bilo samoumevno, da je treba zemljo obdelati, da je pravzaprav prednost, če jo lahko.

Kljub mnenju nekaterih, da slabše kot je zdaj, ne bi moglo biti, k sreči ni tako. Dokler so polja še opuščena, zaraščena in zapleveljena, ne bi smelo biti lakote. Težko je sprejeti, da otroci lačni zlezejo pod odejo, ker jim starši nimajo kaj dati za večerjo. Seveda pa je hudo, če nekateri komaj napraskajo za skorjo kruha, medtem ko ga pri sosedu mečejo v smeti. Primerjanje, ki po eni strani poganja, da rinemo naprej in na bolje, zna zarezati tudi globoke rane. Očitno pa ne tolikšne, da bi prijeli za motiko in si sami pridelali vsaj krompir in zelenjavo. Izgovorov je kolikor hočeš: ker se ne splača, ker nimam niti za seme, ker nisem sam kriv, da sem brez službe, ker se mi dogajajo krivice, ker vsi kradejo, ker ne bom garal na tuji zemlji, ker imam svoj ponos, ker nimam svojega vrta, ker ne znam vrtnariti…Vsaj zadnji izgovor bi lahko ovrgli. Ni treba iti prav daleč v zgodovino, pa bi vsak trčil v svoje kmečke korenine, celo najbolj meščanski meščani. Geni torej so, pravega motiva za samooskrbo z zelenjavo pa vseeno ni.

Lahko vam povem, zakaj sama rada vrtnarim. Najprej so tu drobne vsakdanje radosti. Denimo, ko zjutraj na gredi opazim miniaturne zelene pike, ki so bile nekaj dni nazaj še seme, nato pa v dnevu ali dveh postanejo majceni okrogli listki, čisto drugačni od onih na sosednji gredici, ki nekam suličasto rinejo na površje ali tretjih, ki so videti kot mali zeleni srčki. Zdaj že vem, da se bodo prvi razvili v radič z imenitnim imenom castel franco, drugi v špinačo, tretji pa v rukolo. Vsak dan lahko spremljam njihovo tekmo v rasti in na tihem navijam za vse tri, naj le napredujejo sebi in nam v veselje. Pa jutranje zalivanje, ko bosa stojim v rosni travi in poslušam kaplje vode, ki se zlivajo z zeljnih listov, nekaj pa jih ne odteče takoj, pač pa se skupaj z listi gugajo pod težo vodnega curka in se srebrno lesketajo v vzhajajočem soncu. Všeč mi je vonj zemlje, ki se kot megličasta sopara dviga iz pregrete prsti ob poletnem dežju. Rada brodim skozi meto, žajbelj, origano, da se dvigne omamen vonj in mi roke še dolgo zatem dišijo lepše od vsakega parfuma.

Najpomembnejši razlog, zakaj se navdušujem nad možnostjo samooskrbe z zelenjavo, pa ni prav nič romantičen pač pa nasprotno skrajno razumski. V Sloveniji imamo neznansko srečo, da živimo v podnebnem pasu, kjer uspeva pestra paleta rastlinskih vrst. Ozračje v glavnem (še) ni onesnaženo, zemlja (še) ni zastrupljena, poseljenost pa je tako majhna, da je njiv, primernih za pridelavo vrtnin, več kot pridnih rok. Vsa ta naravna danost ni nekaj samoumevnega, kot bi se komu zdelo, ker marsikje po svetu temu žal ni (več) tako. Zato štejem možnost pridelovanja dobre, naravne, ekološke hrane za privilegij. K sreči je dosegljiv kot le malokateri drug. Zelenjava, ki jo vzgojimo sami, je razkošje najvišjega ranga. Pa ne zato, ker je poceni in pri roki, ko jo potrebujemo. Njena največja prednost je v vrhunski kakovosti, biološki prvovrstnosti, živosti, ki je v taki meri ne more imeti nobeno drugo sočivje. Dosežemo jo s prepletom pozitivne energije, ki jo dajemo in še v večji meri sprejemamo. Najprej na vrtu in potem na krožniku. 

(Odprta kuhinja, 6. 7. 2014)

Zavetje

Danes me je mama spet vprašala, če je imela samo sinove ali tudi kakšno hčerko. Ko mi je pred časom vprašanje postavila prvič, mi je vzelo sapo. Zdaj sem že navajena. Zadnje čase me večkrat sprašuje o svojih otrocih in vsakič je presenečena, da smo samo trije. Potem sestavljava mozaik. Čisto počasi. Med enournim pogovorom nekajkrat ponoviva ista vprašanja in odgovore. Koliko otrok? Trije. Najprej je bil fantek. Ivan. Ivan? Ja. Saj vem, Ivan! Kje pa je, kaj je z njim? Tvegala sem resnico: Mama, Ivan je bil hudo bolan, že dolgo ga nimamo več, umrl je. Umrl?!? Ubogi človek. Kako pa to? Bolan je bil. Bolan? Joj, mama, včasih je dobro, da si vse pozabila. Tako je nekam utonila tudi tvoja največja žalost. Pa gremo spet od začetka. Koliko otrok? Tri. A samo tri? A tudi kakšno punčko? Ja, mama, pred tabo sedi, kavo pijeva skupaj. Kdo sedi? Midve sediva tukaj in pijeva kavo. Joj, hvala, kako sem te vesela, res hvala. Saj vem, zato pa prihajam. Mama, jaz sem tvoja hčerka. Saj vem, da si , kako ti je pa ime? Da bom vedela za drugič. Danica. Danica? Nee, meni se zdi, da je bilo malo drugače. Ne, pa ni. Tako ime si mi dala. Saj vem, da si Danica, to je lepo ime. Mora biti, saj si ga ti izbrala, gotovo ti je bilo všeč. Tako kot Ivan. Ivan? Ali pa Tomi. Ja, to pa vem, Tomi. Že dolgo ga nisem videla. Mama, v soboto je bil pri tebi. V soboto? Meni se pa tako dolgo zdi. On ima službo. Saj pojutrišnjem spet pride. Jutri? Ne, najbrž pojutrišnjem. A jutri, to je pa dobro. Lahko se bova pogovarjala. Kje pa je Tomi? V službi je zdaj, v soboto pride. V soboto?
Med pogovorom opazujem druge goste lokala, vsi so mi že nekako domači. Skoraj vse poznam, vsaj na videz. Kdaj pa kdaj pride kdo na novo. Danes opazujem par, verjetno sta oče in sin. Drži ga za roko, pri čemer skrbno pazi, da ne bi padel, ko gresta proti mizi. Dela počasne, negotove korake, kot da bi pravkar shodil. Odmakne mu stol in mu pomaga sesti. Ko se prepriča, da je na varnem, gre k šanku. Naroči mu sok, mu ga natoči v kozarec in pridrži, da se ne bi polil. Prizor, kot smo ga videli že neštetokrat. Le da sta zdaj vlogi zamenjani. Sin seže v žep po robec in očetu obriše usta. Potem mu popravi ovratnik. In nazadnje ga poboža po glavi.
Ne vem, zakaj sem temu prispevku dala naslov zavetje. To je bila prva beseda, ki mi je prišla na misel. Vsak človek rabi zavetje.

Kava

Tako je naneslo, da mi več kot ena kava na dan ne paše, tista ena pa se mi prav prikazuje, dokler je ne spijem. Ker je edina, je pridobila na veljavi. Mora biti res dobra. Postala sem prav pikolovsko izbirčna. Dobra družba, pravo okolje, postrežba, lične skodelice, žličke, da o okusu ne govorim. Ta mora biti res dober! Pijem mali kapučino brez mleka, samo čisto malo mlečne penice. Vem, kjer kuhajo res dobro kavo in vsake lokacije posebej se veselim, ko pride na vrsto. Najboljšo kavo sploh naredi Tine v lokalčku Čokl ob vznožju vzpenjače na ljubljanski grad. Najraje sedem na visoki stol v desnem kotu, od koder se lepo vidi za šank in je mogoče spremljati celotno proceduro pripravljanja kave. Pravi mali obred. Ob tem pa Tine skoraj vedno postreže še s čim iz svoje bogate zakladnice znanja o kavi, kateri je, kako bi rekla, strastno privržen.

Tako je naneslo, da zadnje mesece skoraj vsak dan pijem kavo v domu starejših občanov, kjer živi naša mama. Kava v domski kavarni vsebuje marsikaj zgoraj navedenega, na okus sem se tudi že navadila. Včasih si jo privoščimo popoldan, večinoma pa dopoldne. Včasih sem sama z mamo, pogosto smo v troje. Včeraj sva prišla okrog pol enih, kot navadno se je mama razveselila obiska in kave. A kavarnica je v tem času žal zaprta, česar prej nisem vedela. Bomo pa samo malo posedeli in se pogovarjali, sem jo poskušala razvedriti. Strinjala se je, a sem videla, da je malce razočarana. Opazoval nas je mladi mož, ki ga pogosto vidim za okencem recepcije ob vhodu v dom. Pristopil je in vprašal: "Kakšno kavo pa bi želeli?"  Navadno pijemo kapučino, sem bila natančna. Nekaj se je začel prestopati, zato sem naročilo spremenila v kavo z mlekom za mamo in dve navadni za naju. To nam je tudi postregel, dodal pa še najprijaznejši nasmešek in pojasnilo: "Oprostite mi, če kava ni najboljša, veste, to je prva kava, ki sem jo tukaj naredil." Seveda, njegova naloga je, da obvladuje recepcijo, ne pa, da kuha kavo. Toda mož ima srce in je razumel situacijo.
Lahko povem, da je bila kava odlična, ker je bila pripravljena z veseljem in od srca. Prijazna postrežba je vsebovala še zajetno merico dobre volje, ki nam je vsem polepšala dan.