Breskvice

November v Istri

Receptom, ki zahtevajo več kot pet sestavin, se izogibam. Nimam pravega potrpljenja. Niti na pamet mi denimo ne pride, da bi tehtala kakih petnajst različnih sestavin, zato da bi po več urah zapletenega kuhanja nazadnje prišla do dveh žlic omake. Čemu le?
Tudi pri peki sladic se vedem podobno; zapleteni recepti me ne zanimajo. Moji domači so bili čisto zadovoljni, ko sem jim poleti ponujala preproste sadne pite. Testo pripravim po receptu 3:2:1 (trije deli moke, dva dela maščobe, en del sladkorja), dodam jajce, razvaljam kar v pekaču in po vrhu naložim sezonsko sadje ter spečem. V eni uri je vse gotovo. Hit letošnjega poletja so bile maline z domačega vrta, takoj za njimi pa marelice, borovnice in breskve. 
Jeseni, ko dozorijo jabolka, se pri nas odpre sezona štrudlja. Iz moke, vode in žlice olja umesim mehko testo, ga razvlečem po mizi, namažem s prepraženimi drobtinami ter potresem z naribanimi jabolki. Preprost, hrustljavo pečen štrudelj se vedno posreči pa vsi ga imamo radi.  Še največ se zamudim z ribanjem rabolk, a to opravilo rada podtaknem možu.
Seveda se kdaj pa kdaj, ko ima kdo rojstni dan, lotim tudi zahtevnejše torte, saj slavljenca rada razveselim. A to vendarle ni vsak teden. Potica je na vrsti dvakrat letno in čisto nič več: ob Božiču in ob Veliki noči mora biti na mizi, kot veleva tradicija, enako tudi piškoti pred koncem leta. Pečem vaniljeve kifeljčke in včasih še medenjake. 
O svojem kuharskem kažipotu, ki me vztrajno usmerja k poenostavljanju in iskanju bližnjic, pa sem se pred dobrim mesecem, ko sem malce potrenirala svojo potrpežljivost, zamislila.
V naši istrski vasi se radi držijo tradicije. V soseščini se je par pripravljal na poroko, kar za sabo potegne veliko druženja. Navada je, da pred ohcetjo priredijo fantovščino in dekliščino, bodoča zakonca prideta osebno povabit vsakega svata na slavje, v tednu pred poroko pa z darili prihajajo k njunima družinama sorodniki, prijatelji in sovaščani. Na dan poroke sta pogostitvi na domu neveste in ženina, zatem pred cerkvijo in nazadnje še v gostilni. V tednih po poroki zakonca in/ali njuni starši obiščejo vse, ki so bili v dogodku soudeleženi in se jim osebno zahvalijo za njihov prispevek. Prav vse te dogodke spremljajo jedača in pijača ter predvsem ogromne količine peciva. V tem času se k hiši ne pride brez pladnja piškotov, odide pa tudi ne praznih rok. 
Ob vsem tem seveda ni čudno, da se tedne pred poroko peče in peče in peče. V več hišah. Tradicionalno morajo biti na vsaki poroki poleg številnih drugih vrst peciva tudi breskvice, piškotne kroglice v videzu breskev. To je pecivo, ki se ga jaz, glede na prej navedeno, nikoli ne bi lotila.
Naša soseda, mama ene od poročnih prič, jih je, ne da bi ob tem zanemarila svoje delo na polju in v hlevu, pridno delala ves teden. Naredila je več tisoč majhnih breskvic. V velikanski plastični kadi je umesila testo in najprej spekla kakih petdeset pladnjev majhnih piškotov, ki so v premeru merili dobra dva centimetra. Vsakemu od njih je bilo treba izdolbsti majceno vdolbinico, ne da bi ga pri tem preluknjali. Vanjo je kasneje, ko je lepila po dva skupaj, nadevala kremo. Zatem je kroglice namočila s sokom (in vinom) ter povaljala v obarvanem kristalnem sladkorju. Na koncu je bila polna hiša pladnjev z breskvicami, ki so se sušile.
Skupaj z nekaterimi sosedami sem sodelovala pri izdelavi vdolbinic. Sedele smo okrog mize in sama sem tiho in skrajno zbrano delala tiste luknjice, prvič v življenju. Skrbelo me je, da bom uničila preveč piškotov. Druge so jih sproščeno dolble in vmes klepetale ter se smejale, malo pa škilile proti meni, kako mi bo šlo. Za vsak preluknjan piškot so me hitele tolažiti, da se itak rabi drobtinice za nadev. Počasi sem se sprostila, vse bolje mi je šlo, med prsti mi je ostalo le nekaj zdrobljenih piškotkov. A to ni bilo najvažnejše. Ta večer sem se učila potrpežljivosti, spretnosti, natančnosti, sodelovanja, prostovoljnega dela za druge, strpnosti in še marsičesa. Ter se pri tem toliko nasmejala in tako dobro imela, kot že dolgo ne.

'Odprta kuhinja, 29. 10. 2017)

Ogenj

Narava se nam je s toplimi jesenskimi dnevi krepko oddolžila za mokro poletje, a vsakega lepega je enkrat konec. Začasno, seveda. Včeraj smo zakurili v kaminu. Udobno nameščena sem srkala čajček in prek knjižnih platnic škilila proti prasketajočim polenom. Prav prijetno je bilo, priznam.
Že pračlovek je spoznal, da ogenj ni samo huda nadloga, pred katero je treba bežati, pač pa mu lahko tudi koristi. Ko mu ga je uspelo ukrotiti, shraniti ter nazadnje zanetiti, si je postavil ognjišče, okrog katerega je nastal dom. Tako je ostalo do današnjih dni, družinska ognjišča kot osrednjo hišno točko poznajo tako na mrzlem severu kot v vroči Afriki. V modernem svetu je tega žal vedno manj, združevalec družinskih članov ni več ognjišče, še kuhinja ne, pač pa televizor, računalnik ali katera od pametnih naprav, ki gospodarijo z našim časom. Z nami, pravzaprav, če si priznamo ali ne.
Ogenj, do katerega še vedno čutimo nekakšno mešanico magnetizma in strahospoštovanja, smo izgnali na prosto, zanetimo ga le kdaj pa kdaj. Včasih, ko so bila pravila manj toga ali pa je bila otroška iznajdljivost večja, kdo bi vedel, smo vedno našli način, da smo zakurili in si spekli krompir ali koruzo. Kolikor se spomnim, se je navadno vse zažgalo, a ni bilo lepšega, kot premetavati skoraj zoglenel krompir iz roke v roko, malo popihati vanj, ob tem pa strmeti v plamene in čutiti božajočo toploto. Tudi današnjim otrokom, majhnim in velikim, privoščim to preprosto razkošje.
Moja istrska nona je imela v svoji kamniti hiši ognjišče. V kotu enega od obeh prostorov, kamor si se povzpel po kamnitih stopnicah, je zavzemalo skoraj polovico celotne površine. Nad njim je bil na verigi obešen kotliček, ki se ga je dalo dvigati in spuščati bliže k viru energije; v njem je počasi brbotala mineštra. Najboljša se mi je zdela takšna, ki je imela za osnovo fižol, ki mu je nona dodala bob, koruzo, včasih krompir, vedno pa šop divjih zelišč, nabranih na travniku. Ob robu ognjišča, stran od žarečih polen, je stalo nekaj glinastih loncev, v enem je bil navadno krop, v drugih pa že kaj. Morda mlačen čaj ali proja, za odžejanje. 
Ognjišče je obdajala nekakšna kamnita obroba, malo nižja od kurišča, ki je bila pravzaprav priročna ogreta klop, na kateri se je dalo posedeti in pogreti, če me je med pohajkovanjem po vasi zazeblo v bose noge. Ognjišče je bilo nesporno središče doma. Nona je bila takrat že stara, mojim rosnim letom se je pravzaprav zdela prastara. In sama. Kljub temu je prav vsak dan zakurila, tudi poleti. V kamniti hiški je žerjavica na ognjišču dajala toplino in občutek varnosti.  
Z nono nisva preživeli veliko časa skupaj, le nekaj počitniških dni. Ko je za seboj zadnjič zaprla vhodna vrata, se je počasi začela poslavljati tudi njena hiša. Strehe že dolgo nima več, ognjišče je skupaj s podom zgrmelo v klet, skozi okna brez šip vleče veter in ziblje orehove veje, ki so vsevprek objele staro zidovje. 
Čudno je, da se mi ta razvalina še zdaj, po vseh zapuščenih letih, zdi na nek način živa. Kot da bi bil nonin duh še zmeraj tam. Nemara je bil prav on tisti, ki mi je podtaknil idejo, da bi bilo treba hišo obnoviti, postaviti ognjišče, zakuriti ogenj... Če se bo to udejanilo, zagotovo ne bo odločala pamet ampak srce. Predstavljam si, da bo dišalo po mineštri, posedli  bomo okrog ognjišča, kot navadno veliko govorili in malo poslušali. Si pripovedovali zgodbe. Nekatere so se začele že zdavnaj. 

(Odprta kuhinja, 2. 11. 2014)

Prijateljica Stanka

Ko je naša mama živela v tej hiši, je imela prijateljico Stanko. Nista se prav pogosto družili, ker takratni časi pač niso dopuščali držanja križem rok. Je bilo treba delati. A trdnost prijateljstva pač ne more biti pogojena s pogostostjo stikov. Na pragu odraslosti ju je življenje frcnilo vsako na svoj konec sveta. Nekaj časa sta še imeli stike, potem ne več. Kazalo je, da sta se mladostni prijateljici za vedno razšli.
Preskočila bom kakih šest, sedem desetletij. Naša mama je zaradi bolezni žal pozabila skoraj vse, kar se ji je v življenju lepega zgodilo. K sreči pa tudi vse, kar je bilo hudega. Sem pa tja v njeno temo posveti žarek, večinoma iz časa zgodnje mladosti. Tega potem obdelujeva z vseh strani, enega in istega, spet  in spet. Skoraj vsak dan skupaj pijeva kavo, mama ves čas govori, a žal njenih besed ne znam in ne morem povezati v smiselne stavke. Oni dan pa je začela pripovedovati, kako sva se vedno dobro razumeli, da sva skupaj hodili okrog, tudi plesat sva šli skupaj. Ta je pa bosa, sem hotela reči, a sem se še pravi čas ugriznila v jezik. Kaj bi ji oporekala, črne luknje v spominu pač poskuša zapolniti z njej všečno vsebino. Še dobro, da je tako. Tako sva se "pogovarjali" dan za dnem, dokler nisem nekega dne presenečena ugotovila, da me ni več. Izginila sem iz njenega spomina. Nima hčerke, ne spomni se, da bi jo sploh kdaj imela. Danica? Ne, to ime ji je povsem neznano. Postala sem Stanka, prijateljica iz mladih dni. Ko smo ji previdno in počasi poskušali dopovedati, da nisem Stanka, in kdo da sem v resnici, je bila iskreno presenečena, a je vztrajala pri svojem. "Bodi, kar hočeš, zame si Stanka," je bila odločna. In moj F je postal Jože. "A sama si prišla, kje je pa Jože," me je danes spet in spet spraševala. "Jože je ostal doma, danes ima veliko dela," sem ji potrpežljivo odgovarjala. Oprostite, prijateljica Stanka ji je potrpežljivo odgovarjala.

Istra, via Draguč

Po moje je veliko obiskovalcev Istre, ki poznajo le ozek pas ob obali. Tudi z nami je bilo tako, ko smo dolga leta potovali na dopust v Premanturo. Potovali je prava beseda, ker je pot trajala najmanj štiri ure, ne glede na relacijo, ki smo jo izbrali. Zato res ni bilo pravih pogojev, da bi med potjo delali kakšne daljše postanke, še posebej zato, ker sta na zadnjih sedežih sedela vsega naveličana in od vožnje bleda in slabotna otroka.
Že nekaj let je čisto drugače. Za pot na jug izbirava najbolj stranske poti, kar se le da. Istrskega ipsilona se v celoti izogibava, je čisto brez veze. Trenutno je odsek od Buzeta proti Lupoglavu tudi v remontu in ni prevozen.
Danes sva spet izbrala smer skozi Draguč. Tik pred Buzetom greš desno in ob robu mesta zaviješ na vinsko cesto proti Pazinu. Draguču pravijo tudi istrski Holywood, ker so tod snemali veliko filmov. Do središča kraja pri cerkvi vodi ena glavna in dve ali tri stranske ulice. Ob cerkvi je konoba Zora. Do danes sem mislila, da se kraj tukaj konča. Danes pa nama je gostilničar, sin gospe Zore, ki ima ta lokal odprla leta 1951, povedal marsikaj novega. Prav na tem mestu se pravzaprav začne stari Draguč, v katerega prideš skozi lep obok tik ob konobi. Znotraj so lepe stare hiše, večinoma iz kamna, in čisto na koncu mesta je majhna cerkvica sv. Roka s prelepimi freskami. Ob njej je suho drevo. In lep razled. In popoln mir.
Gospod gostilničar je povedal, da je 80 % hiš praznih, večina stanovalcev, tako kot on, je stara prek 70 let. Malo je bil žalosten zaradi tega. Povedal je tudi, da je bil stari Draguč prej na hribu nasproti, kjer so zdaj samo razvaline. Ta hrib je visok 500 metrov in je najvišji v tem delu Istre. Slovita Grimalda, izziv za kolesarje, je pet metrov nižja.
V vas Heki, 5 km južno od Pazina, sva prišla hkrati s skupino mladcev na terenskih traktorčkih. Vas je izredno lepo urejena, vse pokošeno, lepa cesta, drevored, sredi vasi pa stoji mogočen kostanj, pod katerim posedajo domačini. Apartma imava v stari kamniti lepo prenovljeni hiši. Sva edina gosta, drug apartma je prazen, torej imava tudi bazen sama zase. Sprejela naju je družina Nefat, zelo prijazni so.
Potem sva malo zaokrožila naokoli, danes z avtom. Najprej v Pazin, kjer je danes dan mesta Pazina, a je bilo vse izumrlo, zato sva kmalu odšla proti Žminju. Spotoma sva se ustavila v konobi Puli Pinota, kjer sva jedla fuže z divjimi šparglji in pršutom. Nato pa nadaljevala pot v Sv. Petar u šumi, kjer je samostan patrov Pavlincev in cerkev sv. Petra in Pavla, ob njej pa je bil danes odprt samostanski vrt, ki je v postopku prenove. Cerkev ima lepo pročelje in pred njo večji trg.
Pot sva nadaljevala skozi Žminj, kjer sva se na kratko ustavila pod ladonjo pri cerkvi, nato pa takoj naprej v Jašiće. Že na začetku vasi naju je ustavila vsa družina Milotić. Danes imajo krst njihovega Jureta, ki je star 2 meseca. Zelo lepo so naju sprejeli, takoj so prinesli pladenj s pecivom in komaj sva se odtrgala od tam, da sva šla malo k naši stari podrti hiši. Trenutno je preraščena z meter in pol visokimi koprivami. Malo sva jih poteptala, malo pa so naju tudi opekle, ko sva nekako premerila zidovje. Jaz že čisto natanko vidim, kakšna bo hiša, če bo obnovljena, čeprav je do tja še zelo dolga pot.
Z Goranom Milotićem smo se kasneje dogovorili, da naju bo poklical, da bomo šli enkrat ta teden skupaj v Pazin in začeli urejti papirje glede lastništva dvorišča.
Zdaj pa pričakujeva najine gostitelje Nefatove, lastnike apartmaja, ki so nama napovedali za zvečer dobrodošlico. Ki bo menda v kozarcih. Kar bo pa bo.
Zaenkrat ni fotk, mi neki nagaja. Mogoče kasneje.
Dodajam k zapisu: sprejem je bil z domčim višnjevcem in lozovačo ter cukerančiči. Poln pladenj sva jih dobila še za k jutranji kavi. Ne vem, ne vem, če nama bo uspelo tukaj zdravo živeti z malo kalorij in veliko gibanja. No ja, za gibanje se bova že potrudila.

Draguč

Sv. Rok v Draguču

Heki, Stari Dor

Stari Dor

Pavlinski samostan v Sveti Peter u šumi

junij v Istri

Sv. Peter u šumi

Žminj

Istrijani

Te dni sva bila na morju; bilo je tako mraz, da me je zeblo v roke, pihala je burja, deževalo je vse dni ... - a bilo je čudovito. Tako je bilo zaradi ljudi, s katerimi sva se družila. Teta Ana bi bila ponosna na Gordano, Pinota, Petro, Doris in vse druge, ki s tako toplino pazijo na njenega in našega Božota, da lažje premaguje žalost. Po 61 skupnih letih se je v začetku jeseni teta prva poslovila. Vem, da mu ni lahko. "Bil bi zelo sam, če ne bi bilo njih," je rekel.

Naslednje jutro je mrzlo zapihala burja. "Vsaj ne bo deževalo," sem pametovala. "Boj se oblačne burje in jasnega juga," me je podučil Pino, ki morje drugače pozna od nas kontinentalcev. In res je deževalo vse do večera, ko je sonce nizko nad obzorjem za hip oranžno posvetilo in takoj zatem ugasnilo v noč. Pa smo burji in dežju navkljub za ves dan zakolovratili po Istri: Božo, Pino in midva. Ustavljali smo se v starih mestih, kot so Pazin, Gračišće in Pićan, ter se po mokrih zlizanih kamnih vzpenjali na vrhove. Razgledovali smo se po širokih dolinah in gričih, ovitih v oblake, iz katerih je štrlela bela Učka, pokrita s snegom. Vse je bilo videti nekako skrivnostno in še bolj zasanjano kot navadno. 

A najprej smo se ustavili v vasi Jašići, kjer še stojijo zidovi hiše, ki jo je pred skoraj sto leti postavil mamin oče. Družino je spravil pod streho, preden je šel s trebuhom za kruhom po svetu in tam ostal. Po kamnitih stopnicah sem se povzpela v nadstropje, ki ga ni več, tako kot ne ognjišča, nad katerim je navadno brbotalo v kotličku, ko je nona kuhala mineštro. Razvaline še imajo dušo, ki z neko skrivnostno silo vleče k sebi, obljublja zgodbe iz starih časov in hoče, da bi se vanje spet naselilo življenje. Ni se mi zdelo nemogoče.

Tonin Milotić

Danes živi v vasi 19 ljudi, je povedal sosed Tonin Milotić. Kako se mu je razjasnil obraz, ko je slišal, čigava sem! Dvignil je kapo in se živih oči nasmehnil v objektiv, da bo fotografija, ki jo bomo pokazali naši mami, podobna Toninu iz časov, ko je še raztegoval harmoniko. "Trideset jih je živelo v dveh hišah, in vsi so se dobro razumeli, danes živijo trije, pa se gledajo postrani," je modroval, medtem ko mu je dež kapljal za ovratnik. "Pa kaj zato, če je mokro," se je smejal, ko smo ga silili pod streho. Starim in modrim ljudem ni težko ločiti bistveno od nebistvenega.