Ko slepa kura jurčka najde

Gobja letina je nenormalno bogata.

Zelo rada grem v gozd, da se malo prezračim, a gledam bolj gor kot dol, ker sem že zdavnaj obupala, da bi našla kakšnega jurčka. Drugih gob tako ne poznam. Danes pa se je zgodilo nemogoče.
Gobarji navadno ne razkrijejo svojih gobjih terenov, a jaz vam povem vse natančno.
Skozi senčno dolinico sva se ob potoku peljala po luknjasti gozdni cesti, široki za en avto. Kjer se je malo razširila, je bilo vse zaparkirano, obrniti se ni dalo in tako sva prišla skoraj do konca. Nato pa sva zagrizla v strm breg, spodaj je bila grapa, po kateri je šumel studenec in na drugi strani spet brežina. Počasi sva napredovala navzgor, koder se je svetlikalo modro nebo. Občasno sem lezla po vseh štirih in se oprijemala korenin, da me ne bi odneslo dol k vodi. Ko sem malo dvignila pogled, sem pol metra pred nosom zagledala nekaj belega. Betek. Pokrit z rjavim klobučkom. Jurček! Najbolj mi je bilo žal, da nimam s seboj fotoaparata, da bi ga ovekovečila  njenegovem naravnem okolju, ker je bil tako lep na mahovnati posteljici, obdan z listjem, na njegovem klobuku pa je sedel polž, ki sem mu izmaknila slastno malico.
P.s. Če tole fotografijo slučajno vidi gobarski inšpektor, priznam: ja, res je bila polna košara jurčkov, a nabirali smo v petero. Poleg mene še moj mož, njegova žena in stari starši najinih vnukov. Tako da nismo prekoračili predpisane količine.