Češpljeva pita

Češpljeva pita

Nekateri ljubiteljski kuharji radi delajo zelo zahtevne sladice, ker jim predstavljajo izziv. Mene ne boste našli med njimi. Ko gledam recepte z veliko sestavinami in zapletenim postopkom, grem naprej. Ko pa naletim na takega, ki bi ga zmogel še otrok, se mi zasvetijo oči. To! Češpljeva pita sodi mednje. Medtem ko je v loncu počasi brbotal češpljev džem, ki sem ga občasno premešala, sem se lotila izdelave pite.
Potrebujemo: 25 dag moke, 12 dag masla, 6 dag sladkorja, jajce. Češplje, kakšnih 15 jih bo dovolj.

Z valjčkom prek folije tanko razvaljamo testo do roba pekača in še malo navzgor.

Pečico sem prižgala na 180 stopinj. V mikser sem stresla maslo in sladkor ter dodala jajce, da je nastala gosta bela krema. Z lopatko sem primešala moko, da je nastala kepa testa.
Medtem ko je mikser delal testo, sem 15 češpelj prerezala na pol in še enkrat na pol te odstranila peške. Tako, to bo nadev.
Okrogel pekač sem namazala z maslom in dno obložila s testom. Prekrila sem ga s folijo in ga prek nje z valjčkom ravaljala do roba pekača in še malo navzgor. Odstranila sem folijo in v krogu tesno naložila koščke češpelj. Pito sem dala v ogreto pečico, naravnala na 30 minut, in šla brat časopis.

Češpljev džem

Modrikasti sadeži so debeli in napeti, prekriti s srebrnkastim oprhom, ki ga niti voda na spere.

Češplja in sliva seveda nista eno in isto, gre za dva različna sadeža. Razliko poznajo strokovnjaki, menda pa slive dozorijo prej, že avgusta. To je torej razlog, da lahko v tem času, ko je jesen na široko razprostrla svoja bogastva, kuhamo čepljev džem.
Pri svojem prodajalcu sadja in zelenjave na tržnici sva "dobro zapisana", vsaj zdi se mi tako. Zato je njegov današnji namig, da je dobil tako dobre slive (on se ne meni za razliko) kot že dolgo ne, padel na plodna tla. Na poti do kafetarne sva vsak svoj sadež pohrustala in se prepričala, da ima prav. Mmmm, sladko in dišeče. Medtem ko sva srkala kavico, je padla odločitev: danes bomo kuhali češpljev džem.

Češplje se počasi kuhajo, spreminja se barva, intenzivira vonj.

Potrebujemo: češplje,posodo z debelim dnom, leseno lopatko, kozarce z navojnimi pokrovčki. Sladkorja nič! So češplje čisto dovolj sladke.
Vzamem kastrolo z debelim dnom, v katero natresem izkoščičene češplje. Če se ob tem raztrgajo na več koščkov, še bolje.  In prižgem kuhalnik na pol ali še manj (3. od 10 stopenj). Vzamemo leseno lopatko in občasno premešam ter občudujem barvo, ki se iz temno modre spremeni najprej v koralno rdečo, nato vijoličasto, temno vinsko rdečo in nazadnje v ... češpljasto, ja, to bi bil pravi izraz za čudovito barvo, ki takšna tudi ostane, potem ko džem nadevamo v kozarce.
Medtem ko se džem počasi kuha, dam kozarce v pomivalni stroj, vmes preberem včerajšnji časopis, pobarvam kavbojke, grem pogledat na vrt, če je zrasla še kakšna bučka, telefoniram, poklepetam z dostavljačem pekovskega peciva, pregledam elektronsko pošto, spečem češpljevo pito (recept sledi) ... ja, džem se kar dolgo kuha, kakšne tri ure zagotovo. A čisto počasi, počasi skoraj neopazno razpade v svilnato strukturo z mehkimi sadnimi koščki.

Še vroč džem nadevamo v vroče kozarčke, tesno zapremo z navojnimi pokrovčki in opremimo z nalepkami.