Popotovanje od Ljubljane do Maribora

Zamašek ali polž?

Beseda "popotovanje" bi se lahko zdela prepotentna za kratko pot med tema mestoma, a po današnji izkušnji niti ne. Ob tričetrt na devet smo zapustili Ljubljano, da bi okrog desetih spili kavo v Mariboru. Normalen načrt za dobrih 100 km poti.
Kmalu za Trojanami smo obstali, prometna nesreča nekje pri Vranskem.Cesta popolnoma zaprta. Iz predala vzamem fr-slo slovar, po katerem brskam, ko v avtu nimam kaj početi. Odprem na naključni strani, beseda escargot (polž) bi bila primerna, če bi se premikali, a smo stali na mestu, zato poiščem besedo embouteillage (zamašek).
Čez 100 let prometnih zamaškov ne bo, ker se bodo dvignili v vesolje, počakali, da se zemlja premakne  in spustili na cilj (Herman Potočnik Noordung), danes pa smo se po dobri uri, nervozni, ker nismo imeli potovalne kahlice, nekako izvili iz primeža in obrnili proti Trojanam, po postanku pa nadaljevali pot proti štajerski prestolnici po stari cesti. Po polžje.

Ni hmelja, ni koruze

Stavbna dediščina

Opazovali smo pokrajino in stavbno dediščino, nato pa zapuščene nasade hmelja, ki so ga nadomestili s koruzo, da je nastala žalostna podoba opustošene krajine. A ni vse brezupno. Koder so hmelj nadomestili s fižolom,  je ta splezal do vrha opornih žic in še više. Gre nemara za čudežni fižolček, po katerem se bo Jakec povzpel v nebo?

Mariborski palčki

Da ne dolgovezim. V Maribor smo pripotovali po dobrih štirih urah. Mariboržani (poudarek na zadnjem zlogu, kot Parižani) so nas sprejeli kot vedno: gostoljubno in prisrčno. Kulturno.
V srce so mi segli simpatični navihani vrtni palčki, ki krasijo pročelje galerije Hest. Sporočajo mi, da pravljica nikoli ni končana, ker je tudi človekova radoživa domišljija brezmejna.

Švrgasta

Hkrati z vstopom v šolo se začne menjava mlečnih zob s stalnimi, eni otroci to opravijo prej, drugi kasneje. Naši Katarini je že sredi letošnjega poletja, dobro leto pred začetkom šole, zobozdravnica izpulila dva boleča mlečna zobka, ki ju je pošteno odkupila zobna vila. Še malo, pa bodo zrasli novi, eden že malo kuka na plan.
Od ponedeljka naša punčka preživlja dopoldneve spet v vrtcu med starimi prijatelji in danes mi je ponosna zaupala: "A veš babi, da sem najbolj švrgasta (škrbasta) med vsemi! No ja, tudi Pia je malo švrgasta, a njej manjka samo en zobek, meni pa dva! Pa za Matica še ne vem, kako je z njim, čeprav ga vsak dan gledam, a sploh ne odpre ust." Nato pa se je široko nasmejala. Res je frajerka ta naša švrgasta Katarina!

Prvič

Črna Mavrica

Danes je prvi šolski dan pa prvi vrtčevski dan pa prvi jesenski delovni dan in še kaj prvi. Začetek nečesa novega ima v sebi dobršno mero adrenalina in priznam, da pri meni (verjetno zaradi radovednega značaja) učinkuje predvsem pozitivno, tako da prekrije negotovost in strah pred neznanim. A ne čuti vsak tako. Biti ob nekom, da lažje prestopi prag novega, je častno dejanje, ki dobro dene tudi spremljevalcu ne le "prvčku". Danes sem imela čast, da sem za roko držala Katarino, ki se je po dvomesečnih počitnicah vrnila v vrtec. Kako se počuti, me je zanimalo. "Nisem vesela," je opisala svoje počutje, pred vrati pa potočila tudi nekaj solzic, "ker smo doma pozabili copate". Že dostikrat prej smo jih, a danes je bilo drugače.
Drugače je bilo tudi enega zadnjih vročih počitniških dni, ko so četrtošolec Gašper, prvošolka Eva in predšolka Katarina obiskali kmetijo Perles, kjer imajo poleg drugih živali tudi dva ponija, Brino in Mavrico, ki je še posebej naklonjena otrokom. Gospa Andreja jim je najprej dala krtače in pokazala, kako je treba konja pripraviti za ježo, mu počesati grivo, rep in pogladiti dlako ter očistiti kopita. Potem so šli skupaj na dolg sprehod in izmenično sedeli na njenem krotkem hrbtu. In kajod vsega  je bilo najlepše? "Ko je Mavrica legla na hrbet in se povaljala v travi," so si bili edini.

Priprava

Sprehod z Mavrico

Pri Peclju

Mozaik spominov

Napovedovali so, da bo v nedeljo ves dan deževalo. Radijski voditelji so ob vremenski napovedi navadno dodali, naj zato v nedeljo cel ljubi dan ostanemo kar v postelji in gledamo TV, morda tudi beremo. Če se nam že ljubi vstati, pa naj pospravljamo.
Nismo jih ubogali, pač pa smo se zbrali ob sotočju Ljubljanice in Save v gostilni Pri Peclju. Izza obložene mize smo občasno poškilili ven v dež, kjer so samevala športna igrišča, ob tem pa kramljali, se smejali, malo od sreče in osupljivega prijetnega presenečenja tudi jokali. Drugače ni šlo, ko so pred naju postavili prav posebno sliko. Odprla se je vreča spominov, napolnjena v preteklih desetletjih, večina skupnih. Neprecenljivi drobci življenjskega mozaika so oblikovali podobo, ki je od daleč videti kot pisana preproga, ko pogledaš od blizu, pa so tu obrazi, pokrajine, posebni dogodki ... in naše nepozabne zgodbe. Hvala naši!
Medtem je mokrota z nebes malo presahnila, trava je bila še vedno mokra, a to ni bila ovira, da ne bi Gašper potreniral nekaj nogometnih fint, Eva in Katarina sta pognali gugalnici, Janeza in Gašperja smo občudovali pri namiznem tenisu, Mojca in Boris sta se pomerila v balinanju, vsi drugi pa smo migali malo tu in malo tam. Prav luštno je bilo.

Balinanje je lahko razgiban šport

Namizni tenis pritegne navijače

Mavrične risbice

Včeraj zjutraj se je nenadoma ulil dež, ki je že proti poldnevu ponehal, dan se je prevesil v vroč popoldan.
Med dežjem sta Gašper in Katarina risala risbice za babico. Ko se je babica popoldan vrnila iz mesta, je Katarina risbice takole komentirala: "Narisala sva ti veliko sonce, da boš vedno vesela, ker bo toplo in te ne bo zeblo. Ker pada dež, se je za tebe naredila mavrica, čeprav se v resnici ni. Tukaj imata z dedijem vrt in to je vajina hiša. Gašper ti je narisal tudi trampolin. Lahko skačeš, če hočeš. Jaz sem ti narisala dva stola in mizo, na katero sem ti dala mavrično torto, ki sem jo spekla zate. Z dedijem sedita za mizo in dedi ti poje vse najboljše. Ali ga slišiš, babi?"

Ja, slišim, seveda ga slišim. Mavrica me je zelo razveselila in tudi toplo mi je pri srcu, da visoko skačem od veselja po svojem trampolinu. Mogoče mi bo uspel celo kakšen preval.

Okrogla zgodba, drugič

Po jutru se dan pozna, je stari pregovor. A šele zvečer lahko presodiš, če je bil dan vreden zapisa na trdi disk (v spomin) ali pa tudi ne. Današnji je bil.
..."Vsak trenutek srečne hvaležnosti je začetek novega obilja," je med drugim pisalo v enem od pisem, ki jih je zjutraj prinesel poštar.
Zadovoljno ujeta v dežju sediva pri Čoklu ob najboljši kavi na svetu, na kateri je Tine umetelno oblikoval srček in rožico. Potem nama je posodil dežnik, da sva se stiskala vse do avta.

Ljubljana, grad

Vmes je prenehalo padati, sedela sva v Makalonci in opazovala, kako so mehurčki poskakovali ob robu kozarca gor proti ... gradu, spodaj pa se je voda pod tremi mostovi svetlikala od svetlo do temno zelene in malo tudi vijoličaste. Vsaka stvar je enkrat prvič, pa čeprav je treba prej prehoditi dolgo pot. Nekaj desetletij.

Ljubljana, Tromostovje

Na novem slikarskem stojalu smo priredili razstavo risbic, ki sta jih G in K narisala za babico. Sonce in mavrica sta čisto na vsaki.
Ko bom imela čas (= ko bom stara), bom gledala stare fotografije. Ena mi je že danes nepričakovano prišla nasproti. Koliko lepih spominov je povzročila!
Peneče se vino dosti obeta. Šampanjec več. Prijetno se je družiti. Biti s svojimi je vse.
Potem sva slonela na balkonski ograji in gledala dva debela ježa; nekaj časa sta krožila spodaj pod lučjo, nato pa sta jo ucvrla v temo zadaj na vrt.

Okrogla zgodba, prvič

No, pa smo spet pri ta okroglih. Tokrat ne gre za videz, pač pa za leta. Okrogle obletnice. Tiste do 50 so sama veselica, zato o njih kdaj drugič.
Pravzaprav ne vem, ali smo Slovenci unikum ali pa tudi po svetu tako "usodno" razumejo trenutek, ko nekdo prestopi pol stoletja. Precej običajno voščilo se glasi: "Še enkrat toliko!" Saj. Seveda je stotica dosegljiva, a kakorkoli vzameš, zadaj je debelušček, okroglih 50, pred teboj pa ... kaj? Kdaj pa kdaj še en debelušček.
Deset let kasneje se zgodi 60. Nekateri še vedno nazdravljajo: "Še enkrat toliko!" A nasmešek slavljenca ob tem je nekoliko ... hm. Glavo pokonci! Količina preostanka ni važna, za kakovost gre, samo kakovost je pomembna. Življenja.
In zatem 70. Če. "Zdravje, zdravje, samo to vam želimo, drugo (kaj?) boste že kako," je napogostejše voščilo.
Posebej vztrajni pridrsajo tudi do 80. Okrog slavljenca se zbira predvsem mladina. Vrstniki pa - le kje so vsi?
V glavnem v spominih, bi rekel iskrivi 90-letni starček/ka. Mu/ji že smemo tako reči?
In potem šele pridejo (ob)letnice, vsaka posebej je okrogla! Čestitke sprejemaš samo zato, ker si. Tukaj. Kdaj pa kdaj se zgodi tudi že omenjena stotka. Dva debeluščka. Dosegel si - kaj? Trenutek, ko postane vsak tvoj gib vrlina sama po sebi. Ko se nihče ne spomni tvojih napak. Tudi če se, so legenda.
Tole se mi je zapisalo zjutraj, na enega teh okroglih dni. Danes.

Okroglo ali špičasto

Nekatere besede imajo več pomenov, včasih so dvoumne. A okroglo skoraj vedno pomeni nekaj lepega. Imamo okrogle obletnice, na praznovanju sedimo za okroglo mizo, slavljenec dobi veliko okroglo torto, vsi smo luštno okrogli, itn. brez konca in kraja.
"Če bo okroglo, bo lopata, če bo špičasto, pa vile," je butalski kovač vajencu opisal svoje delo. Ne bodi no tako špičast, rečemo izbirčnežu, res imaš špičast nos. Ona ima pa špičast jezik, le zakaj je tako našpičena?
Okroglo je mehko, prijetno, špičasto ostro. Bode.
Danes je šla mimo naše hiše gospa v oprijeti beli bluzi in ozkem temnem krilu do kolen. Vse na njej je bilo okroglo. Lepo okroglo. Ženstveno. Obuta v visoke pete je hodila pokonci, samozavestno. Upravičeno. Prav dobro je zgledala. Šele potem sem ugotovila, da gre za znanko iz mojih mladih let, ki je nisem videla že strašno dolgo. Predaleč je bila, da bi jo poklicala. Če bi jo, bi ji iz srca izrekla priznanje za njen videz in še bolj za držo.
Zakaj smo ženske pristale na vsiljen stereotip, da okroglo, kadar gre za našo lastno podobo, ni lepo? Zakaj nosimo vrečasta oblačila, ki skrivajo obline in hodimo zgrbljene? Da bi postale nevidne?
Odprimo vendar oči. Svet je lep. Me tudi. Torej zravnajmo hrbet (če nas ravno ne daje išijas) in dvignimo glavo. Ni videti slabo, a ne?

Nepremočljiv anorak

Komaj čakam dež. Ne, nimam kmetije in tudi vročina me nič ne moti. "Kriv" je moj anorak, ki me je na zadnji dolgi poti pustil na cedilu, da sem bila mokra do kože, zato sem se odločila za novega. V trgovini Iglu Šport, kjer navadno kupujem take reči, si ogledujem dva, oba pregrešno draga. Pristopi prodajalec, in ko izve, da že imam anorak (Patagonia),  mi ODSVETUJE zapravljanje denarja za novega, pač pa svetuje, kako naj obnovim impregnacijo starega. Najprej ga operemo z blagim pralnim sredstvom, lahko v pralnem stroju, nato pa posušimo. Obesimo v tuš kabino in temeljito pošpricamo z impregnacijskim sredstvom. Posušimo in natančno prelikamo ali pa posušimo v sušilnem stroju, ker šele toplota učvrsti impregnacijo. Naredil je tudi praktični preskus, kako voda pronica v tkanino ali pa po njej odteče, če je impregnacija kakovostna. Kapo dol za takega prodajalca!
Torej sem plačala 13 evrov za impregnacijski sprej in doma postopala po navodilih. Anorak je preskus pod vodovodno pipo že uspešno prestal. Zdaj pa komaj čakam dež.

Oblačilo je treba natančno in temeljito pošpricati.

"Nobel"

Te dni smo uživali ob Vrbskem jezeru na Avstrijskem Koroškem. Z otroki smo šli v sosednjo vas, nekateri s kolesi, drugi peš, tretji z rolerji. Spotoma smo jih vzgajali: "Vozite po označenem delu kolesarske steze, tukaj so urejeni in natančni." Vsi travniki so pokošeni, cvetje aranžirano po barvah, igrala nepolomljena. Ob poti smo naleteli na samopostrežno njivo gladiol in sončnic. Natrgaš, kolikor želiš in plačaš v železno blagajno, postavljeno ob njenem robu, v skladu s cenikom ob njej. Komentirali smo zanimivo idejo: "Pri nas to ne bi šlo, nismo tako urejeni." Sedli smo v enega od nobel lokalov ob jezeru. Ni važno katerega, vsi so nobel. Spili smo dve kavi in nekaj sokov ter plačali 22 ojrov. Hm, poceni pa ni ta urejena dežela. Ena od prisotnih dam je podvomila: "Znesek je prevelik, nekaj ni v redu, tudi računa nismo dobili." Ko ga je zahtevala, je iz njega hitro ugotovila, da je natakarica zaračunala kavo preveč. Ta tega ni tajila, takoj je segla v denarnico in na mizo so zažvenketali trije kovanci. Opravičila pa nismo slišali.
Kdo je torej urejen?

Vrbsko jezero