Pri Peclju

Mozaik spominov

Napovedovali so, da bo v nedeljo ves dan deževalo. Radijski voditelji so ob vremenski napovedi navadno dodali, naj zato v nedeljo cel ljubi dan ostanemo kar v postelji in gledamo TV, morda tudi beremo. Če se nam že ljubi vstati, pa naj pospravljamo.
Nismo jih ubogali, pač pa smo se zbrali ob sotočju Ljubljanice in Save v gostilni Pri Peclju. Izza obložene mize smo občasno poškilili ven v dež, kjer so samevala športna igrišča, ob tem pa kramljali, se smejali, malo od sreče in osupljivega prijetnega presenečenja tudi jokali. Drugače ni šlo, ko so pred naju postavili prav posebno sliko. Odprla se je vreča spominov, napolnjena v preteklih desetletjih, večina skupnih. Neprecenljivi drobci življenjskega mozaika so oblikovali podobo, ki je od daleč videti kot pisana preproga, ko pogledaš od blizu, pa so tu obrazi, pokrajine, posebni dogodki ... in naše nepozabne zgodbe. Hvala naši!
Medtem je mokrota z nebes malo presahnila, trava je bila še vedno mokra, a to ni bila ovira, da ne bi Gašper potreniral nekaj nogometnih fint, Eva in Katarina sta pognali gugalnici, Janeza in Gašperja smo občudovali pri namiznem tenisu, Mojca in Boris sta se pomerila v balinanju, vsi drugi pa smo migali malo tu in malo tam. Prav luštno je bilo.

Balinanje je lahko razgiban šport

Namizni tenis pritegne navijače