21. september 2015

Gjirokastēr

Derfimi Gjoca, restavracija Gjoca v Gjirokastri

Gjirokastër je mesto, ki je vsekakor vredno obiska, sicer je pa tudi pod zaščito Unesca. Prenočevala sva v skromnem hotelu v stari hiši na začetku glavne ulice, kjer je nekdanji blišč viden le še v sledeh. Vsekakor bi bila potrebna temeljite obnove, postelja pa je bila čista in voda vroča. Gospod, ki nama je sobo oddal za 17€ na noč, ima v najemu bližnji kafič. Pritoževal se je nad razmerami v državi, ki naj bi jo imela v oblasti mafija. Njegov zaslužek je okrog 200€ mesečno, pričakuje 100€ pokojnine, ko bo star 65 let. Njemu se zdi, da je bilo veliko bolje, ko je vladal Enver Hodža, ko so vsi hodili v šolo ali službo, predvsem pa so vsi enako (slabo) živeli, zdaj pa so eni obogateli na račun drugih.
Peš sva se povzpela na trdnjavo nad mestom!!! Zdaj so bolj ruševine, nekaj jo obnavljajo, predvsem pa je od tod lep razgled na mesto z okolico, lepo se vidi, kako ves mestni okoliš oz. nekdanji pašaluk obkroža rečna struga.
V mestu sva si ogledala lepo ohranjeno nekdanjo bogato meščansko hišo, ki jo ima v lasti deseti rod družine Skënduli. Razkazal nama jo je sedanji lastnik Nesip Skënduli. Hišo in 50 ha zemljišča so jim zaplenili komunisti v času vladanja Enverja Hodže. Hišo so jim po njegovem padcu vrnili, zemlje pač ne, ker so na oblasti še vedno sorodniki, prijatelji in somišljeniki nekdanjega diktatorja. Sprejeli so zakon, da se zemljišč ne vrača. Hiša je strašno zanimiva, ima velikansko cisterno za zbiranje deževnice, zato vode nikoli ni manjkalo. Ima nekakšno hišno kanalizacijo, več deset sob, posebej zimske in posebej letne, devet kaminov, turški hammam... Ugled in bogastvo hišnih lastnikov se je nekoč merila s številom kaminov. Ženske so bile skrite v svojih sobanah, moško družbo so lahko opazovale z galerije, kjer so bile skrite za rešetkami. Preštele so število gostov, da so postregle pravo število kav in peciva, samo roko s pladnjem je gospodinja lahko pomolila v sobo z gosti. Nasproti te hiše je etnografski muzej, ki naj bi bil hkrati tudi rojstna hisa E . Hodže, a menda blefirajo, ker je bil rojen drugje v majhni hiši, preveč neznatni za veličino diktatorja, zato so določili drugo, trinadstropno. Prvotna je kasneje tudi pogorela.
Okrog poldne sva se vrnila na glavno ulico, kjer sva v tradicionalni gostilni pri prijaznem in nadvse ljubeznivem kuharju Gjaçu uživala v raznih jedeh, vsakega po malo je pripravil. Meni so bile najbolj všeč nekakšne pečene riževe kroglice z jajcem, take hrustajoče, imenoval jih je čifči, kako se to napiše, pa ne vem. Potem smo se seveda tudi slikali, sporoča pa najlepše pozdrave z vsem spoštovanjem Zvonetu Šerugi, ki ga je obiskal kak mesec nazaj. Kuhar je mimogrede skočil čez cesto, da so mu sprintali sliko, ki jo je takrat naredil Zvone, da nama jo je dal za spomin.
Poleg rstavracije sedi pred svojo trgovino Vjolca gospa Viola, ki izdeluje ročno vezene in na rišelje način izdelane prte in posteljnino. Zanimala sem se za njeno delo, pokazala mi je postopek in me kar tako obdarila z vezenim prtičkom. Nekako kar udomačila sva se v tem Gjirokastru, a sva se popoldne vseeno po lepi cesti odpeljala naprej na morje do Sarandë, skočila (no, ne dobesedno) v (pre)toplo morje, večkrat. V mestu je ena velikanska peščena plaža, zadaj hoteli, veliko turistov. Raje sva poiskala bolj miren kotiček južno od mesta, kjer sva našla kamp Paradis, lastnik se imenuje Poli. Kamp ima svojo restavracijo, lep peščen zaliv, ležalnike, senco pod vrbo... a ga vseeno ne priporočam. Ceno lastnik določa po občutku, za ves kamp in restavracijo je en wc, tuš samo na obali. Ponoči je bilo neurje, zjutraj je vode zmanjkalo, wc se je seveda zamašil...
Sva pa v kampu spoznala dva zelo simpatična Mariborčana, Andrejo in Jožeta, ki potujeta z avtodomom. Ker raziskujeta Albanijo ravno v nasprotni smeri od naju, sta nama posredovala veliko koristnih informacij, upam, da sva tudi midva njima pomagala s kakšno. Še skok v morje in greva na sever, menda naju čakajo čudovite plaže. Se že veselim! 

Gjirokaster
Gjirokaster
Trdnjava nad mestom Gjirokaster
Nesip Skenduli
Družinska hiša Skenduli
Zimska soba
zibka
soba za sprejem gostov
Gjirokaster
Gospa Viola veze pred svojo trgovino Vjolca
Sarande, Albanci so ponosni na to mesto


19. september 2015

Iz Albanije v Albanijo

Cesta od Korce proti Leskoviku
Danes sva se še bolj temeljito poglobila v albanske ceste, da ne rečem kozje steze. Farma Sotira, kjer sva prenočevala, je en tak lušten kraj, da se nama ga ni mudilo zapustiti. Dopoldne so v kamp najprej prišle krave s svojimi zvonci, zatem je najin avto obkolila še čreda ovac. Torej sva imela dober razlog, da sva obsedela pri poznem zajtrku. Gospodinja je prinesla na mizo pravkar pečen kruh, domače maslo in češnjev džem. In čaj, nabran po okoliških travnikih. 
Cesta od farme Sotira proti Leskoviku je zelo slaba, ko sva računala vsaj na rahlo izboljšanje, se je še poslabšala. Od Leskovika naprej jo namreč renovirajo, torej sva morala v dolino po nekakšni mulatjeri, tako rekoč korakoma. V vasi Carshove je križišče, zato sva se poglobila v zemljevid. Na šipo je potrkal možakar in vabil v svoj lokal na pijačo. Ne hvala, samo pravo smer iščeva. Zelo se je trudil pomagati, čeprav smo se težko sporazumevali. Ker je bil prijazen, sva se odločila pogovor nadaljevati v njegovem lokalu. Z enega hriba je poklical 6-letno hčerko Mario, z drugega 12-letno Karolo, ki hodita v šolo čez mejo v Grčijo in znata malo angleško, večja se uči tudi francoščine. V Albaniji je treba šolo plačati, v Grčiji je zastonj, zato se jim splača, da se deklici vsak dan s taksijem vozita v šolo 35 km daleč čez mejo. Grčija se jim sploh zdi obljubljena dežela, medtem ko v Albaniji ne vidijo nobene perspektive. Večjezično smo se skupaj učili osnovnih besed, kot so hvala, prosim, dober dan ipd. Andreu se je zdel strašno smešen naš pozdrav dober dan (doberman), desetkrat se je opravičil, ker se je spomnil te smešne primerjave.
Po njihovem priporočilu sva pot nadaljevala v Grčijo, kjer naj bi se pokrajšem ovinku in boljši cesti vrnila v Albanijo. Na meji pa se je zgodil manjši "zaplet". Naletela sva na grškega carinika, pravega promotorja grškega turizma, ki je bližnje mesto Kalambaka opeval kot zelo zanimivo, sploh pa lokalno hrano, napisal mi je nekaj tradicionalnih jedi, po katerih naj bi Kalambaka slovela. Z lahkoto sva se dala pregovoriti in odvila v Kalambako. Mesto, pravzaprav bolj vas, je brez veze, morda zato, ker sva prišla ravno v času sieste in je bilo kot izumrlo. Od predlaganih jedi so imeli samo eno, tako je F dobil goro na ražnju pečenega jagenjčka. Vegetarijancev ne jemljejo resno, a domač kruh in tatziki sta bila odlična. 
Po kakih 60 km sva spet prišla do albanske meje in po naslednjih 25km skoraj avtoceste v Gjirokastër. Našla sva poceni (17€) in čisto sobo na glavni ulici. Mesto zgleda zelo zanimivo, sami klanci, vse gre gor in dol, ulice so kamnite, ozke, F se je spet izkazal kot odličen šofer. Aja, danes je bilo zelo vroče, prek 35 stopinj, za prihodnje dni napovedujejo dež in ohladitev. Karkoli bo, bo dobro.
Farma Sotira
Ovce so prišle na bazen
Počasi se daleč pride
Družina Ceqi iz Carshove
Kalambaka
Gjirokaster
Gjirokaster

Zeleni raj


Današnji dan je potekal od enega do drugega zelenega raja. Zjutraj sva raziskala bližnji park z rečnimi rokavi. Čolnar, če sem ga sploh prav razumela, ker je govoril samo albansko, je nekako pojasnil, da ne gre za reko, pač pa je to voda, ki ponikne v Prespanskem jezeru, tu pride na plano iz se izliva v Ohridsko jezero. Recimo. V vsakem primeru je bilo zelo lepo, šla sva se vozit s čolnom (5€ za četrt ure), žal samo po obljudenih kanalih, medtem ko bolj na divje čolnar ni hotel/smel zaviti. Mogoče zato, da ne vznemirja ptic.
Od tod sva se odpeljala v Korçë, ki je presenetljivo veliko mesto. V tem mestu je obnovljena najstarejša albanska osnovna šola, stara kakšnih 150 let. Šla sva seveda tudi na tržnico, na enem od prašnih trgov prodajajo vse mogoče. Najprej misliš, da gre za bolšji trg, a se izkaže, da gre za čisto navadno prodajo novega in starega. Kar kdo ima, izdeluje, denimo košare ali pa vaze iz smrekovih storžev, če kdo karkoli potrebuje ali pač ne, vse se dobi tukaj skoraj zastonj. Je pa vse precej umazano. V eni od športnih trgovin pa sva izvedela, da je najboljši albanski reprezentančni nogometaš Gashi s številko 11. Zanimivo. Seveda sva šla tudi na zeleno tržnico, kot pravijo zelenjavnemu trgu. V pokritem delu so drug za drugim stali prodajalci sira in masla, ki zgleda kot velikanska kepa, od katere z žlico odvzamejo želeno količino. Sirar, široko nasmejan, čeprav brez zob, nama je ponujal v pokušino ovčji sir. Potem smo se rokovali, še malo smejali, spet rokovali, razumeli bolj malo, na koncu pa je bila kupčija sklenjena. Midva sva v nahrbtnik pospravila četrt kile sira, sirar pa 140 lekov ali 1€, kolikor je bila cena. 
Od tu sva nadaljevala pot na jug in se spet čudila neznanskim količinam čebule. Ponekod je ob cesti naložena v skladovnice, tako kot pri nas drva, in pokrita z nekakšnim tepihom. Poleg čebule gotovo izstopajo tudi s številom bencinskih črpalk, vsakih dvesto metrov je ena. Avtov pa sploh ni veliko, na tej cesti smo se samo sem pa tja srečali s kakšnim. Še sreča, kajti cesta je zelo primerna za počasno vožnjo, občasno celo zeeelo počasno, pa ne le zaradi makadama, koder jo popravljajo, pač pa predvsem zato, ker je zelo ozka, vijugasta in luknjasta. Ves čas gor in dol. V začetku je še bilo nekaj hiš, majhnih, v katerih je videti življenje, otroke, stare mame, in velikanskih hiš, ki imajo spuščene rolete in so videti prazne. Kot povsod po svetu. Mestna središča so v glavnem čista, urejena kot povsod, polni kafiči v glavnem mladine, medtem ko malo starejši moški posedajo po parkih in igrajo šah, karte, domino. Povsod je veliko kibicev. Žensk, razen mladih punc, ni kaj dosti zunaj.
Pokrajina je pusta, gola, ponekod je grmičevje, drugega nič. Ko sva se po zelo vijugasti cesti bližala Leskoviku, kakih 15 km prej, se je pokrajina ozelenila, vozila sva celo skozi gozd, dokler nisva prišla do farme Sotira, kot se imenuje kamp z restavracijo, nekaj večjimi bungalovi in petimi majhnimi hišicami za dva (10€ na noč), k sreči sva dobila zadnjo prosto, Nizozemca za nama pa sta si postavila šotor. Kamp je lepo urejen, čist, imajo tudi bazen, a zdaj že brez vode. Skozi kamp teče potok, najina hišica je tik ob njem, torej naju bo šumljenje vode lepo uspavalo. Zvečer sva pod drevjem ob vodi postavila najina rdečkota, noge na mizo, se pravi na štor, potem ko so se nabrodile in osvežile v potoku, ki je hkrati tudi hladilnik, mizica, pogrni se ... Pa kaj bi razlagala, pravi zeleni raj! Pa lahko noč! Oziroma zdaj, ko bom to  oddala, že dobro jutro. V lepo sončno jutro so naju zbudili kravji zvonci, kajti izkazalo se je, da je farma res farma, tu so krave, konji, race, v ribnikih postrvi. Priporočam za krajši ali daljši postanek!
Zeleni raj pri Pogradcu
Zeleni raj ob Ohridskem jezeru
Zeleni raj
Romantika, če še ne veste
Korce, mestni park
Korče, domino v parku
Najstarejša albanska osnovna šola v Korce
Korce, vaze iz storžev
Korce, košare
Korce, tržnica
Korce
Sirar na tržnici v Korce
Najprimernejše prevozno sredstvo za te ceste
Farma Sotira




18. september 2015

V Albanijo

V vasi Lin
Jao, neke čudne sile so nastopile in zbrisale vse, kar sem včeraj napisala. Bom še enkrat, a bolj na kratko. Vsekakor moram še enkrat omeniti kamp Sunrise v vasi Kalishte blizu Struge zaradi zelo ljubeznivega lastnika. Zvečer nama je hotel dati luč, ko sva v temi sedela pred šotorom, ker je nimata, je rekel. Neee, hvala, sveti nama zvezdno nebo. Zjutraj se je več desetkrat zahvalil, da sva izbrala njegov kamp za prenočevanje, častil kavo, šel odtrgat dva paradižnika, da bova imela za na pot ... Srečno pot in naj pozdraviva Slovenijo. Cena kampa pa je 10€, če še nisem omenila.
Najprej sva si razgledala Strugo, kjer reka Črni Drim izteka iz jezera. Zgleda, kot da bo vode v jezeru kmalu zmanjkalo, tako močan tok teče iz nje. Ob rečni strugi je lepo urejeno nabrežje z lokali in sprehajalnimi potmi. Sprehodila sva se tudi po peš coni v mestu, kakih sto metrov jo je, ter obiskala zeleno tržnico, na kateri prodajajo vse mogoče. Torej sva kupila pekočo mleto papriko, pekoče feferone na vrvici, cedilce in še čajnik z lijčkom, kakršnega sem zadnjič v Avstriji neuspešno iskala. Evo, kam je treba ponj, v Makedonijo!
Na meji z Albanijo, nedaleč od Struge naju je temeljito zaslišal makedonski carinik, če izvažava kaj cigaret in alkohola, pregledal je tudi prtljažnik. Neee, ne kadiva, vino sva pa zatajila in se ob tem spomnila starih štosov in nesmislov pri prečkanju meje.
Na albanski strani je povsem nova široka cesta, ob kateri prodajajo čebulo, velikekoličine čebule. Zavila sva v prvo vas Lin, ki je zelo umazana, zanemarjena, do jezera se sploh ne pride, ker so ozke ulice  polne smeti in krame, zato sva šla kar nazaj na glavno cesto.
Z nje sva zavila ob oznaki za kamp in po makadamski poti prišla do ograjenega prostora, kjer je kamp, restavracija, plaža z ležalniki, senčniki. Gosta pa nobenega, precej čudno je bilo vse skupaj, nekakšna hiša strahov. Torej sva šla po isti ozki poti naprej, obrniti se itak ni dalo, ter prišla do velikanskega hotela z restavracijo in plažo, podobna situacija kot prej, bila sva edina gosta. Pred hišo limuzina, kot iz nekega drugega filma. Četa natakarjev v snežno belem igra neko družabno igro, potem so bili zelo prijazni, čeprav smo se bolj težko sporazumevali. Jedla sva dobro in poceni, ogromno zelenjave.
Ob jezeru sva se peljala do mesta Pogradec in skozenj še naprej, ko se cesta spet čisto približa jezeru. Našla sva hotel Deu, velika čista soba z balkonom za 20€ skupaj z zajtrkom. Zvečer sva na sprehodu prišla do območja, kjer se neka reka (spet Drim?) izliva v jezero, a se predtem razlije v več kanalov, kjer je urejena opazovalnica ptičev, sprehajališča, restavracije, mostički. V vodi race, labodi, ptiči si v mraku glasno voščijo lahko noč... Jutri raziščeva!
Struga, iz Ohridskega jezera teče Črni Drim
Struga
Struga
Struga, obrežje Črnega Drima
Struga, tržnica
Struga
Lin
Albanska plaža
Ni šel cel na fotko, haha












16. september 2015

Ohridsko jezero

Ohridsko jezero


Če se dan začne z enim dolgim plavanjem v kristalno čiste, jezeru, se tudi vročino čez dan lažje prenaša. Vse to je bilo danes, najprej jutranje plavanje v Ohridskem jezeru v Trpejči (to je pa res kraj, vreden obiska), nato pa vročina v Ohridu. Ob obali imajo speljan lesen mostovž okrog ovinka do lepe plaže z ležalniki in kafiči pod strmo skalo. Na koncu se vzpneš do samostana sv. Janeza Krstnika oz. sv. Kleo-ta, kot mu pravijo tukaj. Stoji na enkratnem mestu na rtu, spodaj jezero, zgoraj pa čisti mir (kadar ni turistov). Turistov je zdaj bolj malo, ne predstavljam si, kakšna situacija je tukaj poleti.
Od sv. Kleota kaže puščica navkreber do sv. Klimenta. Ko že skoraj prideš do cerkve, je ograjeno velikansko gradbišče z nedokončanimi objekti in arheološkimi izkopavanji. Izgleda kot hotel, a menda bo to nova teološka fakulteta. Na recepciji (vstopnina 100 denarjev) naju je receptor vprašal, če nama lahko računa kao za naše domače. Seveda. Tako sva plačala samo pol cene. Cerkev je že povsem obnovljena, medtem ko je za ostale objekte rok 2018. Res so ta glavni, če jim bo uspelo vse narediti v roku.
Na Ohridu so tudi ohridski biseri, delajo jih iz ribjih lusk iz neke posebne ribe, pozabila sem, kako se ji reče. (Lahko pogledate na net, če vas zanima). Pred sto leti sta bili v mestu samo dve družini, ki sta se ukvarjali z izdelavo ohridskih biserov, zdaj jih je več deset. Poleg teh je bogata tudi ulična ponudba, kjer pa so biseri samo po imenu, bi rekla, sicer pa gre za ceneno plastiko.
Pot sva nadaljevala do Struge in malo naprej pristala v kampu Sun rise. Ko sva prišla, se je ravno začel foto sešn mladoporočencev. Prav smešno je bilo, ko je nevesta v dolgi beli obleki s krinolino drsala skozi kamp in s(m)o vsi hiteli na plažo, da smo jo tudi slikali. Kamp je sicer super, majhen, postrižena zelena travica, vse čisto, elektrika na parceli, cena 10€ za noč. Kampira nekaj nemških in nizozemskih avtodomov. Slaba stran je plaža oz. jezero, ki je tu zelo nizko, v vodi je trava, ni videti tako kristalno čisto kot nasproti v Trpejci. A kaj hočemo, vse ne more biti idealno. Zato pa je lastnik kampa nadprijazen, njegova hči pa nama je skuhala kosilo, ko sva lačna prispela sredi popoldneva. Ter ohladila steklenico makedonskega traminca za zvečer. Zvezd je prav zdaj za celo njivo, torej bo tudi jutri pripekalo. Super!!!
Ohrid
Dodaj napis
Ohrid
Ročni izdelovalec papirja
Sv. Kliment
Ohridsko jezero
Ohrid
Sv. Kleo

Kamp Sunrise





br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...