Prikaz objav z oznako Črni Drim. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Črni Drim. Pokaži vse objave

19. september 2015

Zeleni raj


Današnji dan je potekal od enega do drugega zelenega raja. Zjutraj sva raziskala bližnji park z rečnimi rokavi. Čolnar, če sem ga sploh prav razumela, ker je govoril samo albansko, je nekako pojasnil, da ne gre za reko, pač pa je to voda, ki ponikne v Prespanskem jezeru, tu pride na plano iz se izliva v Ohridsko jezero. Recimo. V vsakem primeru je bilo zelo lepo, šla sva se vozit s čolnom (5€ za četrt ure), žal samo po obljudenih kanalih, medtem ko bolj na divje čolnar ni hotel/smel zaviti. Mogoče zato, da ne vznemirja ptic.
Od tod sva se odpeljala v Korçë, ki je presenetljivo veliko mesto. V tem mestu je obnovljena najstarejša albanska osnovna šola, stara kakšnih 150 let. Šla sva seveda tudi na tržnico, na enem od prašnih trgov prodajajo vse mogoče. Najprej misliš, da gre za bolšji trg, a se izkaže, da gre za čisto navadno prodajo novega in starega. Kar kdo ima, izdeluje, denimo košare ali pa vaze iz smrekovih storžev, če kdo karkoli potrebuje ali pač ne, vse se dobi tukaj skoraj zastonj. Je pa vse precej umazano. V eni od športnih trgovin pa sva izvedela, da je najboljši albanski reprezentančni nogometaš Gashi s številko 11. Zanimivo. Seveda sva šla tudi na zeleno tržnico, kot pravijo zelenjavnemu trgu. V pokritem delu so drug za drugim stali prodajalci sira in masla, ki zgleda kot velikanska kepa, od katere z žlico odvzamejo želeno količino. Sirar, široko nasmejan, čeprav brez zob, nama je ponujal v pokušino ovčji sir. Potem smo se rokovali, še malo smejali, spet rokovali, razumeli bolj malo, na koncu pa je bila kupčija sklenjena. Midva sva v nahrbtnik pospravila četrt kile sira, sirar pa 140 lekov ali 1€, kolikor je bila cena. 
Od tu sva nadaljevala pot na jug in se spet čudila neznanskim količinam čebule. Ponekod je ob cesti naložena v skladovnice, tako kot pri nas drva, in pokrita z nekakšnim tepihom. Poleg čebule gotovo izstopajo tudi s številom bencinskih črpalk, vsakih dvesto metrov je ena. Avtov pa sploh ni veliko, na tej cesti smo se samo sem pa tja srečali s kakšnim. Še sreča, kajti cesta je zelo primerna za počasno vožnjo, občasno celo zeeelo počasno, pa ne le zaradi makadama, koder jo popravljajo, pač pa predvsem zato, ker je zelo ozka, vijugasta in luknjasta. Ves čas gor in dol. V začetku je še bilo nekaj hiš, majhnih, v katerih je videti življenje, otroke, stare mame, in velikanskih hiš, ki imajo spuščene rolete in so videti prazne. Kot povsod po svetu. Mestna središča so v glavnem čista, urejena kot povsod, polni kafiči v glavnem mladine, medtem ko malo starejši moški posedajo po parkih in igrajo šah, karte, domino. Povsod je veliko kibicev. Žensk, razen mladih punc, ni kaj dosti zunaj.
Pokrajina je pusta, gola, ponekod je grmičevje, drugega nič. Ko sva se po zelo vijugasti cesti bližala Leskoviku, kakih 15 km prej, se je pokrajina ozelenila, vozila sva celo skozi gozd, dokler nisva prišla do farme Sotira, kot se imenuje kamp z restavracijo, nekaj večjimi bungalovi in petimi majhnimi hišicami za dva (10€ na noč), k sreči sva dobila zadnjo prosto, Nizozemca za nama pa sta si postavila šotor. Kamp je lepo urejen, čist, imajo tudi bazen, a zdaj že brez vode. Skozi kamp teče potok, najina hišica je tik ob njem, torej naju bo šumljenje vode lepo uspavalo. Zvečer sva pod drevjem ob vodi postavila najina rdečkota, noge na mizo, se pravi na štor, potem ko so se nabrodile in osvežile v potoku, ki je hkrati tudi hladilnik, mizica, pogrni se ... Pa kaj bi razlagala, pravi zeleni raj! Pa lahko noč! Oziroma zdaj, ko bom to  oddala, že dobro jutro. V lepo sončno jutro so naju zbudili kravji zvonci, kajti izkazalo se je, da je farma res farma, tu so krave, konji, race, v ribnikih postrvi. Priporočam za krajši ali daljši postanek!
Zeleni raj pri Pogradcu
Zeleni raj ob Ohridskem jezeru
Zeleni raj
Romantika, če še ne veste
Korce, mestni park
Korče, domino v parku
Najstarejša albanska osnovna šola v Korce
Korce, vaze iz storžev
Korce, košare
Korce, tržnica
Korce
Sirar na tržnici v Korce
Najprimernejše prevozno sredstvo za te ceste
Farma Sotira




18. september 2015

V Albanijo

V vasi Lin
Jao, neke čudne sile so nastopile in zbrisale vse, kar sem včeraj napisala. Bom še enkrat, a bolj na kratko. Vsekakor moram še enkrat omeniti kamp Sunrise v vasi Kalishte blizu Struge zaradi zelo ljubeznivega lastnika. Zvečer nama je hotel dati luč, ko sva v temi sedela pred šotorom, ker je nimata, je rekel. Neee, hvala, sveti nama zvezdno nebo. Zjutraj se je več desetkrat zahvalil, da sva izbrala njegov kamp za prenočevanje, častil kavo, šel odtrgat dva paradižnika, da bova imela za na pot ... Srečno pot in naj pozdraviva Slovenijo. Cena kampa pa je 10€, če še nisem omenila.
Najprej sva si razgledala Strugo, kjer reka Črni Drim izteka iz jezera. Zgleda, kot da bo vode v jezeru kmalu zmanjkalo, tako močan tok teče iz nje. Ob rečni strugi je lepo urejeno nabrežje z lokali in sprehajalnimi potmi. Sprehodila sva se tudi po peš coni v mestu, kakih sto metrov jo je, ter obiskala zeleno tržnico, na kateri prodajajo vse mogoče. Torej sva kupila pekočo mleto papriko, pekoče feferone na vrvici, cedilce in še čajnik z lijčkom, kakršnega sem zadnjič v Avstriji neuspešno iskala. Evo, kam je treba ponj, v Makedonijo!
Na meji z Albanijo, nedaleč od Struge naju je temeljito zaslišal makedonski carinik, če izvažava kaj cigaret in alkohola, pregledal je tudi prtljažnik. Neee, ne kadiva, vino sva pa zatajila in se ob tem spomnila starih štosov in nesmislov pri prečkanju meje.
Na albanski strani je povsem nova široka cesta, ob kateri prodajajo čebulo, velikekoličine čebule. Zavila sva v prvo vas Lin, ki je zelo umazana, zanemarjena, do jezera se sploh ne pride, ker so ozke ulice  polne smeti in krame, zato sva šla kar nazaj na glavno cesto.
Z nje sva zavila ob oznaki za kamp in po makadamski poti prišla do ograjenega prostora, kjer je kamp, restavracija, plaža z ležalniki, senčniki. Gosta pa nobenega, precej čudno je bilo vse skupaj, nekakšna hiša strahov. Torej sva šla po isti ozki poti naprej, obrniti se itak ni dalo, ter prišla do velikanskega hotela z restavracijo in plažo, podobna situacija kot prej, bila sva edina gosta. Pred hišo limuzina, kot iz nekega drugega filma. Četa natakarjev v snežno belem igra neko družabno igro, potem so bili zelo prijazni, čeprav smo se bolj težko sporazumevali. Jedla sva dobro in poceni, ogromno zelenjave.
Ob jezeru sva se peljala do mesta Pogradec in skozenj še naprej, ko se cesta spet čisto približa jezeru. Našla sva hotel Deu, velika čista soba z balkonom za 20€ skupaj z zajtrkom. Zvečer sva na sprehodu prišla do območja, kjer se neka reka (spet Drim?) izliva v jezero, a se predtem razlije v več kanalov, kjer je urejena opazovalnica ptičev, sprehajališča, restavracije, mostički. V vodi race, labodi, ptiči si v mraku glasno voščijo lahko noč... Jutri raziščeva!
Struga, iz Ohridskega jezera teče Črni Drim
Struga
Struga
Struga, obrežje Črnega Drima
Struga, tržnica
Struga
Lin
Albanska plaža
Ni šel cel na fotko, haha












br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...