Zeleni raj

Današnji dan je potekal od enega do drugega zelenega raja. Zjutraj sva raziskala bližnji park z rečnimi rokavi. Čolnar, če sem ga sploh prav razumela, ker je govoril samo albansko, je nekako pojasnil, da ne gre za reko, pač pa je to voda, ki ponikne v Prespanskem jezeru, tu pride na plano iz se izliva v Ohridsko jezero. Recimo. V vsakem primeru je bilo zelo lepo, šla sva se vozit s čolnom (5€ za četrt ure), žal samo po obljudenih kanalih, medtem ko bolj na divje čolnar ni hotel/smel zaviti. Mogoče zato, da ne vznemirja ptic.

Od tod sva se odpeljala v Korçë, ki je presenetljivo veliko mesto. V tem mestu je obnovljena najstarejša albanska osnovna šola, stara kakšnih 150 let. Šla sva seveda tudi na tržnico, na enem od prašnih trgov prodajajo vse mogoče. Najprej misliš, da gre za bolšji trg, a se izkaže, da gre za čisto navadno prodajo novega in starega. Kar kdo ima, izdeluje, denimo košare ali pa vaze iz smrekovih storžev, če kdo karkoli potrebuje ali pač ne, vse se dobi tukaj skoraj zastonj. Je pa vse precej umazano. V eni od športnih trgovin pa sva izvedela, da je najboljši albanski reprezentančni nogometaš Gashi s številko 11. Zanimivo. Seveda sva šla tudi na zeleno tržnico, kot pravijo zelenjavnemu trgu. V pokritem delu so drug za drugim stali prodajalci sira in masla, ki zgleda kot velikanska kepa, od katere z žlico odvzamejo želeno količino. Sirar, široko nasmejan, čeprav brez zob, nama je ponujal v pokušino ovčji sir. Potem smo se rokovali, še malo smejali, spet rokovali, razumeli bolj malo, na koncu pa je bila kupčija sklenjena. Midva sva v nahrbtnik pospravila četrt kile sira, sirar pa 140 lekov ali 1€, kolikor je bila cena. 

Od tu sva nadaljevala pot na jug in se spet čudila neznanskim količinam čebule. Ponekod je ob cesti naložena v skladovnice, tako kot pri nas drva, in pokrita z nekakšnim tepihom. Poleg čebule gotovo izstopajo tudi s številom bencinskih črpalk, vsakih dvesto metrov je ena. Avtov pa sploh ni veliko, na tej cesti smo se samo sem pa tja srečali s kakšnim. Še sreča, kajti cesta je zelo primerna za počasno vožnjo, občasno celo zeeelo počasno, pa ne le zaradi makadama, koder jo popravljajo, pač pa predvsem zato, ker je zelo ozka, vijugasta in luknjasta. Ves čas gor in dol. V začetku je še bilo nekaj hiš, majhnih, v katerih je videti življenje, otroke, stare mame, in velikanskih hiš, ki imajo spuščene rolete in so videti prazne. Kot povsod po svetu. Mestna središča so v glavnem čista, urejena kot povsod, polni kafiči v glavnem mladine, medtem ko malo starejši moški posedajo po parkih in igrajo šah, karte, domino. Povsod je veliko kibicev. Žensk, razen mladih punc, ni kaj dosti zunaj.

Pokrajina je pusta, gola, ponekod je grmičevje, drugega nič. Ko sva se po zelo vijugasti cesti bližala Leskoviku, kakih 15 km prej, se je pokrajina ozelenila, vozila sva celo skozi gozd, dokler nisva prišla do farme Sotira, kot se imenuje kamp z restavracijo, nekaj večjimi bungalovi in petimi majhnimi hišicami za dva (10€ na noč), k sreči sva dobila zadnjo prosto, Nizozemca za nama pa sta si postavila šotor. Kamp je lepo urejen, čist, imajo tudi bazen, a zdaj že brez vode. Skozi kamp teče potok, najina hišica je tik ob njem, torej naju bo šumljenje vode lepo uspavalo. Zvečer sva pod drevjem ob vodi postavila najina rdečkota, noge na mizo, se pravi na štor, potem ko so se nabrodile in osvežile v potoku, ki je hkrati tudi hladilnik, mizica, pogrni se ... Pa kaj bi razlagala, pravi zeleni raj! Pa lahko noč! Oziroma zdaj, ko bom to  oddala, že dobro jutro. V lepo sončno jutro so naju zbudili kravji zvonci, kajti izkazalo se je, da je farma res farma, tu so krave, konji, race, v ribnikih postrvi. Priporočam za krajši ali daljši postanek!

Zeleni raj pri Pogradcu

Zeleni raj ob Ohridskem jezeru

Zeleni raj

Romantika, če še ne veste

Korce, mestni park

Korče, domino v parku

Najstarejša albanska osnovna šola v Korce

Korce, vaze iz storžev

Korce, košare

Korce, tržnica

Korce

Sirar na tržnici v Korce

Najprimernejše prevozno sredstvo za te ceste

Farma Sotira

Iz Črne gore na Kosovo

Priština je vsekakor prijetno presenečenje, pravzaprav Kosovo nasploh. A začnimo od začetka, torej pri včerajšnjem mrzlem in meglenem jutru na Durmitorju. Poslovila sva se od družine Karadžić in kmalu prišla v Žabljak. Verjetno je malo pripomoglo tudi slabo vreme, a kraj se mi zdi pravo skropucalo. Pa še precej zanemarjen je videti za povrh. Ko sva se spustila s planine, sva pot nadaljevala ob kanjonu reke Tare, ponekod je osupljivo globok in je prav dramatično videti zeleno reko globoko spodaj.

Kanjon reke Tare

Ustavila sva se v Dobrilovini, kjer v mirni in tihi kotlinici stoji manastir in cerkev sv. (pozabila, mislim, da Jurija), ki je od vojne naprej v ženskih rokah. Mlada, visoka redovnica nama je odprla cerkev in povedala, da je v samostanu trenutno sama, največ pa so tri sestre. Nekoč je bil to velik samostan z velikim zaledjem, s hribovskih pašnikov so imeli do samostana speljano cev, narejeno iz drevesnega lubja, po kateri so jim pastirji pošiljali mleko.

Dobrilovina

V Mojkovcu pa sva nehote zašla, potem ko sva križemkraž prevozila mesto, se zaklepetala in zavila proti Kolašinu namesto proti Belemu Polju. Ustavila sva se v obcestni restavraciji in se čudila, kako da imajo vrt ob Tari, če pa naj bi se midva vozila ob Limu. No, pa sva se 30 kilometrov vrnila nazaj na pravo pot. 

Malo pred mestom Rožaje sva prenočila v Zelenem raju pod goro Hajla. Lastnik objekta, kjer je mogoče tudi kampirati za 5€ dnevno, sicer profesor književnosti, nama je za dobrodošlico nalil šilce rakije, pokazal pravkar izdano monografijo o planini, ki ima zagotovo vse naravne danosti, da bi se razvila v turistično destinacijo, med drugim so na višini 2000 metrov številni izviri čiste vode. Po njegovem mnenju se to ne zgodi, ker jih država blokira zaradi večinoma muslimanskega življa v teh krajih. 

Mejni prehod Kula je na vrhu planine, kjer imajo svoj sedež Črnogorci. Vzeli so si čas za natančen pregled dokumentov, tudi avtomobilskih, vprašali niso nič. Kosovarji, več kilometrov naprej, ko sva že mislila, da sva opravila, so bili sicer zelo prijazni, a so zahtevali potna lista, samo z osebno naju ne bi pustili v državo. Poleg tega sva morala plačati 15€ za posebno avtomobilsko zavarovanje, zelena karta pri njih ne velja nič. 

Prvo večje mesto je Peč oz. Pejë. Sprehodila sva se po ulici z ulično prodajo, pravzaprav imajo vse trgovine v mestu pol stvari na ulici. Cena za allstarke, če že ne originalne pa odličen ponaredek, je 15€. Kavo sva pila na terasi nad trgom, kjer je bila samo moška populacija, tudi WC so imeli samo za moške. Ne da bi ga ne smela uporabiti, tehnično ni bilo mogoče. Sorry, so rekli. Hm. 

Peć

Blizu Peči je manastir Visoki Dečani, zdaj pod zaščito KFOR-ja, ki na vhodu zadrži osebni dokument obiskovalca, vstopnine pa ni. Samostan je dobro zastražen z vseh strani. Nikoli v zgodovini vse od 14. stoletja, vojnam navkljub, samostan ni bil poškodovan, ohranil je svojo dejavnost, tudi zdaj živi v njem okrog 30 svečenikov. Še največ škode je bilo med 2. svetovno vojno, ko so pokradli zlato in dragocenosti. Vse stene in visoka kupola so poslikane s freskami, na vhodu v srednjo ladjo sta kipa levov, ki jočeta nad človeškima glavama ter obžalujeta, da sta ju pokončala. Prijazen vodnik, mladi Srb, ki živi v popolnoma srbski vasi, oddaljeni 30 km, je povedal, da živi v Dečanih ena Srbkinja, v Djakovici štirje, vsi drugi pa so izseljeni. Ne glede na to poteka v manastiru vsako nedeljo slovesnost, čeprav brez pravoslavnih vernikov, ob kateri odprejo krsto sv. Stefana, ustanovitelja samostana, v kateri je povsem ohranjeno njegovo truplo, staro 700 let, kar naj bi bil posebne vrste čudež.

Visoki Dećani

Pot sva nadaljevala v Djakovico oz. Gjakovë po albansko. V mestu je velik bazar, čaršija, cela četrt je sestavljena iz nizkih, lesenih hiš z obrtnimi delavnicami in prodajalnami. Številne delavnice so opuščene in zaprte, nekatere, predvsem šiviljske pa še obratujejo. V nekem predelu so skoraj vsi lokali spremenjeni v kavarne, ki so druga ob drugi nabito polne, predvsem z mladimi. Večinoma moškega spola. Nikjer, niti v Peći, Djakovici niti v Prištini nisva videla zakritih žensk. Lepo čaršijo kazijo telegrafarice z množico žic, menda ima vsak prebivalec svojo, kar pa jim ne zagotavlja neprekinjene dobave elektrike.

Djakovica

V Prištini sva se dobila z Leo, ki nama je zelo velikodušno odstopila stanovanje v centru mesta. Hip zatem, ko sva stopila na ulico, se je začel sprevod v narodnih nošah, ker je ta vikend na trgu mednarodni festival narodnih plesov. Mestno središče s široko sprehajalno cono je polno mladine. Punce, uštimane in nadišavljene, živahne in smejoče hitijo v petkov večer, ne vem kam, fantje zgledajo bolj zadržani. Mesto je videti urejeno in čisto. Večerjala sva v sosednji restavraciji, odlično in zelo poceni. Kaj bi hotela več za prvi vtis?

Priština, festival narodnih noš