Ohridsko jezero

Ohridsko jezero

Če se dan začne z enim dolgim plavanjem v kristalno čiste, jezeru, se tudi vročino čez dan lažje prenaša. Vse to je bilo danes, najprej jutranje plavanje v Ohridskem jezeru v Trpejči (to je pa res kraj, vreden obiska), nato pa vročina v Ohridu. Ob obali imajo speljan lesen mostovž okrog ovinka do lepe plaže z ležalniki in kafiči pod strmo skalo. Na koncu se vzpneš do samostana sv. Janeza Krstnika oz. sv. Kleo-ta, kot mu pravijo tukaj. Stoji na enkratnem mestu na rtu, spodaj jezero, zgoraj pa čisti mir (kadar ni turistov). Turistov je zdaj bolj malo, ne predstavljam si, kakšna situacija je tukaj poleti.

Od sv. Kleota kaže puščica navkreber do sv. Klimenta. Ko že skoraj prideš do cerkve, je ograjeno velikansko gradbišče z nedokončanimi objekti in arheološkimi izkopavanji. Izgleda kot hotel, a menda bo to nova teološka fakulteta. Na recepciji (vstopnina 100 denarjev) naju je receptor vprašal, če nama lahko računa kao za naše domače. Seveda. Tako sva plačala samo pol cene. Cerkev je že povsem obnovljena, medtem ko je za ostale objekte rok 2018. Res so ta glavni, če jim bo uspelo vse narediti v roku.

Na Ohridu so tudi ohridski biseri, delajo jih iz ribjih lusk iz neke posebne ribe, pozabila sem, kako se ji reče. (Lahko pogledate na net, če vas zanima). Pred sto leti sta bili v mestu samo dve družini, ki sta se ukvarjali z izdelavo ohridskih biserov, zdaj jih je več deset. Poleg teh je bogata tudi ulična ponudba, kjer pa so biseri samo po imenu, bi rekla, sicer pa gre za ceneno plastiko.

Pot sva nadaljevala do Struge in malo naprej pristala v kampu Sun rise. Ko sva prišla, se je ravno začel foto sešn mladoporočencev. Prav smešno je bilo, ko je nevesta v dolgi beli obleki s krinolino drsala skozi kamp in s(m)o vsi hiteli na plažo, da smo jo tudi slikali. Kamp je sicer super, majhen, postrižena zelena travica, vse čisto, elektrika na parceli, cena 10€ za noč. Kampira nekaj nemških in nizozemskih avtodomov. Slaba stran je plaža oz. jezero, ki je tu zelo nizko, v vodi je trava, ni videti tako kristalno čisto kot nasproti v Trpejci. A kaj hočemo, vse ne more biti idealno. Zato pa je lastnik kampa nadprijazen, njegova hči pa nama je skuhala kosilo, ko sva lačna prispela sredi popoldneva. Ter ohladila steklenico makedonskega traminca za zvečer. Zvezd je prav zdaj za celo njivo, torej bo tudi jutri pripekalo. Super!!!

Ohrid

Dodaj napis

Ohrid

Ročni izdelovalec papirja

Sv. Kliment

Ohridsko jezero

Ohrid

Sv. Kleo

Kamp Sunrise

Trpejča

Zjutraj sva se sprehodila po neverjetni sodobno urejeni plaži, ki je v popolnem nasprotju z vasico v ozadju. Kot kaže, se tudi galebi še niso navadili na novost, ker so velikanske jate posedale po novozgrajenih objektih. Prespansko jezero je sicer raj za ornitologe, okrog jezera je precej močvirnato. Tudi jezero, čeprav je še toplejše kot Ohridsko, za kopalce ni videti tako privlačno zaradi mivkaste plaže in morske trave, vsaj tukaj je bilo tako videti. Prespansko jezero leži dvesto metrov višje kot Ohridsko, voda ponikne in se pretaka v nižje Ohridsko jezero. Tako nama je povedal gostitelj Božo. Dopoldne je v hiši ostala samo baba Kivča, ki je še malo posedela z nama in pripovedovala o svojem težkem življenju. Priznam, da je vsega nisem razumela, ker je makedonščina poseben jezik, nemara je bilo tudi malo narečja vmes. Gospa Kivča, rojena med vojno, je rasla brez matere, ker so jo ubili, potem pa je bilo njeno življenje eno samo garanje, še vedno skrbi za krave, koze, svinje in dela na polju. Da ob tem skrbi tudi za gospodinjstvo, se ji zdi samo po sebi umevno. Pokazala je, kje ima na vrtu sezidano posebno peč, v kateri peče kruh.

Prespansko jezero je ptičji raj

Baba Kivča

Iz Stenje sva šla čez hrib, kjer je nacionalni park Galičica, na drugo stran k Ohridskemu jezeru. Na koncu poti, malo pred vasjo Ljubaniče, se plača vstopnino za nacionalni park 110 denarjev, kar je približno 2€. Pred obzidjem sv. Nauma se plača parkiranje (50 den), medtem ko vstopnine ni. Park je zelo lepo urejen, pokošena in zalita travica, cvetlične grede, ob jezeru so izviri Črnega Drina, ki se izliva v Ohridsko jezero. Okrog izvirov in po manjših rečnih jezercih se je mogoče zapeljati s čolnom, cene so zelo različne in so, vsaj v posezoni, stvar dogovra. Ponudba je večja od povpraševanja. Cerkev sv. Nauma je vsa poslikana s freskami, lepa. Tik ob njej je hotel, verjetno nekdanji samostanski objekt. Prostor, kjer je bil nekoč kamp, pa je zasedla vojska, saj je v neposredni bližini meja z Albanijo. Ostal je še napis Recepcija kampa, a v objektu kraljuje vojska. Žal. 

Sveti Naum

Črni Drin

Ker ni šlo naprej, sva se pač odpeljala nazaj in nadaljevala pot malo više od jezera proti Ohridu. Pri oznaki Trpejca sva zapeljala strmo dol v vas, pravzaprav vasico, dokler se cesta ne konča. Naprej, še vedno samo navzdol, je mogoče samo po stopnicah ali klančini ob njih. Čisto na dnu pa je plaža, kamenčki, tik za plažo pa nekaj hiš, v katerih so restavracije, apartmaji. Razen ene, Ribar, so vse druge gostilne v tem času zaprte oz. je mogoče dobiti zgolj pijačo, zato je Ribar kar dobro obiskan. Vasica nekoliko spominja na vasi v cinque terre, le da je dosti manjša, treba pa je pridati še makedonski šarm (ne preveč pošlihtano). Takoj nama je bilo všeč, piko na i je pridal čoln Pavel, ki se je zibal na vodi pred gostilno. Torej sva najela apartma s teraso in pogledom na jezero (cena po dogovoru 16€), si naročila kosilo, šla plavat, ... počitnice pač.

Pavel oz. Pavle