Skutina pena

Cerkev sv. Nikolaja na Jančah

Med krompirjevimi počitnicami je super, lahko ves dan gledaš risanke. Ne, to pa ne, gremo malo na zrak, predlagam (odločim), recimo nabirat kostanj. Katarina je navdušena, Gašper se strinja, F pristane, a je skeptičen, ker bo menda blato. Vseeno vzamem košaro in odpeljemo se proti Jančam.

Ko se začnemo iz Besnice vzpenjati v hrib, otroka zavriskata: "Uuaauu, kakšna zima!" Katarina pravi, da je kot skutina pena, mi smo zdaj v skutini peni, juhuhu! Zgoraj modro nebo, spodaj pa - skutina pena, skozi katero se po ovinkasti cesti vozimo med podrtimi drevesi. Romantično?
"Jaaa, to hočeva, najboljšo skutino peno iz vrtca," sta soglasna. Tudi brez sladkorja je super, pravi Gašper. Naredi jo, babi, prooosim! Hm, ne znam. Danes sem naredila jabolčni štrudelj. Ok, a raje bi skutino peno iz vrtca. Katarino, ki še hodi v vrtec, prosim, da se po počitnicah pri kuharicah pozanima, kako se jo naredi.

Je že zima? Saj ne morem verjet!

To je pa skoraj boljše kot risanke.

V Gabrjah "naberemo" (kupimo) kostanj, na Jančah valimo snežne kepe, materiala zanje je na pretek in naredimo snežaka, oskrbnik mu takoj prinese klobuk in korenčkov nos, potem pa v domu spijemo topel čaj. Lička so malo zardela.
Doma po kosilu pojemo štrudelj (Gašper dva kosa), nato pa nama v impro teatru igralka Katarina in igralec Gašper priredita predstavo Volkec išče volkca, ki se zaključi z veličastno sklepno pesmijo srečnih volkcev Sama in Vida, ki sta se se spet našla.
P.s.: Če ima kdo recept za skutino peno iz vrtca, se toplo priporočam. Poudarek je na "iz vrtca")

Prvi sneg

Nekateri so danes, ko je zapadel prvi letošnji sneg, zelo veseli, ker imajo radi sneg, zimo. Mene ni med njimi. Prizor na fotografiji sem posnela med današnjo potjo v Ribnico, tam nekje pri Ortneku se je kar nekaj dreves zaradi mokrega snega prevrnilo na cesto. Imela sva neprijetno srečanje z nasproti vozečim avtobusom, ki se je umikal oviri na cesti. V vasi Breg pred Ribnico sem videla tudi nekaj pridnih kidalcev, saj ga je zapadlo skoraj deset centimetrov. Pokrajina ob poti je bila danes žalostna. Obrisi so bili mehko zabrisani, med močnim sneženjem so se izgubljali v daljavi, vse je bilo eno, kot bi se spreminjalo v prazen, bel list papirja. Kot bi se vse nekam izgubljalo.
Ne maram letošnje zime. Ne maram.

Ne eden, dva sta!

"Če bi bil sam, bi mu bilo dolgčas, zato sem vzela dva," je Katarina komentirala dva paličnjaka namesto enega, ki ju je v priročnem "avtodomu" prinesla iz vrtca. Eden je malce večji od drugega in je že opravil prvo levitev, kar pomeni, da pridno raste. Ime mu je Plezalko, manjšemu pa Srečko. Ali pa Srečka, ker je mogoče punčka, pravi Katarina. Iz avtodoma so ju že preselili v njuno pravo domovanje - terarij oziroma insektarij.
Danes je zapadel prvi letošnji sneg, a robide ni uničil in je imamo še dovolj, da mala posnemalca ne bosta lačna. Dva takšna suhca bomo pa že prehranili!
p.s.: Pravo fotografijo Plezalka in Srečke imam obljubljeno, a jo še čakam. Zaenkrat pripenjam tole, na kateri sta njuna sorodnika.

Avtodom za paličnjaka

Skoraj vsak opazovalec bi predmet na fotografiji videl kot kozarec od kislih kumaric, pokrit z gazo, v njem pa je list neke rastline. To je na prvi pogled res. V bistvu pa je to avtodom, s katerim bo Katarina danes transportirala paličnjaka iz vrtca domov. Doma bodo zanj poiskali večje bivališče, če se bo pokazalo, da mu je v avtodomu premalo udobno. Njegova gospodarica pa bo skrbela, da ne bo lačen. Za zdaj ve, da ima rad robidovje.
Otroci v vrtcu so dolgo opazovali ta velikega paličnjaka (verjetno je šlo za samico, paličnjakinjo), ki je šel nekega dne v večna lovišča. Za njim je ostalo 15 nepreskrbljenih sirot, majhnih paličnjakov. Otroci so se skupaj z vzgojiteljico dogovorili, da si bodo skrb zanje porazdelili, tako bo Katarina enega sprejela v domačo oskrbo. Povedala je, da ima rad liste robidovja, no, tega imamo za zdaj na vrtu dovolj za celo armado paličnjakov. Kaj pa pozimi? To bo treba še raziskati, tako kot vse drugo o paličnjakih. Zaenkrat vem, da je menda slovensko poimenovanje tega bitja posnemalec, ker posnema obliko rastlin, med katerimi se zadržuje. Katarina se še ni odločila, kako mu/ji  je ime.
Za prvo potovanje smo mu/ji pripravili malico, list robide, in jo dali v njegov/njen avtodom.

Jesensko sonce

Zadnji vikend so se dogajale same lepe stvari. V soboto zgodaj dopoldne je Gašperjeva nogometna ekipa zmagala. Ko gledaš sijoče oči utrujenih, toda srečnih in ponosnih fantov, ki so zmagali v težki tekmi, ti postane toplo pri srcu. Kot bi te objele tople jesenske barve, kakršne sem občudovala, ko smo se ta dan popoldne preko Ljubelja peljali proti Vrbskemu jezeru.

Srebrno se je svetlikalo med vejami dreves, katerih listje je ožarjalo pozno popoldansko jesensko sonce. Tako toplo je bilo, da sem kar pozabila, da postaja toplota redka dragocenost, ker se bližamo hladnemu obdobju; za konec tedna napovedujejo sneg, morda celo do nižin.

V nedeljo sva jo mahnila na drug konec Slovenije, na Dolenjsko. Zgodaj zjutraj je bilo, ko narava še ni odgrnila puhastega pregrinjala, skozi katerega je bilo mogoče zaznati le nežne obrise okolice. Kdaj pa kdaj je meglo samo za hipec predrl svetleč oranžen sončni žarek in se spet hitro potuhnil v sladkorno peno, dokler naju ni tik pred ciljem, malo pod vasjo Dobeno pozdravilo toplo jesensko sonce. Nato pa naju je grelo ves dan, pa ne le sonce. Tako lepo je biti med ljudmi, ki se imajo radi in si znajo to iskreno povedati in pokazati.

Smukavc in caldo verde

Smukavc

Na Portugalskem imajo zelo radi kodrolistni ohrovt, ki raste skoraj pri vsaki hiši. V glavnem ga uporabljajo za pripravo znamenite caldo verde, ohrovtove juhe. Maria do Ceu iz Fashe, vasice blizu Ponte de Lima, mi je demonstrirala njeno pripravo. V lonec je dala kuhat olupljen in na koščke narezan krompir, malo nasekljane čebule in lovorov list. Ohrovtove liste je osmukala, kar je naredila zelo spretno: v eni roki je držala list, z drugo je prijela oba dela okrog žile in potegnila, da je ostal samo mehak del lista. Potem jih je več skupaj zvila in narezala na zelo tanke rezance. Naložila jih je v zložljivo cedilo in ga potunkala v juho. Ko je bil ohrovt kuhan, ga je vzela iz lonca in odcedila, drugo vsebino pa pretlačila s paličnim mešalnikom. Ohrovt je vrnila v lonec, prilila oljčnega olja in dodala nekaj kolesc domače salame chorizo. Mmmm, odlično!
Pred kratkim sva na skoraj enako jed naletela v  Hotelu Jožef v Idriji. Imenuje se smukavc, ime pa je menda dobila po načinu, kako osmukajo liste z ohrovtovih glav. (Ha, sem videla na Portugalskem!). Juhi je bila dodana žlica kisle smetane, potresena je bila s popečenimi kruhovimi kockami in svežim peteršiljem, namesto choriza pa sva zagrizla v majcene koščke pečene svinjine. A okus! Prav tako izvrsten je bil, kot sva ga imela v spominu. Smukavc je tradicionalna idrijska lokalna jed, že dolgo znana v teh krajih, in kdo ve, kdo si je prvi spomnil, kako uporabiti ohrovt, Idrijčani ali Portugalci? Pravzaprav ni važno, kdo je bil prvi, juha je izvrstna, Idrija pa bližje kot Portugalska. Pa še odlične žlikrofe z bakalco imajo pri Jožefu. Takšne majcene, ki se kar stopijo v ustih. Menda so jih gospodinje nekoč, ko so bile družine res velike, naredile nekaj sto samo za en obed.

Lep par

Med vsemi mojimi čevlji mi je daleč najbolj všeč par na sliki. Osvojili so me na prvi pogled. Kupila sem jih brez pomerjanja, ker sem imela prav takrat močno otekle noge in mi ne bi bili prav. To je bilo v Barceloni 10. junija 2008. Hja, nekaterih datumov si ni težko zapomniti.

Besedno zvezo lep par sem si sposodila od Alenke, vzela sem jo iz konteksta iz njenega maila. In začela razmišljati. Kaj je lep par? Dva enaka predmeta, rastlini, osebi ... Nikakor ne!
Zakaj potem praviloma delajo (in prodajajo) v paru dva enaka čevlja, dve enaki rokavici, dva enaka uhana ... Čudno, da nam ne ponujajo v paru po dva enaka prstana, saj imamo tudi dve roki, ali ne? Človek vendar ni povsem simetričen kljub parnemu številu nekaterih  organov. Nihče nima niti popolnoma simetričnega obraza, če pozorno pogledamo.
Meni so najlepši neenaki pari, ki iz neznanega razloga tako lepo pašejo skupaj, da bi bolj ne mogli. Velja za živo in neživo naravo. V dvoje mi zveni lepše kot par.

Pred leti mi je zlatarska umetnica Irena Ambrožič Zupan z Bleda naredila par neenakih uhanov. Zelo rada jih imam. Včasih je večji na levem in manjši na desnem ušesu, včasih obratno.

Tole pa je par uhanov, ki sem jih v blogu omenjala pred dvema tednoma. Oblikovala jih je Idrijčanka Lidija Anzelm. Na enem je prava kljekljana čipka, na drugem pa idrijski žlikrof (iz fimo mase). Ko si jih nadenem, postanem takoj za kakšne tri stopnje boljše volje.

Kitajsko zelje, ki ni zelje

Kitajski kapus, ki mu rečemo kitajsko zelje

Zakaj se kitajskemu zelju reče kitajsko? Menda zato, ker ima postrani oči. Neee, narobe! Zato, ker je Kitajska njegova prva domovina, v Evropi ga poznamo šele zadnjih trideset let. Bolj zanimivo je, da sploh ne gre za zelje, pač pa se pravilno imenuje kitajski kapus in niti ni sorodnik zelja pač pa repe. Zmešnjava, ni kaj. Če mi ne verjamete, preberite tale članek, ki ga je napisal Dario Cortese. On se spozna, zares.
Letos je kitajsko zelje, pardon, kapus, prvič zraslo na našem vrtu. In nas navdušilo.

"Kitajc" s krompirjem

Podolgovato glavico sem prinesla v kuhinjo, jo dobro oprala pod tekočo vodo in kolikor toliko tanko narezala. Med tem časom se je skuhalo nekaj krompirjev, ki sem jih olupila in narezala na kapus. Dodala sem dva stroka drobno nasekljalnega česna, solila, poprala in vse skupaj temeljito premešala (kar z rokami, a nikomur ne povejte). Nato sem prilila malo oljčnega olja in dobrega jabolčnega kisa ter malo vode in še enkrat premešala, tokrat z vilicami.
Danes sva ga jedla kot prilogo pečenih postrvi. Kdaj prej sem takšno solato že zmazala kar tako, s kosom črnega kruha. Krožnik bi polizala, če se ne bi delala fine.

Ko slepa kura jurčka najde

Gobja letina je nenormalno bogata.

Zelo rada grem v gozd, da se malo prezračim, a gledam bolj gor kot dol, ker sem že zdavnaj obupala, da bi našla kakšnega jurčka. Drugih gob tako ne poznam. Danes pa se je zgodilo nemogoče.
Gobarji navadno ne razkrijejo svojih gobjih terenov, a jaz vam povem vse natančno.
Skozi senčno dolinico sva se ob potoku peljala po luknjasti gozdni cesti, široki za en avto. Kjer se je malo razširila, je bilo vse zaparkirano, obrniti se ni dalo in tako sva prišla skoraj do konca. Nato pa sva zagrizla v strm breg, spodaj je bila grapa, po kateri je šumel studenec in na drugi strani spet brežina. Počasi sva napredovala navzgor, koder se je svetlikalo modro nebo. Občasno sem lezla po vseh štirih in se oprijemala korenin, da me ne bi odneslo dol k vodi. Ko sem malo dvignila pogled, sem pol metra pred nosom zagledala nekaj belega. Betek. Pokrit z rjavim klobučkom. Jurček! Najbolj mi je bilo žal, da nimam s seboj fotoaparata, da bi ga ovekovečila  njenegovem naravnem okolju, ker je bil tako lep na mahovnati posteljici, obdan z listjem, na njegovem klobuku pa je sedel polž, ki sem mu izmaknila slastno malico.
P.s. Če tole fotografijo slučajno vidi gobarski inšpektor, priznam: ja, res je bila polna košara jurčkov, a nabirali smo v petero. Poleg mene še moj mož, njegova žena in stari starši najinih vnukov. Tako da nismo prekoračili predpisane količine.

Palčki grejo v svet

Vrtni palčki na Šuštarskem mostu

Vrtni palčki, ki so nekaj mesecev krasili pročelje mariborske galerije Hest, so prišli v Ljubljano, kjer so tri dni stali na Šuštarskem mostu ter razveseljevali številne Ljubljančane in turiste. Danes sem se malo pomešala mednje in poslušala mimoidoče. Kaj delajo tukaj? Zakaj so jih postavili? Ne smeš jih božati, samo od daleč jih glej, so starši svarili otroke, ki so jih palčki kot magnet vabili k sebi. Kot da bi jim palčki lahko kaj naredili. Od kod so prišli? A niso luškani! Jaz bi ga kar imela! Kateri ti je najlbolj všeč?

Čeprav so jih božali topli sončni žarki, se meni niso zdeli prav veseli. Kot da bi jih bilo celo malo strah. Zvečer jih bodo dali na dražbo v  Galeriji Hest in nato bodo s svojimi novimi lastniki šli v svet. Vsak zase. Razen če jih vse skupaj ne pokupi Društvo za osvoboditev vrtnih palčkov ter jih odpelje v gozd, kjer bodo mirno živeli svoje škratovsko življenje.