 |
| Jesen v Strunjanu, akvarel |
Moj
najljubši letni čas je poletje. Še bolj kot razkošje sonca, svetlobe in toplote
me premami ležernost, ki kot topla sopara po poletnem dežju preveva ozračje. Ne
gre samo za tisti teden ali dva počitnic, ko je lenarjenje dobesedno
zapovedano, pač pa se mi zdi, da poleti življenje poganja bolj sproščena in odpuščajoča
energija.
Jesen
ima čisto drugačen obraz, pa naj bo še tako topla in sončna, indijanska, kot je
zadnje čase v navadi. V življenje se potihem vrivajo dolžnosti, obveznosti, po domače
povedano mus. Ne le koledar, tudi ura je spet neznansko pomembna, včasih gre
celo za minute. Življenje pač ni (samo) igra. Začela se je šola, najmlajši
spoznava vrtec. Babice in dedki imamo vlogo spremljevalcev in šoferjev
najmlajših, nekateri pa tudi sami spet postanemo šolarji, zagnani kot najhujši štrebarji;
v dobrem pomenu, seveda.
Druga
značilnost jeseni je turobnost. Njive so opustele, pridelki pobrani, koder na
novo posejano žito še ni vsklilo, se z zorane grude v mrzlo ozračje dvigujejo
meglice in vlečejo na otožnost. Nekatera drevesa molijo svoje gole veje v zrak,
da skrivenčene zgledajo kot roke starčka, ki prosi pomoči. Še trava je vsa
kilava, kot bi rasla navznoter, v korenine. Noč krade ure dnevu, vsak dan po
nekaj minut... Ne da bi zares hoteli, se misli mimogrede zapletejo v premišljevanje
o minevanju, o življenjskem krogu, ki se zapira. Topla polovica leta je videti
nedosegljivo daleč.
Tretji
slika jeseni je precej bolj vesela in mi je od vseh prizorov najljubša. To je
prava podoba blagostanja, razvajanja. Ob sončnih dnevih je narava osupljivo
lepa, barvna paleta pa komaj resnična, kot bi eksplodiralo sonce in bi žareči
delci polegli po planjavah. Celo ob dolgočasnih avtocestah je grmovje na brežinah
tako lepo obarvano, da krade poglede. Kašče so bolj ali manj polne, police v shrambi
se šibijo pod zimskimi shranki. V sodih je dozorel mošt, kozarci z mladim vinom
trkajo ob spremljajoči pojedini, danes obvezni gosji, kak drug dan tudi
drugačni. Jesen podarja pravo razkošje barv, okusov in vonjev. Na trenutke je
videti, kot bi bilo vsega preveč.
Ali
sploh lahko govorimo o preveč, kadar gre za nekaj dobrega? Kako naj bo preveč
veselja, preveč radosti, preveč sreče? Ljubezni ni nikoli preveč.
Eno
zadnjih nedelj smo se zbrali za našo veliko kuhinjsko mizo, da bi si privoščili
delček jesenskih sadov. Glavnina jedilnika je bilo meso z ene od ekoloških kostevskih
turističnih kmetij. Za pripravo si je treba vzeti čas. Najprej sem potrpežljivo
in počasi pražila drobno nasekljano čebulo, ki sem ji nato dodala popečene kose
mesa in začimbe, vse skupaj pa se je zatem več ur, pravzaprav kar prek noči, počasi
mehčalo v topli pečici. Razmišljala sem, naj naredim za prilogo fuže ali
polentne njoke, ko sem se spomnila rešitve, ki jo je izbrala hči, ko so jo še
čisto majhno vprašali, ali bi raje bombone ali čokolado. Sladkosnedki se ni
bilo težko odločiti: “Obaduje!” je takrat rekla, besedo pa smo spravili v
zakladnico našega družinskega žargona. Torej sem tudi sama naredila oboje, fuže
in njoke. Že v soboto sem umesila rezančno testo in naredila fuže, v nedeljo pa
skuhala polentni zdrob, mu primešala maslo ter ga nalila v majhne modelčke in malo
popekla v pečici, pečene kupčke pa prelila s sirovo omako. Za solato sem
skuhala peso, ki smo jo prinesli iz Istre, na domačem vrtu pa nabrala radič.
Sladkali smo se s pito z dišečo izabelo , ki smo jo potrgali z brajde za hiš in
jabolčnim zavitkom, ki sem ga naredila iz vnajnarskih jabolk. Skoraj vcsi smo
poskusili oboje. Pravzaprav obaduje. Na mizi je bilo vsega veliko, nekateri bi
rekli, da preveč, meni pa se ni tako zdelo.
Medtem
ko sem zadovoljna opazovala in poslušala klepet in smeh pa še čebljanje najmlajšega,
ko so si na krožnike nalivali oranžno-rumeno bučno juho, da je zgledalo, kot da
so majhna sonca za našo mizo sklenila krog, sem se počutila kot jesen, tretji
prizor.
(Odprta kuhinja, 6. 11. 2016)
