Obilje bučk

Pečene paprike, polnjene z bučkami in skuto

 Letos, enako kot vsako leto, nam sredi poletja bučke rastejo kot podivjane. Najprej čakaš, da bo prva zacvetela, kmalu zatrem pa jih je naenkrat toliko, da ne veš, kako bi jih porabil. Če kakšen dan nisi dovolj pozoren, ti lahko zrastejo čez glavo. Trenutno jih imam polno košaro, treba si bo izmisliti še kakšen nov način priprave. No, pa poskusimo.

Kaj imamo v hladilniku? Paprike, skuto, kislo smetano, jajca ... dovolj bo.

Najprej nasekljamo čebulo in jo na olju podušimo. Bučke narežemo na trakove, kar z lupino vred. Večjim prej izrežemo peščišča, manjšim jih ni treba. Bučke dodamo čebuli in jih dušimo toliko časa, da spustijo vodo, pustimo, da se tekočina pokuha.

Vmes zmešamo skuto, kislo smetano in jajce. Mešanico vlijemo k ohlajenim bučkam. Če se ti zdi mešanica preredka, lahko dodaš žlico drobtin. Solimo, popramo, dodamo nasekljan peteršilj. Malo pustimo, da se drobtine napnejo.

Paprikam odrežemo pecej in izdolbemo peščišče. Nadevamo jih s bučno mešanico in tesno drugo poleg druge naložimo v naoljen glinast pekač s pokrovom.

Pečemo jih dobro uro na 200 stopinj, vmes malo pokontroliramo in čas skrajšamo ali podaljšamo. Na koncu jih odkrijemo in deset minut pečemo pod žarom.

Ker ne gre, da bi tukaj objavljala nekaj nepreverjenega, sem eno pečeno papriko takoj poskusila. Dobra je bila. Morala sem se premagati, da nisem "poskusila" še druge. 

 Nekako se mi zdi, da bo pasala tudi hladna. Mogoče jutri.

Breskova pita

Breskova pita

Danes se kuhala češpljev džem brez sladkorja. Kar dolgo se kuha, vsake toliko ga  je treba premešati, torej moram biti kje blizu kuhinje. Najbolje, da čas izkoristim in še kaj spečem, sem si rekla, denimo breskovo pito. Takšne stvari rada naredim, še posebej zato, ker so hvaležni odjemalci zagotovljeni.

Torej. V mikser sem dala 15 dag masla in 8 dag sladkorja (rjavega). Ko se je počasi mešalo, sem not ubila  eno jajce, vmes pa natehtala 25 dag moke. Danes sem vzela pšenično polnovredno, ki smo jo v nedeljo prinesli s Sorževega mlina. Moko sem stresla v mikser, da se je naredila testena kepa.

Mastno testeno kepo sem raztegnila po pekaču. Če hočete videti, kako to naredim, lahko pogledate tukaj. Pekač s testom sem dala v hladilnik, vmes pa pripravila breskve. Kakšno kilo sem jih vzela (sem pozabila stehtati), prelila sem jih z vročo vodo, da sem jih lažje olupila, nato sem jih narezala na rezine. Vsako na štiri dele.

V posodo sem dala 20 dag skute, 10 dag mascarponeja, pol kozarca sladke smetane (to so bili vse ostanki v hladilniku) in 1 vanilij sladkor. S to mešanico sem namazala testo, nanj naložila breskve in vse skupaj dala v ogreto pečico. 

Pita se je pol ure pekla na 185 stopinj pri spodnjem grelcu, nato pa še 15 minut pod rahlim žarom. Pečeno sem mislila še sladkati po vrhu, pa sem pozabila (še dobro, da sem, ker je bila čisto dovolj sladka), ker smo jo prej razrezali in še toplo snedli. Do predzadnjega kosa, ki je šel "za sabo". 

Aja. Tale srček se je pa kar nekako vrinil noter. To pomeni, da je pita narejena z ljubeznijo. Na tak način vedno rata.

Robidova pita

Letos so naše robidnice zelo dobro obrodile. Pravzaprav robidnica, ker imamo samo eno. Lani je bilo robid bolj za vzorec, pa še tiste sem pobrala, ko še niso bile povsem zrele. Nisem vedela. Robidnica namreč še ni zrela, čeprav sadeži postanejo črni. Treba je počakati, da dozorijo do te mere, da se jagoda, takoj ko se je dotakneš, skotali v tvojo dlan. In to je bilo točno danes. Nabrala sem jih polno skodelico. Fant, so sladke! Kaj pa zdaj? Naredimo pito.

Za testo lahko umesimo krhko testo po pravilu 3:2:1 ( 30 dag moka : 20 dag maslo : 10 dag sladkor) in eno jajce, ga pustimo vsaj pol ure počivati v hladilniku in nato razvaljamo v pekaču. Če smo malo nestrpni (jaz), lahko vzamemo listnato testo, ga okroglo obrežemo in obložimo dobro namazan pekač.

Po testu razmažemo stopljeno črno čokolado. Če smo prave volje, lahko s čokolado najpej rišemo vzorce po testu, na koncu pa je treba čokolado vseeno razmazati po vsej površini.

Po čokoladi naložimo robidnice. Ko na polovici vidimo, da jih bo premalo za ves pekač, dodamo krog malin in nato še krog ribeza. Ali pa kakor nam paše. Mislim, da bom prihodnjič iz svetlo/temnega sadja narisala nek drug vzorec.
Sadje potresemo s sladkorjem (ne preveč), nato pa damo pito v ogreto pečico. Pečemo pol ure na 185 stopinj (upoštevamo lastnosti svojega pekača). Sama sem najprej 25 minut pekla samo pri vključenem spodnjem grelcu, nato pa za 3 minute vključila zgornji žar.

A če je bila pita dobra? Še ne vem. Jutri prideta predvidoma dve preskuševalki. Dopoldan ena iz predhodnje generacije, popoldan pa druga iz prihodnje generacije. Pa da vidimo, kakšna bo ocena!

Domači paradajz

Kakovost besedne zveze domač paradajz lahko razume samo nekdo, ki ima na vrtu - domač paradajz. Greš na vrt, tako enkrat proti večeru, ko se je zelenjava naužila  sonca, ko se je paradajz odel v nekaj med karmin in angleško rdečo, barvo paradajza pač, nemara bi bilo primerneje reči, da se je odela. Ker se je tudi močno nadišavila - v paradajzovo skušnjavo, kot bi lahko ta parfumček imenovali.
 No, pa sem pred parimi minutami zares šla na vrt. Dlan sem upognila pod paradajzov trebušček, nežno ruknila navzgor, da se je poslovil od peclja, ga dala v cedilko in med zelenjem poiskala naslednjega in potem še enega in še zadnjega, lepo rdečega. To so naši prvi letošnji. Težko sem se premagala, da nisem že kar takoj na vrtu, pri priči, ugriznila v rajsko jabolko in preskusila, če je to to, kar mora biti. Skušnjava!
Ja, je. Prav ta prav dišeč paradajz je. Pravkar dozorel. Lepo sem ga narezala v skledico, dodala nekaj grške fetke, malo sveže, pravkar utrgane bazilike in ga polila z oljčnim oljem ter potresla s solnim cvetom.
Zdaj vas pa ne rabim več zraven. Čisto sama bom počasi uživala vsak grižljaj posebej. Egoistično? Meni se niti ne zdi.

Mica, hvala

Kapelica v spomin Mice Hvala v Vnajnarjih

Mimo tele kapelice, ki ji rečemo micahvala, vodijo številne poti. Najljubša mi je tista, ki se začne pri Lazarju v Besnici in vodi na Janče in nazaj. Ni prav kratka, kake tru ure in pol traja v eno stran in ne dosti manj v drugo, a je strašno lepa. Večinoma gre skozi gozd, malo dol in več gor. Pot si lahko tudi skrajšaš, začneš denimo že bolj pri vrhu hriba, obrneš pa namesto na Jančah na eni od prijaznih kmetij ob poti. Pravzaprav cilj v tem primeru niti ni toliko važen, gre za pot oziroma hojo.
Kapelica stoji malo pred vasjo Vnajnarje, zgradili so jo v predprejšnjem stoletju. Njen namen je vsaj nekoliko pojasnjen z zapisom v notranjosti, ki se glasi nekako takole: Na tem mesti je Mica Hvala nanaglima smert storila na tainta dan leta nevem več katerega. Zamislila sem si, da jo je udarila strela, to bi bilo najbolj spektakularno, lahko je bil pa tudi strašen umor ali obupan samomor, najbolj verjetno pa čisto navadna srčna kap ali kaj podobnega. Mica se je pisala Hvala, kapelico pa so ji (svojci? prijatelji? vaščani?) postavili v spomin, torej v nekakšno zahvalo. Čez toliko let, desetletij, stoletij namen niti ni več tako pomemben, čeprav bi me zanimalo, kdo je bila ta Mica Hvala, ki jo zaradi kapelice še vedno vlačimo po zobeh.
Zadnjič enkrat sva šla spet mimo micehvala, avto sva pustila malo nižje in se napotila proti Volavljam, kjer so pri Travnarju pekli vola. Vsako leto enkrat ga pečejo. Enega prejšnjih obiskov je bil čisto zanič, a zakaj ne bi dali ljudem še druge priložnosti? Tokrat je bil vol še kar dober.
Pred kapelico je cvetela oljna repica, prizor je dopolnjeval kozolec za njo in čisto zadaj so se videle Kamniške planine. Ne moreš si kaj, da ne bi podobe shranil na svoj trdi disk - v svoj spomin.
Mica, kdorkoli si že bila, hvala, da nama daješ vedno znova motiv za pot.

Ko cveti kres, je vse mogoče

Mineštra

Mineštro (minestrone) naj bi si izmislili Italijani, poznajo pa jo še marsikje po svetu; tudi v Sloveniji. Mesno zelenjavnim enolončnicam, kot so bloška trojka, kozjanski korejevec, kočevski čušpajz, pohorski lonec, idrijski smukavc, briška kuhnja, vipavska šelinka in podobno, bi naša mama, ki prihaja s primorskega konca, vsem po vrsti odločno rekla mineštra. Ali pa mineštrica, kakor se je rada ljubkovalno izrazila, da bi preprosto jed nekako povzdignila.

Pri nas je bila pogosto na jedilniku, pozimi praktično vsak delovni dan. Priprava se je začela že zvečer. Mama je namočila fižol, vedno je dodala pest debelega, laškega, ta je bil posebej dober in sladek. Zjutraj je vodo odlila in prilila svežo, dodala sol, cel poper, strok ali dva česna, timijan, šetraj in lovorov list ter pristavila na štedilnik. Ko sem začela hoditi v šolo, je opravilo večkrat prepustila meni. Fižol je moral zavreti, preden sem šla od doma, da sem lahko temperaturo toliko zmanjšala, da je čisto počasi brbotalo vse dopoldne. Če se je fižol malo preveč razkuhal, ni bilo nobene posebne škode. Ko sem prišla iz šole, sem v lonec stresla pest ali dve polžkov ali koščke olupljenega krompirja. Kadar smo mu dodali ječmenček, kislo repo ali zelje, kar se je vse kuhalo posebej, je bilo opravilo samo malo zamudnejše. Na koncu sem prilila svetlo prežganje, ali pa tudi ne, če se mi ni ljubilo. Pa je bila jed za dan ali dva pripravljena! Lahko smo jo pogrevali, jedel pa je vsak takrat, ko je prišel lačen domov. Ata si je v mineštro na krožniku vedno namlel popra in prilil žlico vinskega kisa, a to zadnje le v primeru, če je bila jed krompirjeva. To navado sem povzela po njem. »V fižolu so same koristne beljakovine,« nam je mama dodatno »poprala« kosilo, kadar v loncu ni bilo nikakršnega mesnega dodatka. Sama ga nisem pogrešala, izrečene trditve pa tudi nisem pozabila.

Če je kuhala glavna kuharica, to se pravi naša mama, si je dala malce več opravka. Skupaj s fižolom je dala kuhat drobno narezano korenje, kolerabo in zeleno, včasih je v lonec stopila svinjska noga ali pa so se skupaj s fižolom kuhala prekajena rebrca. Zakuhane testenine so bile domače, ročno narejene. Kdaj pa kdaj je za zraven spekla še bel kruh s hrustljavo skorjico. Takšno je bilo naše vsakdanje zimsko kosilo; preprosto, a meni še danes najljubše.

Poletna mineštra je kuharsko malce zahtevnejša, saj sveža zelenjava, za razliko od fižola, nikakor ne sme biti razkuhana. Sestavine so krompir, stročji fižol, grah, korenje, bučke, blitva, kar pač raste na vrtu .Recept je čisto preprost. Tistega, kar imaš najraje, daš v lonec največ, drugega pa manj. Najprej daš kuhat zelenjavo, ki se kuha najdlje in potem po vrsti. Lahko dodaš koščke klobase, ni pa nujno.

Pred nekaj dnevi je bil v Gračišću v hrvaški Istri 11. festival istarske maneštre. Dve ekipi sta prišli iz Slovenije, vsi drugi so bili iz bližnje okolice. Na tlakovanem trgu obnovljenega srednjeveškega mesteca so postavili ognjišča, v loncih je počasi vrelo štiri popoldanske ure, preden so bile juhe pripravljene za pokušanje. Razen ene, zelene mineštre, je bila osnova vseh drugih fižol, dodatki pa so bili: krompir, kisla repa, kislo zelje, ječmenček, koruza (a ne navadna, pač pa domača trukinja), domači široki rezanci (gumolji), šparglji in koromač. Ko smo od nastopajočih poskušali izvabiti skrivnost dobre jedi, je bil odgovor preprost: »Mineštra vsebuje, kar imaš na voljo. Če imaš prekajeno svinjsko nogo, dodaj tudi to. Lahko jo uporabiš dvakrat ali trikrat, nekaj bo že dala od sebe.«

Pokuševalcev od blizu in daleč ni manjkalo, marsikdo se je ustavil na poti na morje, nekateri so prišli sem nalašč zaradi mineštre. Za dober evro si je dobil polno skodelico. Prepričana sem, da so na koncu še postrgali po dnu kotličkov. Bila je prava mineštrica.

(Odprta kuhinja, 7. 7. 2013)

Kolpa, nasvidenje

Po letih doživetij v/na vodi ter ob njej ne morem reči adijo pač pa samo nasvidenje. Pravzaprav se zares poslavlja samo prikolica, midva pa ne. Za vsak slučaj sva si od Lili in Lojza sposodila grablje, da bodo najin povratek malo pospešile. Ko sva v miru vse pospravila in pripravila prikolico za počitnice na morju, sva se sprehodila do reke, ki se je, kakor bi vedela, da odhajava, kazala v svoji najlepši podobi, obsijana od večernega sonca, ki je skozi prozorno vodo svetilo do kamnov na rečnem dnu, da so se delali, kot bi bili nekaj posebnega. Pa saj so. Tri sem vzela za sabo. Ko se jih postavila za fotografiranje v pozo drugega na drugega, se je eden za nalašč spremenil v srce.
In ko sva se ob štirih zjutraj, še v temi, poskušala čim tišje odpeljati iz kampa, da ne bi motila spečih dopustnikov, se je sosedov petelin brez milosti postavil pokonci in začel kikirikati doooobroooo juuutroooo. No prav, pa naj bo dobro jutro. Pa še lep dan za povrh.
Tako zgodaj se nisva zbudila le midva. Ko sva se ob reki vozila proti Petrini in sem imela pripravljen fotoaparat, da bi zalotila nepripravljeno zverino, saj menda zadnje čase, morda zaradi vstopa Hrvaške v EU, medved pri Mavrcu vsak dan brez zadržkov prehaja Kolpo iz ene v drugo državo, a so naju v zasedi namesto medveda čakale prikazni, mogoče so bile rečne vile. Zazdelo se mi je, da se iz meglic, ki so se dvigale iz vode, sliši hihitanje: oj zdaj gre mo oj zdaj gre mo na zaj še pri de pri de mo...
Seveda pridemo! V kraje lepih spominov se vedno radi vračamo.

Strašilo

Luka podi golobe

Ob ribniku pred domom so postavili lutko - strašilo, ki naj bi plašilo golobe, da ne bi sedali na rob ribnika in spuščali naokrog svojih iztrebkov. Lutko so oblekli v službena oblačila, dobila je tudi priponko z imenom Luka, v roko pa mrežico, ki naj bi nezaželeni perjadi predstavljala dodaten strah in trepet.
Popoldne so bile vse klopi pred domom zasedene. Ali bo strašilo doseglo namen? Tega skoraj ni bilo mogoče ugotoviti, saj je bil vsak poskus golobov, da bi pristali, pospremljen s ploskanjem, kar jih je spet odpodilo. Ob tem se je razvil zanimiv pogovor med opazovalci.
- Glej, dva prihajata. Saj si ne bosta upala pristati. (Goloba sta mirno sedla na rob ribnika.)
- Ne vem, zakaj jih podijo, uboge živali.
- Kaj pa svinjarija, ki jo puščajo? Kdo bo pa to čistil?
- Saj imajo metle, a ne? A nimajo metel?
- Imajo drugo delo. Golobi prenašajo bolezni.
- Kakšne bolezni? To si samo zmišljujejo, da jih lahko podijo Zdaj preganjajo golobe, potem bodo pa nas.
- Ne govori tako, golobi so živali, mi pa ljudje, to ni isto.
- Isto je, vsi smo živa bitja.
- Ampak dom je naš, golobi pa od drugod pridejo sem svinjat. Mi nič ne smetimo.
- Ko bodo golobe spodili, bodo pa še nam klopce vzeli, da ne bomo imeli kje sedeti. Tako se začne.
- Daj no, ne govori neumnosti. Golobi so golazen in pika.
- Samo vodo hodijo pit, žejni so. A se ti uboge živalce nič ne smilijo? Bomo tebe pustili brez vode.
- Naj grejo v Ljubljanico pit, če so žejni.
- Ti, jaz bi pa tudi nekaj spil zdajle. Vroče je.
- Zdajle pa ne, ni časa. Moramo golobe plašit.
- Zakaj pa imamo potem strašilo? Tako je danes, da nobena stvar ne zaleže, če se pa noben nič ne boji.

Medi, žabi in mandarina grejo na izlet

Na obzidju sosednje prijateljske dežele.

Medi, žabi in mandarina so šli na izlet. Za dva dni. Čeprav pot ni bila zelo dolga, so od doma švignili s srebrno raketo, da bi bili hitreje na cilju. Vmes so enkrat pristali na zvezdi, kjer imajo medvedke, katere lahko celo poješ. Medi, logično, medvedkov ne je, zato pa jih mandarina obožuje. Spili  so tudi nekaj čudežnih napitkov, zaradi katerih so čisto oživeli in začeli govoriti kar vsevprek. Medi in žabi sta svoja napitka imenovala kava, mandarini pa njen ni bil preveč všeč, ker je vseboval preveč bele tekočine in premalo penastih oblačkov.

Preveč bele tekočine in premalo penastih oblačkov

Potem so prešteli do sto in že so bili pri skrivnostnem gradu z veliko sobami. Sprehodili so se po vseh sobanah in si izbrali vogalno sobo v zeleni barvi z balkonom in pogledom na globoko modrino. Grad je čuval strašni zmaj Max, ki se je začasno spremenil v majcenega kužka, obdržal pa je svoje ime Maxi. Verjetno zato, da bi se ga vsi bali. Takoj je ugotovil, da obiskovalci nimajo hudobnih namenov, z mandarino pa sta sploh postala velika prijatelja. Gotovo sta si zaupala kakšne skrivnosti, medtem ko jo je praskal po lupini, ona pa mu je šepetala skrivnostne uroke, zaradi katerih ji je sledil na vsakem koraku. Celo noč jo je čakal pred vrati, da ji je zjutraj lahko prvi pomahal z visoko dvignjeno zastavo, ki se ji lahko reče tudi rep.

Ukročen zmaj Maxi.

Napovedal se je vroč dan. Ker imajo medi, žabi in mandarina nadnaravno moč, da se lahko spremenijo v karkoli hočejo, se je mandarina spremenila v ribo in zaplavala v globoki modrini, ki se je spremenila v bazen, da so ga imeli samo zase. Mandarina je začela z demonstracijo različnih pojavnih oblik. Spreminjala se je v žabo, kravo, delfina, puščico, nahrbtnik, podmornico, mrtvaka, konja, slona. In še v nekaj manj pomembnih likov. Njen demonstracijski pomočnik je bil medi, ki mu je dajala natančna navodila, da je lahko ustregel vsaki njeni zamisli. Mogoče se bo kdo temu čudil, saj vemo, da je medi velik, mandarina pa majhna. Vendar je bila ona ta glavna. Tisti, ki mandarino poznajo, se temu ne bodo čudili. Za druge pa naj povem, da ima medi res velike šape, a zelo mehko srce. Mandarina pa vedno natančno ve, kaj hoče.

Mandarina je lahko tudi riba

Proti večeru so se naši trije junaki odpravili na oglede v sosednjo deželo, kjer so v kotlih kuhali nekakšne čudne zvarke, ki mandarini niso preveč ugajali. Zato so raje raziskali mesto in njegovo obzidje ter zmaknili čudežni kamen, ki jim je slučajno prišel pod roke. Iz njega lahko nastane tudi ogenj, če si dovolj uren, je vedela povedati mandarina. Medi in žabi sta se temu čudila, ker je bil vendarle videti kot čisto navaden kamen. A raje sta mandarini verjela na besedo. Ona že ve.

Če si dovolj spreten in uren, lahko iz kamna izvabiš ogenj.

Kmalu so se vrnili v svoj grad, kjer  je mandarina spet postala riba, medi pa kit. Ko sta prišla iz vode, sta naročila vroč veter, da jima je posušil dlako. Kmalu zatem so najprej mandarina, za njo pa še medi in žabi odpotovali v daljnjo deželo sanj, iz katere so se vrnili šele prihodnje jutro.
Drugi dan izleta niso nikamor potovali, so pa sprejeli nekaj obiskovalcev, pravzaprav samo eno obiskovalko, ki ji je mandarina razkazala nekaj najnovejših vragolij na gugalnici, zaradi katerih je bila nadvse občudovana. Ta dan je za princeso mandarino hodila cela četica: strašni zmaj Maxi, divja mačka Mixi, zvesta obiskovalka Ančica in čisto na koncu kolone sta bila medi in žabi, ki si je vse sproti zapisovala, malo pa tudi fotografirala.

Mandarina si upa vsesorte gugalniških trikov.

Proti večeru so se odpravili domov, a mandarina se je odločila, da bo pot  skrajšala na svoj način. Za kosilo si je privoščila rdeče mlinsko kolo z belimi in zelenimi pikami, potem pa je polizala še čudežno kroglico z vaniljevim okusom, ki je povročila, da je takoj zatem zaprla oči in ko jih je čez eno sekundo odprla, se je srebrna raketa ravno spuščala na pristajališče domačega gradu.

Istra, Gračišće

V srednjeveškem mestu Gračišće sredi hrvaške Istre, ki je s pomočjo evropskih sredstev že kar lepo obnovljeno, je pogosto živahno in zanimivo. Vsako pomlad priredijo festival vin, ki v mestece z 250 stanovalci privabi 30 tisoč obiskovalcev. Čeprav z veliko manj obiskovalci, je bilo živahno tudi zadnji vikend, ko je bil praznik Vidova, ki ga tradicionalno prirejajo vsako leto sredi junija. V petek je bil dan občine, v soboto  11. Festival istarskih maneštra, v nedeljo pa so potekale športne prireditve (balinanje, kolesarstvo) in tekma z osli, po njej pa so se domačini in obiskovalci zabavali še na veselici.
Na enega prejšnjih festivalov mineštre imava kar lepe spomine, zato smo šli na oglede tudi tokrat. Danes je sodelovalo devet ekip, dve iz Slovenije: iz istoimenskega Gračišča in iz Mikronoga. Prva ekipa je kuhala mineštro s šparglji, druga pa ričet. Druge ekipe so bile iz Gračišća in okolice. Kuhale so še joto, zelenjavno (zeleno) mineštro, mineštro s koromačem, koruzo (s trukinjom), repo (z repon), testeninami (z gumoljami) in še en ričet (mineštra z jačmikon). Kar na licu mesta so imenovali komisijo za ocenjevanje, a rezultatov nismo čakali. Kdo pa lahko reče, da je ena mineštra boljša od druge, vse je stvar okusa! Zato pa smo se sprehodili po mestu, ki ga intenzivno obnavljajo, proti večeru se je prijetno osvežilo in izza zidu zgoraj za cerkvijo je prekrasen razgled po istrskih hribčkih in dolinicah. Vidi se vse do morja. Bil je lep poletni dan.