Mica, hvala

Kapelica v spomin Mice Hvala v Vnajnarjih

Mimo tele kapelice, ki ji rečemo micahvala, vodijo številne poti. Najljubša mi je tista, ki se začne pri Lazarju v Besnici in vodi na Janče in nazaj. Ni prav kratka, kake tru ure in pol traja v eno stran in ne dosti manj v drugo, a je strašno lepa. Večinoma gre skozi gozd, malo dol in več gor. Pot si lahko tudi skrajšaš, začneš denimo že bolj pri vrhu hriba, obrneš pa namesto na Jančah na eni od prijaznih kmetij ob poti. Pravzaprav cilj v tem primeru niti ni toliko važen, gre za pot oziroma hojo.
Kapelica stoji malo pred vasjo Vnajnarje, zgradili so jo v predprejšnjem stoletju. Njen namen je vsaj nekoliko pojasnjen z zapisom v notranjosti, ki se glasi nekako takole: Na tem mesti je Mica Hvala nanaglima smert storila na tainta dan leta nevem več katerega. Zamislila sem si, da jo je udarila strela, to bi bilo najbolj spektakularno, lahko je bil pa tudi strašen umor ali obupan samomor, najbolj verjetno pa čisto navadna srčna kap ali kaj podobnega. Mica se je pisala Hvala, kapelico pa so ji (svojci? prijatelji? vaščani?) postavili v spomin, torej v nekakšno zahvalo. Čez toliko let, desetletij, stoletij namen niti ni več tako pomemben, čeprav bi me zanimalo, kdo je bila ta Mica Hvala, ki jo zaradi kapelice še vedno vlačimo po zobeh.
Zadnjič enkrat sva šla spet mimo micehvala, avto sva pustila malo nižje in se napotila proti Volavljam, kjer so pri Travnarju pekli vola. Vsako leto enkrat ga pečejo. Enega prejšnjih obiskov je bil čisto zanič, a zakaj ne bi dali ljudem še druge priložnosti? Tokrat je bil vol še kar dober.
Pred kapelico je cvetela oljna repica, prizor je dopolnjeval kozolec za njo in čisto zadaj so se videle Kamniške planine. Ne moreš si kaj, da ne bi podobe shranil na svoj trdi disk - v svoj spomin.
Mica, kdorkoli si že bila, hvala, da nama daješ vedno znova motiv za pot.

Ko cveti kres, je vse mogoče