Gobarska

Zadnjič sem mimogrede omenila, da bi rada napisala nekaj o gobah. To bo pa precej kratka zgodba, se je nasmehnil mož, ki zelo dobro ve, da v vsem svojem življenju nisem našla več kot dveh ali treh jurčkov.  Pa kakšno pest lisičk bi še lahko dodala, a te s svojo živo rumeno barvo tako rekoč same “skačejo” v košaro. Gobe seveda niso le jurčki in lisičke, prijatelj denimo jih pozna “samo” kakih šestdeset ali sto različnih vrst, kar se mi zdi nepojmljivo, pri čemer je to še vedno manjši del tovrstnega življa v naših gozdovih. Pa ne gre za to, da bi gob ne našla zaradi svojega skromnega znanja.
Kadar greva midva gobarit, dela on prav to: išče, najde in nabira gobe. Medtem pa gre meni po glavi vse kaj drugega. Takoj ko pod nogami zaslišim pokljanje suhih vejic , zaznam vonjave lesne trohnobe, pomešane z divjim klorofilom, moj pogled pa od podrasti kar sam uide navzgor. Oči se v glavnem pasejo po drevesnih krošnjah, skozi katere se sem pa tja kaže modro nebo, včasih skoznje pronicajo tudi sončni žarki in ustvarjajo neznansko zanimive podobe. Če se namesto tega z listja in vej scejajo kapljice vode, je učinek še osupljivejši. Pravzaprav je meni gozd najljubši v dežju.
Ko tako “iščoč gobe” buljim naokrog, več navzgor kot pod noge, so moževe oči že dodobra naravnane na barvo in obliko jurčka, zato ne mine dolgo, ko se prvi prikaže. Njemu, seveda, jaz ga ne vidim niti potem, ko mi ga kaže s prstom in ga imam tako rekoč pred nosom. Uspešna nabiralka gob pač ne bom, v tem pogledu sem že zdavnaj obupala nad sabo. Pravim gobarjem se moram pravzaprav iskreno opravičiti, ker sem doslej gotovo več jurčkov nehote pohodila kot utrgala. Kljub temu bom še naprej z užitkom “gobarila”. Po svoje.
Pa nisem mislila pisati samo o tej vrsti gob.
Včasih za koga pravimo, da je prava goba in tak vzdevek mu ni ravno v čast. Tudi o teh gobjih primerkih ne mislim razpredati na dolgo in široko, imajo zadosti problemov sami s sabo in posledično še kdo od bližnjih.
Spomnila sem se na neko drugo gobo, na ličnega lesenega jurčka, ki smo ga pri nas doma shranjevali med šiviljskim priborom. To so bili časi, ko so se stvari (in ljudje) še poskušali popraviti, če se je kaj zalomilo in pokvarilo in se jih ni takoj zavrglo in zamenjalo za nove. Ko se je denimo na nogavici naredila luknja, se je vzelo lesenega jurčka, prek njega navleklo nogavico, da je bilo blago lepo napeto , potem pa z gostimi navzkrižnimi nitmi raztrganino temeljito zakrpalo. Mogoče bom tega jurčka še kje izbrskala in ga pokazala vnukoma, da me bosta nejeverno gledala, ko jima bom opisovala, čemu smo ga uporabljali. Za silo ga je pri tem opravilu lahko nadomestila navadna odslužena žarnica. Tudi te niso več v rabi.
Danes so v gospodinjstvu udomačene drugačne gobe in gobaste krpe, vsaka je ozko specializirana: ena je za kozarce, druga za okna, spet tretja za posodo, a ne za teflon, za keramiko je drugačna kot za lesena tla, ena je za omare, druga za umivalnik, tista za brisanje prahu je drugačna od one za loščenje. Pa to seveda še zdaleč ni konec seznama.  Ne spomnim se, kdaj so se tovrstne gobe prav prihuljeno prikradle v naše domove in navadno čiščenje povzdignile na piedestal. Nekoč, ko skrb za čistočo še ni bila znanstvena disciplina, smo dotrajane stare rjuhe razrezali na manjše kose, mehkejše so bile za brisanje prahu po omarah, bolj grobe za lesen pod.
Medtem, ko tipkam, pogledujem skozi zaprašeno okno in tehtam; naj grem izbirat ustrezno gobo za bleščečo čistočo šip ali bi šla raje gobarit? Odločitev pravzaprav ni težka. Menda jurčki v tem mokrem poletju poganjajo kot nori.

(Odprta kuhinja, 21. 9. 2014)

Jajca srečnih kur

Erlenmajerica je steklena laboratorijska posoda z ozkim grlom in širokim trebuhom z ravnim dnom. Ime je dobila po svojem izumitelju, nemškem kemiku Emilu Erlenmeyerju, ki je v prav takšni obliki videl številne prednosti.

Včasih se mi zazdi, da človeški trup nekoliko spominja na to steklenico. Ne toliko po obliki, čeprav je včasih tudi zunanja podobnost prav osupljiva. Vzporednice iščem v načinu uporabe. Seveda je človeški ustroj zapletenejši, je kot nekakšna kemična tovarna v malem, a ostanimo pri simbolični primerjavi.

Medtem ko v laboratoriju delujejo skrajno premišljeno, z jasnim vedenjem o predvidljivih posledicah, je človek pri upravljanju s svojim telesom precej manj skrben. Če se s pogrnjene mize dvigujejo dovolj mamljive vonjave, je razsodnost na hudi preizkušnji; dostikrat odpove, a ne brez posledic. Včasih se pokažejo nemudoma, drugič pride kazen z zamikom. A kaj, ko pa se je tako težko upreti skušnjavam! Saj veste, vsi poznamo tiste stavke: Če mi paše, mi že ne more škoditi. Samo tokrat se še pregrešim, od ponedeljka bo čisto drugače. Čisto malo bom poskusil, pa še malo, pa še malo. In tako naprej brez konca in kraja, tudi sama imam na zalogi več uporabnih izgovorov za lajšanje slabe vesti.

Pravzaprav bi morala reči, da sem jih imela, ker jih počasi opuščam. Prihajam k pameti. Vse pač ni za v usta, o čemer trgovci z novci tako medeno govoričijo.

Živila izbiram kar najbolj skrbno, lažje se odločim, če proizvajalca osebno poznam. Razmišljam, kako bi prvovrstne sestavine na poti do krožnika čim manj spreminjala, da ne rečem pokvarila. Z naravo pač nima smisla tekmovati. V velikem loku se izogibam vsemu, kar so proizvajalci in trgovci “obogatili”, ker se jim izdelki ne zdijo dovolj mamljivi za kupca.

Kar je zraslo na domačem vrtu, je prav na vrhu mojega seznama. Pri nas rastlin ne priganjamo k rasti z nikakršnimi dodatki, če ne štejem vzpodbudnih misli, ki jim jih namenjam, ko jih okopavam ali pa ko se zjutraj sprehodim med gredicami. “Ubogajo” me fižol, zelje, ohrovt, bučke, paprika, krompir, rdeča pesa, por, zelena, zelišča, skoraj vse vrste solat. Kolerabica je izdelala z odličnim, medtem ko blitva zaenkrat še ni dojela, da je njena prava barva zelena in ne rjava. Vsak dan premočen paradižnik je žal odpovedal na vsej črti sonca mu res ne znam pričarati.

Jedilnik mi narekujejo pridelki, kakor sproti dozorevajo, a ob zelenjavi je treba  jesti še kaj. Moke, kaše in žita nabavljam pri mlinarju Otonu. Poznam ga že dolgo, a šele letos sem mu bolj natanko prisluhnila. Osupnil me je njegov odnos do narave in do dediščine, ki jo je dobil v upravljanje od svojih prednikov. Letos se je lotil utrjevanja bregov potoka, ki teče preko njegove posesti in poganja mlinsko kolo. Marsikdo bi uporabil beton, kar bi bila hitra in poceni rešitev. On pa ne. Našel je skale pravšnje velikosti, takšne s pedigrejem, saj so svoje poslanstvo že opravljale v neki drugi zgodbi iz davnine. Dal jih je pripeljati k svojemu potoku in zamudno delo utrjevanja bregov se je pričelo. Potočne rake, ki živijo le v čisti vodi, ob nizkem vodostaju pa bi ostali na suhem, je vsak večer polovil in jih odnesel nazaj v tolmun višje zgoraj v potoku. Na kmetiji med drugim živi precej perjadi, račke in kokoši se svobodno sprehajajo naokrog, prve rade tudi zaplavajo . Prav njim so namenjene stopnice, ki jih je speljal do dna struge, da jih zmorejo doseči celo najmanjše račje nožice. Ena od kokoši stopiclja po eni nogi. Drugo sem ji moral amputirati, ko si jo je poškodovala, a se je kar dobro izmazala in prilagodila na novo situacijo, pravi mlinar. Ima srečo s svojim gospodarjem, pomislim.

Ker mlin ni ravno za prvim ovinkom, kupim, kar je na voljo, a nikoli narobe. Prav vse vrste moke so polnovredne, zmlete iz celega zrna. Kruh, pečen iz Otonove moke, ima boljši okus. Nekaj žit pridela sam, druga skrbno izbere. Zanesem se na “mojega” mlinarja. Vedno vprašam tudi za jajca, a navadno so že vsa oddana. Zadnjič pa mi jih je dal slab ducat. Jajca srečnih kur, sem pomislila. Polovico sem jih iz gnezd pobral danes, druga so včerajšnja, je dodal z nasmeškom.

(Odprta kuhinja, 17. avgust 2014)

Razkošje

V trdih časih se najbolje učimo. To je uvodni stavek priročnika Pridelujmo več dobre zelenjadi, ki je v zavidljivi nakladi štiri tisoč izvodov izšel na začetku druge svetovne vojne, ko je imel naš narod gotovo hujše skrbi kot kako obdelovati vrtiček. Kljub temu je bila drobna knjižica hitro razprodana in še pred koncem vojne ponatisnjena.

Kaj je narekovalo takšno slo po vrtnarskem znanju sredi vojne vihre? Pomanjkanje hrane je bilo najbrž eden od razlogov, čeprav se mi zdi, da takrat niso toliko razpredali o lakoti kot danes. Je šlo preveč zares. Mislim, da je bilo samoumevno, da je treba zemljo obdelati, da je pravzaprav prednost, če jo lahko.

Kljub mnenju nekaterih, da slabše kot je zdaj, ne bi moglo biti, k sreči ni tako. Dokler so polja še opuščena, zaraščena in zapleveljena, ne bi smelo biti lakote. Težko je sprejeti, da otroci lačni zlezejo pod odejo, ker jim starši nimajo kaj dati za večerjo. Seveda pa je hudo, če nekateri komaj napraskajo za skorjo kruha, medtem ko ga pri sosedu mečejo v smeti. Primerjanje, ki po eni strani poganja, da rinemo naprej in na bolje, zna zarezati tudi globoke rane. Očitno pa ne tolikšne, da bi prijeli za motiko in si sami pridelali vsaj krompir in zelenjavo. Izgovorov je kolikor hočeš: ker se ne splača, ker nimam niti za seme, ker nisem sam kriv, da sem brez službe, ker se mi dogajajo krivice, ker vsi kradejo, ker ne bom garal na tuji zemlji, ker imam svoj ponos, ker nimam svojega vrta, ker ne znam vrtnariti…Vsaj zadnji izgovor bi lahko ovrgli. Ni treba iti prav daleč v zgodovino, pa bi vsak trčil v svoje kmečke korenine, celo najbolj meščanski meščani. Geni torej so, pravega motiva za samooskrbo z zelenjavo pa vseeno ni.

Lahko vam povem, zakaj sama rada vrtnarim. Najprej so tu drobne vsakdanje radosti. Denimo, ko zjutraj na gredi opazim miniaturne zelene pike, ki so bile nekaj dni nazaj še seme, nato pa v dnevu ali dveh postanejo majceni okrogli listki, čisto drugačni od onih na sosednji gredici, ki nekam suličasto rinejo na površje ali tretjih, ki so videti kot mali zeleni srčki. Zdaj že vem, da se bodo prvi razvili v radič z imenitnim imenom castel franco, drugi v špinačo, tretji pa v rukolo. Vsak dan lahko spremljam njihovo tekmo v rasti in na tihem navijam za vse tri, naj le napredujejo sebi in nam v veselje. Pa jutranje zalivanje, ko bosa stojim v rosni travi in poslušam kaplje vode, ki se zlivajo z zeljnih listov, nekaj pa jih ne odteče takoj, pač pa se skupaj z listi gugajo pod težo vodnega curka in se srebrno lesketajo v vzhajajočem soncu. Všeč mi je vonj zemlje, ki se kot megličasta sopara dviga iz pregrete prsti ob poletnem dežju. Rada brodim skozi meto, žajbelj, origano, da se dvigne omamen vonj in mi roke še dolgo zatem dišijo lepše od vsakega parfuma.

Najpomembnejši razlog, zakaj se navdušujem nad možnostjo samooskrbe z zelenjavo, pa ni prav nič romantičen pač pa nasprotno skrajno razumski. V Sloveniji imamo neznansko srečo, da živimo v podnebnem pasu, kjer uspeva pestra paleta rastlinskih vrst. Ozračje v glavnem (še) ni onesnaženo, zemlja (še) ni zastrupljena, poseljenost pa je tako majhna, da je njiv, primernih za pridelavo vrtnin, več kot pridnih rok. Vsa ta naravna danost ni nekaj samoumevnega, kot bi se komu zdelo, ker marsikje po svetu temu žal ni (več) tako. Zato štejem možnost pridelovanja dobre, naravne, ekološke hrane za privilegij. K sreči je dosegljiv kot le malokateri drug. Zelenjava, ki jo vzgojimo sami, je razkošje najvišjega ranga. Pa ne zato, ker je poceni in pri roki, ko jo potrebujemo. Njena največja prednost je v vrhunski kakovosti, biološki prvovrstnosti, živosti, ki je v taki meri ne more imeti nobeno drugo sočivje. Dosežemo jo s prepletom pozitivne energije, ki jo dajemo in še v večji meri sprejemamo. Najprej na vrtu in potem na krožniku. 

(Odprta kuhinja, 6. 7. 2014)

Hortenzije

Hortenzije, akvarel

Na našem vrtu imamo hortenzije navadne roza barve. No ja, temno roza. Pred časom sem si zelo prizadevala, da bi prišla do modrih, še raje temno vijoličnih, kakršne rastejo ponekod v Evropi celo kot plevel, denimo v Pirenejih ali v Bretanji. Tam se jih nisem mogla nagledati, še zdaj imam sliko živo pred očmi.
Pred leti sva poskusila vse, kar sva vedela in znala, da bi tudi doma prišla do take barve. Po sadike sva šla v vrtnarijo Hortensia (blizu italijanske meje) in dobila zagotovilo, da bodo po vsej verjetnosti prave barve. Takrat namreč še niso cvetele. Skopala sva globoko jamo, jo obložila s polivinilom, da se zemlja ne bi mešala, v jamo sva nasula kislo zemljo, po katero sva šla na barje. Hortenzijo sem zalivala z vodo, ki sem ji dodajala dodatek, ki naj bi poskrbel za modro obarvanje. Pa nič. Ni uspelo. Hortenzije so roza, kot sem napisala že na začetku. Saj so mi take tudi všeč, ampak še veliko bolj so mi všel tiste, ki so temnejše, prelivajoče modriovijolične. Zaenkrat mi preostane le to, da si jih naslikam. Najprej sem naredila modre. Vijolične in temno rdeče tudi še pridejo na vrsto.

Besede

Nekateri trenutki grejo neopazno mimo, da skoraj ne veš, kdaj. Niti dotaknejo se te ne, lepo vljudno odvijugajo in za seboj pustijo komaj kakšno sled.

Kakšni drugi se nanizajo kot biseri na ogrlici, dotaknejo se te in potrkajo na srce, da otrpneš. Zaželiš si nemogoče. Da bi vse okamenelo, zamrznilo, da bi se kazalci ustavili, da bi se nič več ne spreminjalo. Da bi vse ostalo tako, kot je zdaj. Seveda veš, da ni mogoče. Čas je kot prgišče mokrega peska, ki spolzi med prsti in potone v morje.

Še dobro, da imamo besede...

Val. Sonce. Kamen. Parcelca. Galebi. Safari. Sardine. Srce kravje. Skala. Trstika. Ljubezen. Veter. Porer. Fenoliga. A boš? Roka. Polje. Plavanje. Midva. Koža. Kapljica. Stopinje. Cejca. Modro. Temno modro. Mokro. Ta. Steza. Mir. Premanura. Kamenjak. Gornji Kamenjak. Križ. Jadrnica. Zaliv. Hiška. Kava. Ribič. Bor. Rožmarin. Brancin. Klop. Smokva. Oblak. Bodeča neža. Bodeča neža. Bodeča neža. Na stotine bodečih než. Fosil. Ključ. Riba. Žajbelj. Oljka. Foška. Veter. Sidro. Školjka. Brin. Kamenjak. Morje. Kažun. Istra. 

... čeprav nobena od njih pa niti vse skupaj, ne glede na vrstni red, ne zmorejo povedati, kar se povedati z besedami ne da. A bo kljub temu ali pa prav zato vse ostalo za vedno z mano tudi jutri in vse druge dni.

Češnjev cvet

Na Portugalskem

Samo enkrat v življenju sem češnje kupila v trgovini. Stara sem bila sedem let. Ob koncu šole je šel naš prvi razred na končni izlet v Litijo. Mama mi je zjutraj dala nekaj denarja, naj si spotoma kupim malico. V trgovini sem negotova stala pred trgovko, ker nisem vedela, kaj bi. Potem se zagledala češnje. Nisem se mogla premagati, ves denar sem dala na pult, ravno za četrt kile sladkih hrustavk ga je bilo. Odnesla sem jih v koničastem škrniclju, ki sem ga izpraznila, še preden sem prišla do lokalne železniške postaje, kjer je imel naš razred zbor. Ne spomnim se, kaj smo si tisti dan na našem izletniškem cilju ogledovali, a ko me je med malicanjem sošolcev učiteljica vprašala, zakaj ne jem, sem ji rekla, da nisem lačna. Kaj sem pa hotela drugega.

V tistem obdobju so se mi češnje zdele vrhunec slasti. Na bližnjem državnem posestvu, kjer okoliških otrok niso preganjali, zato smo se lahko prosto pasli po sadnem drevju, češenj niso imeli. Tako pač je v človekovi naravi, da malo ceni, kar ima, več pa tisto, česar nima. In si neizmerno želi.

Prijateljica, srečnica, se je odselila v hišo z vrtom, na katerem je kraljevala velikanska češnja, da vseh niti obrali niso, pač pa so na koncu dozorele popadale po tleh, kar se mi je takrat zdelo nedoumljivo. Črvive so, je bila prijateljica zgrožena, ko sem ji rekla zanje. Celo razpolovila je eno, da sem lahko videla migetajočo belo nitko, ki se je zvijala v rdečem sočju. Potem je padla ponudba. Če pojem odprto češnjo z vidnim črvom, jih lahko dobim z drevesa, kolikor hočem. Tehtala sem: na eni strani majhen črviček, na drugi sladke češnje, ki so me vabile z vej. Zaprla sem oči in črva s češnjo scela pogoltnila. Žal en dokaz poguma ni zadostoval, pojesti sem morala še eno pa še eno pa še eno …, da so se mi po dolgih mukah končno odprla vrata v raj. Neprijeten test mi ni zatrl ljubezni do češenj, a sem od takrat skrajno previdna. Tistih iz trgovine sploh ne jem, z drevesa pa le, če se poprej prepričam, da še niso mesene.

S češnjami me veže tudi marsikatera prijetna izkušnja. Na portugalskem podeželju, kjer živijo najprijaznejši ljudje na svetu, so nama v neki vasi odžagali vejo, obloženo z debelimi, slastnimi hrustavkami, da sva se lahko sladkala spotoma, med hojo, tam nekje na petstotem kilometru je bilo. Najslajše češnje doslej sem jedla v južni Franciji, lepljiv sok mi je tekel za rokav, ko sem jih smukala z obloženih vej velikanskega češnjevega nasada. Lastnika ni bilo videti, pač pa je bila ob robu sadovnjaka skrinjica, v katero si po svoji presoji vrgel novcev, ki bodo šli za dober namen, kot je pisalo na priloženem listu. Najljubšo češnjo, ne sadež, celo drevo, pa sem dobila skupaj z možem. Ne vem, če nisem bila v hipu še malo bolj zatreskana, ko sem ugotovila, da imajo pri njem doma ne eno, pač pa kar tri češnje, od katerih sta bili dve kasneje priključeni vrtu ob najini hiši. Čez leta smo bili ostarelo drevo prisiljeni podreti, a ni šlo v peč, pač pa deske še vedno potrpežljivo čakajo mojstra, ki bi znal iz njih izvabiti kakšen prav poseben izdelek. Ko češnje dozorijo, pa ni kaj čakati. Hitro jih je treba obrati in porabiti, nobenega cincanja ne prenesejo.

Še krajšega veka kot sadež je češnjev cvet. V razcvetu, ko je krasota skoraj boleče popolna, naj se oči in srce napijejo čudeža, ki ne bo večno trajal! Japonci so umetnost občudovanja
češnjevih cvetov, ki so s svojo lepoto, krhkostjo in minljivostjo prispodoba življenja, pripeljali do popolnosti. Sakura, češnjev cvet, tudi neuradni simbol Japonske, privabi vsako pomlad pod krošnje dreves množice občudovalcev na hanami, piknik, na katerem posedajo po trati, uživajo tradicionalne jedi, pijejo sake, plešejo in se veselijo. Ob tem pa občudujoče zrejo v oblake nežno rožnatih češnjevih cvetov, ki se bodo usuli ob prvi sapici.

(Odprta kuhinja, 6. april 2014)

Prijateljica Stanka

Ko je naša mama živela v tej hiši, je imela prijateljico Stanko. Nista se prav pogosto družili, ker takratni časi pač niso dopuščali držanja križem rok. Je bilo treba delati. A trdnost prijateljstva pač ne more biti pogojena s pogostostjo stikov. Na pragu odraslosti ju je življenje frcnilo vsako na svoj konec sveta. Nekaj časa sta še imeli stike, potem ne več. Kazalo je, da sta se mladostni prijateljici za vedno razšli.
Preskočila bom kakih šest, sedem desetletij. Naša mama je zaradi bolezni žal pozabila skoraj vse, kar se ji je v življenju lepega zgodilo. K sreči pa tudi vse, kar je bilo hudega. Sem pa tja v njeno temo posveti žarek, večinoma iz časa zgodnje mladosti. Tega potem obdelujeva z vseh strani, enega in istega, spet  in spet. Skoraj vsak dan skupaj pijeva kavo, mama ves čas govori, a žal njenih besed ne znam in ne morem povezati v smiselne stavke. Oni dan pa je začela pripovedovati, kako sva se vedno dobro razumeli, da sva skupaj hodili okrog, tudi plesat sva šli skupaj. Ta je pa bosa, sem hotela reči, a sem se še pravi čas ugriznila v jezik. Kaj bi ji oporekala, črne luknje v spominu pač poskuša zapolniti z njej všečno vsebino. Še dobro, da je tako. Tako sva se "pogovarjali" dan za dnem, dokler nisem nekega dne presenečena ugotovila, da me ni več. Izginila sem iz njenega spomina. Nima hčerke, ne spomni se, da bi jo sploh kdaj imela. Danica? Ne, to ime ji je povsem neznano. Postala sem Stanka, prijateljica iz mladih dni. Ko smo ji previdno in počasi poskušali dopovedati, da nisem Stanka, in kdo da sem v resnici, je bila iskreno presenečena, a je vztrajala pri svojem. "Bodi, kar hočeš, zame si Stanka," je bila odločna. In moj F je postal Jože. "A sama si prišla, kje je pa Jože," me je danes spet in spet spraševala. "Jože je ostal doma, danes ima veliko dela," sem ji potrpežljivo odgovarjala. Oprostite, prijateljica Stanka ji je potrpežljivo odgovarjala.

Mate kej za pusta hrusta

Naša Katarina je šla na kratke počitnice, na njeno mesto pa je takoj vskočila Indijanka, ne vem, kako ji je že ime. Najprej je že kazalo, da bosta viroza in povišana temperatura Indijanki preprečili, da se pokaže, zato sem bila kar malo presenečena, ko se je skupaj s kavbojem, nindžo in staro babo prikazala na vratih. "A mate kej za pusta hrusta," se je na široko smejala, da sem se čisto raznežila. "Kje je pa zdaj vročinca," sem nepremišljeno zinila. "Vročinca, kaj je to vročinca? Indijanci ne vemo, kaj je vročina," je odločno pribila in pospravljala bombone v torbo. Prijela sem jo za mrzle roke in jih malo pogrela. Nič se ni branila, a se je vseeno obrnila h kavboju in stari babi in ninji ter se posmehnila: "Kdo je še videl kaj takega, da bi babice Indijancem grele roke?"

Meka, meka

Življenjski krog se z mlekom začne in marsikdaj tudi zaokroži. Brez dvoma je najpomembnejše živilo do prvega leta, a tudi v starosti je človek marsikdaj pripravljen vso prehransko raznolikost zamenjati za skodelo mleka in vanj nadrobljenega kruha.

Povprečna dnevna poraba na prebivalca Slovenije je 1,4 decilitra. Pri tem je upoštevano samo čisto mleko, medtem ko mlečnih izdelkov, denimo jogurta, sira in masla, porabimo še več kot trikrat toliko. Pomnoženo s številom dni in ljudi dobimo na leto kar solidno količino. Menda ga krave, ki se pasejo na domačih pašnikih, ne pridelajo dovolj za vse te potrebe.

V mojem dvočlanskem gospodinjstvu sva daleč pod povprečjem. Dober deciliter mleka nama zadostuje za ves mesec, pa še ta količina gre navadno vsa za potrebe gostov, ki si ga po kapljicah prilivajo v kavo. Zato me vest, da so vzorci mleka na mlekomatih vsebovali nedovoljene snovi, ki da so celo rakotvorne, ni prizadela zaradi skrbi zase. Vir strupenih snovi je bila menda krma, ki je imela - pozor! - vsa potrdila ustreznih inštitucij, da je neoporečna. Uspela se je prebiti skozi kontrole dveh držav, ne da bi kdo ugotovil njeno oporečnost. Ne vem, če je kdo od inšpektorjev pomislil, kako velikansko škodo so s tem povzročili ne le uporabnikom pač pa tudi nič krivim kmetijam! Vest je pricurljala v javnost in hitro poniknila, kot bi šlo za nekaj obrobnega. In to je tisto, kar me je zares pretreslo. Ali postajajo tovrstne srhljive informacije del našega vsakdana? Bomo lahko zaupali le v verodostojnost tistega, kar bomo pridelali sami? Ali niti tega ne?

Kolikor se spomnim, mleka nisem nikoli marala, niti v najzgodnejšem otroštvu ne. Z alergijami se takrat še niso tako intenzivno ukvarjali kot danes, a meni je že oster protest želodca zelo jasno povedal, da to živilo ni zame. K sreči me niso silili. Moj brat pa je bil nasprotno pravi mlekoljub, zato ga doma ni manjkalo. Neko obdobje smo ponj hodili na kmetijo, tako kot mnoge druge delavske družine, eni k Jamšk, drugi k Jozbalt, tretji k Majerčk, četrti k Zajc in tako naprej. Nobena kmetija ni imela toliko krav, da bi lahko sama zadostila povpraševanju. Ne spomnim se, da bi bilo s tistim mlekom kdaj kaj hudo narobe, a krave so se seveda pasle kar na okoliških travnikih. Po mleko smo večinoma hodili otroci. Zoprno opravilo ni bilo nikdar na vrsti o pravem času; poleti je bilo prezgodaj, pozimi prepozno, ker so se že v mraku začele prikazovati prve pošasti. Vsak dan je bilo treba iti, izgovori niso zalegli. Takrat sem se naučila čarovnije hitrega vrtenja odprte polne kanglice, ne da bi se polila ena sama kapljica. Ker sem se bila prisiljena osredotočiti na mleko, sem pozabila na strašljivo temo.

Za razliko od mene imajo naši ta mali mleko zelo radi. Ko je bil vnuk še čisto majhen, je bila mleko ena prvih besed; mleko in crkljanje pri mamici je bilo namreč takrat še v paketu. »Meka, meka,« je rad zajokcal, ko si ju je zaželel. Tiste dni so se malčkovi starši ravno odločali o nakupu novega računalnika. Šlo je za veliko odločitev, saj je bilo treba dobro razmisliti, kako zvoziti med krediti in drugimi nujnimi potrebami. Oči je kljub visoki ceni navijal za maca, mami je bila bolj racionalna in bi se bolj nagibala k izboru kakšne cenejše znamke, zato sta argumente za in proti premlevala več tednov. Kocka je padla neko noč, ko je sinko spet glasno zahteval »meka, meka«, pa je očka hitro vskočil: »No vidiš, tudi mali je za to, da kupimo maca (meka).«

Navsezadnje so ga res, pri čemer smo se vsi strinjali, da je treba, kadar gre za pomembne reči, slišati in pretehtati prav vsa mnenja. Potem tudi odločitev ni težka.

(Odprta kuhinja, 24. 2. 2014)

Srečanja

Oliveira de Azemeis, na sejmu obujanja starih običajev

V življenju se kar naprej srečujemo. Ko so bile te dni nekatere domačije zaradi žleda čisto odrezane od sveta, smo lahko videli radost ljudi, ko so bili odrešeni samotnosti. Seveda so se razveselili prevozne ceste in elektrike, a pomenljiva je bila izjava neke gospe reševalcem: "Tako sem vas vesela, da lahko spet s kom spregovorim."
Nekatera srečanja so usodna, sem pa tja kakšno nam ostane v spominu brez znanega razloga, kakšno drugo je prav zato tudi pozabljeno. Kolikokrat se moramo z nekom srečati, da postane znanec? Na družabnih omrežjih imamo prijatelje, s katerimi se sploh ne srečujemo. Včasih si želimo družabnosti, kdaj drugič nam bolj paše samost. Nekaj takega je razlog, da je moj blog malo počival.
Pisala res nisem, risala in slikala pa intenzivno. Dobila sem prijetno nalogo, da naslikam spomine na camino po Portugalski, ki sva ga prehodila predlansko leto. Ob dnevniku s poti bo iz tega nastala elektronska knjiga. Ta zadnji camino, kot sem že enkrat omenila, je bil pot k ljudem, tistim, ki ob poti živijo in onim, ki so jo enako kot midva prehodili korak za korakom. Vsa ta srečanja so bila absolutno prijetna. Čeprav enkratna, so ostala v mojem spominu. Malo tudi zato, ker sem jih zapisala v dnevnik in se jih rada spominjam zdaj, ko jih poskušam naslikati.

Werner Burghart, Švicar

Z Wernerjem sva se družila najdlje. Spoznala sva ga na nekem križišču, ko smo utrujeni in lačni ugibali, če bi bila stavba v daljavi lahko bar. Werner, stari caminarski maček, je bil opremljen bolje kot midva. Iz žepa je potegnil mali daljnogled in upov na skorajšnji počitek je bilo v hipu konec. Veliko prihodnjih kilometrov smo prehodili skupaj, se nekajkrat za več dni tudi zgrešili, dokler nismo navsezadnje skupaj prišli na cilj. Zadovoljni z doseženim in žalostni, da je konec.

Arcade, gospa Almudena

Prijazna gospa v baru - trgovini Cafe Esperon v Carracedo

Mealhadčanka

Zgleda malo mrk, v resnici pa je bil prav prijazen.

Postanki v barih so prijetnejši del hoje. Najsi bo dež ali sonce, počitek v malem lokalčku ali pred njim je čisti užitek. Še posebej, ko vidiš, da si sprejet z odprtimi rokami in srcem, ko kar ne vedo, kako bi ti s svojimi skromnimi možnostmi omilili napor. Jaz sem se vedno takoj znebila gojzarjev in nogavic, da so hladna tla malo pohladila utrujene noge. Ne enkrat sem v hipu dobila karton ali kaj drugega za pod noge, da se ne bi prehladila. Večina teh malih lokalčkov je bar in trgovinica v enem, pa še osrednji družabni prostor za vaščane.

Antonio Matins Ferreira, lastnik restavracije in prenočišča za dva v Pedri Furadi

Prenočevanje v Pedri Furadi je bilo eno prijetnejših ob poti. Začelo se je z naročilom limonade in gospod Antonio me je skozi kuhinjo odpeljal na zadnji vrt, kjer se je limonovec šibil pod težo sadežev. Kolikor hočete si jih natrgajte, je bilo prijazno povabilo. Čeprav prej nisva načrtovala, sva ostala čez noč, zvečer uživala ob dobri večerji in zanimivem pogovoru z Antoniom, ki nama je dvojezično zaigral legendo o petelinu, zjutraj pred odhodom pa naju je njegova mama pocrkljala s svežim rumenim kolačem. Kot veliko toplo sonce se mi je zdel v meglenem jutru.

Walter van Wingerden, pripovedovalec zgodb iz Nizozemske

Med Lizbono in Portomsva je zahtevnejši del camina, ker je prenočišč in druge romarske infrastrukture malo, toda ljudje ob poti se izredno trudijo, da jo naredijo prijaznejšo. Nekaj odsekov gre res ob robu prometnih cest, zato pa so drugi ob bregu reke Tejo nepozabni. Na tem delu sva srečala samo pet romarjev in Walter je bil eden od njih. Najprej sva ga videla na daleč in mu na vse pretege mahala, naj se vrne, ker je korakal proti podrtemu mostu, na katerega sva bila midva opozorjena. Kasneje smo se srečali v baru, kje pa drugje, in bili veseli drug drugega. Nekdanji biolog, znanstvenik in raziskovalec na univerzi se je nekega dne odločil, da ima dovolj in se upokojil, čeprav mu ne bi bilo treba. Postal je pripovedovalec zgodb, ima svojo spletno stran (tukaj), občasno prehodi kakšen daljši odsek camina. In je srečen.

Gospa z jagodami

Srečali smo se v eni od vasic pred mestom Ponte de Lima. Malo je deževalo, pa spet prenehalo, zato sva se večkrat ustavljala. Nekateri vaščani so se ravno odpravljali na polja, v vozove so vpregali govedo. Dve ženski sta se sami mučili z vozom gnoja, ki sta ga vlekli na njivo. Vas je bila videti kot nekoč, majhne kamnite hiše in ograje, za njimi pa dvorišča tesno drugo ob drugem. Ko sva srečala gospo na sliki, smo se kot navadno pozdravili "bom diiia", pri čemer je treba i  malo povleči. Široko se nama je nasmejala in z vrha glave vzela plastično posodo, polno dišečih jagod, ki jih je pravkar nabrala. Izbrala je dve najlepši, veliki kot manjši jabolki in nama ju ponudila. Joj, kako sta bili dobri.