Srečanja

Oliveira de Azemeis, na sejmu obujanja starih običajev

V življenju se kar naprej srečujemo. Ko so bile te dni nekatere domačije zaradi žleda čisto odrezane od sveta, smo lahko videli radost ljudi, ko so bili odrešeni samotnosti. Seveda so se razveselili prevozne ceste in elektrike, a pomenljiva je bila izjava neke gospe reševalcem: "Tako sem vas vesela, da lahko spet s kom spregovorim."
Nekatera srečanja so usodna, sem pa tja kakšno nam ostane v spominu brez znanega razloga, kakšno drugo je prav zato tudi pozabljeno. Kolikokrat se moramo z nekom srečati, da postane znanec? Na družabnih omrežjih imamo prijatelje, s katerimi se sploh ne srečujemo. Včasih si želimo družabnosti, kdaj drugič nam bolj paše samost. Nekaj takega je razlog, da je moj blog malo počival.
Pisala res nisem, risala in slikala pa intenzivno. Dobila sem prijetno nalogo, da naslikam spomine na camino po Portugalski, ki sva ga prehodila predlansko leto. Ob dnevniku s poti bo iz tega nastala elektronska knjiga. Ta zadnji camino, kot sem že enkrat omenila, je bil pot k ljudem, tistim, ki ob poti živijo in onim, ki so jo enako kot midva prehodili korak za korakom. Vsa ta srečanja so bila absolutno prijetna. Čeprav enkratna, so ostala v mojem spominu. Malo tudi zato, ker sem jih zapisala v dnevnik in se jih rada spominjam zdaj, ko jih poskušam naslikati.

Werner Burghart, Švicar

Z Wernerjem sva se družila najdlje. Spoznala sva ga na nekem križišču, ko smo utrujeni in lačni ugibali, če bi bila stavba v daljavi lahko bar. Werner, stari caminarski maček, je bil opremljen bolje kot midva. Iz žepa je potegnil mali daljnogled in upov na skorajšnji počitek je bilo v hipu konec. Veliko prihodnjih kilometrov smo prehodili skupaj, se nekajkrat za več dni tudi zgrešili, dokler nismo navsezadnje skupaj prišli na cilj. Zadovoljni z doseženim in žalostni, da je konec.

Arcade, gospa Almudena

Prijazna gospa v baru - trgovini Cafe Esperon v Carracedo

Mealhadčanka

Zgleda malo mrk, v resnici pa je bil prav prijazen.

Postanki v barih so prijetnejši del hoje. Najsi bo dež ali sonce, počitek v malem lokalčku ali pred njim je čisti užitek. Še posebej, ko vidiš, da si sprejet z odprtimi rokami in srcem, ko kar ne vedo, kako bi ti s svojimi skromnimi možnostmi omilili napor. Jaz sem se vedno takoj znebila gojzarjev in nogavic, da so hladna tla malo pohladila utrujene noge. Ne enkrat sem v hipu dobila karton ali kaj drugega za pod noge, da se ne bi prehladila. Večina teh malih lokalčkov je bar in trgovinica v enem, pa še osrednji družabni prostor za vaščane.

Antonio Matins Ferreira, lastnik restavracije in prenočišča za dva v Pedri Furadi

Prenočevanje v Pedri Furadi je bilo eno prijetnejših ob poti. Začelo se je z naročilom limonade in gospod Antonio me je skozi kuhinjo odpeljal na zadnji vrt, kjer se je limonovec šibil pod težo sadežev. Kolikor hočete si jih natrgajte, je bilo prijazno povabilo. Čeprav prej nisva načrtovala, sva ostala čez noč, zvečer uživala ob dobri večerji in zanimivem pogovoru z Antoniom, ki nama je dvojezično zaigral legendo o petelinu, zjutraj pred odhodom pa naju je njegova mama pocrkljala s svežim rumenim kolačem. Kot veliko toplo sonce se mi je zdel v meglenem jutru.

Walter van Wingerden, pripovedovalec zgodb iz Nizozemske

Med Lizbono in Portomsva je zahtevnejši del camina, ker je prenočišč in druge romarske infrastrukture malo, toda ljudje ob poti se izredno trudijo, da jo naredijo prijaznejšo. Nekaj odsekov gre res ob robu prometnih cest, zato pa so drugi ob bregu reke Tejo nepozabni. Na tem delu sva srečala samo pet romarjev in Walter je bil eden od njih. Najprej sva ga videla na daleč in mu na vse pretege mahala, naj se vrne, ker je korakal proti podrtemu mostu, na katerega sva bila midva opozorjena. Kasneje smo se srečali v baru, kje pa drugje, in bili veseli drug drugega. Nekdanji biolog, znanstvenik in raziskovalec na univerzi se je nekega dne odločil, da ima dovolj in se upokojil, čeprav mu ne bi bilo treba. Postal je pripovedovalec zgodb, ima svojo spletno stran (tukaj), občasno prehodi kakšen daljši odsek camina. In je srečen.

Gospa z jagodami

Srečali smo se v eni od vasic pred mestom Ponte de Lima. Malo je deževalo, pa spet prenehalo, zato sva se večkrat ustavljala. Nekateri vaščani so se ravno odpravljali na polja, v vozove so vpregali govedo. Dve ženski sta se sami mučili z vozom gnoja, ki sta ga vlekli na njivo. Vas je bila videti kot nekoč, majhne kamnite hiše in ograje, za njimi pa dvorišča tesno drugo ob drugem. Ko sva srečala gospo na sliki, smo se kot navadno pozdravili "bom diiia", pri čemer je treba i  malo povleči. Široko se nama je nasmejala in z vrha glave vzela plastično posodo, polno dišečih jagod, ki jih je pravkar nabrala. Izbrala je dve najlepši, veliki kot manjši jabolki in nama ju ponudila. Joj, kako sta bili dobri.

Dobri ljudje

Vsi trije dobri možje, Miklavž, Božiček in Dedek mraz, ki jih imamo ta mesec pogosteje na jeziku, prinašajo darila. Ne vsi enako in tudi ne vsakomur, kar je odvisno od objektivnih okoliščin pa tudi od »osebnega razpoloženja« vsakega od njih.

Ko sem bila otrok, je v naš dom prihajal samo prvi, Miklavž. Z bratom sva največjo skledo, v kateri je mama mešala solato, na predvečer postavila na okno v sobi, nato pa nestrpno hodila gledat, če je že kaj v njej. Čeprav je od takrat minilo več kot pol stoletja, z lahkoto podoživim skoraj neznosno vznemirljiv in radosten občutek, ko je kaj pokukalo iz nastavljene posode. Miklavž nama je navadno prinesel doma spletene rokavice ali nogavice, suho sadje, pa tudi kakšno sladkarijo. Najdlje so zdržali rožiči, ki sem jih lahko grizljala, ko je vsega drugega že zmanjkalo. Nekoč, oba z bratom sva že hodila v šolo, je skleda ostala prazna. Bila sem žalostna, čeprav sem takrat že vedela, kdo polni posodo. A  dan zatem me je po vrnitvi iz šole čakalo moje zadnje Miklavževo darilo: poleg običajnih stvari še majhen lesen stolček, ki je bil samo moj.

Ob božiču ni k nam nihče nosil daril, a je bilo vseeno prijetno. Mama je spekla vsaj dve potici, včasih tudi več, in za povrh še mlečni kruh. Lahko sem ji pomagala. Najprej je dobro zakurila v štedilniku, da bo pečica pravšnje temperature, ko bo čas za peko. Potem je iz shrambe prinesla vse sestavine, da so se v kuhinji malo pogrele. »To so same dobre stvari,« je imela navado reči, ko je moki dodajala jajca, mleko, sladkor in maslo. Dobro umešeno testo je razvaljala na pomokanem prtu in ga bolj tanko namazala z orehovim, skutnim ali rožičevim nadevom ter posula z rozinami, včasih prej namočenimi v rumu, drugič samo v topli vodi. Kruh je vedno naredila na koncu. Zvitke je dala v namazane pekače in pokrila s prtičem, čeznje pa položila še kakšno toplo stvar: zloženo odejico ali pleten pulover. Kuhinja je bila majhna, zato so bili pekači vsepovsod, kakšen tudi na stolu. Nekoč se mi je zgodilo, da sem na eno od potic, skrito pod odejo, nehote sedla, a ni bilo hudega, ker je bila šele na začetku vzhajanja, zato se je mama po začetnem razburjenju skupaj z mano samo smejala.

V naš kraj je prihajal tudi Dedek mraz. Če je bil sneg, in navadno je bil, se je pripeljal na saneh, ki sta jih vlekla konja. V dobrega moža se je preoblekel kar eden od očetov, kar smo večji otroci hitro ugotovili in se zato še dodatno zabavali. Povedal je nekaj poučnih, svojemu sinu še kakšno za povrh, nato pa je razdelil darila ustanove, v kateri so bili naši starši zaposleni. Ne vsem enako, tistim, ki so imeli tudi drugače več, je dal večje vrečke, nam drugim manjše. Takrat se mi je zdelo, da drugače ne more biti. Pač si, kar si.

Danes so razlike med ljudmi, tudi med otroki, še veliko večje. Številni se prav nič ne veselijo prazničnega decembra, ker je v najbolj divjem nakupovalnem mesecu njihovo uboštvo še bolj ubogo. Stiske so materialne narave in tudi drugačne.

Spomnim se akcije Pecivo zate, ki smo jo pred dvema letoma izvedli v Odprti kuhinji. Sodelavci in prijatelji priloge, tudi otroci so bili med njimi, smo napekli veliko peciva, ki smo ga razdelili materinskim domovom in varnim hišam po Sloveniji. Nekateri so priložili še nekaj prijaznih in vzpodbudnih besed. Prejemniki so sladko darilo hvaležno sprejeli in nam zaupali, da jim največ od vsega pomeni, da v svoji nesreči niso sami, kar jim daje upanje, da bo nekoč drugače.

Ko iz umetne decembrske svetlobe pogledamo v temo, ni težko videti manj srečnih, ki se navadno ne postavljajo v prve vrste. Če poskušamo razumeti odprtega srca in skrajno iskreno, je vse čisto preprosto. Kar dobrega storimo zanje, je najlepše darilo, ki ga lahko damo in hkrati dobimo.

(Odprta kuhinja, 16. december 2012)