Kotliček na njivi

Ko smo kupili kos zapuščene Doričeve njive na Kamenjaku, skrajnem koncu istrskega polotoka, nismo imeli v mislih kmetovanja. Prav nasprotno, načrtovali smo čudovite počitnice. Zaplata tik ob morju je bila vsekakor primernejša za lenarjenje kot za okopavanje skope grude. Nismo se zmotili, desetletje počitnic na njivi nam je ostalo v najlepšem spominu, čeprav smo bolj malo lenarili.
V projekt smo šli skupaj z družino prijateljev in v skupnem gospodinjstvu smo si delili vse, med drugim tudi učenje preživetja v posebnih razmerah. Njiva je pač njiva, zato smo morali marsikaj improvizirati. Izmišljali smo si načine, kako poenostaviti in izboljšati vsakdanjik. Z vodo, ki smo jo prinašali od blizu in daleč, smo ravnali skrajno varčno. Ni nam bilo težko. Saj smo vendar imeli morje čisto pred nosom! Še košaro z umazano posodo smo potopili vanj. Res da je kdaj kakšno žlico odplaknilo, a take malenkosti nam niso bile mar.
Naša vsakdanja naloga je bila skrb za prehrano. Družinska skupnost se je občasno precej povečala; odrasli smo bili ves čas štirje, otroci pa so se z odraščanjem namnožili. Petim domačim so se pridružili prijatelji in včasih še prijateljev prijatelji. Vsi so bili dobrodošli. Nahraniti številno odraščajočo mladež pa ni bil mačji kašelj. Sonce in voda naredita svoje, da je lakota najboljši kuhar, pa so vedele že naše babice. Če si je kateri od otrok zaželel namazanega kruha, so ga isti hip hoteli vsi. Postavili so se v vrsto ter nestrpno mencali, medtem ko jim je eden od očetov potrpežljivo mazal kos za kosom.
Kuhali smo prav vsak dan, izmišljevali smo si primerne jedilnike za dneve, ko je najhuje pihalo in odnašalo plamen. Postajali smo poznavalci in krotilci vetrov, specialisti za burjo. Ko je več loncev čakalo v vrsti za plinski gorilnik, je bila prava umetnost skombinirati jedi ter hkrati vzdrževati ogenj, da ga veter ni upihnil. Pranje solate v burji je bila veščina, dosegljiva izbrancem. Kazalo je, da bo pripravljanje hrane ostalo zapleteno za vse večne čase, a se je izkazalo drugače.
Jeseni, ko je bilo do počitnic še daleč, smo v neki planinski koči zagledali bakren kotliček in v hipu se nam je posvetilo. To je rešitev! Mojster Gregor je potreboval veliko priprošenj in moledovanja, da ga je potrpežljivo nakoval do poletja, ko smo ga končno odpeljali na morje in preskusili. Nova pridobitev se je izkazala v več pogledih, pravzaprav je imel kotliček skoraj čudežno magnetno moč. K sebi je zvabil oba očeta, ki sta navdušena prevzela glavne kuharske naloge, ženskemu delu pa prepustila pomožne, denimo čiščenje zelenjave, pomivanje posode in podobno. Popolna kuharska začetnika sta se spremenila v prava chefa, v kotličku sta se naučila skuhati vse, od ocvrtega krompirčka do medvedovega golaža. No ja, palačinke smo seveda pekli še po starem.
Obljubljenih sardelic v marinadi kljub temu nismo dočakali, ker je oblast naš ljubi Kamenjak spremenila v narodni park, nam pa prepovedala kampiranje. Lahko pa na naši njivi spet posadimo krompir.

(Odprta kuhinja, 1. februar 2015)

Poslušanje

Samo na prvi pogled je poslušanje preprosta veščina: zapreš usta, našpičiš ušesa, pa si pripravljen. Žal ni tako. Med poslušati in slišati je včasih sto svetlobnih let. Ne samo včasih, prav pogosto je tako. Ljudje s(m)o vljudno tiho, zgleda, da poslušajo, v resnici pa oblikujejo svojo misel in čakajo na primeren trenutek, pavzo, da jo lahko plasirajo sogovorniku. Bolj kot s tem, da bi se iskreno potrudili razumeti, kaj sogovorniku leži na duši, kaj ga v resnici teži, veseli, jezi, radosti, žalosti, ... se ukvarjajo s sabo. Tako pač je. Če hočeš videti, moraš gledati s srcem, je popularna misel Malega princa, ki bi ji lahko dodali, da je treba tudi poslušati s srcem, če hočeš zares slišati. Poslušanje s srcem je redko, a zlata vredno. Prav gotovo se ga da naučiti. Tako kot vsega v življenju.
Toliko, kot svojo mamo "poslušam" zadnja leta, je nisem vse življenje skupaj. Pri tem imam v mislih količino in ne kakovost poslušanja. Seveda gre za tehniko, kot sem jo opisala na začetku, torej gre samo za navidezno poslušanje. V svoje opravičilo naj povem, da pri "pogovoru" intenzivno sodeluje "stric alchajmer", zadnja leta njen najtesnejši spremljevalec. Na najinem rednem vsakodnevnem srečanju, navadno ob kavi, mama pripoveduje, pripoveduje, pripoveduje; sem pa tja kakšna beseda je razumljiva, večina pa ne. Gledam jo, prikimavam, občasno kaj bleknem, denimo: "a bejž, tako, tako, a res, menda ja ne, zanimivo, ..." in podobne floskule. (Vam to kaj domače zveni?) Kje so medtem moje misli? Vsepovsod, ne da bi to pogovor kakorkoli motilo. Mama je videti zadovoljna, jaz pa kakor kdaj, odvisno od tega, kam zatava moje razmišljanje. Seveda pa sem zadovoljna, da ji naredim veselje s svojim obiskom, zato tudi prihajam. Včasih mi je žal, da je nisem marsičesa vprašala, ko so bili njeni odgovori še razumljivi. Po drugi strani pa vem, da se vse dogaja, kot se mora. Če bi bili otroci preveč poslušni, ne bi bilo nobenega napredka. Če se hočeš česa novega naučiti, moraš vsaj večkrat stopiti v neznano. Biti prvi na neizhojeni poti.
Danes je naša mama stara 87 let. Dopoldne smo bili pri njej na obisku, popoldne sem se "družila" z njo, medtem ko sem jo poskušala naslikati. Če mi je portret uspel? Upam, da sem mogoče ujela vsaj delček njenega neverbalnega sporočanja.

Kdaj pospraviti jelko

Nekaj pravil seveda je. Nikakor je ne smemo pospraviti, preden odbije polnočna ura, s katero se začne novo leto. Če bi bilo po moje, bi jo odnesla v klet takoj zatem ali pa najkasneje zjutraj. Tega sicer ne naredim, ker sem na novoletno jutro navadno na pohodu, ki je že dolga leta najina tradicija prvega januarja. Letos sva se ji zaradi zdravja sicer izneverila in prvega nisva šla nikamor. Pa tudi jelke nisem pospravila takrat pač pa šele danes. Je pač tako naneslo. Meni okrašena jelka ne predstavlja zimskega okrasja, ki naj bi "lepšalo" stanovanje od začetka decembra do februarja, je le božično-novoletni simbol, zato ga postavim tik pred Božičem in pospravim takoj po novem letu, čim prej je mogoče.

Januar je v bistvu en tak lep mesec, ves čist in prazen in bel, poln upanja in priložnosti, da se zgodi, karkoli si zares močno želiš. Je kot prazen list papirja, na katerega lahko napišeš, ali še bolje narišeš, kar ti pride na misel. Brez omejitev! Decembrska svetleča navlaka ne sodi v moj januarski repertoar. Te dni kar precej slikam, najraje prazno zimsko pokrajino. Tako spokojna se mi zdi in pomirjujoča. Saj v resnici nikoli ni prazna. Manj ko je okrasja, bolj do izraza pride bistvo. Ko se prikaže sivkasto ali medlo rožnato obzorje in meglice, ki se plazijo nizko pri tleh, da se redke bilke, ki kukajo is snega, komaj vidijo, me skoraj lahko zazebe v prste, prav čutim škripanje pod podplati. In slišim tišino, ki sodi zraven. In toploto, ki prihaja od znotraj. Tudi v dvojini. 

Ta črna

Moja mama je prisegala na litoželezno posodo iz celjske tovarne. Zdela se ji je zelo pripravna, ker se kljub dolgotrajnemu kuhanju hrana v njej ni prismodila. Poleti je v loncu počasi brbotalo na električni plošči, pozimi pa je bila pomaknjena na rob zidanega štedilnika na drva, navadno vse dopoldne, dokler ni prvi prišel domov in si postregel zajemalko ali dve mineštre, ki se je pogrevala, dokler je je še kaj bilo.

V tistem obdobju je bila moja vsakdanja zadolžitev pomivanje posode, zato sem tiste črne lonce sovražila iz dna srca. Pa ne zaradi barve, pač pa mi je dala vetra njihova teža. Najprej je bilo treba vsakega potopiti v čeber vroče vode z milnico, ga med drgnenjem obračati in potem to še vsaj dvakrat ponoviti pri splahovanju v čisti vodi, da je bil čist kot solza. Precej lažje se mi je zdelo pomivanje plehnatih kastrol, pa čeprav jih je bilo treba naprej odmakati, zatem pa s peskom ali žico zdrgniti vse, kar se je prijelo za dno. Menda sem si že takrat potihem prisegala, da bo moje odraslo življenje, vključno z izborom prave posode, popolnoma drugačno. »Ko bom velika, ne bom pomivala posode!« sem jezna zakoličila konec neprijetnega opravila. »Kdo pa jo bo,« se je mama posmehnila mojemu jezikanju. »Služabniki,« sem odrezala. Imela sem pač polno glavo takšnih in drugačnih pravljic, s katerimi sem bivala v svojem vzporednem svetu. O zarečenem kruhu tokrat ne bom govorila, a kar se tiče posode, je bila moja prva res čisto drugačna od mamine.

Ko sem šla na svoje, sem v omaro ponosno zložila cel komplet. Iz ne preveč bogate trgovske ponudbe, pri  čemer sem »ta črno« vnaprej izločila, sem izbrala oranžne posode s črnim geometričnim vzorcem in temnimi bakelitnimi ročaji. Lepe. Moderne. Lahke. To je bilo poročno darilo in še danes sem hvaležna zanj. Posode smo dolgo s pridom uporabljali, a ko smo z elektrike prešli na plin, so se ročaji začeli smoditi in smrdeti, da ni bilo za zdržati v kuhinji. Počasi so drug za drugim odpadali. Lonce sem menjala postopoma, pri vsakem nakupu pa poleg videza vse bolj tehtala tudi uporabnost. Prav to sem imela v mislih, ko sem s Čehoslovaške (ni napaka, takrat je bila to ena država) polna načrtov za poenostavitev gospodinjstva prinesla ekonom lonec, ki sem ga uporabljala, dokler ni enkrat pokrovke odneslo v zrak in so nam rezanci kot kapniki viseli s stropa. Kakovost takratnih loncev za hitro kuhanje se z modernimi pač ne more primerjati. Tudi nakup druge posode ni bil vedno preprost, trgovci so obljubljali marsikaj, a se je vedno znova pokazalo, da za malo denarja ni prav veliko muzike. Torej so bile zamenjave dokaj pogoste, a zanimivo, da je zadnje čase skoraj vsak kos, ki ga prinesem domov, težji od prejšnjega. In dražji. K sreči jih zadostuje precej manj kot nekoč. S tremi ali štirimi ta pravimi udobno shajam za vsak dan.

Ne vem kdaj, a gotovo je že več let tega, kar sem, svojemu otroškemu zaklinjanju navkljub, prinesla domov dva težka lonca. Celjska »ta črna«. K sreči jih še vedno izdelujejo. Ne uporabljam ju pogosto, a se mi zdita nepogrešljiva v sezoni marmelad in pri kuhanju večje količine golaža. Pomivam ju seveda na roke, kako pa. Sta odločno prevelika in pretežka, da bi ju zlagala v pomivalni stroj.

Že dolgo s pridom uporabljam tudi črno lončeno posodo s pokrovom, ki sem jo pred leti pritovorila iz Francije. Tudi ta je težka ko sam vrag. Dobro se obnese pri počasni peki na nizki temperaturi, v njej pečem celo kruh. Na nak način deluje kot pečica v pečici. Na žalost pa ne na indukcijski kuhalni plošči, ki je v naši kuhinji spodnesla plinski štedilnik. Ta plošča ima svoja pravila, od katerih ne odstopa. Če dno posode ne privlači magneta, se pač ne segreje. Pa smo šli ponovno v menjavo, ker nič od mojega posodja na indukciji ni delovalo. Razen. Ja, res je, razen dveh starih celjskih »ta črnih«.

In tako sem bila spet enkrat v šoli, ki me poskuša naučiti, kako nič ni zrelo za odpad samo zato, ker je staro. Treba je pogledati bistvo. Da je očem nevidno, smo pa že vzeli.

(Odprta kuhinja, 7. 12. 2014)

Zima, sneg, sonce

Zima ni moj najljubši letni čas, nikakor ne. Takšna siva, kot jo imamo letos, pa sploh ne. Zadnjič je vremenar zjutraj rekel, da bo ta teden vreme všeč tistim, ki ne marajo sonca. Me pa res zanima, če je kje kakšen tak. Če je, je gotovo od veselja skakal v zrak, ker sonca ta teden ni bilo niti za hipec.

Ker pa je vsaka stvar za kaj dobra (prosim, ne jezite se tisti, ki mislite drugače), je turobno vreme res prav primerno za to, da komot kaj počneš v hiši, ker te ne vleče ven. Denimo slikaš. 

In tako sem ta teden naredila  ti dve zimski pokrajini. Sta mogoče komu všeč?

Hoja

Hoja mi strašno dobro dene, čeprav bi se kakšen resen rekreativec gotovo namrdnil, da hoja ni prav hudo miganje. Odvisno, kako hitro, pogosto in daleč greš. Če je hoje za uro ali dve, hodim, kot bi se mi nekam hudo mudilo. Če je hoje za ves dan, je tudi tempo lahko zelo zmeren, še posebej, če to delaš dan za dnem. Med hojo se po glavi pletejo različne misli, tudi kakšna "pametna" je vmes. No ja, zame je pametna. Če greš dovolj daleč in vmes še na kakšen hrib, lahko na marsikaj pogledaš zviška in od daleč, mišljeno je dobesedno in v prenesem pomenu. Na ta način postanejo barve in odtenki preglednejši, ostri robovi se zaoblijo, špice izginjajo v daljavi. Blagodejno. In koristno!
Ko sva se zjutraj v dnevni rutini v hotelski avli posvečala branju časopisa, sem malo zastrigla z ušesi, ko je bilo nekje za najinima hrbtoma omenjeno, da danes sprehodi zaradi dežja ne bodo mogoči. Če bi dobesedno jemali vremensko napoved, je dež pravzaprav napovedan vsak dan. Kažejo ga skupaj z oblaki, včasih tudi s sončkom, ki kuka izza njega. Kaj od tega se bo torej zares zgodilo? Mene napovedi ne ganejo prav preveč, take črnoglede pa sploh ne. Ob omembi dežja pa sem pomislila, da bo danes treba obleči anorak čez kratke rokave. Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi bil dež resna prepreka dnevnemu sprehodu. Izkazalo se je, da je vreme idealno za pohod od strunjanskih solin do kopališča pod Belvederom. In nazaj. V vsako smer sem porabila dobro uro malo hitrejše hoje, ker sem si privoščila tudi nekaj postankov na nekaterih točkah, denimo ob križu, nato pa še malo naprej nad klifi. Ti dve točki sta mi na tej relaciji še posebej ljubi. V tem času ni padla niti kaplja dežja. Anorak je ostal na rezervni lokaciji, privezan okrog pasu. Ko sem se vrnila, so bili čevlji res malo blatni, hotelska avla pa je bila še enako polna. Nekateri so pogledovali ven in modrovali, ali že dežuje, in če ne, bo gotovo začelo vsak hip. Ni jim uspelo. Popoldne sva jo skozi tunel mahnila še do Portoroža in nazaj.

Strunjanske soline

Vse soline so mi pri srcu. Ne znam povedati razloga. Spomnim se tistih na Siciliji, pa v francoski Camargui ... Seveda pa sem najpogosteje v naših, Sečoveljskih in Strunjanskih. Mogoče so mi všeč zato, ker gre v vseh primerih za zaščiteno območje, v katerem so zelo omejeni posegi človeka, zato pa imajo svoj raj ptice in druga živa bitja. Močvirske rastline, slanuše ... Pa veter ima v solinah čisto poseben zvok. Ni lepšega, kot vzeti si čas, sesti nekje na samem, kolikor se pač da, se umiriti in prisluhniti.

Te dni sva blizu Strunjanskih solin, prepešačila sem jih po dolgem in počez. Večkrat. Potem v hotelski sobi ni bilo težko obuditi nekaj prizorov in jih prenesti na papir. Uživala sem obakrat, ob sprehanju skozi "motive" in potem, ko sem jih poskušala naslikati. Iz Strunjanskih solin je lep tudi pogled na Piran.

Na toplo

Vedno si želim, da bi šla čez zimo nekam na toplo. Kjer imaš lahko kratke rokave. Na prostem, seveda. Navadno to pomeni več ur neprijetne letalske vožnje na drug konec sveta, tak "preskok" pa je povezan tudi z veliko ali malo manjšo vrečo denarja. Kljub slabim stranem bi že kako zvijugala, da bi se to izšlo, a to zimo zaenkrat prav zares ni izvedljivo. Zato sva se zelo razveselila možnosti zdraviliških počitnic ob slovenskem morju.

A glej ga vrabca! Če ne more mohamed h gori, pride gora h mohamedu in tako je te novembrske dni prišlo sonce prav blizu in dodobra ogrelo naše primorje. Meni je bilo med pohajkovanjem med oljčniki in kakiji, ob obali in strmo nad njo, po brezpotjih in po stezicah med solinskimi bazeni celo v kratkih rokavih vroče. 

Ogenj

Narava se nam je s toplimi jesenskimi dnevi krepko oddolžila za mokro poletje, a vsakega lepega je enkrat konec. Začasno, seveda. Včeraj smo zakurili v kaminu. Udobno nameščena sem srkala čajček in prek knjižnih platnic škilila proti prasketajočim polenom. Prav prijetno je bilo, priznam.
Že pračlovek je spoznal, da ogenj ni samo huda nadloga, pred katero je treba bežati, pač pa mu lahko tudi koristi. Ko mu ga je uspelo ukrotiti, shraniti ter nazadnje zanetiti, si je postavil ognjišče, okrog katerega je nastal dom. Tako je ostalo do današnjih dni, družinska ognjišča kot osrednjo hišno točko poznajo tako na mrzlem severu kot v vroči Afriki. V modernem svetu je tega žal vedno manj, združevalec družinskih članov ni več ognjišče, še kuhinja ne, pač pa televizor, računalnik ali katera od pametnih naprav, ki gospodarijo z našim časom. Z nami, pravzaprav, če si priznamo ali ne.
Ogenj, do katerega še vedno čutimo nekakšno mešanico magnetizma in strahospoštovanja, smo izgnali na prosto, zanetimo ga le kdaj pa kdaj. Včasih, ko so bila pravila manj toga ali pa je bila otroška iznajdljivost večja, kdo bi vedel, smo vedno našli način, da smo zakurili in si spekli krompir ali koruzo. Kolikor se spomnim, se je navadno vse zažgalo, a ni bilo lepšega, kot premetavati skoraj zoglenel krompir iz roke v roko, malo popihati vanj, ob tem pa strmeti v plamene in čutiti božajočo toploto. Tudi današnjim otrokom, majhnim in velikim, privoščim to preprosto razkošje.
Moja istrska nona je imela v svoji kamniti hiši ognjišče. V kotu enega od obeh prostorov, kamor si se povzpel po kamnitih stopnicah, je zavzemalo skoraj polovico celotne površine. Nad njim je bil na verigi obešen kotliček, ki se ga je dalo dvigati in spuščati bliže k viru energije; v njem je počasi brbotala mineštra. Najboljša se mi je zdela takšna, ki je imela za osnovo fižol, ki mu je nona dodala bob, koruzo, včasih krompir, vedno pa šop divjih zelišč, nabranih na travniku. Ob robu ognjišča, stran od žarečih polen, je stalo nekaj glinastih loncev, v enem je bil navadno krop, v drugih pa že kaj. Morda mlačen čaj ali proja, za odžejanje. 
Ognjišče je obdajala nekakšna kamnita obroba, malo nižja od kurišča, ki je bila pravzaprav priročna ogreta klop, na kateri se je dalo posedeti in pogreti, če me je med pohajkovanjem po vasi zazeblo v bose noge. Ognjišče je bilo nesporno središče doma. Nona je bila takrat že stara, mojim rosnim letom se je pravzaprav zdela prastara. In sama. Kljub temu je prav vsak dan zakurila, tudi poleti. V kamniti hiški je žerjavica na ognjišču dajala toplino in občutek varnosti.  
Z nono nisva preživeli veliko časa skupaj, le nekaj počitniških dni. Ko je za seboj zadnjič zaprla vhodna vrata, se je počasi začela poslavljati tudi njena hiša. Strehe že dolgo nima več, ognjišče je skupaj s podom zgrmelo v klet, skozi okna brez šip vleče veter in ziblje orehove veje, ki so vsevprek objele staro zidovje. 
Čudno je, da se mi ta razvalina še zdaj, po vseh zapuščenih letih, zdi na nek način živa. Kot da bi bil nonin duh še zmeraj tam. Nemara je bil prav on tisti, ki mi je podtaknil idejo, da bi bilo treba hišo obnoviti, postaviti ognjišče, zakuriti ogenj... Če se bo to udejanilo, zagotovo ne bo odločala pamet ampak srce. Predstavljam si, da bo dišalo po mineštri, posedli  bomo okrog ognjišča, kot navadno veliko govorili in malo poslušali. Si pripovedovali zgodbe. Nekatere so se začele že zdavnaj. 

(Odprta kuhinja, 2. 11. 2014)

Gobarska

Zadnjič sem mimogrede omenila, da bi rada napisala nekaj o gobah. To bo pa precej kratka zgodba, se je nasmehnil mož, ki zelo dobro ve, da v vsem svojem življenju nisem našla več kot dveh ali treh jurčkov.  Pa kakšno pest lisičk bi še lahko dodala, a te s svojo živo rumeno barvo tako rekoč same “skačejo” v košaro. Gobe seveda niso le jurčki in lisičke, prijatelj denimo jih pozna “samo” kakih šestdeset ali sto različnih vrst, kar se mi zdi nepojmljivo, pri čemer je to še vedno manjši del tovrstnega življa v naših gozdovih. Pa ne gre za to, da bi gob ne našla zaradi svojega skromnega znanja.
Kadar greva midva gobarit, dela on prav to: išče, najde in nabira gobe. Medtem pa gre meni po glavi vse kaj drugega. Takoj ko pod nogami zaslišim pokljanje suhih vejic , zaznam vonjave lesne trohnobe, pomešane z divjim klorofilom, moj pogled pa od podrasti kar sam uide navzgor. Oči se v glavnem pasejo po drevesnih krošnjah, skozi katere se sem pa tja kaže modro nebo, včasih skoznje pronicajo tudi sončni žarki in ustvarjajo neznansko zanimive podobe. Če se namesto tega z listja in vej scejajo kapljice vode, je učinek še osupljivejši. Pravzaprav je meni gozd najljubši v dežju.
Ko tako “iščoč gobe” buljim naokrog, več navzgor kot pod noge, so moževe oči že dodobra naravnane na barvo in obliko jurčka, zato ne mine dolgo, ko se prvi prikaže. Njemu, seveda, jaz ga ne vidim niti potem, ko mi ga kaže s prstom in ga imam tako rekoč pred nosom. Uspešna nabiralka gob pač ne bom, v tem pogledu sem že zdavnaj obupala nad sabo. Pravim gobarjem se moram pravzaprav iskreno opravičiti, ker sem doslej gotovo več jurčkov nehote pohodila kot utrgala. Kljub temu bom še naprej z užitkom “gobarila”. Po svoje.
Pa nisem mislila pisati samo o tej vrsti gob.
Včasih za koga pravimo, da je prava goba in tak vzdevek mu ni ravno v čast. Tudi o teh gobjih primerkih ne mislim razpredati na dolgo in široko, imajo zadosti problemov sami s sabo in posledično še kdo od bližnjih.
Spomnila sem se na neko drugo gobo, na ličnega lesenega jurčka, ki smo ga pri nas doma shranjevali med šiviljskim priborom. To so bili časi, ko so se stvari (in ljudje) še poskušali popraviti, če se je kaj zalomilo in pokvarilo in se jih ni takoj zavrglo in zamenjalo za nove. Ko se je denimo na nogavici naredila luknja, se je vzelo lesenega jurčka, prek njega navleklo nogavico, da je bilo blago lepo napeto , potem pa z gostimi navzkrižnimi nitmi raztrganino temeljito zakrpalo. Mogoče bom tega jurčka še kje izbrskala in ga pokazala vnukoma, da me bosta nejeverno gledala, ko jima bom opisovala, čemu smo ga uporabljali. Za silo ga je pri tem opravilu lahko nadomestila navadna odslužena žarnica. Tudi te niso več v rabi.
Danes so v gospodinjstvu udomačene drugačne gobe in gobaste krpe, vsaka je ozko specializirana: ena je za kozarce, druga za okna, spet tretja za posodo, a ne za teflon, za keramiko je drugačna kot za lesena tla, ena je za omare, druga za umivalnik, tista za brisanje prahu je drugačna od one za loščenje. Pa to seveda še zdaleč ni konec seznama.  Ne spomnim se, kdaj so se tovrstne gobe prav prihuljeno prikradle v naše domove in navadno čiščenje povzdignile na piedestal. Nekoč, ko skrb za čistočo še ni bila znanstvena disciplina, smo dotrajane stare rjuhe razrezali na manjše kose, mehkejše so bile za brisanje prahu po omarah, bolj grobe za lesen pod.
Medtem, ko tipkam, pogledujem skozi zaprašeno okno in tehtam; naj grem izbirat ustrezno gobo za bleščečo čistočo šip ali bi šla raje gobarit? Odločitev pravzaprav ni težka. Menda jurčki v tem mokrem poletju poganjajo kot nori.

(Odprta kuhinja, 21. 9. 2014)