Kdaj pospraviti jelko

Nekaj pravil seveda je. Nikakor je ne smemo pospraviti, preden odbije polnočna ura, s katero se začne novo leto. Če bi bilo po moje, bi jo odnesla v klet takoj zatem ali pa najkasneje zjutraj. Tega sicer ne naredim, ker sem na novoletno jutro navadno na pohodu, ki je že dolga leta najina tradicija prvega januarja. Letos sva se ji zaradi zdravja sicer izneverila in prvega nisva šla nikamor. Pa tudi jelke nisem pospravila takrat pač pa šele danes. Je pač tako naneslo. Meni okrašena jelka ne predstavlja zimskega okrasja, ki naj bi "lepšalo" stanovanje od začetka decembra do februarja, je le božično-novoletni simbol, zato ga postavim tik pred Božičem in pospravim takoj po novem letu, čim prej je mogoče.

Januar je v bistvu en tak lep mesec, ves čist in prazen in bel, poln upanja in priložnosti, da se zgodi, karkoli si zares močno želiš. Je kot prazen list papirja, na katerega lahko napišeš, ali še bolje narišeš, kar ti pride na misel. Brez omejitev! Decembrska svetleča navlaka ne sodi v moj januarski repertoar. Te dni kar precej slikam, najraje prazno zimsko pokrajino. Tako spokojna se mi zdi in pomirjujoča. Saj v resnici nikoli ni prazna. Manj ko je okrasja, bolj do izraza pride bistvo. Ko se prikaže sivkasto ali medlo rožnato obzorje in meglice, ki se plazijo nizko pri tleh, da se redke bilke, ki kukajo is snega, komaj vidijo, me skoraj lahko zazebe v prste, prav čutim škripanje pod podplati. In slišim tišino, ki sodi zraven. In toploto, ki prihaja od znotraj. Tudi v dvojini.