Martina Franca, Alberobello, Polignano a mare

Seveda ni kriva nobena luna, pač pa slab internet, da ne morem naložiti slik, kot sem hotela. Pri tej hiši še marsikaj ne štima (kuhinjska posoda je komaj uporabna), čeprav ima po drugi strani tudi veliko prednosti, predvsem okolico, vrt pred hišo itd. In krasno oljko pred vrati, ob kateri sta zajtrk  ali večerni kozarec vina še enkrat boljša. Zjutraj so kmetje pobrali vse bale ovsa z bližnje njive, kar 16 so jih naložili na traktorsko prikolico. Obetal se je posebno lep dan.

Odpravila sva se proti mestu Martina Franca, ki naju je prijetno presenetilo. Staro mestno jedro z zlizanimi tlakovci je vedno luštno za pohajkovanje. Tokrat mi je za povrh v oči padel še priročen klobuk, najprej je prav prišel za fotkanje, za 10 evrov pa je ostal na moji glavi. Kar precej sva se zadržala v tem mestu, preden sva se odpravila proti Alberobello. Ves čas so naju ob poti spremljali truli, nekateri stari, drugi obnovljeni. Truli so podobni istrskim kažunom, le da jih v tej pokrajini kar mrgoli in večina jih je naseljenih, bodisi stalno ali za turistične namene. Ko sem fotkala enega od razpadajočih, je z druge strani pridrvel name razjarjen črn pes, srce mi je padlo v hlače, ušla sem v avto.

V mestu Alberobello so truli večinoma obnovljeni in pobarvani v belo, da se vse mesto kar blešči, še posebej v vročem opoldanskem soncu. Pred enim od njih je bil postavljen majhen trulček - pasja hišica - v njej pa keramičen ali kamnit psiček. Precej bolj mi je bil všeč od onega predtem. Kadar je hišici dodano cvetje, kar je zelo pogosto in spomladi posebej razkošno, se oči dodobra naužujejo kičaste lepote. Kot da bi prišel v deželo palčkov.

Pot sva nadaljevala proti morju in se ustavila v Polignano a mare, katerega prednost niso plaže, le eno manjšo z množico kopalcev sva opazila, obala je namreč strma in polna ostrih skal. Zato pa je nadvse privlačno staro mestno jedro, tudi turistov je bilo presenetljivo veliko. Cena kozarca vina na trgu je povpraševanju primerna (5evr).

Ko sva se vračala proti Mottoli, je začelo rahlo deževati, a kaže, da le prehodno. Nič se ni ohladilo. Zvečer je biloprav prijetno posedeti ob "naši" oljki.

Monte Sant'Angelo

Verjetno je bila kriva neka čudna luna (menda popoln mrk krvave lune), ki je nastopala sinoči, ker se je danes na poti kar naprej nekaj zapletalo. Najprej sva se po dveh kilometrih vrnila po pozabljene stvari. Zatem sva se več kot deset kilometrov peljala po napačni cesti in morala obrniti.  Ko sva končno prek Foresta Umbra po zelo ovinkasti, slabi cesti prispela v Monte Sant'Angelo, je bilo vse poplačano s presenetljivim doživetjem. Vstopila sva v cerkev nadangela Mihaela, ki niti ni zgledala prav velika.  Po širokih stopnicah sva se spustila globoko pod zemljo pet nadstropij nižje, dokler nisva prišla v nekakšno votlino, kjer je pravkar potekala maša. Vodil jo je en sam župnik, glasbe ni bilo. Bilo je le malo vernikov. V tišini sva obsedela, jaz s hvaležnostjo, da sva skupaj prišla na ta kraj. Ta cerkev nadangela Mihaela je najstarejše tovrstno svetišče v Evropi, je romarski kraj in v neki ravni liniji s svetišči sv. Mihaela po Evropi vse od Anglije do tukaj (vmes v Franciji Mont st Michel in st Michel v Le Puy). V cerkvi imajo kip romarja s školjko .

Mesto je sicer precej turistično, a zelo lepo. Bele hišice, vse enake,  s posebnimi trikotnimi strehami, so postavljene ob vznožju mesta, zgoraj v mestu pa palače, ozke uličice, stopnice, stopnice... in še stopnice. In prodajalne z vsem mogočim, tudi veliko kiča je vmes, seveda. Kupila sva kruh v obliki mlinskega kamna, menda značilen za ta okoliš, dva kosa fokače in sir. Mesto leži na 800 metrih nad morjem, ki se ga prav lepo vidi, do njega pa sva se spustila po ozki ovinkasti cesti do Manfredonie ter nato ob obali počasi naprej, občasno je bilo zelo slikovio morje na levi in jezero na desni strani ceste, dokler nisva po zelo solidni skoraj avtocesti mimo Barija prispela v Mottolo. 

Od Mottole do najinega prenčišča se je spet zpletlo in sva vsaj dvakrat zašla, dokler nisva prišla do kmetije  Masseria Chianca Le rose. Zanimiva hiša sredi njiv in še bolj stanovanje, ki ima med drugim stopnišče, ki ne vodi nikamor. In še nekaj posebnih kotičkov. V sosednjem stanovanju sta Izraelka in Ukrajinec, a zaenkrat nista prav zgovorna. Pred hišo je krasna stara oljka, vse naokrog na njivah ležijo bale slame pravkar požetega ovsa. 

Kot je videti, se lunin vpliv še nadaljuje, ker nikakor ne morem naložiti današnjih slik. Morda pa jutri.

Vieste, plaža

 Dnes je bil dan "delam nič, ker delati nič je tudi delo". Nikakor se ne morem spomniti, iz katere otroške pesmice je ta verz, a nič zato. Včasih prav paše delati nič. Tako sva polno izkoristila prijazno hišo Vila Angela, kjer začasno bivava. Seveda je bilo na vrsti tudi kopanje in poležavanje na plaži. Izbrala sva tisto levo od Vieste, ki je dolga več kot km, desna naj bi bila še daljša. Mivka, ki se ne dviguje, in tudi v morju, po katerem se je lažje sprehajati kot plavati, je na dnu mivka. Voda je že topla, ob obali skoraj mlačna. Kopalcev skoraj nič. Nama niso nič manjkali.

Jutri naju čaka spet dolga pot na jug.

Peschici, Vico del Gargano, Foresta Umbra

 Najprej nekaj besed o najinem bivališču Vila Angela, s katerim sva zelo zadovoljna. Dokaj na samem je, tišina,  zvečer regljajo žabe in skovika čuk, zjutraj poje petelin... Včeraj naju je pred vrati čakal krožnik sveže nabranega boba, za katerega najprej nisem vedela, kaj bi z njim. Danes sem ga skuhala, popekla, posolila - prav okusen je bil, pa menda tudi zdrav. Vse za zdravje!

Dopoldan sva se ob morju odpeljala v Peschici (izg. Peskiči, široki e, poudarek na prvem zlogu), kakšne pol ure vožnje od tod.  Bele hiše ob morju, natlačene ena na drugo do vrha hriba, vmes pa strmi, ozki prehodi, nekateri tudi prevozni (samo za odlične šoferje!). Sredozemsko rastlinje raste dobesedno iz kamna. Zelo slikovito. Prodajalne lokalnih izdelkov,  številni lepi pogledi. Turistov v tem času bolj malo. Klancev pa obilo. Restavracije so pogrinjale mize za kosilo, a se nama je ob pol poldne zdelo še zgodaj. Kasneje sva spoznala, da je treba v teh krajih sesti k mizi za kosilo ob 12.30, če nočeš ostati lačen.

 Pot sva nadaljevala v Vico del Gargano, staro, malo zanemareno mesto, ki čepi na vrhu hriba, od koder je lepo videti morje. Srečala nisva nobenega turista, pa tudi domačinov bolj malo, ker so se opoldne vsi pozaprli v hiše. Nekaj jih je posedalo v barčku in tem sva se pridružila ob pivu. Spoznala sva lepo navado, da prišleki ob prihodu v lokal pozdravijo vse goste, tudi nepoznane (naju), enako ob odhodu. Kasneje sva ob nepravi uri (za tukajšnje razmere) k sreči našla tudi lokalček, kjer so nama postregli domače testenine. Tod so znani po ušescih (orecchiette). Ušesca s klobaso in ušesca z artičoko, oboje je bilo slastno.

Vračala sva se skozi nacionalni park Gargano oz. Foresta Umbra na 800 metrih nadmorske višine, ki je pod Unesco zaščito. Štejejo ga med 10 najlepših gozdov/parkov na svetu. Razprostira se na 15.000 ha, midva sva prehodila le nekaj 100 metrov skozi gozd do manjšega jezerca. Lepo je dišalo. Tako kot v vsakem gozdu. 

Jutri je nedelja, ki sva jo namenila zabušavanju. 

Vila Angela zjutraj

Peschici

Peschici

Peschici

Peschici, trdnjava na vrhu mesta

Peschici

Vico del Gargano

Foresta Umbra

Foresta Umbra, jezerce

Vila Angela, zvečer

Gargano

 Gargano je ostroga italijanskega škornja. Do sem sva prišla iz Pescare, spet po ovinkasti, počasni cesti ob morju, najprej je bila vožnja prav prijetna, potem pa se je začela vleči, tako da sva nekaj predvidenih postankov kar izpustila. Ustavila pa sva se v kraju Lesina, ki je že v pokrajini Apulija. Lesina je majhno mesto ob jezeru Lesina tik ob morju, obetalo je veliko, a sva prišla v nepravem času. Prav vse je bilo zaprto, mesto se je pripravljalo na nekakšno veliko slavje, za katero so postavljali lesena ogrodja z nešteto lučkami, podobno je bilo adventu. Pred mestno hišo so postopali slavnostno oblečeni možje, sicer pa skoraj  ni bilo videti žive duše. Nisva mogla ugotoviti, za kaj naj bi šlo, vsekakor pa se bo začelo že nocoj. 

V rezervirano Villo Angela (booking) blizu mesta Vieste, kjer bova ostala tri noči, sva prišla prijetno utrujena in malo lačna. Hiša z velikim vrtom, oljkami in drugim drevjem, ležalniki, visečimi mrežami  ipd., leži precej na samem, povsem mirno je, nekje blizu regljajo edino žabe. Okolica je prijetna, tudi najino pritlično stanovanje je odlično. Kaže, da sva prva letošnja gosta, vse je prenovljeno, brezhibno čisto. Odlična in še cenovno ugodna namestitev za ves vikend. Manjkalo nama je samo kaj za pod zob, a kaj, ko so zaradi predsezone prav vsi lokali in trgovine v bližnji okolici zaprti. Zato sva po najnujnejše navsezadnje morala v mesto Vieste, ki je od tukaj oddaljeno ca 4 km. Simpatično belo mesto ob morju je vpeto visoko v hrib, nešteto klancev in stopnic vodi z vseh strani proti vrhu, kjer je katedrala, in kar precej sva jih uspešno premagala, da sva prišla do nje. Morda sva bila prav zato nagrajena s prav posebnim stopniščem, ki ga od tal do vrha krasijo srca in srčni zapisi. Kot bi nama jih nekdo podtaknil. Nič na tem svetu se ne zgodi brez razloga, vam rečem.

Zvečer sva pod skoraj polno luno na vrtu grizljala en Goranovo panceto, druga sir, vino je bilo rdeče, lokalno, gostitelj nama je pred vrati pustil krožnik boba z vrta... Pa še Janez je poslal na ogled nostalgične spomine, da nas opomni, kako se življenje kot verižica prepleta iz roda v rod.

 

Pescara

 Pravzaprav naj bi bil naslov tega prispevka Pot na jug Italije ali vsaj Pot do Pescare, a kaj, ko se na poti ni nič kaj posebnega zgodilo. Trikrat ali štirikrat sva se ustavila po svoji volji, enkrat pa sva malo po Bologni za dve uri ostala ujeta na avtocesti zaradi prometne nesreče. Ko se je po Anconi spet napovedoval zastoj, sva avtocesto zapustila in zatem sva se počasi, od enega do drugega semaforja po polžje poremikala proti Pescari. Ves čas ob morju, od katerega nas je ločila ograjena železniška proga, speljana takorekoč po plaži, do katere se da tu in tam priti po podhodu, redkeje podvozu. Enega sva seveda izkoristila, da sva se od blizu naužila velike modrine. Neskončna peščena plaža, za zdaj povsem brez kopalcev, ki jih že pričakujejo na gosto postavljena stojala za senčnike in ležalnike. Hm, takšna plaža poleti ne bi bila najbolj po mojem okusu, a saj senčniki ne čakajo name.

Potem pa Pescara. Lokacijo prenočišča sva hitro našla, počakala prijazno stanodajalko Francesco, nekako smo razrešili tudi problem parkiranja, soba solidna. Sprehod ob sončnem zahodu. Pescara na prvi pogled ni videti nič posebnega. Mesto ribičev. V morje se zajeda izredno globok zaliv, poln ribiških ladij. Prek zaliva vodijo številni mostovi, najlepši in najmodernejši je tik ob morju. Tega uporabljajo številni rekreativci in tudi midva sva ga izbrala za prečenje zaliva, zatem pa sva se skozi na široko odprta vrata ograje odpravila po drugi strani zaliva navzgor, da bi se prek prvega naslednjega mosta vrnila na svojo stran. Žal ni bilo izhoda niti na prvi, drugi, tretji, četrti... most, dokler navsezadnje na koncu v ustju zaliva nisva ugotovila, da sva ”živa zazidana”. Visoka žičnata ograja je vse naokrog zapirala izhod. Kaj zdaj? Spet nekaj kilometrov nazaj po isti poti? Ni govora, predaleč in preneumno se nama je zdelo. In tako sva nekako preplezala tisto ograjo, jaz celo v dolgi obleki. Gledalcev nisva opazila, razen če je bila kje kakšna skrita kamera. Ni važno. Bilo je neizogibno. In zabavno. 

Naša buža

Na dvorišču istrske hiše je živel mogočen oreh. Dolga desetletja so naši predniki uživali njegove plodove in počivali pod senčno krošnjo. V letošnjem žgočem poletju nas je še prijetno hladil, hkrati pa so se že kazali znaki, da se njegov vek izteka. Suhe veje so odpadale ob malo močnejšem vetru, listje se ni do konca razbohotilo, v votlo deblo pa so se naselili sršeni. Ko smo pobrali še zadnje orehe, drobne, ravno za eno potico jih bo, je padlo tudi drevo. Mislila sem, da bo za njim ostala globoka jama, v katero bomo posadili novo življenje, a so korenine, ki so se na široko razraščale čisto podpovršjem, pustile komaj kaj sledi. Na kamnitih tleh se drevo pač ni moglo globoko ukoreniniti.

Kaj zdaj? Skupaj s sovaščani smo modrovali, kaj naj bi ga nadomestilo, ko je nekdo predlagal, naj na njegovo mesto presadimo staro oljko. Ideja je najprej zgledala neizvedljiva. Na širšem področju zaradi posebne mikro klime oljke ne uspevajo; vsake toliko pride mrzla zima in jih uniči. V vasi živi eno samo oljčno drevo, ki so ga sem presadili že v odrasli dobi, pred mrazom pa je kar dobro zaščiteno z dveh strani. Zaenkrat dobro uspeva.

Pa smo rekli: Torej se da! Če lahko živi ena oljka, lahko tudi dve! Tudi naša bo rasla v zavetju dveh zidov. In smo šli v akcijo.

Brez široke podpore sovaščanov načrt zagotovo ne bi uspel. V skalnata tla je bilo najprej treba izkopati globoko in široko jamo. Dva dni je sosed s strojem vztrajno najedal in drobil kamenje, da je nastala dobre tri metre široka luknja. Vanjo je nasul bogato prst, pomešano s hlevskih gnojem.

Drevo, staro dobrih dvesto let, je eden od sosedov našel nekaj deset kilometrov stran v oljčniku s pogledom na morje. Lastnik se jo je odločil prodati, ker menda nima nikogar, ki bi mu lahko zaupal, sam pa zaradi starosti oljkam ni več kos. Letos dreves ni še niti obral. Videla sem, da mu je težko, ko se je poslavljal od stare prijateljice, pod katere krošnjo je dostikrat prespal, kot nam je povedal. Zagotovila sem mu, da bomo za bužo, kot se ta vrsta oljke imenuje, skrbeli kot za družinskega člana.

Pred izkopom drevesa smo porezali večino vej, ki so se šibile pod težo sadežev. Zdelo se mi je škoda, da bi debele, črne, že malo zgubane oljke končale v grmovju, pa sem jih vsaj nekaj kil na hitro obrala.

Drevo, čeprav s porezanimi vejami, je bilo še vedno gromozansko za transport. Z dvigalom smo ga naložili na kamion. Korenine so bile varno ovite v velikansko grudo zemlje, ki jo je bager izkopal skupaj z njimi. Po zelo pazljivi in dramatični vožnji skozi vasice smo pod večer našo bužo srečno pripeljali na domače dvorišče. In si oddahnili, ko smo jo z dvigalom varno spustili v pripravljeno ležišče.

Zdaj je oljka že trdno v svojem novem domovanju. Glede na smeri neba smo jo postavili enako, kot je rasla v prejšnjem okolju. Njene rane smo premazali s posebno smolo, česa drugega pa ta hip menda ne moremo narediti. Skupaj z njo potrpežljivo čakamo pomladi in z njo uresničitve upanja, da bo iz nje pognalo mlado življenje. Nič posebnega ne pričakujemo od nje, samo živa naj bo, z obilico vode bomo skrbeli za njeno dobro počutje.

Šele potem, ko smo si po koncu akcije malo oddahnili, sem pomislila na nabrane oljke v cekarju. Kaj naj zdaj z njimi? Menda jih je treba najprej razgreniti, a kako? Najbolj mi je bila všeč ideja, da bi jih v mreži za tri tedne potopili v morje. Ker pa ne živimo ob obali, je bilo treba improvizirati. Stresla sem jih v velikansko kad in zalila z mrzlo, z morsko soljo osoljeno  vodo, ki jo je treba menjavati vsak drugi dan.  Nekaj dni je šlo, potem pa sva se za dober teden selila v Ljubljano in zatem spet nazaj v Istro. Tako pač živimo zadnje čase. Naše male bužice pridno potujejo z nama. V čebru s slano vodo jih spotoma malo premetava, a ni videti, da bi jim pogosta potovanja kaj prida škodila. So že ugotovile, da v najini družbi ne bo prav mirnega življenja. Že brskam za napotki, kaj naj storim z njimi po razgrenitvi. Še parkrat jim zamenjam vodo, pa bodo zrele za nov podvig.

(Odprta kuhinja, 17. 12. 2017)

Breskvice

November v Istri

Receptom, ki zahtevajo več kot pet sestavin, se izogibam. Nimam pravega potrpljenja. Niti na pamet mi denimo ne pride, da bi tehtala kakih petnajst različnih sestavin, zato da bi po več urah zapletenega kuhanja nazadnje prišla do dveh žlic omake. Čemu le?
Tudi pri peki sladic se vedem podobno; zapleteni recepti me ne zanimajo. Moji domači so bili čisto zadovoljni, ko sem jim poleti ponujala preproste sadne pite. Testo pripravim po receptu 3:2:1 (trije deli moke, dva dela maščobe, en del sladkorja), dodam jajce, razvaljam kar v pekaču in po vrhu naložim sezonsko sadje ter spečem. V eni uri je vse gotovo. Hit letošnjega poletja so bile maline z domačega vrta, takoj za njimi pa marelice, borovnice in breskve. 
Jeseni, ko dozorijo jabolka, se pri nas odpre sezona štrudlja. Iz moke, vode in žlice olja umesim mehko testo, ga razvlečem po mizi, namažem s prepraženimi drobtinami ter potresem z naribanimi jabolki. Preprost, hrustljavo pečen štrudelj se vedno posreči pa vsi ga imamo radi.  Še največ se zamudim z ribanjem rabolk, a to opravilo rada podtaknem možu.
Seveda se kdaj pa kdaj, ko ima kdo rojstni dan, lotim tudi zahtevnejše torte, saj slavljenca rada razveselim. A to vendarle ni vsak teden. Potica je na vrsti dvakrat letno in čisto nič več: ob Božiču in ob Veliki noči mora biti na mizi, kot veleva tradicija, enako tudi piškoti pred koncem leta. Pečem vaniljeve kifeljčke in včasih še medenjake. 
O svojem kuharskem kažipotu, ki me vztrajno usmerja k poenostavljanju in iskanju bližnjic, pa sem se pred dobrim mesecem, ko sem malce potrenirala svojo potrpežljivost, zamislila.
V naši istrski vasi se radi držijo tradicije. V soseščini se je par pripravljal na poroko, kar za sabo potegne veliko druženja. Navada je, da pred ohcetjo priredijo fantovščino in dekliščino, bodoča zakonca prideta osebno povabit vsakega svata na slavje, v tednu pred poroko pa z darili prihajajo k njunima družinama sorodniki, prijatelji in sovaščani. Na dan poroke sta pogostitvi na domu neveste in ženina, zatem pred cerkvijo in nazadnje še v gostilni. V tednih po poroki zakonca in/ali njuni starši obiščejo vse, ki so bili v dogodku soudeleženi in se jim osebno zahvalijo za njihov prispevek. Prav vse te dogodke spremljajo jedača in pijača ter predvsem ogromne količine peciva. V tem času se k hiši ne pride brez pladnja piškotov, odide pa tudi ne praznih rok. 
Ob vsem tem seveda ni čudno, da se tedne pred poroko peče in peče in peče. V več hišah. Tradicionalno morajo biti na vsaki poroki poleg številnih drugih vrst peciva tudi breskvice, piškotne kroglice v videzu breskev. To je pecivo, ki se ga jaz, glede na prej navedeno, nikoli ne bi lotila.
Naša soseda, mama ene od poročnih prič, jih je, ne da bi ob tem zanemarila svoje delo na polju in v hlevu, pridno delala ves teden. Naredila je več tisoč majhnih breskvic. V velikanski plastični kadi je umesila testo in najprej spekla kakih petdeset pladnjev majhnih piškotov, ki so v premeru merili dobra dva centimetra. Vsakemu od njih je bilo treba izdolbsti majceno vdolbinico, ne da bi ga pri tem preluknjali. Vanjo je kasneje, ko je lepila po dva skupaj, nadevala kremo. Zatem je kroglice namočila s sokom (in vinom) ter povaljala v obarvanem kristalnem sladkorju. Na koncu je bila polna hiša pladnjev z breskvicami, ki so se sušile.
Skupaj z nekaterimi sosedami sem sodelovala pri izdelavi vdolbinic. Sedele smo okrog mize in sama sem tiho in skrajno zbrano delala tiste luknjice, prvič v življenju. Skrbelo me je, da bom uničila preveč piškotov. Druge so jih sproščeno dolble in vmes klepetale ter se smejale, malo pa škilile proti meni, kako mi bo šlo. Za vsak preluknjan piškot so me hitele tolažiti, da se itak rabi drobtinice za nadev. Počasi sem se sprostila, vse bolje mi je šlo, med prsti mi je ostalo le nekaj zdrobljenih piškotkov. A to ni bilo najvažnejše. Ta večer sem se učila potrpežljivosti, spretnosti, natančnosti, sodelovanja, prostovoljnega dela za druge, strpnosti in še marsičesa. Ter se pri tem toliko nasmejala in tako dobro imela, kot že dolgo ne.

'Odprta kuhinja, 29. 10. 2017)

Od mleka k mleku

Vietnamski deček, akvarel

Pisati o stvareh, povezanih s hrano, se zdi na prvi pogled zelo preprosto. To je vendar nikoli končana zgodba, neizčrpen vir navdiha! Pridelovanje živil, nakupovanje in priprava hrane, uživanje v okusih, … vse našteto ali pa vsaj zadnja faza je vendar neizogiben del našega vsakdanjika, skoraj tako samoumevno kot dihanje. Pa vendar o hrani nismo navajeni razpredati na dolgo in široko. Razen Francozov. Ti se lahko o vsem, kar je povezano s hrano, z veseljem in lahkoto pogovarjajo od jutra do večera. Videti je, da resnično uživajo, ko razlagajo, enako moški kot ženske, kako jim je uspelo nabaviti takšna in drugačna izvrstna živila in kakšne dobrote namerajajo iz njih pripraviti. Radi si izmenjujejo izkušnje, drobne skrivnosti, recepte. Meni njihov pristop nadvse ugaja.

Pri nas te navade ni. Raje se pogovarjamo o avtombilih in drugem premoženju, o politikih in tajkunih, o težavah in problemih, ki jim ni konca in kraja. Izguba časa, če mene vprašate.

Pri nas misli o hrani drži vsak pri sebi, seveda eni več, drugi manj. Kadar kuhamo za družino, se tovrstnim razmislekom nikakor ne moremo izogniti. Eno najpogostejših vprašanj je: ”Kaj naj danes skuham?” Ideje ni od nikoder, čeprav nam prav zdaj domači vrt ali bližnja tržnica ponujata takšno razkošje, da se nam lahko samo smeji. V resnici je ponudbi težko slediti. Naenkrat je preveč vsega dobrega, da sam ne veš, kaj bi vzel. Zadrega se mi zdi primerljiva s situacijo, ko pred polno omaro vijemo roke, da nimamo kaj obleči.

Vsaka kuhinja diši malce po svoje. Ponekod je glavna zvezda krompir, drugje testenine. Eni brez mesa ne morejo, drugi se zanj sploh ne zmenijo. Eni prisegajo na čim bolj preproste postopke, drugi znajo že slan krop zavreti na svoj, poseben način. Samo premešati je treba vse te izkušnje, pa bomo dobili kaj novega, drugačnega.

Še tako dobra hrana namreč postane enolična in dolgočasna, če se ne premaknemo iz utečenih navad. Najtežje si je izmisliti nekaj novega, izvirnega. Najboljše pesmi so že napisane, pravi pesnik. In najboljše jedi so že skuhane, bi kdo dodal. K sreči vsi tega ne verjamejo, vedno se najdejo pionirji, ki jih ni strah zaviti z uhojenih in varnih poti.

Ne vem, ali je želja po spremembi vsajena že v naše gene ali jo ustvarimo kasneje, ko nas objame bogastvo življenja z vsem, kar se nam zdi komaj dosegljivo In zato toliko bolj zaželeno.

Ko pridemo na svet, izgleda vse zelo preprosto. Nobene želje še ni po spremembi, nasprotno, največji mir in občutek varnosti nam prinaša okolje, ki se čim manj spreminja. Naša najmlajša članica družine, katere starost merimo še v dnevih, je krasen otrok. Povsem srečna in zadovoljna je, da kakih osem do desetkrat na dan dobi popolnoma enak obrok. Vsak dan. Zaenkrat še tudi vsako noč. Enkrat pride hrana z leve in drugič z desne strani. Včasih tudi z obeh. Z našobljenimi usteci se drobcena lepotička oklepa izvira, ki ji daje vse, kar si želi in potrebuje. Videti je, da ji zelo tekne, zato prav nič ne sitnari, pač pa malce zardelih ličk vsakokrat takoj zatem sladko zaspi.

Kake pol leta bo trajalo, preden bo postopoma vpeljana v bogate svetove neštetih okusov, vonjav, zaznav in užitkov. Najprej bo novosti okušala po kapljicah, nato po majcenih žličkah, marsikatero bo sprva z gnusom izpljunila, preden se bo navadila okusa zelenjavnih in drugih kašic.

Ko se enkrat naučimo, da je hrana še kaj več kot le materino mleko, nas želja po okušanju novega in drugačnega zlepa ne zapusti. Kombinacija slanega, sladkega, kislega in grenkega je v vsaki deželi, vsaki pokrajini, vsaki vasi, vsaki hiši malce drugačna. Dlje kot gremo, bolj ko zavijamo z glavnih poti, več je možnosti, da bomo okusili, kar še nikoli nismo.

Navsezadnje pa se krog sklene. Obrati kolesa življenja se upočasnijo, pogled je bolj kot naprej obrnjen nazaj, nemara prav v zgodnje otroštvo. Najljubša jed postane skodela toplega mleka. Včasih še s kosom podrobljenega kruha. Lahko prav vsak dan enako.

(Odprta kuhinja, 10. september 2017)