Ajvar, pravi makedonski

Feferoni

Končno vem, kako se dela pravi domači makedonski ajvar. Recept bom napisala proti koncu tega prispevka, do tja sva namreč opravila dolgo pot. Iz Skopja sva šla po avtocesti na jug proti Gevgeliji, za kratko sva jo zapustila, da sva šla v Veles. Lahko tudi ne bi, ker je mesto ena dolgočasna, precej zanemarjena luknja. Na (vele)tržnici pa sva s fotografiranjem razveselila prodajalca, ki se je pohvalil pred konkurenco, da se fotografira samo dobra roba. Res je imel velikanske melancane, prek dva kg težke.

Veletržnica v Velesu

Ker je ravno čas trgatve, se spodobi iti v najbolj vinorodno makedonsko pokrajino v Kavadarce. Res sva srečala precej traktorjev, ki so vozili grozdje na odkupne postaje, drugih znakov, da gre za vinorodni okoliš, pa ni. Natakar v kafiču naju je poslal v samopostrežbo, če hočeva vino. Nisva se dala in sva poiskala vinarno Tikveš. V hišni trgovinici so nama povedali, da imajo tudi restavracijo, kjer je mogoče degustirati vino, a ker se danes pripravljajo na veliko predstavitev v Skopju, je nora hiša in nama degustacije ne priporočajo. Razen če izrecno zahtevava. Ne, to pa ne, na silo pa to ne gre. Torej sva kupila nekaj steklenic in se odpeljala naprej proti Prilepu.

Vinska klet Tikveš

Prilep je še kar prijazno mesto, ima manjšo cono za pešce in veliko tržnico, danes na pol prazno. Našla pa sva simpatičnega mlajšega prodajalca zdravilnih zelišč, ki je za vsako travico vedel, kako se imenuje in čemu služi. Povedal je tudi recept za dobro prebavo: na tešče spiješ pomešan 1 dl tople vode z 1 dl olja in malo soli. Prebavo naj bi si s tem uredil za nekaj mesecev. Kupila sva čaj za izkašljevanje, tega bova skuhala, takoj ko bo mogoče, recept za dobro prebavo pa bo počakaldo doma. V Prilepu sva videla veliko tobaka, ki ga sušijo kar ob cestah, za imivi so tudi žagarji, ki se na posebnem vozilu z žago vozijo od ene do druge stranke. 

Zeliščar na prilepski tržnici

Pekoče

Prilep

Tobak se suši kar ob cesti

Naslednji postanek je bila Bitola, ki je pravo prijetno presenečenje. V nasprotju v Prilepom ima več kot kilometer dolgo sprehajališče v središču mesta, z obeh strani široke ulice so lokali, zrgovine, zelo živahno je. Lokali so polni do zadnjega sedeža, nobene revščine ni videti, prav nasprotno. Drugih delov mesta si nisva ogledovala, ker je bilo po osvežitvi treba naprej.

Bitola

V kraju Resen sva se odločila zamenjati smer in poiskati prenočišče nekje ob Prespanskem jezeru. Ni prav veliko možnosti, v kraju Oteševo je hotel z restavracijo, veliko plažo, kampiraš lahko zastonj v bližnjem gozdičku, ki naj bi vil kamp, ki sodi k hotelu. Ker je kraj pod hribom, ni bilo preveč simpatično v gozdu, zato sva se odpeljala naprej do kraja Stenje, dve minuti do meje z Albanijo. Nekaj hiš, dve gostilni, ena s prenočišči (zasedeno z Germanci) in neverjetna dolga mivkasta plaža, povsem na novo urejena z dvema testavracijama, igrali, tuši, več igrišči za odbojko ... Travo so šele posejali, ker je vse povsem novo, restavraciji še (ali pa že, kdo bi vedel) zaprti. Potem pa sva srečala Pando, mladega fanta, ki naju je odpeljal do prijateljev, kjer sva prenočila za 15€. Hiša je omamno dišala po pečeni papriki. Izkazalo se je, da delajo ajvar. Štedilnik so z drvmi zakurili v stari hiši, kjer so na plošči najprej popekli kakih 60 kg očiščene rdeče mesnate domače paprike. Pečeno so olupili in očistili semen ter na roke zmleli na mesoreznico. Dali kuhat na isti štedilnik v nizko široko posodo. Papriko je treba na nizki temperaturi potrpežljivo mešat kakih 5-6 ur. Vmes se na to količino paprike dolije liter olja in doda pest soli. Drugega nič, torej je pravi ajvar narejen samo iz paprike! Mešanje je prevzela baba Kivča, 74-letna stara mama. V hiši so še njen sin Božo, snaha Biljana, vnukinja Monika, medtem ko je vnuk že na univerzi v Skopju. Hitro smo se udomačili, baba Kivča me je vzela za svojo. Šla sva na večerjo v lokalno gostilno Mali raj, ob vrnitvi pa je bil ajvar ravno kuhan/pečen. Povabili so naju v kuhinjo, na mizo je priromalo domače žganje, ajvar, domač paradižnik, kruh, ki ga je spekla baba Kivča in domač kozji sir. Ko je nekdo povsem sit in kahko spet je, pomeni, da je res dobro. No, tokrat je bilo tako. Tako pripravljen ajvar, bil je še topel, je sladek, mehek, dišeč, mazav ... Mazali smo ga na popečen kruh, poleg grizljali sir ... Še zdaj imam polna usta sline. Tako smo sedeli in klepetali, z nami je bil tudi Panda, 30-letnik, ki občasno dela v Grčiji (kjer po njegovem mnenju nikakor ni tako slabo, kot kaže TV), včasih pri bratu na Švedskem, a na črno. Če bi imel bolgarski potni list, bi po svetu veliko lažje dobil delo, pravi. Biljana dela v lokalnem tekstilnem obratu za 130€ mesečne plače, Božo v gostinstvu. Večer pa ni bil v znamenju pritoževanja nad slabimi razmerami, sploh ne. Prav prijetno je bilo!

Večerjica z ajvarjem

Baba Kivča meša ajvar

Biljana in Božo

Dan pekoče paprike

Pekoča paprika pride čisto na koncu. Na nedeljsko jutro sva prišla do manastira Gračanica, ravno ko se je začela nedeljska svečanost, nekaj časa sva poslušala prepevanje nun in si ogledovala poslikavo v temačnem prostoru. Pred vrati sva srečala francoski par, ki obiskuje ortodoksne cerkve in srbske enklave na Kosovu ter jim prinaša darove. Kakšne, ne vem. Omenjala sta neke sladkarije, morda nisem dobro razumela. 

Čez dobro uro sva bila že v Prizrenu, ki je bil še precej prazen, kasneje pa se je kar trlo obiskovalcev. Predel ob reki je spremenjen v restavracije in kafiče, zelo živahno je. Staro mesto je naslonjeno na hrib, urejen pa je le predel ob reki, zgoraj pa so hiše v precej slabšem stanju. Med njimi sva zagledala velikansko vilo z zlatimi okraski, tudi ograja je bila videti kot iz zlata, da ostaneš odprtih ust, ko gledaš ta tujek. V mestu je več cerkva in mošej, kot kaže, živijo prebivalci v slogi.  Mesto je simpatično, daje tak pozitiven vtis. Sedla sva h kosilu,  naročila sem pide s kačkavaljem, nekakšno pico s sirom v obliki ladjice. Zelo dobro. Naročila sva tudi pekoče paprike, a bile so prav blage, nič pekoče. 

Cesta od Prizrena proti mejnemu prehodu z Makedonijo poteka ob robu Šar planine, vse do prelaza se vrstijo hoteli in restavracije, povsod je bilo polno obiskovalcev, danes je nedelja. Ob cesti so imele družine piknike, večinoma kar pogrnjeno na travi. Na vrhu so spuščali papirnate zmaje, zdelo se je kot nekakšno tekmovanje.

Kmalu čez mejo v Makedoniji sva natočila bencin, črpalkar se je razveselil Slovencev, zamenjal nama je nekaj evrov (za 41€ je dal 2.500 denarjev). 

Ker telefonski navigator v Skopju ni deloval, sva parkirala v centru in s pomočjo natakarice razvozlala, kako priti do hotela. Nasplošno lahko rečem, da srečujeva zelo prijazne ljudi. Če koga vprašava za pot in sam ne ve odgovora, poišče nekoga, ki lahko pomaga. Slovenci so tod dobro zapisani, velja za vse balkanske države, ki sva jih obiskala.

Skopje ima največ spomenikov oz. kipov, kot sem jih kadarkoli videla v kakšnem mestu. Spomeniki so velikanski, mesto daje vtis nekakšne prestolnice iz antičnih časov. Veliko je vodnjakov, voda šprica več metrov visoko in se preliva v več barvah. Vse je predimenzionirano in v nekakšnih kontrastih. Tod sem videla več zakritih žensk kot v vseh mestih doslej, hkrati pa so mladi tudi zelo sodobno oblečeni, ženske lepo oblečene in urejene. Težko si je ustvariti vtis v tako kratkem času, mogoče več povedo fotografije. Iz veličastnega in mogočnega mestnega središča sva šla prek kamnitega mostu v stari mestni predel, spremenjen v ulice s trgovinami in gostinskimi lokali. Danes je bilo večinoma vse zaprto, zato pa so bolj do izraza prišli zlizani kamni, ki se tako lepo svetijo, potem ko so jih desetletja in stoletja negovali koraki, na tisoče korakov.

Lačna nisva bila preveč, a nekaj makedonskega morava poskusiti, torej tavče na gravče, je predlagal natakar in na mizo prinesel prebranec. Nisem vedela, priznam, da mu tod rečejo tavče na gravče. Vino je bilo pretoplo, led v takem primeru ne pomaga. Torej sva se nekaj ovinkov naprej pustila spet zvabiti za mizo, a pod pogojem, če imajo pekoče paprike. Imeli so jih, pa še kako hude, da sva se oba razjokala in dodobra prečistila dihalne poti. Če ne bi bile dovolj hude, bi nama brez doplačila prinesla še  novih, se je smejala prijazna natakarica. Spotoma sva izvedela, da je ob rojstvu otroka v navadi povojnica, ko je treba prinesti darila (mami kaj sladkega, očetu vino, otroku oblačilce), v zibko pa je treba obvezno dati nekaj kovancev, da bo otrok dovolj komunikativen. 

Gračanica

Prizren

Prizren

Prizren

Pide s kačkavaljem

Skopje

Skopje

Skopje

Skopje - staro mesto

Skopje - spomenik Aleksandru Velikemu

Skopje - stari most

Skopje

Aleksander Veliki

Mati Tereza

Priština

Knjižnica v Prištini

Čeprav sva imela drugačne načrte, sva se odločila danes ostati v mestu. Dopoldne, kot se za sobotno sončno jutro spodobi, sva šla na tržnico. Živahno, kaotično, avtomobili se drenjajo med ljudmi, papriko, lonci in sirom, počasi si utirjajo pot, kam le rinejo? Cene zelenjave so nizke, evro ali manj hočejo za vrečo paprike. Sezona vlaganja je na višku, vsi vlačijo domov polne vreče.

S tržnice se vračava proti centru in od daleč zagledava tribuno mestnega stadiona, prav zdaj se igra tekma med Prishtino in klubom, katerga ime nisva mogla razpoznati. Na stadionu za kakih 10.000 obiskovalcev nas je bilo kakih 200. Tekma nič  posebnega, pogrešala sva borbo in vragolije našega G. in njegovih soigralcev. 

Ena mestnih znamenitosti je knjižnica, ki je v času gradnje zaradi značilne albanske arhitekture (bele kapice) vzdignila kar nekaj prahu. Takoj poleg nje stoji nedokončana pravoslavna cerkev, ki jo obrašča visoka trava in plevel. Ogledala sva si tudi notranjost knjižnice. Objekt, kot še nekaj drugih, bi potreboval nekaj osvežitve in renovacije, a kot kaže, denarja za to zmanjkuje.

Na široki mestni promenadi, bulevarju Matere Tereze, v spomin katere gradijo nedaleč stran lepo novo cerkev in notranjščino pravkar oblagajo v belim marmorjem, se v toplem sobotnem dnevu sprehaja staro in mlado. Predvsem slednji, tudi družine z otroki. Opazovala sva fantka, ki je izkoristil materino klepeta je po telefonu in skakal po talnem vodometu, da je bil premočen do kože. Ob robu širokega sprehajališča so drug ob drugem kafiči, polni do zadnjega sedeža. Med gosti ves čas švigajo prodajalci cigaret, kadi se na splošno zelo veliko. Nekateri lokali so tako usmrajeni, da ne zdržiš. Če imate radi kapučino, boste razočarani, ker namesto tega prinesejo kavo z goro smetane. Verjetno je treba naročiti kako drugače, a še nisva ugotovila, kako. Moj espreso pa je bil vedno doslej kot se šika: kratek, dišeč, močan. Tudi z naročanjem hrane sva imela nekaj težav. V restavraciji je jedilni list licer preveden v angleščino, a očitno so nekatera imena neprevedljiva in piše samo albanska jed. Torej sva naročila albansko jed z mesom in albansko jed brez mesa. Obe so prinesli v glinastih posodicah, F je dobil koščke mesa v nekakšni jogurtovi omaki, jaz pa pečeno zelenjavo, večinoma paradižnik. Več sreče sem imela včeraj, ko sem dobila postrv z zelenjavo, dobro zapečeno v glinasti skledici in obilno potreseno z rožmarinom. Na Kosovu se da dobro jesti, lahko tudi čisto poceni. V preprostem lokalu ob cesti so ponujali jedi, kot so sarme, pasulj, golaž ipd. za 1-2€. 

Za konec večera in obiska Prištine sva gledala predstavo, mogoče je bilo tudi kaj drugega, ko so postavljali in sproti podirali recimo kulise ali nekaj podobnega, več je bilo pantomime oz. delovanja brez učinka ob glasbeni in svetlobni spremljavi ... Skratka, bilo je nekaj takega, ko čakaš, da se bo vendar kaj zgodilo, pa se ne. 

Tržnica

Notranjost knjižnice

Nedokončana pravoslavna cerkev v Proštini

Vitraž v novi cerkvi matere Tereze v Prištini

Promenada

Kapučino po prištinsko

Iz Črne gore na Kosovo

Priština je vsekakor prijetno presenečenje, pravzaprav Kosovo nasploh. A začnimo od začetka, torej pri včerajšnjem mrzlem in meglenem jutru na Durmitorju. Poslovila sva se od družine Karadžić in kmalu prišla v Žabljak. Verjetno je malo pripomoglo tudi slabo vreme, a kraj se mi zdi pravo skropucalo. Pa še precej zanemarjen je videti za povrh. Ko sva se spustila s planine, sva pot nadaljevala ob kanjonu reke Tare, ponekod je osupljivo globok in je prav dramatično videti zeleno reko globoko spodaj.

Kanjon reke Tare

Ustavila sva se v Dobrilovini, kjer v mirni in tihi kotlinici stoji manastir in cerkev sv. (pozabila, mislim, da Jurija), ki je od vojne naprej v ženskih rokah. Mlada, visoka redovnica nama je odprla cerkev in povedala, da je v samostanu trenutno sama, največ pa so tri sestre. Nekoč je bil to velik samostan z velikim zaledjem, s hribovskih pašnikov so imeli do samostana speljano cev, narejeno iz drevesnega lubja, po kateri so jim pastirji pošiljali mleko.

Dobrilovina

V Mojkovcu pa sva nehote zašla, potem ko sva križemkraž prevozila mesto, se zaklepetala in zavila proti Kolašinu namesto proti Belemu Polju. Ustavila sva se v obcestni restavraciji in se čudila, kako da imajo vrt ob Tari, če pa naj bi se midva vozila ob Limu. No, pa sva se 30 kilometrov vrnila nazaj na pravo pot. 

Malo pred mestom Rožaje sva prenočila v Zelenem raju pod goro Hajla. Lastnik objekta, kjer je mogoče tudi kampirati za 5€ dnevno, sicer profesor književnosti, nama je za dobrodošlico nalil šilce rakije, pokazal pravkar izdano monografijo o planini, ki ima zagotovo vse naravne danosti, da bi se razvila v turistično destinacijo, med drugim so na višini 2000 metrov številni izviri čiste vode. Po njegovem mnenju se to ne zgodi, ker jih država blokira zaradi večinoma muslimanskega življa v teh krajih. 

Mejni prehod Kula je na vrhu planine, kjer imajo svoj sedež Črnogorci. Vzeli so si čas za natančen pregled dokumentov, tudi avtomobilskih, vprašali niso nič. Kosovarji, več kilometrov naprej, ko sva že mislila, da sva opravila, so bili sicer zelo prijazni, a so zahtevali potna lista, samo z osebno naju ne bi pustili v državo. Poleg tega sva morala plačati 15€ za posebno avtomobilsko zavarovanje, zelena karta pri njih ne velja nič. 

Prvo večje mesto je Peč oz. Pejë. Sprehodila sva se po ulici z ulično prodajo, pravzaprav imajo vse trgovine v mestu pol stvari na ulici. Cena za allstarke, če že ne originalne pa odličen ponaredek, je 15€. Kavo sva pila na terasi nad trgom, kjer je bila samo moška populacija, tudi WC so imeli samo za moške. Ne da bi ga ne smela uporabiti, tehnično ni bilo mogoče. Sorry, so rekli. Hm. 

Peć

Blizu Peči je manastir Visoki Dečani, zdaj pod zaščito KFOR-ja, ki na vhodu zadrži osebni dokument obiskovalca, vstopnine pa ni. Samostan je dobro zastražen z vseh strani. Nikoli v zgodovini vse od 14. stoletja, vojnam navkljub, samostan ni bil poškodovan, ohranil je svojo dejavnost, tudi zdaj živi v njem okrog 30 svečenikov. Še največ škode je bilo med 2. svetovno vojno, ko so pokradli zlato in dragocenosti. Vse stene in visoka kupola so poslikane s freskami, na vhodu v srednjo ladjo sta kipa levov, ki jočeta nad človeškima glavama ter obžalujeta, da sta ju pokončala. Prijazen vodnik, mladi Srb, ki živi v popolnoma srbski vasi, oddaljeni 30 km, je povedal, da živi v Dečanih ena Srbkinja, v Djakovici štirje, vsi drugi pa so izseljeni. Ne glede na to poteka v manastiru vsako nedeljo slovesnost, čeprav brez pravoslavnih vernikov, ob kateri odprejo krsto sv. Stefana, ustanovitelja samostana, v kateri je povsem ohranjeno njegovo truplo, staro 700 let, kar naj bi bil posebne vrste čudež.

Visoki Dećani

Pot sva nadaljevala v Djakovico oz. Gjakovë po albansko. V mestu je velik bazar, čaršija, cela četrt je sestavljena iz nizkih, lesenih hiš z obrtnimi delavnicami in prodajalnami. Številne delavnice so opuščene in zaprte, nekatere, predvsem šiviljske pa še obratujejo. V nekem predelu so skoraj vsi lokali spremenjeni v kavarne, ki so druga ob drugi nabito polne, predvsem z mladimi. Večinoma moškega spola. Nikjer, niti v Peći, Djakovici niti v Prištini nisva videla zakritih žensk. Lepo čaršijo kazijo telegrafarice z množico žic, menda ima vsak prebivalec svojo, kar pa jim ne zagotavlja neprekinjene dobave elektrike.

Djakovica

V Prištini sva se dobila z Leo, ki nama je zelo velikodušno odstopila stanovanje v centru mesta. Hip zatem, ko sva stopila na ulico, se je začel sprevod v narodnih nošah, ker je ta vikend na trgu mednarodni festival narodnih plesov. Mestno središče s široko sprehajalno cono je polno mladine. Punce, uštimane in nadišavljene, živahne in smejoče hitijo v petkov večer, ne vem kam, fantje zgledajo bolj zadržani. Mesto je videti urejeno in čisto. Večerjala sva v sosednji restavraciji, odlično in zelo poceni. Kaj bi hotela več za prvi vtis?

Priština, festival narodnih noš

Durmitor

Sediva pred leseno kočico s štirimi posteljami na planini Katun, šest kilometrov pred Žabljakom in poslušava tišino. Sem pa tja zamuka kakšna krava, večina tukajšnjih "prebivalcev", na planini so tudi konji. Zrak je fenomenalen. V tem idiličnem okolju bova preživela noč.

Cesta iz Sarajeva do Foče je podobna naši zasavski, le da je tu namesto Save manjša reka Bistrica, ki teče v globokem kanjonu. Trenutno skoraj ne teče, ker je zelo malo vode.

Foča naju ni ravno navdušila, prekrižarila sva jo podolgem in počez. Kavo sva pila v malem lokalčku na klancu, imeli so samo domačo (turško), cena pa 1km ali pol evra za oboje skupaj, kavo in čaj. V trgovini sva nakupila nekaj stvari, na blagajni pa sem debelo pogledala, ko me je blagajničarka vprašala za Pika kartico. Včasih je bil to Mercator in so kartice kar ohranili, prav tako jih jemljeno na pumpi. No, jaz sem svojo pustila doma. Malo naprej od Foče proti črnogorski meji sva se ustavila v prvem eko kampu Stari dod z lesenimi hišicami, kasneje sva jih videla še nekaj. Vsi ponujajo splavarjenje po Drini in Tari, za drugo je treba prek meje. Kamp Stari dod (dod pomeni murva in eno ogromno sva videla) ima tudi rstavracijo z odlično hrano.

Na meji naju je sprejel zelo prijazen carinik, ki se je hotel pogovarjati, komaj je verjel, da nameravava kampirati, on živ u ovo doba ne bi spavao u šatoru zbog mraza, na koncu pa nama je desetkrat zaželel srečno pot, zdravje itn. Na drugi strani Tare, še pred črnogosko obmejno postajo, je objekt Knez z restavracijo tik nad vodo. Od tu tudi organizirajo splavarjenje, česar tokrat nisva preskusila. Cesta ob akumulacijskem Pivskem jezeru je slikovita, vijugasta, nešteto tunelov je vklesanih v skalo. Precej ožja in še z daljšimi neosvetljenimi tuneli pelje od odcepa pri mostu do planine Trsa, kjer sva mislila prenočiti. Navsezadnje se za to nisva odločila, ker lesene hišice (cena 30€ za dva z zajtrkom) ob razpadajočih objektih niso bile preveč privlačne, šotora ni bilo nobenega. Tudi precej mrzlo je pihalo. Od tam naprej sva pa kar vzdihovala od lepote planine Durmitor, prekrite z rumeno resasto travo, da je videti, kot bi bile oble vzpetine posute z zlatim prahom. Vmes se pasejo črede ovac, sem pa tja s kakšno smo se drenjali tudi na ozki cesti. Prometa je malo, večina so motoristi. Malo pred Žabljakom sva se ustavila na planini Katun, prosti sta bili še dve hišici, lastnica Rada nama je eno oddala za 10€ na noč, neka bude za vas je rekla, in naju odpeljala v svojo kočo na rakijico. Zelo prijazno so naju sprejeli, njen mož se vsak drugi dan vozi 70 km daleč v Plevljo na dializo, pravi, da bi rad kupil ledvico, a se je ponudba zelo zmanjšala. Tam je bil tudi Bačo, nekdanji desetkratni mister Jugoslavije, menda se je v mladih letih za njim metala Helena Blagne,  sicer pa je bil 30 let carinik v Novi gorici, s čimer si je prislužil slovensko penzijo. Tudi govori lepo slovenščino, česar za nekdanje carinike ni veljalo. Pripovedovali so o zdravilni Ivanovi travi, ki raste samo na Durmitorju in rumeno cveti. Obstaja pregovor  "Trava iva iz mrtvog pravi živa". Poskušala jo bova najti.

Pred hišico sva si postavila najina domača rdečkota (ležalnika) in zdaj uživava v tišini, gospa Rada pa je prinesla še dodatnih odej, naj se zavijeva vanje, da bi naju zunaj ne zeblo. Spet enkrat, kot že tolikokrat doslej, sva naletela na dobre ljudi. Hvala za lep dan.

Ki pa se s posedanjem pred hišico še ni končal. Gospa Rada nama je pripravila pršut, sir, svež kruh, vse domače, poleg pa kozarec dobrega vina, nakar je prisedel še gospodar Žaro, da smo se zaklepetali pozno v noč. Diplomirani pravnik se je odločil, prepozno, kot pravi, pustiti službo in namesto tega raje kmetovati ter ukvarjati s turizmom. Ima tri sinove, študirajo ekonomijo, turizem in kmetijstvo, služb gotovo ne bo, a jim dela na domačiji ne bo zmanjkalo. Že zdaj veliko pomagajo, vse hišice so naredili sami, skrbijo za okrog 30 glav živine, ki se prosto pase, delajo sir in so v vsem na voljo gostom, ki se ustavljajo pri njih. Večinoma imajo vse hišice polne, tudi tokrat je bilo tako, ljudje se radi vračajo. 

Ponoči se je zelo shladilo, okoli ničle je bilo, zaačelo je deževati, zjutraj pa so se prek pašnikov vlekle megle. Žaro naju je odpeljal do Bačota, ki je posebej za naju nabral Ivanovo travo. Prijateljsko smo se razšli v upanju, da se spet srečamo. Lepo je spoznati tako dobre ljudi kot je družina Karadžić na Katunu pri Žabljaku na Durmitorju.

Rada in Žaro Karadžić

Planina Katun na Durmitorju

Ljubljana - Sarajevo

Čevapčiči v lepinji

Veliki balkanski krog, ki sva ga že pred leti načrtovala, a ne uresničila, sva začela danes, le  malo manjši bo, kot sva mislila takrat. Ljubljana - Sarajevo - Žabljak - Berane - Priština - Prizren - Skopje - Ohrid - Gjirokaster - Sarande - Tirana - Drač - Skadar - Tivat - Mljet - Split - Ljubljana - je okvirni načrt. Kako se bo uresničil, lahko sproti spremljate na tem blogu.

Pot Ljubljana - Sarajevo, ki sva jo opravila danes, je bila zelo prijetna. Avtocesto sva zapustila v Okučanih, v Banja Luki se nisva ustavljala, zato pa sva kratek postanek naredila ob zapuščeni, na pol porušeni domačiji v planinah na poti proti Zenici. Zdaj so ravno zrele drobne bele slive.

Za dalj časa sva se ustavila v Travniku, rojstnemu kraju Iva Andrića. V njegovi rojstni hiši je zanimiv muzej. Treba bo prebrati Travniško kroniko in Most na Drini, da bomo bolj razumeli ljudi iz tega okolja. V mestu je videti veliko mladine, skupaj hodijo zakrite in razoglave punce, kar živahno je videti vse skupaj, nekdanjega blišča, ko sta v začetku 19. stoletja tu hkrati delovala tako francoski kot avstrijski konzulat, pa ni več videti. Nekaj starih stavb še nekoliko spominja na tiste čase, a so večinoma v slabem stanju. Šla sva do stare Šarene džamije, pod lepimi arkadami ki jih okvirjajo masivni kamniti stebri, prodajajo bakrene izdelke in razno šaro, a njena notranjost je zelo lepa, verniki so jo ravno zapuščali, ko sva vstopila.

Andričeva rojstna hiša, delno muzej, je v večjem delu namenjena gostinski dejavnosti.

Rojstna hiša Iva Andrića

Pred šareno džamijo v Travniku

V Sarajevo sva prispela popoldne, če ne štejem postankov, sva za pot porabila dobrih sedem ur. V center sva se odpeljala s taksijem. Ne vem, če sva imela posebno srečo, ali pa prav vsi sarajevski taksisti tako divjajo kot sta ta dva, ki sta naju peljala v mesto in nazaj. Baščaršija se je od najinega zadnjega obiska spremenila, vsaj tako se mi zdi. Nekako še bolj je namenjena turistom, domačini najbrž bolj redko zaidejo sem. Čevapčiči v lepinji pri Željotu pa so bili menda zelo okusni, meni so dali v lepinjo namesto čevapov samo za žlico kajmaka in tudi ni bilo slabo. Nad razmerami v mestu in državi pa se je hudo pritoževal starejši prodajalec v trgovinici z nogometnimi dresi. Menda v vsaki sarajevski hiši visi Titova slika, ker je edini on znal skupaj držati različne narode, vsi kasnejši politiki pa jih razdvajajo. Vsaj tako je trdil ta gospod, ki je nekoč delal tudi v Induplati v Domžalah. Meni se tega jamranja ni dalo poslušati, zato nisva nič komentirala in sva hitro odšla, ko nama je dal vrečko z dresom. (Nekaj za G torej že imava!) Upam, da so mladi Sarajevčani kaj bolj optimistični kot starejša generacija. Mladi taksist se je glasno in od srca nasmejal, ko je F pripel varnosti pas, tukaj se v avtu namreč nič ne pripenjajo, razen na dolgih vožnjah, je rekel. Mimogrede pa je povedal, da je cesta proti Foči in naprej v Durmitor, ki naju čaka jutri, v precej slabem stanju. Treba si bo torej vzeti čas, vozila se bova počasi in uživala v lepih razgledih. 

Pisana ponudba Baščaršije

Pogovor na ulici