Prve ne pozabiš...

Svetilnik Porer, Istra

Dobila sem nepričakovano povabilo za samostojno slikarsko razstavo v Domu starejših občanov Fužine. Vabilo me je presenetilo, malo prestrašilo, a hkrati vzradostilo. Dogodek sem načrtovala enkrat daleč v prihodnosti, ko se mi bodo moje slike zdele dovolj dobre za predstavitev. Zdaj vem, da je bilo prav, da sem pristala. Pravzaprav se mi zdi super, da so slike na ogled javnosti.
Otvoritev je bila 14. septembra in sem jo doživela kot izredno lep dogodek. Veliko prijateljev, znancev, sorodnikov in drugih obiskovalcev je zelo prijazno pohvalilo razstavljene slike, z izborom dalmatinskih uspešnic je nastopila Klapa Gallus. Bilo je lepo.
Razstava naj bi bila odprta dva tedna, a so me prav danes obvestili, da bo obiskovalcem na voljo še ves mesec vse do 20. oktobra. Meni je prav!

Izkušnje, Vietnam

Nosač, Indija

Plesalka, Španija

Radovednost, Maroko

Dama iz Fabriana, Italija

Krkavče, Istra

Bled

Piran

Cerkniško jezero

Soline

Durmitor, Črna gora

Avtoportret

Pot domov

Kotor

Od kampa Begović na rtu Veslo polotoka Luštica do doma je do rih 800 kilometrov, če greš naravnost domov. Če izbiraš stranske poti in si vzameš za pot tri dni, je kilometrov nekaj več, zanimivih spominov s poti pa neprimerno več. Nekaj jih moram zapisati, da jih ne pozabim.

Luštica ima več lepih zalivov, kar so ugotovili tudi tujci, predvsem Rusi, ki so tako kot po vsem črnogoskem primorju tudi tu začeli intenzivno kupovati zemljo in graditi hiše, vile, nekatere kolikor toliko v skladu s staro otoško arhitekturo, druge so predvsem odraz lastnikovega (ne)okusa. Žal pa polotok tako počasi zgublja čar lepega naravnega okolja. No, čisto morje zaenkrat ostaja, verjamem pa, da bo tudi kamp Veslo njegov lastnik, gospod Begović iz staroselske  otoške družine iz vasi Begovići, gotovo očuval tako prijeten, kot je zdaj.

Kamp Veslo na Luštici

Oljčni gaj na Luštici

Plaža na Luštici

Odločila sva se počasi obkrožiti Boko Kotorsko in se ustavila v Kotorju, ki kljub množici turistov ohranja čar starega obmorskega mesteca. Sprehod po ozkih ulicah je bil zelo prijeten, lokalov je na pretek, gostinska in druga ponudba zelo bogata, a ni čutiti vsiljivosti in lahko mirno greš svojo pot. V mestu sva bila ponovno po 35 letih, upam, da bo do naslednjega obiska preteklo manj časa. 

Kotor

Kotor

Če se pelješ mimo Dubrovnika, si tudi ne moreš kaj, da bi se ne ustavil. Enako so verjetno razmišljali tudi drugi, ki so ravno na ta ponedeljek navalili na ubogo mesto, da je od množice turistov kar pokalo po šivih, seveda predvsem Stradun, medtem ko so stranske uličke nekoliko lažje prehodne. V neki trgovinici sva se zapletla v zanimiv pogovor z domačinkama, ko sta ugotovili, da sva Slovenca. Po njuno je v naši državi, za razliko od njihove, vse perfektno urejeno, življenje pa prelepo. Nisva jima kvarila lepe predstave, zato se jima je zazdelo, da sva ravo pravšnja, da nama predstavita vse gorje, javno in zasebno, ki ju verjetno še čaka. Nekateri ljudje so veliki mojstri ustvarjanja svoje bodoče drame, v kateri lahko globoko trpijo že danes. 

Dubrovnik

Stradun

Dubrovnik

Dubrovnik

Skoraj se je že mračilo, ko sva z jadranske magistrale zavila v Klek, vas z neverjetno lepim zalivom. Žal je to vse, kar ponujajo. Kamp je v tem času že zaprt, sob v vasi nimajo, le apartmaje. Gospa v hiši ob morju nama je ponudila sobo s kopalnico v sklopu apartmaja za 25€, ob tem pa je stokala, koliko da bo zato imela dodatnega dela, da se mi je skoraj zasmilǐa. Ob tem je s stopnišča divje pometala uboge stonoge, ki menda neznosno smrdijo. Ne vem, zakaj sva ob takem sprejemu vseeno ostala. Ker je rekla, da je restavracija le nekaj hiš stran? Res je lepo dišalo, a žal so imeli družinsko slavje in so naju odslovili. 

Zle Klekovske sile so na tej točki k sreči nehale delovati, ker sva na drugem koncu zaliva našla odprto konobo zelo prijaznega Zorana Kozine, ki nama je spekel odlične ribe. Sedela sva na terasi in gledala luči Neuma ter  klepetala s prijaznim lastnikom. Odprto ima vse leto, zagovarja teorijo, da ti ni treba kupiti vreče krompirja, če ga rabiš samo kilo, zato ima v ponudbi apartmaje in sobe s kopalnico za 8€/osebo/noč. S polpenzionom ali brez. Je Sarajevčan, ki se je sem priselil že pred desetletji, k sreči pa se ni navzel nekaterih nesimpatičnih navad domačinov. Njegov penzion Kozina toplo priporočam.

Naslednje jutro sva se od morja poslovila, žal je bilo vreme mrzlo in vetrovno, torej je jutranje plavanje odpadlo. Pot sva nadaljevala ob Neretvi, ustavila sva se v Medjugorju in pripešačila na vrh hriba s kamenjem. Mogoče kdo razume mojo hvaležnost, ki sem jo ob tem čutila.

Klek

V Mostarju, ki sva ga določila za naslednji postanek, me obnovljeni stari most nekako ne prepriča. Kot da nima več prave energije, kot je bila prej v tistem kamenju. Ravno ko sva šla prek, je en pogumen fant skočil z njega v Neretvo, ploskali so mu številni turisti, ki so se drenjali na mostu. Sicer pa so spominki na eni in na drugi strani mostu zdaj enaki, delavnic z obrtniki že zdavnaj ni več, gre le za prodajo stvari, ki jih hočejo turisti. Ali res? Prodajajo za evre in konvertibilne marke, verjetno tudi za kune. Cene so v glavnem v evrih.

Mostar

Mostar

Mostar

V nadaljevanju poti ob kanjonu Neretve sva se spominjala, česa vsega smo se nekoč morali učiti v šoli, našteti smo znali vse ofenzive, poznali neke zgodovinske stavke, kot denimo tistega "Prozor nočas mora pasti!", ob tem pa ugotovila, da se Prozor danes imenuje Ruda, porušeni most v Jablancu ne zanima nikogar, v Jajcu, kjer sva prenočevala, pa turistov itak ni. Kljub dežju in zelo mrzlemu vremenu (6 stopinj) sva šla od blizu pogledat, kako se Pliva  s skoraj 20 metrov višine preliva v Vrbas in sredi mesta ustvarja prelepe slapove. Še lepši so stari mlinčki na Plivi kakih pet kilometrov iz Jajca ob stari cesti proti Bihaču. Voda šumi, pada in se preliva na vse načine prek zelenih trav, ki se vijugajo v brzicah... Lahko bi kar stal in gledal, tako polni življenja so ti vodni vrtinci. Ta dan pa naju je čakala še kar dolga pot do doma, vmes se je spustila gosta megla, deževati kar ni prenehalo, malo pred Bihačem sva v gostilni na Uni naročila še nekaj bosanskega za pod zob... Žal to ni bil bosanski lonac, kot pred desetletji, a nič zato. Vesela sva bila, da se po treh tednih peljeva domov, kjer naju ni pozdravilo le sonce... Lepo je biti spet doma.

Jablanica, Neretva

Jajce

Mlinčki na Plivi

reka Pliva pri jajcu

Una, Bihač

Sonce, voda, zrak, svoboda

Pogled iz kampa Veslo

Slogan iz ne vem katerih časov bi bil pravšnji za zaliv Veslo na polotoku Luštica in za kamp z enakim imenom. A začnimo, kot navadno, od začetka.

Ko sva v skadarskem hotelu Buza, kjer sva prenočevala, ponoči zaslišala dež, ki se je obilno zlival z neba, nama je odleglo, da nisva v šotoru. Do jutra se je vreme nekoliko umirilo, ko sva pogledala skozi okno, pa sva se začudila. B&B, ki sva ga sinoči neuspešno iskala, je sosednja hiša, oddaljena pet metrov. Ko naju je gostitelj Georg peljal na zajtrk v isti bar, kjer so nama svetovali hotel Buza, se je vse pojasnilo. Je pa tovrstne prenočitvene kapacitete nemogoče najti, če te nekdo za roko ne odpelje dobesedno do vrat. S ceste je videti samo zid ali železna vrata, če ti uspe zapeljati v ozko gaso, so hiše spet za zidom, napisa pa nikjer nobenega. No, veva za drugič.

Optimistično sva zakorakala v središče mesta Skadar, ko se je ulilo, sva najprej vedrila v baru, zatem pa kupila dežnik. Na tržnici sva kupila pravi beli fižol, da bomo doma naredili prebranec oz. tavče gravče, albanskega izraza pa ne poznam, a gre za eno in isto jed. Skadar je blizu jezera, očitno še polnega rib, poleg krapov, ki so v večini, tudi drugih, ki jih prodajajo tako, da jih razprostrejo po pločniku. Še migajo. Ribe. Ob cesti so se vrstile prodajalke tobaka, poleg njega ponujajo tudi cigaretni papir in filtre, da si sam zviješ smotko. K sreči ne rabiva.

Pred mejo s Črno goro v kraju Muriqan sva preštele leke in šla na kosilo. Jezersko ribo, ne vem katero, a ne krapa, so pripravili tako, da so jo vzdolž prerezali, na eni polovici je bilo pol glave, hrbtenica in rep, na drugi polovici pa pol glave in file brez kosti. Vsaka polovica je bila dobro zapečena po obeh straneh. Zanimivo in predvsem dobro.

Na carini pa kolona kakih deset vozil, po polžje smo se premikali. S carinikom smo hitro opravili, ko je ugotovil, da sva Slovenca, medtem ko je domače migrante kar temeljito pregledoval. Ko sva končno prilezla do policistke, se je zapletlo tudi pri nama. Vztrajno je po albansko zahtevala nekaj, česar nisva razumevala. Nekakšno zavarovanje? Zelena karta je ni zadovoljila. Ko sva rekla, da je to vse, kar imava, se je razjezila po srbsko: "Onda idite tamo pa da vam vrate pare!" Pare? Tako ji je F izročil posebno kosovsko avtomobilsko zavarovanje, ki je veljalo še ravno en dan, in to jo je zadovoljilo. Niso ga zahtevali niti pri vstopu v Albanijo, niti pri dvakratnem prehodu meje, ko sva šla v Grčijo. Čemu ji bo zavarovalna polica (ki jo je samo prepisala) druge države (Kosova) ob izstopu iz Albanije, je ostala uganka.

V Črni gori sva po najkrajši poti zavila k morju in pristala v Ulcinju na mali mestni plaži. V lokal Cruiser takoj za njo sva šla na pivo, pravzaprav samo zaradi WC-ja. Natakar me je poslal v klet, tema, zmanjkalo je elektrike, je pojasnil. Posvetim si s telefonom in najdem zaklenjena vrata. Zmanjkalo je tudi vode, je bilo pojasnilo, zato je šef ukazal zakleniti stranišča. In kam hodite vi, fantje, kakih šest se jih je motalo tam okoli. Kući, je bil odgovor. No, moj dom je oddaljen kakih 900 km, to ne pride v poštev. En se je že skoraj omehčal, da bi mi dal ključ, ko ga je kolega opomnil:"Ne seri, šef će te ubiti!" Vmes so iz kuhinje na mizo nosili pladnje s hrano, raje ne vem podrobnosti, kako so zvozili brez vode.

No, tale wc zgodba je bila za intermezzo. Nadaljeva sva ob morju, iz nostalgije zavila v staro Budvo, obzidano z nebotičniki, z vrha pogledala na zaliv Jaz, drevesa niso veliko zrasla v zadnjih 35 letih. 

Po priporočilu sva zavila na polotok Luštica in v kraju Radovići vprašala za smer do zaliva Veslo. "Samo idi pa idi preko briga i dalje do kraja," je bilo navodilo. Po ozki cesti sva navsezadnje prišla v kamp že skoraj v temi. Težko si je bilo ustvariti vtis, ponoči pa so posvetile zvezde in mesec je že pravo jajce. Zbudilo naju je sonce in še bolj čista voda v zalivu. Namestila sva se v polsenčno votlino tik nad vodo in odločila, da do ponedeljka ne greva iz tega zakotja. Nakar sem še ugotovila, da 'bilo kuda, wifi svuda'. 

Skadar

Prodaja rib v Skadru

Na tržnici v Skadru

Prodajalec fižola v Skadru

Skadarsko jezero je bogato z ribami

Prodajalka tobaka v Skadru

Veslo

Durmitor

Sediva pred leseno kočico s štirimi posteljami na planini Katun, šest kilometrov pred Žabljakom in poslušava tišino. Sem pa tja zamuka kakšna krava, večina tukajšnjih "prebivalcev", na planini so tudi konji. Zrak je fenomenalen. V tem idiličnem okolju bova preživela noč.

Cesta iz Sarajeva do Foče je podobna naši zasavski, le da je tu namesto Save manjša reka Bistrica, ki teče v globokem kanjonu. Trenutno skoraj ne teče, ker je zelo malo vode.

Foča naju ni ravno navdušila, prekrižarila sva jo podolgem in počez. Kavo sva pila v malem lokalčku na klancu, imeli so samo domačo (turško), cena pa 1km ali pol evra za oboje skupaj, kavo in čaj. V trgovini sva nakupila nekaj stvari, na blagajni pa sem debelo pogledala, ko me je blagajničarka vprašala za Pika kartico. Včasih je bil to Mercator in so kartice kar ohranili, prav tako jih jemljeno na pumpi. No, jaz sem svojo pustila doma. Malo naprej od Foče proti črnogorski meji sva se ustavila v prvem eko kampu Stari dod z lesenimi hišicami, kasneje sva jih videla še nekaj. Vsi ponujajo splavarjenje po Drini in Tari, za drugo je treba prek meje. Kamp Stari dod (dod pomeni murva in eno ogromno sva videla) ima tudi rstavracijo z odlično hrano.

Na meji naju je sprejel zelo prijazen carinik, ki se je hotel pogovarjati, komaj je verjel, da nameravava kampirati, on živ u ovo doba ne bi spavao u šatoru zbog mraza, na koncu pa nama je desetkrat zaželel srečno pot, zdravje itn. Na drugi strani Tare, še pred črnogosko obmejno postajo, je objekt Knez z restavracijo tik nad vodo. Od tu tudi organizirajo splavarjenje, česar tokrat nisva preskusila. Cesta ob akumulacijskem Pivskem jezeru je slikovita, vijugasta, nešteto tunelov je vklesanih v skalo. Precej ožja in še z daljšimi neosvetljenimi tuneli pelje od odcepa pri mostu do planine Trsa, kjer sva mislila prenočiti. Navsezadnje se za to nisva odločila, ker lesene hišice (cena 30€ za dva z zajtrkom) ob razpadajočih objektih niso bile preveč privlačne, šotora ni bilo nobenega. Tudi precej mrzlo je pihalo. Od tam naprej sva pa kar vzdihovala od lepote planine Durmitor, prekrite z rumeno resasto travo, da je videti, kot bi bile oble vzpetine posute z zlatim prahom. Vmes se pasejo črede ovac, sem pa tja s kakšno smo se drenjali tudi na ozki cesti. Prometa je malo, večina so motoristi. Malo pred Žabljakom sva se ustavila na planini Katun, prosti sta bili še dve hišici, lastnica Rada nama je eno oddala za 10€ na noč, neka bude za vas je rekla, in naju odpeljala v svojo kočo na rakijico. Zelo prijazno so naju sprejeli, njen mož se vsak drugi dan vozi 70 km daleč v Plevljo na dializo, pravi, da bi rad kupil ledvico, a se je ponudba zelo zmanjšala. Tam je bil tudi Bačo, nekdanji desetkratni mister Jugoslavije, menda se je v mladih letih za njim metala Helena Blagne,  sicer pa je bil 30 let carinik v Novi gorici, s čimer si je prislužil slovensko penzijo. Tudi govori lepo slovenščino, česar za nekdanje carinike ni veljalo. Pripovedovali so o zdravilni Ivanovi travi, ki raste samo na Durmitorju in rumeno cveti. Obstaja pregovor  "Trava iva iz mrtvog pravi živa". Poskušala jo bova najti.

Pred hišico sva si postavila najina domača rdečkota (ležalnika) in zdaj uživava v tišini, gospa Rada pa je prinesla še dodatnih odej, naj se zavijeva vanje, da bi naju zunaj ne zeblo. Spet enkrat, kot že tolikokrat doslej, sva naletela na dobre ljudi. Hvala za lep dan.

Ki pa se s posedanjem pred hišico še ni končal. Gospa Rada nama je pripravila pršut, sir, svež kruh, vse domače, poleg pa kozarec dobrega vina, nakar je prisedel še gospodar Žaro, da smo se zaklepetali pozno v noč. Diplomirani pravnik se je odločil, prepozno, kot pravi, pustiti službo in namesto tega raje kmetovati ter ukvarjati s turizmom. Ima tri sinove, študirajo ekonomijo, turizem in kmetijstvo, služb gotovo ne bo, a jim dela na domačiji ne bo zmanjkalo. Že zdaj veliko pomagajo, vse hišice so naredili sami, skrbijo za okrog 30 glav živine, ki se prosto pase, delajo sir in so v vsem na voljo gostom, ki se ustavljajo pri njih. Večinoma imajo vse hišice polne, tudi tokrat je bilo tako, ljudje se radi vračajo. 

Ponoči se je zelo shladilo, okoli ničle je bilo, zaačelo je deževati, zjutraj pa so se prek pašnikov vlekle megle. Žaro naju je odpeljal do Bačota, ki je posebej za naju nabral Ivanovo travo. Prijateljsko smo se razšli v upanju, da se spet srečamo. Lepo je spoznati tako dobre ljudi kot je družina Karadžić na Katunu pri Žabljaku na Durmitorju.

Rada in Žaro Karadžić

Planina Katun na Durmitorju