Sonce, voda, zrak, svoboda

Pogled iz kampa Veslo

Slogan iz ne vem katerih časov bi bil pravšnji za zaliv Veslo na polotoku Luštica in za kamp z enakim imenom. A začnimo, kot navadno, od začetka.

Ko sva v skadarskem hotelu Buza, kjer sva prenočevala, ponoči zaslišala dež, ki se je obilno zlival z neba, nama je odleglo, da nisva v šotoru. Do jutra se je vreme nekoliko umirilo, ko sva pogledala skozi okno, pa sva se začudila. B&B, ki sva ga sinoči neuspešno iskala, je sosednja hiša, oddaljena pet metrov. Ko naju je gostitelj Georg peljal na zajtrk v isti bar, kjer so nama svetovali hotel Buza, se je vse pojasnilo. Je pa tovrstne prenočitvene kapacitete nemogoče najti, če te nekdo za roko ne odpelje dobesedno do vrat. S ceste je videti samo zid ali železna vrata, če ti uspe zapeljati v ozko gaso, so hiše spet za zidom, napisa pa nikjer nobenega. No, veva za drugič.

Optimistično sva zakorakala v središče mesta Skadar, ko se je ulilo, sva najprej vedrila v baru, zatem pa kupila dežnik. Na tržnici sva kupila pravi beli fižol, da bomo doma naredili prebranec oz. tavče gravče, albanskega izraza pa ne poznam, a gre za eno in isto jed. Skadar je blizu jezera, očitno še polnega rib, poleg krapov, ki so v večini, tudi drugih, ki jih prodajajo tako, da jih razprostrejo po pločniku. Še migajo. Ribe. Ob cesti so se vrstile prodajalke tobaka, poleg njega ponujajo tudi cigaretni papir in filtre, da si sam zviješ smotko. K sreči ne rabiva.

Pred mejo s Črno goro v kraju Muriqan sva preštele leke in šla na kosilo. Jezersko ribo, ne vem katero, a ne krapa, so pripravili tako, da so jo vzdolž prerezali, na eni polovici je bilo pol glave, hrbtenica in rep, na drugi polovici pa pol glave in file brez kosti. Vsaka polovica je bila dobro zapečena po obeh straneh. Zanimivo in predvsem dobro.

Na carini pa kolona kakih deset vozil, po polžje smo se premikali. S carinikom smo hitro opravili, ko je ugotovil, da sva Slovenca, medtem ko je domače migrante kar temeljito pregledoval. Ko sva končno prilezla do policistke, se je zapletlo tudi pri nama. Vztrajno je po albansko zahtevala nekaj, česar nisva razumevala. Nekakšno zavarovanje? Zelena karta je ni zadovoljila. Ko sva rekla, da je to vse, kar imava, se je razjezila po srbsko: "Onda idite tamo pa da vam vrate pare!" Pare? Tako ji je F izročil posebno kosovsko avtomobilsko zavarovanje, ki je veljalo še ravno en dan, in to jo je zadovoljilo. Niso ga zahtevali niti pri vstopu v Albanijo, niti pri dvakratnem prehodu meje, ko sva šla v Grčijo. Čemu ji bo zavarovalna polica (ki jo je samo prepisala) druge države (Kosova) ob izstopu iz Albanije, je ostala uganka.

V Črni gori sva po najkrajši poti zavila k morju in pristala v Ulcinju na mali mestni plaži. V lokal Cruiser takoj za njo sva šla na pivo, pravzaprav samo zaradi WC-ja. Natakar me je poslal v klet, tema, zmanjkalo je elektrike, je pojasnil. Posvetim si s telefonom in najdem zaklenjena vrata. Zmanjkalo je tudi vode, je bilo pojasnilo, zato je šef ukazal zakleniti stranišča. In kam hodite vi, fantje, kakih šest se jih je motalo tam okoli. Kući, je bil odgovor. No, moj dom je oddaljen kakih 900 km, to ne pride v poštev. En se je že skoraj omehčal, da bi mi dal ključ, ko ga je kolega opomnil:"Ne seri, šef će te ubiti!" Vmes so iz kuhinje na mizo nosili pladnje s hrano, raje ne vem podrobnosti, kako so zvozili brez vode.

No, tale wc zgodba je bila za intermezzo. Nadaljeva sva ob morju, iz nostalgije zavila v staro Budvo, obzidano z nebotičniki, z vrha pogledala na zaliv Jaz, drevesa niso veliko zrasla v zadnjih 35 letih. 

Po priporočilu sva zavila na polotok Luštica in v kraju Radovići vprašala za smer do zaliva Veslo. "Samo idi pa idi preko briga i dalje do kraja," je bilo navodilo. Po ozki cesti sva navsezadnje prišla v kamp že skoraj v temi. Težko si je bilo ustvariti vtis, ponoči pa so posvetile zvezde in mesec je že pravo jajce. Zbudilo naju je sonce in še bolj čista voda v zalivu. Namestila sva se v polsenčno votlino tik nad vodo in odločila, da do ponedeljka ne greva iz tega zakotja. Nakar sem še ugotovila, da 'bilo kuda, wifi svuda'. 

Skadar

Prodaja rib v Skadru

Na tržnici v Skadru

Prodajalec fižola v Skadru

Skadarsko jezero je bogato z ribami

Prodajalka tobaka v Skadru

Veslo

Faleminderit

Artan in Ervis Berhami

Faleminderit je albanska beseda, ki pomeni hvala. V zadnjem tednu sem jo večkrat rekla, ker sem ljudem, ki sva jih srečevala, hvaležna za marsikaj. Njihove gostoljubnosti in prijaznosti sva bila velikokrat deležna. Res pa je tudi, da se poleg te nisem naučila kaj veliko albanskih besed, razen nekaterih neuporabnih, denimo gomisteria in lavatze (vulkanizer in avtopralnica), kar piše na delavnicah vsakih nekaj km ob vseh cestah, dobrih in slabih. Pa pes, kar pomeni pet in miš (mish), kar pomeni meso (mesar). Ker pa so Albanci zelo prijazni ljudje, smo se kljub jezikovnim preprekam vedno z lahkoto sporazumeli o čemerkoli.

V Tirani, kamor sva se pripeljala sredi dopoldneva, sva poskušala najti mestno središče, običajno peš cono, kjer se navadno zbira največ ljudi. Ni nama uspelo. Mlada upravljalka mestnih koles je celo trdíla, da takega območja v mestu sploh nimajo, priporočljivo manj prometa je v mestu le enkrat letno (22. septembra). Torej sva se sprehodila po lepi ulici z drevoredom in nobel trgovinami in po sosednji s kramo na stojnicah ter običajno umazanijo. Dva obraza enega mesta, kot lahko z enim posnetkom zaobjameš junaka na konju, dve različni veri  v dveh cerkvah in vihrajočo zastavo.

Popoldne, ko sva se po ovinkih pripeljala v hribovsko mesto (ali vas?) Krujë, je bilo zanimivejše, čeprav se je pripravljalo k nevihti. Čisto na vrhu je ostanek nekdanjega mesta, ozke kamnite uličke z lesenimi hišicami, ki so bile nekoč verjetno rokodelske delavnice, zdaj so samo še trgovinice z bolj ali manj posrečenimi spominki. Vezenine in ročno tkani prti, keramika, bižuterija, antikvariat in tudi mali bunkerčki, spremenjeni v podstavek za svinčnik ali kaj podobno nesmiselnega.

Na začetku ulice sem si ogledovala neke uhane, ko je iz trgovine pogledal zvedav fant in vprašal, od kod sem. Iz Slovenije? Za hip je pomislil in pozdravil dober dan. Ko sva se po dobri uri vračala, vmes se je namreč res ulilo in sva vedrila v restavraciji, mimo te trgovine pa se je gotovo zdrenjalo na desetine turistov, me je isti fant prijazno pozdravil "dober dan Slovenija". Ervis mu je ime, je povedal, ko sva se odzvala njegovemu prijaznemu vabilu in si ogledala ponudbo, pa v sedmi razred hodi in rad pomaga staršem v trgovini. Tako sva spoznala še ta glavnega družine Artana Berhamija, njegovo ženo Elono, ki v bistvu vodi trgovino in je določila ceno uhanov ter Ervisovega mlajšega brata Armanda. Nič se niso pritoževali nad težkimi razmerami, nobenega jamranja ni bilo, čeprav je v državi objektivno malo priložnosti, pač pa se raje nasmejani, dobre volje in nevsiljivo posvečajo morebitnim kupcem, ker vedo, da je to dobro za napredek njihove trgovine. In družine. Eni taki pozitivci pač.

Po nevihti so izza oblakov švigali zadnji žarki večernega sonca in drugače precej dolgočasno pokrajino na trenutke spreminjali v pravo slikarsko paleto. Mimogrede sva se pripeljala v Skadar oz Shkoder po albansko ter se zavedla, da še nimava prenočišča, kampirati v mokrem pa se nama res ni dalo. Ob pivu sem malo prebrskala ponudbo po netu in se odločila za nek B&B, ki naj bil bil blizu neke črpalke. Nisva ga našla, a v življenju se vedno vse postavi na svoje mesto. Črpalkar je poklical nekoga iz bližnjega bara, ta svojega prijatelja Georga, ki ima v bližini svoj hotel, vmes smo malo poklepetali o aktualnih zadevah v državi. Albanci Slovencem (in drugim Evropejcem) najbolj zavidajo to, da imamo možnost delati kjerkoli v Evropi, medtem ko so njim vrata zaprta, doma pa tudi ni kruha. To, da lahko delaš in zaslužiš za družino, vidijo kot velikansko prednost.

Bila je že kar trda tema, ko sva navsezadnje pristala v neverjetni sobi z večbarvnim lightshow-om (k sreči se da izključit). Cena 20€ z zajtrkom.

Tirana

Tirana

Tirana

Kruje

Kruje

Kruje

Kruje

Po dežju