Ni problema, če ne jeste mesa, vam bomo pa naredili sendvič s sirom in pršutom, so mi predlagali kar dvakrat. Lačna vseeno nisem bila; dobi se pečen fižol s čebulo, ki ga v Bosni imenujejo prebranac, v Makedoniji gravče tavče, v Albaniji pa fasule; solato iz sveže zelenjave in slanega sira imajo povsod, prav tako tudi lepinje, ki jih radodarno napolnijo s sirom. Da ne govorim o pitah, kot so sirnica, krompiruša in zeljanica. K naštetemu naj dodam še nekaj rečnih in jezerskih, tudi morskih rib, pa postane brezmesno prehranjevanje na Balkanu kar zanimivo.
Najbolj od vsega pa me je navdušil ajvar, pravi makedonski ajvar, ki ga je skuhala oziroma bolje spekla baba Kivča v vasi Stenje ob Prespanskem jezeru, tik ob albanski meji.
Hišo, v kateri sva se namenila prenočevati, je kar razganjalo od vonja pečenih paprik. V kuhinji ob štedilniku na drva je stala ženička z ruto na glavi in s kuhalnico mešala po velikanski kastroli z rdečo brozgo. Šestdeset kilogramov doma pridelane paprike so oprali, osušili, spekli, potem pa ohlajeno olupili, očistili pecljev in semenja, zmleli, prilili nekaj olja in dodali pest soli. Pri zamudnem delu, ki je trajalo ves dan, je sodelovalo več družinskih članov, tudi babica Kivča, ki je zdaj potrpežljivo stala ob štedilniku, nalagala na ogenj in mešala po posodi. Ob tem pa je njen obraz kar žarel od zadovoljstva. Mogoče bi kdo pomislil, da postaneš siten ob tako monotonem opravilu, a vse je odvisno od zornega kota. Lahko ga vzameš tudi kot svojevrstno meditacijo, medtem ko roka vrti kuhalnico in se sladke vonjave dvigujejo pod strop. Baba Kivča je pri svojem poslu nedvomno uživala, o tem je pričal njen širok nasmeh in dobra volja.
Kakih pet do šest ur traja, da dobi gošča pravo teksturo, takrat se jo vročo nadeva v kozarce, te pa potisne v pečico na počasno ohlajevanje. Le petnajst do dvajset kozarcev so napolnili, nič več. A kako neznansko dobrega okusa! Zvečer so naju namreč povabili na degustacijo; še mlačnega so prinesli na mizo, poleg pa domač popečen kruh, narezan paradižnik z vrta in rezine domačega kozjega sira. Dokler ga nisem poskusila, sem mislila, da je ajvar nekaj brezveznega, kar dodaš na krožnik k mesu na žaru, če že nimaš kaj boljšega pri roki. Ta večer pa sem ugotovila, da je v koncentratu pečene paprike nakopičeno vse najboljše, kar je v njegovi preprostosti sploh mogoče. Mesece je paprika vpijala sončne žarke, da se je nazadnje ob do skrajnosti potrpežljivi dodelavi spremenila v nekaj svilnato mehkobnega, sladkastega, kar se je kar topilo v ustih. A toliko dela in potrpljenja za tako pičlo količino rdeče dobrote, komu se to še ljubi početi, bi morda kdo pomislil.
Naslednje dopoldne, ko so mladi šli po opravkih in je doma ostala le baba Kivča, se mi je marsikaj razjasnilo. Ravno sem občudovala njeno ognjišče, kjer peče kruh, ko se ji je razvezal jezik. Dveletna je med vojno ostala brez mame, a se je hitro pokazalo, iz kakšnega testa je. Ko jo je v najstniških letih poiskal fant iz vasi, ali pa ona njega, kdo bi vedel, je bila njena usoda utirjena. Samo dvakrat v življenju je šla z doma: prvič ko je peš poromala čez hrib na drugo stran k svetemu Naumu na Ohridskem jezeru in drugič, ki sta se z možem odpravila na neskončno dolgo pot v Pulj obiskat sina, ki je tam služil vojsko. Ta dva velika dogodka njenega življenja obroblja nešteto majhnih, ki so iz nje naredili to, kar je. Drobna ženica, segala mi je komaj malo čez pas, se bliža osmemu križu, pri tem pa sama skrbi za ovce, koze, prašiče, dela na njivi, peče kruh in sploh vodi gospodinjstvo, medtem ko sta sin in snaha v službi, vnuka pa v šoli. Zadovoljen nasmeh na obrazu ji je zamrl šele potem, ko je omenila, da se bo verjetno kmalu vse zaraslo, ker ji moči pešajo, za njo pa ni nikogar, ki bi ga delo na zemlji še veselilo.
Bo nova generacija srečnejša od nje, ker je izbrala drugačno življenjsko pot? Ne verjamem.
(Odprta kuhinja, 18. oktober 2015)
