Strunjanske soline

Vse soline so mi pri srcu. Ne znam povedati razloga. Spomnim se tistih na Siciliji, pa v francoski Camargui ... Seveda pa sem najpogosteje v naših, Sečoveljskih in Strunjanskih. Mogoče so mi všeč zato, ker gre v vseh primerih za zaščiteno območje, v katerem so zelo omejeni posegi človeka, zato pa imajo svoj raj ptice in druga živa bitja. Močvirske rastline, slanuše ... Pa veter ima v solinah čisto poseben zvok. Ni lepšega, kot vzeti si čas, sesti nekje na samem, kolikor se pač da, se umiriti in prisluhniti.

Te dni sva blizu Strunjanskih solin, prepešačila sem jih po dolgem in počez. Večkrat. Potem v hotelski sobi ni bilo težko obuditi nekaj prizorov in jih prenesti na papir. Uživala sem obakrat, ob sprehanju skozi "motive" in potem, ko sem jih poskušala naslikati. Iz Strunjanskih solin je lep tudi pogled na Piran.

Na toplo

Vedno si želim, da bi šla čez zimo nekam na toplo. Kjer imaš lahko kratke rokave. Na prostem, seveda. Navadno to pomeni več ur neprijetne letalske vožnje na drug konec sveta, tak "preskok" pa je povezan tudi z veliko ali malo manjšo vrečo denarja. Kljub slabim stranem bi že kako zvijugala, da bi se to izšlo, a to zimo zaenkrat prav zares ni izvedljivo. Zato sva se zelo razveselila možnosti zdraviliških počitnic ob slovenskem morju.

A glej ga vrabca! Če ne more mohamed h gori, pride gora h mohamedu in tako je te novembrske dni prišlo sonce prav blizu in dodobra ogrelo naše primorje. Meni je bilo med pohajkovanjem med oljčniki in kakiji, ob obali in strmo nad njo, po brezpotjih in po stezicah med solinskimi bazeni celo v kratkih rokavih vroče. 

Ogenj

Narava se nam je s toplimi jesenskimi dnevi krepko oddolžila za mokro poletje, a vsakega lepega je enkrat konec. Začasno, seveda. Včeraj smo zakurili v kaminu. Udobno nameščena sem srkala čajček in prek knjižnih platnic škilila proti prasketajočim polenom. Prav prijetno je bilo, priznam.
Že pračlovek je spoznal, da ogenj ni samo huda nadloga, pred katero je treba bežati, pač pa mu lahko tudi koristi. Ko mu ga je uspelo ukrotiti, shraniti ter nazadnje zanetiti, si je postavil ognjišče, okrog katerega je nastal dom. Tako je ostalo do današnjih dni, družinska ognjišča kot osrednjo hišno točko poznajo tako na mrzlem severu kot v vroči Afriki. V modernem svetu je tega žal vedno manj, združevalec družinskih članov ni več ognjišče, še kuhinja ne, pač pa televizor, računalnik ali katera od pametnih naprav, ki gospodarijo z našim časom. Z nami, pravzaprav, če si priznamo ali ne.
Ogenj, do katerega še vedno čutimo nekakšno mešanico magnetizma in strahospoštovanja, smo izgnali na prosto, zanetimo ga le kdaj pa kdaj. Včasih, ko so bila pravila manj toga ali pa je bila otroška iznajdljivost večja, kdo bi vedel, smo vedno našli način, da smo zakurili in si spekli krompir ali koruzo. Kolikor se spomnim, se je navadno vse zažgalo, a ni bilo lepšega, kot premetavati skoraj zoglenel krompir iz roke v roko, malo popihati vanj, ob tem pa strmeti v plamene in čutiti božajočo toploto. Tudi današnjim otrokom, majhnim in velikim, privoščim to preprosto razkošje.
Moja istrska nona je imela v svoji kamniti hiši ognjišče. V kotu enega od obeh prostorov, kamor si se povzpel po kamnitih stopnicah, je zavzemalo skoraj polovico celotne površine. Nad njim je bil na verigi obešen kotliček, ki se ga je dalo dvigati in spuščati bliže k viru energije; v njem je počasi brbotala mineštra. Najboljša se mi je zdela takšna, ki je imela za osnovo fižol, ki mu je nona dodala bob, koruzo, včasih krompir, vedno pa šop divjih zelišč, nabranih na travniku. Ob robu ognjišča, stran od žarečih polen, je stalo nekaj glinastih loncev, v enem je bil navadno krop, v drugih pa že kaj. Morda mlačen čaj ali proja, za odžejanje. 
Ognjišče je obdajala nekakšna kamnita obroba, malo nižja od kurišča, ki je bila pravzaprav priročna ogreta klop, na kateri se je dalo posedeti in pogreti, če me je med pohajkovanjem po vasi zazeblo v bose noge. Ognjišče je bilo nesporno središče doma. Nona je bila takrat že stara, mojim rosnim letom se je pravzaprav zdela prastara. In sama. Kljub temu je prav vsak dan zakurila, tudi poleti. V kamniti hiški je žerjavica na ognjišču dajala toplino in občutek varnosti.  
Z nono nisva preživeli veliko časa skupaj, le nekaj počitniških dni. Ko je za seboj zadnjič zaprla vhodna vrata, se je počasi začela poslavljati tudi njena hiša. Strehe že dolgo nima več, ognjišče je skupaj s podom zgrmelo v klet, skozi okna brez šip vleče veter in ziblje orehove veje, ki so vsevprek objele staro zidovje. 
Čudno je, da se mi ta razvalina še zdaj, po vseh zapuščenih letih, zdi na nek način živa. Kot da bi bil nonin duh še zmeraj tam. Nemara je bil prav on tisti, ki mi je podtaknil idejo, da bi bilo treba hišo obnoviti, postaviti ognjišče, zakuriti ogenj... Če se bo to udejanilo, zagotovo ne bo odločala pamet ampak srce. Predstavljam si, da bo dišalo po mineštri, posedli  bomo okrog ognjišča, kot navadno veliko govorili in malo poslušali. Si pripovedovali zgodbe. Nekatere so se začele že zdavnaj. 

(Odprta kuhinja, 2. 11. 2014)

Gobarska

Zadnjič sem mimogrede omenila, da bi rada napisala nekaj o gobah. To bo pa precej kratka zgodba, se je nasmehnil mož, ki zelo dobro ve, da v vsem svojem življenju nisem našla več kot dveh ali treh jurčkov.  Pa kakšno pest lisičk bi še lahko dodala, a te s svojo živo rumeno barvo tako rekoč same “skačejo” v košaro. Gobe seveda niso le jurčki in lisičke, prijatelj denimo jih pozna “samo” kakih šestdeset ali sto različnih vrst, kar se mi zdi nepojmljivo, pri čemer je to še vedno manjši del tovrstnega življa v naših gozdovih. Pa ne gre za to, da bi gob ne našla zaradi svojega skromnega znanja.
Kadar greva midva gobarit, dela on prav to: išče, najde in nabira gobe. Medtem pa gre meni po glavi vse kaj drugega. Takoj ko pod nogami zaslišim pokljanje suhih vejic , zaznam vonjave lesne trohnobe, pomešane z divjim klorofilom, moj pogled pa od podrasti kar sam uide navzgor. Oči se v glavnem pasejo po drevesnih krošnjah, skozi katere se sem pa tja kaže modro nebo, včasih skoznje pronicajo tudi sončni žarki in ustvarjajo neznansko zanimive podobe. Če se namesto tega z listja in vej scejajo kapljice vode, je učinek še osupljivejši. Pravzaprav je meni gozd najljubši v dežju.
Ko tako “iščoč gobe” buljim naokrog, več navzgor kot pod noge, so moževe oči že dodobra naravnane na barvo in obliko jurčka, zato ne mine dolgo, ko se prvi prikaže. Njemu, seveda, jaz ga ne vidim niti potem, ko mi ga kaže s prstom in ga imam tako rekoč pred nosom. Uspešna nabiralka gob pač ne bom, v tem pogledu sem že zdavnaj obupala nad sabo. Pravim gobarjem se moram pravzaprav iskreno opravičiti, ker sem doslej gotovo več jurčkov nehote pohodila kot utrgala. Kljub temu bom še naprej z užitkom “gobarila”. Po svoje.
Pa nisem mislila pisati samo o tej vrsti gob.
Včasih za koga pravimo, da je prava goba in tak vzdevek mu ni ravno v čast. Tudi o teh gobjih primerkih ne mislim razpredati na dolgo in široko, imajo zadosti problemov sami s sabo in posledično še kdo od bližnjih.
Spomnila sem se na neko drugo gobo, na ličnega lesenega jurčka, ki smo ga pri nas doma shranjevali med šiviljskim priborom. To so bili časi, ko so se stvari (in ljudje) še poskušali popraviti, če se je kaj zalomilo in pokvarilo in se jih ni takoj zavrglo in zamenjalo za nove. Ko se je denimo na nogavici naredila luknja, se je vzelo lesenega jurčka, prek njega navleklo nogavico, da je bilo blago lepo napeto , potem pa z gostimi navzkrižnimi nitmi raztrganino temeljito zakrpalo. Mogoče bom tega jurčka še kje izbrskala in ga pokazala vnukoma, da me bosta nejeverno gledala, ko jima bom opisovala, čemu smo ga uporabljali. Za silo ga je pri tem opravilu lahko nadomestila navadna odslužena žarnica. Tudi te niso več v rabi.
Danes so v gospodinjstvu udomačene drugačne gobe in gobaste krpe, vsaka je ozko specializirana: ena je za kozarce, druga za okna, spet tretja za posodo, a ne za teflon, za keramiko je drugačna kot za lesena tla, ena je za omare, druga za umivalnik, tista za brisanje prahu je drugačna od one za loščenje. Pa to seveda še zdaleč ni konec seznama.  Ne spomnim se, kdaj so se tovrstne gobe prav prihuljeno prikradle v naše domove in navadno čiščenje povzdignile na piedestal. Nekoč, ko skrb za čistočo še ni bila znanstvena disciplina, smo dotrajane stare rjuhe razrezali na manjše kose, mehkejše so bile za brisanje prahu po omarah, bolj grobe za lesen pod.
Medtem, ko tipkam, pogledujem skozi zaprašeno okno in tehtam; naj grem izbirat ustrezno gobo za bleščečo čistočo šip ali bi šla raje gobarit? Odločitev pravzaprav ni težka. Menda jurčki v tem mokrem poletju poganjajo kot nori.

(Odprta kuhinja, 21. 9. 2014)

Jajca srečnih kur

Erlenmajerica je steklena laboratorijska posoda z ozkim grlom in širokim trebuhom z ravnim dnom. Ime je dobila po svojem izumitelju, nemškem kemiku Emilu Erlenmeyerju, ki je v prav takšni obliki videl številne prednosti.

Včasih se mi zazdi, da človeški trup nekoliko spominja na to steklenico. Ne toliko po obliki, čeprav je včasih tudi zunanja podobnost prav osupljiva. Vzporednice iščem v načinu uporabe. Seveda je človeški ustroj zapletenejši, je kot nekakšna kemična tovarna v malem, a ostanimo pri simbolični primerjavi.

Medtem ko v laboratoriju delujejo skrajno premišljeno, z jasnim vedenjem o predvidljivih posledicah, je človek pri upravljanju s svojim telesom precej manj skrben. Če se s pogrnjene mize dvigujejo dovolj mamljive vonjave, je razsodnost na hudi preizkušnji; dostikrat odpove, a ne brez posledic. Včasih se pokažejo nemudoma, drugič pride kazen z zamikom. A kaj, ko pa se je tako težko upreti skušnjavam! Saj veste, vsi poznamo tiste stavke: Če mi paše, mi že ne more škoditi. Samo tokrat se še pregrešim, od ponedeljka bo čisto drugače. Čisto malo bom poskusil, pa še malo, pa še malo. In tako naprej brez konca in kraja, tudi sama imam na zalogi več uporabnih izgovorov za lajšanje slabe vesti.

Pravzaprav bi morala reči, da sem jih imela, ker jih počasi opuščam. Prihajam k pameti. Vse pač ni za v usta, o čemer trgovci z novci tako medeno govoričijo.

Živila izbiram kar najbolj skrbno, lažje se odločim, če proizvajalca osebno poznam. Razmišljam, kako bi prvovrstne sestavine na poti do krožnika čim manj spreminjala, da ne rečem pokvarila. Z naravo pač nima smisla tekmovati. V velikem loku se izogibam vsemu, kar so proizvajalci in trgovci “obogatili”, ker se jim izdelki ne zdijo dovolj mamljivi za kupca.

Kar je zraslo na domačem vrtu, je prav na vrhu mojega seznama. Pri nas rastlin ne priganjamo k rasti z nikakršnimi dodatki, če ne štejem vzpodbudnih misli, ki jim jih namenjam, ko jih okopavam ali pa ko se zjutraj sprehodim med gredicami. “Ubogajo” me fižol, zelje, ohrovt, bučke, paprika, krompir, rdeča pesa, por, zelena, zelišča, skoraj vse vrste solat. Kolerabica je izdelala z odličnim, medtem ko blitva zaenkrat še ni dojela, da je njena prava barva zelena in ne rjava. Vsak dan premočen paradižnik je žal odpovedal na vsej črti sonca mu res ne znam pričarati.

Jedilnik mi narekujejo pridelki, kakor sproti dozorevajo, a ob zelenjavi je treba  jesti še kaj. Moke, kaše in žita nabavljam pri mlinarju Otonu. Poznam ga že dolgo, a šele letos sem mu bolj natanko prisluhnila. Osupnil me je njegov odnos do narave in do dediščine, ki jo je dobil v upravljanje od svojih prednikov. Letos se je lotil utrjevanja bregov potoka, ki teče preko njegove posesti in poganja mlinsko kolo. Marsikdo bi uporabil beton, kar bi bila hitra in poceni rešitev. On pa ne. Našel je skale pravšnje velikosti, takšne s pedigrejem, saj so svoje poslanstvo že opravljale v neki drugi zgodbi iz davnine. Dal jih je pripeljati k svojemu potoku in zamudno delo utrjevanja bregov se je pričelo. Potočne rake, ki živijo le v čisti vodi, ob nizkem vodostaju pa bi ostali na suhem, je vsak večer polovil in jih odnesel nazaj v tolmun višje zgoraj v potoku. Na kmetiji med drugim živi precej perjadi, račke in kokoši se svobodno sprehajajo naokrog, prve rade tudi zaplavajo . Prav njim so namenjene stopnice, ki jih je speljal do dna struge, da jih zmorejo doseči celo najmanjše račje nožice. Ena od kokoši stopiclja po eni nogi. Drugo sem ji moral amputirati, ko si jo je poškodovala, a se je kar dobro izmazala in prilagodila na novo situacijo, pravi mlinar. Ima srečo s svojim gospodarjem, pomislim.

Ker mlin ni ravno za prvim ovinkom, kupim, kar je na voljo, a nikoli narobe. Prav vse vrste moke so polnovredne, zmlete iz celega zrna. Kruh, pečen iz Otonove moke, ima boljši okus. Nekaj žit pridela sam, druga skrbno izbere. Zanesem se na “mojega” mlinarja. Vedno vprašam tudi za jajca, a navadno so že vsa oddana. Zadnjič pa mi jih je dal slab ducat. Jajca srečnih kur, sem pomislila. Polovico sem jih iz gnezd pobral danes, druga so včerajšnja, je dodal z nasmeškom.

(Odprta kuhinja, 17. avgust 2014)

Razkošje

V trdih časih se najbolje učimo. To je uvodni stavek priročnika Pridelujmo več dobre zelenjadi, ki je v zavidljivi nakladi štiri tisoč izvodov izšel na začetku druge svetovne vojne, ko je imel naš narod gotovo hujše skrbi kot kako obdelovati vrtiček. Kljub temu je bila drobna knjižica hitro razprodana in še pred koncem vojne ponatisnjena.

Kaj je narekovalo takšno slo po vrtnarskem znanju sredi vojne vihre? Pomanjkanje hrane je bilo najbrž eden od razlogov, čeprav se mi zdi, da takrat niso toliko razpredali o lakoti kot danes. Je šlo preveč zares. Mislim, da je bilo samoumevno, da je treba zemljo obdelati, da je pravzaprav prednost, če jo lahko.

Kljub mnenju nekaterih, da slabše kot je zdaj, ne bi moglo biti, k sreči ni tako. Dokler so polja še opuščena, zaraščena in zapleveljena, ne bi smelo biti lakote. Težko je sprejeti, da otroci lačni zlezejo pod odejo, ker jim starši nimajo kaj dati za večerjo. Seveda pa je hudo, če nekateri komaj napraskajo za skorjo kruha, medtem ko ga pri sosedu mečejo v smeti. Primerjanje, ki po eni strani poganja, da rinemo naprej in na bolje, zna zarezati tudi globoke rane. Očitno pa ne tolikšne, da bi prijeli za motiko in si sami pridelali vsaj krompir in zelenjavo. Izgovorov je kolikor hočeš: ker se ne splača, ker nimam niti za seme, ker nisem sam kriv, da sem brez službe, ker se mi dogajajo krivice, ker vsi kradejo, ker ne bom garal na tuji zemlji, ker imam svoj ponos, ker nimam svojega vrta, ker ne znam vrtnariti…Vsaj zadnji izgovor bi lahko ovrgli. Ni treba iti prav daleč v zgodovino, pa bi vsak trčil v svoje kmečke korenine, celo najbolj meščanski meščani. Geni torej so, pravega motiva za samooskrbo z zelenjavo pa vseeno ni.

Lahko vam povem, zakaj sama rada vrtnarim. Najprej so tu drobne vsakdanje radosti. Denimo, ko zjutraj na gredi opazim miniaturne zelene pike, ki so bile nekaj dni nazaj še seme, nato pa v dnevu ali dveh postanejo majceni okrogli listki, čisto drugačni od onih na sosednji gredici, ki nekam suličasto rinejo na površje ali tretjih, ki so videti kot mali zeleni srčki. Zdaj že vem, da se bodo prvi razvili v radič z imenitnim imenom castel franco, drugi v špinačo, tretji pa v rukolo. Vsak dan lahko spremljam njihovo tekmo v rasti in na tihem navijam za vse tri, naj le napredujejo sebi in nam v veselje. Pa jutranje zalivanje, ko bosa stojim v rosni travi in poslušam kaplje vode, ki se zlivajo z zeljnih listov, nekaj pa jih ne odteče takoj, pač pa se skupaj z listi gugajo pod težo vodnega curka in se srebrno lesketajo v vzhajajočem soncu. Všeč mi je vonj zemlje, ki se kot megličasta sopara dviga iz pregrete prsti ob poletnem dežju. Rada brodim skozi meto, žajbelj, origano, da se dvigne omamen vonj in mi roke še dolgo zatem dišijo lepše od vsakega parfuma.

Najpomembnejši razlog, zakaj se navdušujem nad možnostjo samooskrbe z zelenjavo, pa ni prav nič romantičen pač pa nasprotno skrajno razumski. V Sloveniji imamo neznansko srečo, da živimo v podnebnem pasu, kjer uspeva pestra paleta rastlinskih vrst. Ozračje v glavnem (še) ni onesnaženo, zemlja (še) ni zastrupljena, poseljenost pa je tako majhna, da je njiv, primernih za pridelavo vrtnin, več kot pridnih rok. Vsa ta naravna danost ni nekaj samoumevnega, kot bi se komu zdelo, ker marsikje po svetu temu žal ni (več) tako. Zato štejem možnost pridelovanja dobre, naravne, ekološke hrane za privilegij. K sreči je dosegljiv kot le malokateri drug. Zelenjava, ki jo vzgojimo sami, je razkošje najvišjega ranga. Pa ne zato, ker je poceni in pri roki, ko jo potrebujemo. Njena največja prednost je v vrhunski kakovosti, biološki prvovrstnosti, živosti, ki je v taki meri ne more imeti nobeno drugo sočivje. Dosežemo jo s prepletom pozitivne energije, ki jo dajemo in še v večji meri sprejemamo. Najprej na vrtu in potem na krožniku. 

(Odprta kuhinja, 6. 7. 2014)

Hortenzije

Hortenzije, akvarel

Na našem vrtu imamo hortenzije navadne roza barve. No ja, temno roza. Pred časom sem si zelo prizadevala, da bi prišla do modrih, še raje temno vijoličnih, kakršne rastejo ponekod v Evropi celo kot plevel, denimo v Pirenejih ali v Bretanji. Tam se jih nisem mogla nagledati, še zdaj imam sliko živo pred očmi.
Pred leti sva poskusila vse, kar sva vedela in znala, da bi tudi doma prišla do take barve. Po sadike sva šla v vrtnarijo Hortensia (blizu italijanske meje) in dobila zagotovilo, da bodo po vsej verjetnosti prave barve. Takrat namreč še niso cvetele. Skopala sva globoko jamo, jo obložila s polivinilom, da se zemlja ne bi mešala, v jamo sva nasula kislo zemljo, po katero sva šla na barje. Hortenzijo sem zalivala z vodo, ki sem ji dodajala dodatek, ki naj bi poskrbel za modro obarvanje. Pa nič. Ni uspelo. Hortenzije so roza, kot sem napisala že na začetku. Saj so mi take tudi všeč, ampak še veliko bolj so mi všel tiste, ki so temnejše, prelivajoče modriovijolične. Zaenkrat mi preostane le to, da si jih naslikam. Najprej sem naredila modre. Vijolične in temno rdeče tudi še pridejo na vrsto.

Besede

Nekateri trenutki grejo neopazno mimo, da skoraj ne veš, kdaj. Niti dotaknejo se te ne, lepo vljudno odvijugajo in za seboj pustijo komaj kakšno sled.

Kakšni drugi se nanizajo kot biseri na ogrlici, dotaknejo se te in potrkajo na srce, da otrpneš. Zaželiš si nemogoče. Da bi vse okamenelo, zamrznilo, da bi se kazalci ustavili, da bi se nič več ne spreminjalo. Da bi vse ostalo tako, kot je zdaj. Seveda veš, da ni mogoče. Čas je kot prgišče mokrega peska, ki spolzi med prsti in potone v morje.

Še dobro, da imamo besede...

Val. Sonce. Kamen. Parcelca. Galebi. Safari. Sardine. Srce kravje. Skala. Trstika. Ljubezen. Veter. Porer. Fenoliga. A boš? Roka. Polje. Plavanje. Midva. Koža. Kapljica. Stopinje. Cejca. Modro. Temno modro. Mokro. Ta. Steza. Mir. Premanura. Kamenjak. Gornji Kamenjak. Križ. Jadrnica. Zaliv. Hiška. Kava. Ribič. Bor. Rožmarin. Brancin. Klop. Smokva. Oblak. Bodeča neža. Bodeča neža. Bodeča neža. Na stotine bodečih než. Fosil. Ključ. Riba. Žajbelj. Oljka. Foška. Veter. Sidro. Školjka. Brin. Kamenjak. Morje. Kažun. Istra. 

... čeprav nobena od njih pa niti vse skupaj, ne glede na vrstni red, ne zmorejo povedati, kar se povedati z besedami ne da. A bo kljub temu ali pa prav zato vse ostalo za vedno z mano tudi jutri in vse druge dni.

Češnjev cvet

Na Portugalskem

Samo enkrat v življenju sem češnje kupila v trgovini. Stara sem bila sedem let. Ob koncu šole je šel naš prvi razred na končni izlet v Litijo. Mama mi je zjutraj dala nekaj denarja, naj si spotoma kupim malico. V trgovini sem negotova stala pred trgovko, ker nisem vedela, kaj bi. Potem se zagledala češnje. Nisem se mogla premagati, ves denar sem dala na pult, ravno za četrt kile sladkih hrustavk ga je bilo. Odnesla sem jih v koničastem škrniclju, ki sem ga izpraznila, še preden sem prišla do lokalne železniške postaje, kjer je imel naš razred zbor. Ne spomnim se, kaj smo si tisti dan na našem izletniškem cilju ogledovali, a ko me je med malicanjem sošolcev učiteljica vprašala, zakaj ne jem, sem ji rekla, da nisem lačna. Kaj sem pa hotela drugega.

V tistem obdobju so se mi češnje zdele vrhunec slasti. Na bližnjem državnem posestvu, kjer okoliških otrok niso preganjali, zato smo se lahko prosto pasli po sadnem drevju, češenj niso imeli. Tako pač je v človekovi naravi, da malo ceni, kar ima, več pa tisto, česar nima. In si neizmerno želi.

Prijateljica, srečnica, se je odselila v hišo z vrtom, na katerem je kraljevala velikanska češnja, da vseh niti obrali niso, pač pa so na koncu dozorele popadale po tleh, kar se mi je takrat zdelo nedoumljivo. Črvive so, je bila prijateljica zgrožena, ko sem ji rekla zanje. Celo razpolovila je eno, da sem lahko videla migetajočo belo nitko, ki se je zvijala v rdečem sočju. Potem je padla ponudba. Če pojem odprto češnjo z vidnim črvom, jih lahko dobim z drevesa, kolikor hočem. Tehtala sem: na eni strani majhen črviček, na drugi sladke češnje, ki so me vabile z vej. Zaprla sem oči in črva s češnjo scela pogoltnila. Žal en dokaz poguma ni zadostoval, pojesti sem morala še eno pa še eno pa še eno …, da so se mi po dolgih mukah končno odprla vrata v raj. Neprijeten test mi ni zatrl ljubezni do češenj, a sem od takrat skrajno previdna. Tistih iz trgovine sploh ne jem, z drevesa pa le, če se poprej prepričam, da še niso mesene.

S češnjami me veže tudi marsikatera prijetna izkušnja. Na portugalskem podeželju, kjer živijo najprijaznejši ljudje na svetu, so nama v neki vasi odžagali vejo, obloženo z debelimi, slastnimi hrustavkami, da sva se lahko sladkala spotoma, med hojo, tam nekje na petstotem kilometru je bilo. Najslajše češnje doslej sem jedla v južni Franciji, lepljiv sok mi je tekel za rokav, ko sem jih smukala z obloženih vej velikanskega češnjevega nasada. Lastnika ni bilo videti, pač pa je bila ob robu sadovnjaka skrinjica, v katero si po svoji presoji vrgel novcev, ki bodo šli za dober namen, kot je pisalo na priloženem listu. Najljubšo češnjo, ne sadež, celo drevo, pa sem dobila skupaj z možem. Ne vem, če nisem bila v hipu še malo bolj zatreskana, ko sem ugotovila, da imajo pri njem doma ne eno, pač pa kar tri češnje, od katerih sta bili dve kasneje priključeni vrtu ob najini hiši. Čez leta smo bili ostarelo drevo prisiljeni podreti, a ni šlo v peč, pač pa deske še vedno potrpežljivo čakajo mojstra, ki bi znal iz njih izvabiti kakšen prav poseben izdelek. Ko češnje dozorijo, pa ni kaj čakati. Hitro jih je treba obrati in porabiti, nobenega cincanja ne prenesejo.

Še krajšega veka kot sadež je češnjev cvet. V razcvetu, ko je krasota skoraj boleče popolna, naj se oči in srce napijejo čudeža, ki ne bo večno trajal! Japonci so umetnost občudovanja
češnjevih cvetov, ki so s svojo lepoto, krhkostjo in minljivostjo prispodoba življenja, pripeljali do popolnosti. Sakura, češnjev cvet, tudi neuradni simbol Japonske, privabi vsako pomlad pod krošnje dreves množice občudovalcev na hanami, piknik, na katerem posedajo po trati, uživajo tradicionalne jedi, pijejo sake, plešejo in se veselijo. Ob tem pa občudujoče zrejo v oblake nežno rožnatih češnjevih cvetov, ki se bodo usuli ob prvi sapici.

(Odprta kuhinja, 6. april 2014)