Istra, korenine

Svet je majhen. Sorodnika, za katerega sploh ne veš, da ga imaš, srečaš mimogrede. Nekaj takega se mi je zgodilo danes.
Zjutraj sva se odpeljala v Pazin, kjer je bil nekakšen sejem. Brezvezne cunje in nekaj zanimivega kmečkega orodja. Na turističnem uradu sva poskušala dobiti zemljevid kolesarskih poti, a ga sploh nimajo. Potem sva šla v lov za knjigo o slovarju narečja iz okolice Gračišča, ki sem jo pred časom listala v pazinskem arhivu. Vsi so vedeli, za katero knjigo gre, a je v nobeni knjigarni niso imeli, nazadnje sem v mestni knjižnici dobila telefon avtorice, ki jo tudi sama prodaja. To bo jutri na vrsti.
Danes pa sva naredila en lep kolesarski krog. Iz Heki sva peljala do glavne ceste, jo prečkala in zavila proti Trošti. Malo naprej je geometrično središče Istre, postavljeno imajo obeležje - manjšo piramido. Od tam naprej sva po kolovozih prišla do Juršići, kjer živi v vsej vasi 10 ljudi, kot nama je povedal starejši gospod. Malo naprej so Funćići, od koder izvira naša nona. Starejši par, gospa je ravno belila hišo, se je zelo trudil, da bi skupaj razvozlali, v kateri od hiš je bila rojena, a brez uspeha. Razumljivo, ker je vas zapustila že leta 1920. Z nama sta šla do neke druge hiše, kjer bi morda vedeli kaj več. Res sta bila izredno prijazna in ljubezniva.
V tej drugi hiši sva naletela na starejšega gospoda, Toneta Damjanića, kot je povedal. Izkazalo se je, da je pravi bratranec naše mame, njegova mama in moja nona sta bili sestri. Oba z ženo Ano (doma je iz Jašićev) sta naju povabila za mizo, pogovarjali smo se, mižoli so bili polni, urica ali dve sta minili kot bi mignil. Res je bilo prijetno. Upam, da se še kdaj srečamo.
Nazaj grede naju je ujela ploha, a ker nisva iz sladkorja, ni bilo hujše škode. Popoldan smo skupaj z novim sosedom Goranom pri notarju poskusili urediti lastništvo dvorišča, a se je spet zapletlo. Dvorišče je vpisano kot pašnik, kar je kmetijsko zemljišče, tujcem nedostopno. Upam, da bo vse to bolj enostavno, ko bo tudi Hrvaška v evropski skupnosti.
Dan sva zaokrožila v prijetni družbi družine Milotić v Jaśićih. Domač pršut in sir in vino in fajn ljudje ... Ne vem, če in kdaj bova našla kaj časa tudi za bazen in prelepo okolico apartmaja v Heki. Morda pa jutri.
Aja, na eni od fotk je kostanj iz Heki, pod katerim so miza in klopi, tod se radi zbirajo vaščani. Na splošno je vas izredno lepo urejena.

Geometrično središče Istre

Ana in Tone Damjanić

kampanja

Heki

Stari Dor

Istra, mornarji

Ob jutranji kavi so teknili gostiteljevi cukerančiči, zatem pa sva se v jasnem jutru prek Pazina, Gračišča in Pićana odpeljala v stari Labin, mesto na hribu. Srečala sva se z Gordano, zatem pa sva se odpeljala v Rabac. Strica Božota sva presenetila med pripravljanjem trsk za prihodnjo zimo, potem pa smo na terasi s pogledom na morje obujali spomine. Za kakšni dve uri sva ga zapustila, šla dol k morju, da es je bil lep poletni dan, in zatem okoli rta, kjer je zdaj vse drugače (turistično) ter se ob tem spomnila dogodkov, starih skoraj 44 let. Hm, res nisva od včeraj.
Kasneje nam je Pino skuhal kosilo (sirove krafe), mižoli (kozarci) so se polnili, mi smo prijetno čakulali in čas je tekel čisto počasi. Stric nam je razkril skrivnost izvira problemov modernega sveta. Vsega so krivi ščjovi (sužnji). To je utemeljil s primerom. Pred mnogo leti se je vsak stroj, ki je prišel v rudnik, iz neznanega razloga takoj pokvaril. Delavci so vedeli, da bodo stroji zamenjali delavce, ki bodo ostali brez dela (in zaslužka). Vse bi bilo v redu, če bi bili stroji ščjovi in bi služili ljudem, zgodilo pa se je obratno in danes ljudje služijo strojem. Ljudje so postali ščjovi strojem in to je vir vseh problemov. Hja, nekaj resnice je tudi v tem.
Nadaljevali smo z lažjimi temami, predvsem ribiškimi. Nekoč je bilo v Rabcu v zalivu toliko rib, da so jih lahko lovili z rokami, danes je ribičev kolikor hočeš, rib pa bolj malo.
Če ti pridejo pod roke sardoni (ne sardele, te imajo luske in je veliko dela s čiščenjem), jih konzerviraj v soli. Najboljše so ulovljene maja. Hkrati z glavo jim previdno odstraniš tudi črevo, jih spereš z morsko vodo in pustiš na cedilu do večera, da se dobro odcedijo. Cedilo pokrij s krpo, da ne pride muha. Zvečer ribice, obrnjene s trebuhom navzdol, tesno drugo poleg druge naložiš v kovinsko posodo v več plasteh, vsako novo plast naloźiš v drugo smer, a vedno s trebuhom navzdol. Dno posode in nato vsako plast rib potreseš z grobo morsko soljo, za 10kg kašeto rib porabiš kakšno kilo in pol soli. Najboljše so tri kilogramske kovinske posode. Nasoljeni sardoni morajo nasoljeni čakati nekaj mesecev, pokriti s slano tekočino, ki se izloči iz rib. Če se slučajno presušijo, jih je treba zaliti. V vodo daš rezino surovega krompirje in vodo počasi soliš. Ko krompir priplava na vrh, je tekočina dovolj slana in lahko zaliješ ribe. Sardone, ki jih sproti jemlješ iz posode, spereš v okisani vodi, priliješ olje in malo narezane čebule. To je odlična predjed ali malica. Lahko pa jih daš v paradižnikovo omako in poliješ po pasuticah (testeninskih krpicah). Skoraj so se mi sline pocedile med poslušanjem.
Med kramljanjem (čakulanjem) smo srkali limonce, domač liker in doma vzgojenih limon. V liter žganja nareži 5 limon in pusti 3-4 tedne na soncu. Precedi in dodaj 4 dl vode, v kateri prekuhaš 20-40 dag sladkorja (odvisno od okusa). Nalij v steklenico in počasi uživaj. Podobno pijačo lahko narediš tudi iz pomaranč, a v tem primeru uporabiš samo lupino (dobro oprano).
Tako je dan minil, da sam ne veš kdaj, v Heki sva se vrnila po drugi poti prek Žminja ravno š pravi čas, da sva ujela toplo večerno sonce, ko sva sedela zunaj za hrastovo mizo in srkala vsak svojo pijačo. Gostitelj nama je ponudil pivo iz sodčka, ki si ga lahko točiva po želji (in žeji).
Z nalaganje fotk imam spet težave. Žal mi je. Poskusite si začasno kaj predstavljati.

apartma Stari Dor

Stari Dor, Heki

Vrt za goste apartmaja Stari Dor

Labin

Rabac

Istra, via Draguč

Po moje je veliko obiskovalcev Istre, ki poznajo le ozek pas ob obali. Tudi z nami je bilo tako, ko smo dolga leta potovali na dopust v Premanturo. Potovali je prava beseda, ker je pot trajala najmanj štiri ure, ne glede na relacijo, ki smo jo izbrali. Zato res ni bilo pravih pogojev, da bi med potjo delali kakšne daljše postanke, še posebej zato, ker sta na zadnjih sedežih sedela vsega naveličana in od vožnje bleda in slabotna otroka.
Že nekaj let je čisto drugače. Za pot na jug izbirava najbolj stranske poti, kar se le da. Istrskega ipsilona se v celoti izogibava, je čisto brez veze. Trenutno je odsek od Buzeta proti Lupoglavu tudi v remontu in ni prevozen.
Danes sva spet izbrala smer skozi Draguč. Tik pred Buzetom greš desno in ob robu mesta zaviješ na vinsko cesto proti Pazinu. Draguču pravijo tudi istrski Holywood, ker so tod snemali veliko filmov. Do središča kraja pri cerkvi vodi ena glavna in dve ali tri stranske ulice. Ob cerkvi je konoba Zora. Do danes sem mislila, da se kraj tukaj konča. Danes pa nama je gostilničar, sin gospe Zore, ki ima ta lokal odprla leta 1951, povedal marsikaj novega. Prav na tem mestu se pravzaprav začne stari Draguč, v katerega prideš skozi lep obok tik ob konobi. Znotraj so lepe stare hiše, večinoma iz kamna, in čisto na koncu mesta je majhna cerkvica sv. Roka s prelepimi freskami. Ob njej je suho drevo. In lep razled. In popoln mir.
Gospod gostilničar je povedal, da je 80 % hiš praznih, večina stanovalcev, tako kot on, je stara prek 70 let. Malo je bil žalosten zaradi tega. Povedal je tudi, da je bil stari Draguč prej na hribu nasproti, kjer so zdaj samo razvaline. Ta hrib je visok 500 metrov in je najvišji v tem delu Istre. Slovita Grimalda, izziv za kolesarje, je pet metrov nižja.
V vas Heki, 5 km južno od Pazina, sva prišla hkrati s skupino mladcev na terenskih traktorčkih. Vas je izredno lepo urejena, vse pokošeno, lepa cesta, drevored, sredi vasi pa stoji mogočen kostanj, pod katerim posedajo domačini. Apartma imava v stari kamniti lepo prenovljeni hiši. Sva edina gosta, drug apartma je prazen, torej imava tudi bazen sama zase. Sprejela naju je družina Nefat, zelo prijazni so.
Potem sva malo zaokrožila naokoli, danes z avtom. Najprej v Pazin, kjer je danes dan mesta Pazina, a je bilo vse izumrlo, zato sva kmalu odšla proti Žminju. Spotoma sva se ustavila v konobi Puli Pinota, kjer sva jedla fuže z divjimi šparglji in pršutom. Nato pa nadaljevala pot v Sv. Petar u šumi, kjer je samostan patrov Pavlincev in cerkev sv. Petra in Pavla, ob njej pa je bil danes odprt samostanski vrt, ki je v postopku prenove. Cerkev ima lepo pročelje in pred njo večji trg.
Pot sva nadaljevala skozi Žminj, kjer sva se na kratko ustavila pod ladonjo pri cerkvi, nato pa takoj naprej v Jašiće. Že na začetku vasi naju je ustavila vsa družina Milotić. Danes imajo krst njihovega Jureta, ki je star 2 meseca. Zelo lepo so naju sprejeli, takoj so prinesli pladenj s pecivom in komaj sva se odtrgala od tam, da sva šla malo k naši stari podrti hiši. Trenutno je preraščena z meter in pol visokimi koprivami. Malo sva jih poteptala, malo pa so naju tudi opekle, ko sva nekako premerila zidovje. Jaz že čisto natanko vidim, kakšna bo hiša, če bo obnovljena, čeprav je do tja še zelo dolga pot.
Z Goranom Milotićem smo se kasneje dogovorili, da naju bo poklical, da bomo šli enkrat ta teden skupaj v Pazin in začeli urejti papirje glede lastništva dvorišča.
Zdaj pa pričakujeva najine gostitelje Nefatove, lastnike apartmaja, ki so nama napovedali za zvečer dobrodošlico. Ki bo menda v kozarcih. Kar bo pa bo.
Zaenkrat ni fotk, mi neki nagaja. Mogoče kasneje.
Dodajam k zapisu: sprejem je bil z domčim višnjevcem in lozovačo ter cukerančiči. Poln pladenj sva jih dobila še za k jutranji kavi. Ne vem, ne vem, če nama bo uspelo tukaj zdravo živeti z malo kalorij in veliko gibanja. No ja, za gibanje se bova že potrudila.

Draguč

Sv. Rok v Draguču

Heki, Stari Dor

Stari Dor

Pavlinski samostan v Sveti Peter u šumi

junij v Istri

Sv. Peter u šumi

Žminj

Zavetje

Danes me je mama spet vprašala, če je imela samo sinove ali tudi kakšno hčerko. Ko mi je pred časom vprašanje postavila prvič, mi je vzelo sapo. Zdaj sem že navajena. Zadnje čase me večkrat sprašuje o svojih otrocih in vsakič je presenečena, da smo samo trije. Potem sestavljava mozaik. Čisto počasi. Med enournim pogovorom nekajkrat ponoviva ista vprašanja in odgovore. Koliko otrok? Trije. Najprej je bil fantek. Ivan. Ivan? Ja. Saj vem, Ivan! Kje pa je, kaj je z njim? Tvegala sem resnico: Mama, Ivan je bil hudo bolan, že dolgo ga nimamo več, umrl je. Umrl?!? Ubogi človek. Kako pa to? Bolan je bil. Bolan? Joj, mama, včasih je dobro, da si vse pozabila. Tako je nekam utonila tudi tvoja največja žalost. Pa gremo spet od začetka. Koliko otrok? Tri. A samo tri? A tudi kakšno punčko? Ja, mama, pred tabo sedi, kavo pijeva skupaj. Kdo sedi? Midve sediva tukaj in pijeva kavo. Joj, hvala, kako sem te vesela, res hvala. Saj vem, zato pa prihajam. Mama, jaz sem tvoja hčerka. Saj vem, da si , kako ti je pa ime? Da bom vedela za drugič. Danica. Danica? Nee, meni se zdi, da je bilo malo drugače. Ne, pa ni. Tako ime si mi dala. Saj vem, da si Danica, to je lepo ime. Mora biti, saj si ga ti izbrala, gotovo ti je bilo všeč. Tako kot Ivan. Ivan? Ali pa Tomi. Ja, to pa vem, Tomi. Že dolgo ga nisem videla. Mama, v soboto je bil pri tebi. V soboto? Meni se pa tako dolgo zdi. On ima službo. Saj pojutrišnjem spet pride. Jutri? Ne, najbrž pojutrišnjem. A jutri, to je pa dobro. Lahko se bova pogovarjala. Kje pa je Tomi? V službi je zdaj, v soboto pride. V soboto?
Med pogovorom opazujem druge goste lokala, vsi so mi že nekako domači. Skoraj vse poznam, vsaj na videz. Kdaj pa kdaj pride kdo na novo. Danes opazujem par, verjetno sta oče in sin. Drži ga za roko, pri čemer skrbno pazi, da ne bi padel, ko gresta proti mizi. Dela počasne, negotove korake, kot da bi pravkar shodil. Odmakne mu stol in mu pomaga sesti. Ko se prepriča, da je na varnem, gre k šanku. Naroči mu sok, mu ga natoči v kozarec in pridrži, da se ne bi polil. Prizor, kot smo ga videli že neštetokrat. Le da sta zdaj vlogi zamenjani. Sin seže v žep po robec in očetu obriše usta. Potem mu popravi ovratnik. In nazadnje ga poboža po glavi.
Ne vem, zakaj sem temu prispevku dala naslov zavetje. To je bila prva beseda, ki mi je prišla na misel. Vsak človek rabi zavetje.

Dolenjska

Če bi me nepripravljeno, denimo sredi spanja, vprašali, katera slovenska pokrajina mi je najljubša, bi brez dvoma odgovorila Dolenjska. Odgovor bi prišel iz srca, ne iz glave. Seveda ima Slovenija nešteto naravnih in drugih čudes, nekatera so znana po vsem svetu in smo nanje vsi ponosni, a meni je nekako najbolj po duši Dolenjska. Nič špičastega nima, niti visokih gora, niti globokih sotesk, pač pa je vsa mehka in lepo zaobljena. To mi je všeč, posebej zdaj, ko je vse zeleno in travniki še niso pokošeni, pač pa polni cvetja vseh barv.
Danes nas je na Dolenjsko zvabil naš nogometaš Gašper. V Šentjerneju smo navijali za rumene in vpili bravo. Čeprav so bili naši za pol glave manjši od nasprotnikov, so poleg nogometnega znanja pokazali še toliko srčnosti in borbenosti, da smo jim na koncu kljub porazu vsi gledalci iskreno zaploskali.
Potem pa sva po najbolj stranskih poteh zelo počasi odkrižekražala proti domu in spotoma  naletela na marsikaj. Malo dlje sva se zadržala v Šentrupertu, kjer so na ogled postavili kozolce, kakih 20 jih stoji na 2,5 hektarjih, vmes so sprehajalne poti. V tem projektu je še veliko razvojnih možnosti, a kozolci so zelo lepi, pa tudi Šentrupert je prijazen kraj z osrednjim trgom in mogočno cerkvijo sv. Ruperta, lepa je zunaj in znotraj. Strop ima poslikan z rožicami. Malo naprej je Vesela gora, na vzpetini so kapelice, na vrhu pa cerkev, ki je tudi poslikana z rožami po stropu in po tleh. Od tod sva se spustila v dolino Mirne, nato pa čez hribčke in dolince odvijugala proti Litiji, vmes pa obujala spomine, ki imajo svoj domicil v teh krajih, denimo Tihaboj, Velika goba, Čeplje, Javorski pil, Dole in tako naprej. Naletela sva na delujočo ogljeno kopo, iz katere se je sukljal dim; dandanes se jih ne vidi več prav pogosto.
Naj za konec omenim še deteljo. Rdečo deteljo z latinskim imenom trifolium incarnatum, prav zdaj cveti temno rdeče, pravzaprav krvavordeče. Angleži jo imenujejo crimson clover. Na enem travniku jo je bilo toliko, da je bilo vse rdeče. Najbrž se čudno sliši, če rečem, da te detelje zlepa ne bom pozabila.

Toplar iz Dežele kozolcev

Vesela gora

ogljena kopa

trifolium incarnatum

Kepico sladoleda, malo manj hladnega, prosim

Nekateri so to pomlad ugibali, če bosta letos samo dva letna časa: zima in poletje. Potem ko je na kupe snega namedlo še v poznem marcu, takoj zatem pa smo ob nenadnih visokih temperaturah odlagali plašče in si vihali rokave, je res kazalo tako, a je kasneje narava vse uredila.

Nekoč sta bila zame pomembna samo dva letna časa: čas poletnega in čas zimskega sladoleda. Prehod iz enega v drugega je vsako leto znova določal gospod Peterca, naš vaški slaščičar. Novica, da je začel s prodajo pravega sladoleda, se je vsakič bliskovito razširila med otroki. Nam je bila njegova slaščičarna ravno dovolj velika, medtem ko so se morali odrasli ob vstopu prikloniti, da so lahko po dveh zlizanih stopnicah pod nizkim obokom vstopili v nekoliko temačen prostor, v katerem se je lahko hkrati drenjalo le nekaj kupcev.

Če je kdo od prijateljev napraskal kaj drobiža, je še toplega odnesel v slaščičarno, srečnežu pa smo se vsaj dva ali trije pridružili pri nakupu ter spotoma pasli oči na smetanicah in melisnicah in limoncah, ki so vabile naše poželjive poglede. Za torte nam ni bilo toliko mar, kremšnite pa so bile na voljo bolj kot ne samo ob nedeljah, ko se je po maši promet občutno povečal.

Ko se je gospod Peterca v svojih čarovnih sobanah odločil narediti sladoled, je bilo zunaj brez vsakega dvoma poletje. Koledarsko in vremensko. Sladoled je šel v promet šele potem, ko je bilo zares vroče, prej nam ga mame niso dovolile. Zadnjič se je Nina obudila  spomin na svojo dobro babico Mimi, ki ljubi vnučki kljub bojazni pred prehladom ni mogla odreči prošnje za tako želeno kepico, a je zadrego rešila tako, da je ob naročilu dodala: »Pa malo manj hladnega, prosim.« Takrat so verjeli, da vsaka mrzla stvar, sladoled še posebej, povzroča prehlad.

V naši slaščičarni smo lahko izbirali med dvema okusoma: vaniljo in čokolado. Skoraj nikoli nismo kupili več kot eno kepico naenkrat, samo največji važiči so nas včasih dražili z dvema hkrati, kar se mi je zdelo izjemno razkošje. Sladoledna kepica je bila kompaktna, malodane trda, slaščičar jo je s sladoledno žlico potisnil globoko v kornet, da se ne bi odkotalila z njega. Tako počasi sem ga lizala, da se je piškotni škrnicelj razmočil, lepljiva sladka masa pa je začela polzeti skozi pore in se lepiti na dlani.

Saj ne, da bi bila strastna privrženka sladoleda, tudi zdaj me zamika le parkrat na leto, a čas sladoleda je tako lepo dopolnjeval vse največje otroške radosti: počitnice, bose noge, kopanje v ribniku in brezmejno pohajkovanje po travnikih in ob reki, celo v mraku smo ostajali zunaj, saj je bila topla poletna tema čisto drugačna kot v drugih letnih časih.

Gospod Peterca je na svoj način zakoličil obdobje, ko se je prej našteto veselje končalo in so se spet odprla šolska vrata. Namesto osvežilnega sladoleda je začel kornete nadevati s sladko beljakovo kremo, ki jo je na vrhu zalil z gostim čokoladnim prelivom, da ji je podaljšal rok obstojnosti. To je bila navadna utvara sladoleda, a v pičli izbiri slaščic je šel za silo v promet tudi ta, rekli smo mu zimski sladoled.

Če o tem pripovedujem vnukoma, me precej nejeverno gledata. Življenje brez sladoleda? Res čudni časi. Naša dva imata najraje čokoladne lučke, v škatli minimix jih je osem, samo tri so oblite z belo čokolado in ta vrsta jima je najljubša. Še posebej takrat, ko sedeta pred televizijo, ki si jo naravnata na program minimax, ki predvaja risanke brez konca in kraja. Za njuno popolno zadovoljstvo zadostujeta minimax in minimix!

Razmišljam, če naj jima začnem odkrivati še druge neverjetne zgodbe, denimo o življenju brez risank, ko smo že kakšne pol ure pred začetkom predvajanja buljili v temen televizijski ekran in potrpežljivo čakali na Zverinice iz Rezije.

(Odprta kuhinja, 12. maj 2013)

Čas ni moj gospodar

Nič ne napišeš, so mi rekle. Sem si kar malo k srcu vzela. Berejo! Jaz pa zadnje čase tako malo napišem. Potrebujem čas, sem neumno bleknila (kot naša oblast). Potem sem se zamislila. Vsekakor še vedno sama gospodarim s sabo in SVOJIM časom in ne obratno. In sem se spravila k delu.
Iz omar sem privlekla škatle s fotografijami. Joj, koliko ljudi in dogodkov se je nagnetlo okrog mene. V glavnem samih fajn. Rojstni dnevi, obletnice, praznovanja, pikniki, potovanja, izleti. Nekaj ur sem bila v res dobri družbi, vmes sem bila tudi malo žalostna, ker marsikoga ne morem več v živo srečati. Nekatere pa lahko! In tudi jih, vsaj vsak prvi torek v mesecu.
Tale fotka, ki jo tule objavljam (upam, da mi nasmejane punce in en fant ne zamerijo), je stara kakšnih 38 let, če sem prav izračunala. Bil je topel spomladanski dan, češnje so bile ravno prav zrele, malica se je  prilegla, ko smo prisopihali na vrh, posedli v travo in se prepustili sončnim žarkom. Takrat in še dobrih deset kasnejših let (kar se mene tiče), ko so se nam pridružili še drugi fejst sodelavci (v glavnem sodelavke), smo se še večkrat imeli lepo. Zelo zares smo opravljali svoje delo, čeprav ni bilo vedno lahko. A smo se lahko zanesli drug na drugega, si pomagali, imeli skupne cilje, znali smo se pogovoriti in tudi sprostiti.
Ne verjamem, da je bilo tako zaradi drugačnih časov in boljših delovnih pogojev. Čas (evo, že spet) in razmere so vedno v rokah ljudi. Če vedo, kaj hočejo. In dobro v srcu mislijo, je rekel pesnik.

Domače gnezdo

Mladi kosi. So trije? Ali dva?

Mi imamo mladičke. No, pravzaprav jih nimamo mi, pač pa Kosovi: gospod kos in gospa kosovka. Samo zato, ker sta si za letošnjo rezidenco izbrala parcelo na vrhu naših grabelj, ki so naslonjene zadaj na vrtno hiško, si še ne moremo lastiti njunega naraščaja.
Sploh nisem opazila, kdaj sta si spletala gnezdo. Izbrala sta strateško lokacijo čisto pod streho na vogalu hiške, od koder lahko oprezata, če bi se bližal kak nepridiprav. Čisto slučajno smo opazili njuno domovanje, ko so se začela spomladanska vrtna dela. Ko je šel F po grablje, je nehote skoraj zagrabil gnezdo, novico pa zaupal samo najožjemu krogu. To je bila velika skrivnost, ki sta jo znala čuvati tudi otroka. Katarina je šla mimo hiške po prstih. Samo od daleč smo oprezali, kaj se dogaja. Navadno je mati kosovka sedela v gnezdu na jajčkih, ata kos pa brskal po travi za črvički in drugimi priboljški.
Nekaj dni je tega, ko sta  za kratek čas kar oba zapustila gnezdo in hitela nabirat črve na sveže prekopani zemlji. Obilje gomazeče hrane je bila prehuda vaba, doma pa lačni mladički. Gotovo sta vmes kaj pogledala proti domu, kaj pa vem. Iz prepletene slame so že kukali majhni kljunčki. Ne vem natančno, ali sta dva ali trije.
Enkrat te dni bo mladež morala zapustiti gnezdo. Vsaj za kratek čas. Kdo ve, kako se bodo mladički in njihovi starši ob tem počutili. Se bodo veselili nove izkušnje? Jih bo strah? Kako bodo vedeli, da je ravno pravi čas za malo samostojnosti? Je pri ptičkih tako kot pri ljudeh: eni so vandrovci, drugi bolj zapečkarji?
Mislim, da tako za ene kot za druge velja, da domače gnezdo nista samo prazni besedi.

Njam (inhame)

Inhame

 

Človek kmalu po rojstvu spozna prvi okus tega sveta. Materino mleko. Ko mama in otroček uskladita tehnične zadeve, gre kot po maslu. Izjeme seveda so, kot pri vsaki stvari, a v glavnem je dojenček srečen, ko se privija k prsim in sesa slastno tekočo hrano.

Ker se samo od materinega mleka ne da živeti ne vem kako dolgo, se je sčasoma treba privaditi novim okusom, kar ni vedno preprosto. Nekateri novosti ne prenesejo, kar demonstrirajo z jokom, krči, celo alergijo. Kmalu se pokaže in dokaže, kaj kdo sme in česa ne. Ali pa enostavno noče, čeprav za to ni videti pametnega razloga..

Lahko bi rekla, da hrano razvrščamo v nekakšne različno široke koncentrične kroge, prehod med njimi seveda ni zacementiran. Čisto v središču je naša najljubša jed, lahko jih je tudi več. To je čista desetka. V drugem krogu so jedi, ki jih imamo radi in so pogosto na mizi, v tretjem tiste, do katerih nimamo izrazitega odnosa, zatem tiste, ki jih uživamo bolj zato, ker so koristne za zdravje, ker smo vljudni, ker smo hudo lačni in podobno. Zelo na robu so živila, ki jim sicer priznavamo ta status, nemara smo jih že kdaj poskusili ali pa tudi ne, a jih izrazito ne maramo. Da bi jih jedli, bi morala nastopiti dolga in huda lakota. Pri otrocih je seznam teh daljši, pri odraslih krajši. Povsem zunaj obsega pa je tisto, do česar čutimo izrazit odpor, kar ne bi poskusili niti za živo glavo. Sem sodijo razne ličinke, hrošči, sveža živalska kri, zelo smrdljiva živila in podobno, kar še jedo po svetu. Sicer pa, zakaj bi se silili, jejmo, česar smo vajeni.

Kdaj pa kdaj se vseeno zgodi, da pridemo v situacijo, ko je treba poskusiti tudi kaj takega, kar ne poznamo. Tudi meni se je to že večkrat zgodilo. Izkušnje večinoma niso bile izrazito slabe, čeprav večine tistega, kar sem dala v usta po sili razmer, ne bi uvrstila na svoj dnevni jedilnik.

Pred kratkim sem bila na Madeiri. Otok je zaradi naravnih danosti kot en sam velik rastlinjak, v katerem uspeva skoraj vse. Občudovala in z užitkom sem poskusila marsikatero sadje, za katerega doslej še nisem slišala. Nekega dne sem v vasi na drugi strani otoka v času sejma na kmečki tržnici radovedno spraševala za vsako stvar, kaj da je. Ker je bilo obiskovalcev veliko, so med sadjem in zelenjavo prodajali tudi prigrizke, denimo kar okusne koščke hrustljavo pečene in osoljene prašičkove kože. Neka prodajalka je imela v čebru pod cunjo nekakšne večje bunke nedoločene sive barve, v katere so bile zapičene vilice. Na vprašanje, kaj je to, sem dobila odgovor: »Njam.« Vsebina čebra se mi nikakor ni zdela njam, pač pa izrazito neokusna, skoraj odvratna, a je nasmejana prodajalka že odrezala zajeten kos, naj poskusim. Od tu naprej se je vse dogajalo v moji glavi. Ne vedoč, kaj imam v roki, se je razplamtela domišljija. Zamislila sem si nekaj nagnusnega, narejenega iz zmletih živalskih odpadkov, kdove za kakšen namen. Misli so ušle na pot brez nadzora. Kljub hudim predsodkom sem odgriznila košček. Bil je škrobast, brez okusa, niti dober niti slab, skratka nič posebnega. Prodajalka je na škrnicelj napisala inhame, kar se izgovori njam. Tako se je navsezadnje izkazalo, da sem poskusila čisto navaden kuhan gomolj rastline, ki je pri nas skoraj ne poznamo, zato pa je izredno pomembno živilo v drugih delih sveta. Večinoma se imenuje yam, kar v nekaterih afriških jezikih pomeni jesti. Inhame ali yam je povsem vsakdanje in zelo uporabno živilo v številnih gospodinjstvih po svetu.

Nemara mi bo spomin na neprijetne občutke pomagal bolje razumeti vsakogar, ki se z vsemi štirimi upira neznanemu. Hkrati pa je izkušnja lahko tudi vzpodbuda za prihodnje pokušine v neznano.

(Odprta kuhinja, 7. april 2013)

Vrata

Funchal, vrata v starem delu mesta

V domovih je moderno imeti bolj malo vrat, tudi pri nas smo kakšna že ukinili, večina drugih je v stanju odprto. A še vedno so vrata.
Vrata pomenijo spremembo, čeprav neznatno, včasih na bolje, drugič obratno. So tudi v ograjah, plotovih, mejah, zidovih, plankah. Nekatera so odprta, celo na stežaj, druga zaprta, lahko tudi zaklenjena, trdno zapahnjena, ovita z verigo. Ko sta se francoski princ Luis XIV in španska princesa Maria Theresa v  francoskem mestu Saint Jean de Luz tik ob meji s Španijo v 17. stoletju poročila, so za ta dogodek cerkvena vrata odprli na stežaj. Ko sta mladoporočenca prišla iz cerkve, pa so jih za vedno zazidali in danes lahko v stavbo vstopiš samo skozi majhen stranski vhod. Notranjost je nekoliko temačna. Ne vem, kaj so hoteli s tem dejanjem povedati. Ne spomnim se.
Nekakšna vrata so tudi v človeku. Kdor jih zaklepa, je sam.
V Funchalu, glavnem mestu portugalskega otoka Madeira,  se je prijetno sprehajati po starem mestnem predelu z ozkimi ulicami. Nekatere stavbe so prenovljene, druge dotrajane, v zelo slabem stanju, zidovi so okrušeni, šipe na oknih razbite ali zabite z deskami. Veliko hiš je praznih, zapuščenih, kljub temu pa so le malokatera vrata pozabljena. Ne vem, kdo je prišel na čudovito idejo, da so jih začeli poslikavati, nekatera imajo prav domiselne, zabavne podobe. Na zgornjem kolažu fotografij je zbranih le nekaj med njimi.