26. avgust 2013

Maroko

Kaj delamo na počitnicah, ko dežuje? Obiskujemo muzeje in galerije. Tako vsaj priporočajo turistični letaki. No, pa sem naredila galerijo kar pri nas doma. Pobrskala sem po fotografijah s potovanj, izbrala Maroko ter se spomnila nekaterih dogodkov, ki sem jih oživila tako, da sem jih naslikala. Tako so nastali akvarelčki, razstavni eksponati v moji galeriji. Prosim za prizanesljivost, če bi se kdo odločil za ocenjevanje, ker sem šele v slikarski mali šoli. Saj bo bolje, obljubim.

Tizi-n-Tichka, prodajalec spominkov
 Po nekaj dneh bivanja v Maroku sva se odločila prečiti Atlas. Na prelaz Tizi-n.Tichka sva se pripeljala z najetim avtom in se ustavila, da bi spila metin čaj v nekoliko bolj svežem ozračju kot spodaj v soparnem Marrakeshu. Takoj se je približal možakar, oblečen v debel flis. Prosil je za aspirin, ker naj bi bil bolan. Seveda sem mu verjela, kdo pa bi v taki vročini hodil okrog v flisu, če ni bolan. Zasmilil se mi je, a kaj, ko gotovo nimam aspirina. Med prtljago sem začela iskati torbico z zdravili in k sreči našla lekadol ter mu ga dala celo tablico. Komaj jo je pogledal, pač pa se je hitel zahvaljevati ter ponudil v zameno nakit, ki si ga lahko izbirem v njegovi trgovini malo višje v hribu. Nič ne potrebujem v zahvalo, res ne, sem mu zagotavljala in se namenila proti barčku, a ni odnehal. Prepričeval naju je, da so Maročani osebno prizadeti, trpi njihovo dostojanstvo, če take zahvalne geste ne sprejmeš. Torej sva (naivno) šla za njim do njegove trgovine na bregu in vstopila v prostor, natrpan z vsem mogočim. Tukaj pa je naš "bolnik" v hipu ozdravel in se spremenil v strastnega, zagnanega trgovca. Silil je k nakupu in naju ni več izpustil iz primeža, dokler nisva izbrala in plačala nekaj spominkov. V znak zahvale po posebni ceni, seveda. Ki se je kasneje izkazala za primerno zasoljeno. To je bil šele začetek maroškega demonstriranja zvijačnih prijemov, kako ožeti naivne turiste. Pravzaprav kar zabavna šola, ker ni šlo za velike vsote in jim niti nisva zamerila.

Ouarzazate, vodič
V Ouarzazate so zaradi slikovitega okolja snemali številne orientalske filme. Še vedno so postavljene velike kulise, prava mesta, nekatera spremenjena v bolj ali manj razkošne hotele. Turisti se radi zadržujejo v tem kraju in tudi midva sva se za precej časa "zataknila" v starem Kasbahu, nekdanji razkošni palači, ki je odprta za ogled. Sledila sva skupini Francozov in poslušala razlago domačega vodiča. Ko so turisti končali z ogledom, je prišel vodič do naju in se ponudil, da nama brezplačno razkaže stari del mesta, ker ima ravno eno uro prosto. Brezplačno? Seveda sva računala na to, da bo ogled vseboval tudi obisk kakšne vnaprej dogovorjene trgovinice, pa tudi za manjšo nagrado v denarju ga nisva mislila prikrajšati. Tako je tudi bilo, gospod je bil kultiviran, razlaga zanimiva, v trgovini ni bilo pretiranega siljenja k nakupu. Skratka, kot da nisva v Maroku. Zato seveda nisva mogla odkloniti njegove prošnje, da bi ga zvečer, ko konča delo vodiča, odpeljala v 50 km oddaljen kraj Skoura, kjer je doma, čeprav sva najprej nameravala prenočiti v Ouzarzate, a je hitel zatrjevati, da je v njegovem kraju veliko dobrih in cenejših prenočišč, ker ni toliko turistov. Tako sva mu ustregla in smo šli. Med potjo je pripovedoval o svoji družini in otrocih, spotoma pa je opisoval še čudovito prenočišče, ki naju čaka v oazi, kjer rastejo palme, žubori voda in se sliši samo petje ptic. Na njegovem domu naju je pričakal njegov prijatelj, ki naju naj bi peljal v opevano prenočišče. Po kolovozih, tudi prek suhe rečne struge, smo se dobre pol ure premetavali po samotnih poteh in skozi vasi, dokler nismo prispeli do neke nedograjene stavbe, kjer so nama pokazali prostor brez oken, na tleh je bila žimnica, kjer naj bi prenočevala. Zahvalila sva se za ponudbo in prosila vodiča, da naju je pospremil nazaj na izhodišče, kamor sama gotovo ne bi znala. Razočaran je zatrjeval, da ima še druge, boljše ponudbe, a sva se raje odpeljala naprej in pozno ponoči v enem od hotelčkov ob cesti sama našla primerno streho nad glavo. In se ob večerji zabavala, ko sva si opisovala prenočišče pod palmami.

Nadaljujem?


Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

2 komentarja:

  1. Lepo prosim. Dež bo do četrtka, pravijo, tako da imamo časa za zgodbe dovolj.

    OdgovoriIzbriši

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...