Zate, z ljubeznijo

sivka, akvarel

Mame so odlične kuharice. No, skoraj brez izjeme, sem pa tja kakšne ne odlikuje ravno kuhanje, zato pa gotovo marsikaj drugega.  Ko mama napreduje v babico, postanejo njene kuharske veščine navadno še izrazitejše  Kar spomnite se jedi, ki jo imate posebej v čislih, morda v lepem spominu? Gotovo gre za nekaj takega, kar vam je znala najbolje skuhati vaša mama. Ali pa babica. Kot da bi šlo za neke vrste čarovnijo, ki čisto navadno hrano spremeni v vrhunsko. 
Ne dolgo nazaj sem na posebno željo poskušala pripraviti makaronovo meso na način njegove mame. Gre pa takole: skuhaš makaronovo meso, ki ga čez nekaj ur ali naslednji dan  v ponvi prepražiš, da makaroni skoraj razpadejo in se vse skupaj rjavkasto zapeče. Izgleda precej neugledno, a je menda ravno pravega videza in okusa. Seveda je vnaprej jasno, da tako dobro kot nekoč v nobenem primeru ne more biti.
Le kje se vse mame in babice tega sveta naučijo kuharskih čarovnij? Se nemara, preden prevzamejo svojo funkcijo, izobražujejo na skrivnem kuharskem tečaju? 
Prepričana sem, da vem, kje je “catch”. Gre za ljubezen. Pa ne do kuhanja, to je le tehnična veščina, ki se je skoraj vsak lahko priuči. 
Začne se že pred rojstvom. Bodoča mama z vso naklonjenostjo do bitja, ki ga razen v najintimnejših trenutkih razmišljanja še nikjer ni,  že začenja “kuhati”. Zdravo se prehranjuje, izogiba se poživilom, skrbi za dovolj folne kisline in podobno. Zgodba se nadaljuje vseh devet mesecev, ko je njeno prehranjevanje v celoti posvečeno prihajajočemu bitju. Nič alkohola, surovega mesa in jajc, nič zrelih sirov, zato pa veliko zelenjave, sadja in vsega dobrega. Potem, ko se težko pričakovana največja sreča rodi, postaja “kuhanje” vse bolj neposredno. Z dojenjem se vse dobro ali manj dobro z mame prenaša na potomca. Če napenja mamo, navadno črviči tudi otročka.
To dolgo uvajalno obdobje je prava šola kuhanja, ki diplomirano mamo nauči, kako z ljubeznijo pripraviti obrok malemu bitju. Malček zato prav rad popapca pire nedoločene barve, kot je videti prva hranilna kašica. 
Približno takega videza kot je hrana dojenčkov, za okus pa k sreči ne vem, je kosilo stanovalca v domu upokojencev, ki je obsojen na pasirano hrano. Ali pa bolnika. V grlu se pogosto zatika kljub temu, da je vse pretlačeno. Manjka namreč bistvena sestavina, to je naklonjenost, da ne rečem ljubezen kuharice. Do ljudi, do prav tega človeškega bitja, ne do kuhanja ali hrane.
Poskušam si predstavljati, kakšna energija se pretaka v domski ali bolnišnični kuhinji, medtem ko na krožnik nalagajo koščke mesa z grahovim pirejem za nekega janezanovaka v sedmem nadstropju. Ali bi pomagalo, če bi se iz kleti, kjer so navadno locirane kuhinje, večkrat povzpeli v višja nadstropja?

(Odprta kuhinja, 12. julija 2015)

Sam ali v dvoje

Na klopci, akvarel

Maj, mesec ljubezni, se z današnjim dnem končuje. Gotovo se je zaljubilo veliko parov, marsikateri si je obljubil večno zvestobo. Če je amorjeva puščica tokrat usekala mimo, se ne sekirajte preveč, ni še vsega konec! Prava ljubezen je večna, nikakršne omejitve, še najmanj pa koledarske, ji ne morejo do živega. Marsikatera strast se res razvname ravno spomladi, ko jo podžiga brstenje narave, po drugi strani pa zveze, ki se spletejo vročega avgusta ali meglenega novembra, niso prav nič bolj ali manj srečne. Ljubezen je ali pa je ni.

Mesec ljubezni me je spomnil, da so ne le ljudje pač pa tudi nekatera živila in jedi skoraj vedno v dvoje. Klobasa je par že sama po sebi, pravzaprav sama s seboj. Kadar ni, ni cela, pač pa le polovična. Nekakšen par čvrsto združenih polovic je tudi žemlja, klobasi zvesta spremljevalka. Nekatere jedi, kot so namazi, pomake, omake, priloge in podobno se vedno pojavijo vsaj v dvoje ali pa v še številčnejši zasedbi.

Zanimivo, da so nekatere jedi v skupini vedno glavne, druge pa praviloma stranske. Kadar je na krožniku meso, ima večinoma osrednje mesto, takšna je pač navada. Kar je zraven, je priloga, dodatek. Zelenjava, pa če je še tako okusna, posebna in odlično pripravljena, pride do veljave samo v primeru, ko v bližini ni mesa, sicer je obravnavana kot spremljevalka. Zanimivo, da so nekatere vloge ljudem, oprostite, jedem že v zibko položene. Že od nekdaj je tako, pravijo. Redki so, ki si drznejo razmišljati po svoje. A le spremembe poganjajo stvari naprej.

Kakšno živilo je tako “nesamozavestno”, da si brez spremstva skoraj ne upa na mizo, čeprav za to ni nobenega pametnega razloga, prej nasprotno. Denimo jagode. Prav odlične so, dišeče rdeče zapeljivke, a le zakaj jih skoraj vedno postrežejo skupaj s smetano ali sladoledom. Vsaj potrsene s sladkorjem. V boljših družbah jih pomakajo v čokolado in ob tem nazdravljajo s penino. Tako so v paru celo trije, kar nekatere še posebej razvnema.

Zdi se mi, da so živila zadnje čase postala precej utrujena, ker jih po pravilu polagajo na različne posteljice. Nekaj časa je bila strašno moderna rukola, zdaj so jo zamenjali drugi materiali, večinoma mehki zelenjavni pireji. Čemaž, bučke, koleraba, pesa, ni toliko pomembno, kaj je spodaj, če je dobra kombinacija. Nisem pa še zasledila, da bi čvrsta zelenjava poležavala na udobni mesni ali ribji posteljici. Zanimiv par, bi lahko komentirali v tem primeru.

Pršut z melono, mocarela s paradižnikom, hrenovka z gorčico in podobno so že udomačene kombinacije. Vedno skupaj, vedno v dvoje. Modernejši pari pa so včasih prav osupljivi. Pojavila se je teorija združevanja živil, imenovana foodpairing. Belgijci so pogruntali, da ni toliko okus pač pa vonj tisti, ki določa, katera kombinacija živil je dobra in katera ne. Tako naj bi bili v idealnem sožitju nenavadni pari, kot so kaviar z belo čokolado, banana s peteršiljem, cvetača s čokolado in podobno. Metoda je še dokaj nova, a gotovo se bo razcvetela. Čudnih kombinacij zlepa ne zmanjka. Kar se mene tiče, me ta teorija ne preseneča, ker se spomnim zadovoljnega obraza desetletnika, ki je pred mnogimi leti čokoladne palčke pomakal v gorčico in jih z užitkom grizljal. Lahko bi bil začetnik foodpairinga, pa se je k sreči podal čisto v druge vode. Po moje bolj prizemljene.

Ob takem in drugačnem parčkanju izstopa nekaj krepkih posameznikov. Jabolko je povsem samozadostno, meni vedno v užitek. Sočen, dišeč sadež vzamem iz košare, ga malo podrgnem v rokav, da se lupina rdeče zablešči, ugriznem in počasi uživam, dokler mi v roki ne ostane samo pecelj. Še na misel mi ne pride, da bi mi kaj manjkalo.

(Odprta kuhinja, 31. 5. 2015)

Veriženje

Babičev mlin na Muri, akvarel

Pred kratkim smo v Sloveniji dobili varuha odnosov v prehranjevalni verigi, torej med udeleženci na poti živila od kmeta do končnega uporabnika. Priznam, da sem bila presenečena ob tej novici. Ali zakoni, predpisi, uredbe, navodila, pravila ne zadostujejo? Brala sem, da so na resornem ministrstvu sprejeli celo poseben kodeks obnašanja. Kaj je vendar narobe, da ljudje ne znamo shajati drug z drugim, da morebitnih zapletov ne zmore uravnavati niti gora predpisov? Žal prehranjevalna veriga ni naše edino slabo veriženje, pravzaprav bi lahko rekli zveriženje.

Po moje bi se kakovost odnosov premaknila vsaj za stopnico višje, če bi vsak člen te in vseh drugih verig v sebi obudil lastnosti, ki so menda Slovencem zapisane v genih. Denimo pridnost in poštenost. Hvalimo se, da so nam dobre lastnosti v zibelko položene, a kaj, ko ne delujejo. Pa bi, če bi znali spoštovati in namesto drugih popravljali sebe.

Daljša kot je prehranjevalna (in vsaka druga) veriga, ki se včasih spremeni v pravo mrežo, več je možnosti, da se bo kaj zataknilo. Navadno najbolj nasrka zadnji člen.

Odločila sem se, da bo naša letošnja domača zelenjavna verižica kar se da kratka. Če se bo dalo, bo sestavljena le iz dveh trdnih členov! Od vrta do kuhinje je čisto kratka pot, zato odpadejo transport, posredniki, trgovine in še kaj; varuh odnosov pri nas ne bi imel nobenega dela. Zaplato zemlje ob hiši smo na novo pognojili, upam, da bo kaj zraslo. Samo od sebe seveda ne, a trud, ki ga bova vložila v obdelovnje, bo zanesljivo obrestovan.

Prehransko veriženje pa je lahko tudi drugačne vrste. Avtorica in varuhinja te, ki jo bom opisala v nadaljevanju, je bila naša mama.

Goveja juha je bila prvi člen verige, ki se je pletla ves teden. Meso iz juhe je prihranila ter v ponedeljek iz njega sčarala nekakšno rižoto. Prave rižote iz prekuhane govedine ne moreš narediti, a je šla kljub temu v promet. V torek je goveji juhi dodala zmečkan krompir in solato. Krompirja je ostalo ravno toliko, da je v sredo vanj vmešala jajce in moko ter umesila svaljke. Za zraven pa naredila omako iz drobovine ali kaj podobnega. Ostanek omake se je naslednji dan čudežno prelevil v mesno zelenjavno enolončnico. Ali pa je postala dobra spremljevalka polenti. No, pa smo počasi prišli naokrog do nove goveje juhe.

Meni je šlo takrat to spletanje jedi drugo v drugo strašno na živce. Ko bom velika, bo čisto drugače, sem si obljubila! Kot že tolikokrat se je spet izkazalo, da bi lahko živela skoraj samo od zarečenega kruha. Že dolgo se namreč tudi meni zdi neumno, da bi hrano metala stran. Če je kaj ostane, je ne zavržem, pač pa poskušam predelati v novo jed Te dni sem imela precej dela, da sem poverižila ostanke pirhov, potice in šunke. 

(Odprta kuhinja, 19. april 2015)

Ljubezen

Rože imam rada, kdo jih pa nima. Najraje tiste na travniku. Sobne lončnice mi ne uspevajo najbolje, nemara čutijo, da bi jih raje gledala v njihovem naravnem okolju. Še verjetneje pa je, da pri meni hirajo, ker jih premalo zalivam. Čeprav se trudim, res. Pravim si, da z rožami ne znam, da jih tudi naslikati ne znam. Zato se tega motiva zelo redko lotim, pač pa raje rišem ljudi, naravo, ... 

Zadnje dni pa sem intenzivno razmišljala prav o rdečih vrtnicah, sama ne vem, zakaj. Vzela sem papir, čopič in rdečo barvo. Naložila sem jih v vazo, da so zažarele v svoji nalezljivi energiji, ki poboža in opogumlja, ko se skrbi nagrmadijo. Vrtnice naj bi bile simbol ljubezni, rdeče še posebej. Ljubezni - iskrene, večne, vseobsegajoče in brezpogojne ne more biti nikoli preveč, a ne?

Kotliček na njivi

Ko smo kupili kos zapuščene Doričeve njive na Kamenjaku, skrajnem koncu istrskega polotoka, nismo imeli v mislih kmetovanja. Prav nasprotno, načrtovali smo čudovite počitnice. Zaplata tik ob morju je bila vsekakor primernejša za lenarjenje kot za okopavanje skope grude. Nismo se zmotili, desetletje počitnic na njivi nam je ostalo v najlepšem spominu, čeprav smo bolj malo lenarili.
V projekt smo šli skupaj z družino prijateljev in v skupnem gospodinjstvu smo si delili vse, med drugim tudi učenje preživetja v posebnih razmerah. Njiva je pač njiva, zato smo morali marsikaj improvizirati. Izmišljali smo si načine, kako poenostaviti in izboljšati vsakdanjik. Z vodo, ki smo jo prinašali od blizu in daleč, smo ravnali skrajno varčno. Ni nam bilo težko. Saj smo vendar imeli morje čisto pred nosom! Še košaro z umazano posodo smo potopili vanj. Res da je kdaj kakšno žlico odplaknilo, a take malenkosti nam niso bile mar.
Naša vsakdanja naloga je bila skrb za prehrano. Družinska skupnost se je občasno precej povečala; odrasli smo bili ves čas štirje, otroci pa so se z odraščanjem namnožili. Petim domačim so se pridružili prijatelji in včasih še prijateljev prijatelji. Vsi so bili dobrodošli. Nahraniti številno odraščajočo mladež pa ni bil mačji kašelj. Sonce in voda naredita svoje, da je lakota najboljši kuhar, pa so vedele že naše babice. Če si je kateri od otrok zaželel namazanega kruha, so ga isti hip hoteli vsi. Postavili so se v vrsto ter nestrpno mencali, medtem ko jim je eden od očetov potrpežljivo mazal kos za kosom.
Kuhali smo prav vsak dan, izmišljevali smo si primerne jedilnike za dneve, ko je najhuje pihalo in odnašalo plamen. Postajali smo poznavalci in krotilci vetrov, specialisti za burjo. Ko je več loncev čakalo v vrsti za plinski gorilnik, je bila prava umetnost skombinirati jedi ter hkrati vzdrževati ogenj, da ga veter ni upihnil. Pranje solate v burji je bila veščina, dosegljiva izbrancem. Kazalo je, da bo pripravljanje hrane ostalo zapleteno za vse večne čase, a se je izkazalo drugače.
Jeseni, ko je bilo do počitnic še daleč, smo v neki planinski koči zagledali bakren kotliček in v hipu se nam je posvetilo. To je rešitev! Mojster Gregor je potreboval veliko priprošenj in moledovanja, da ga je potrpežljivo nakoval do poletja, ko smo ga končno odpeljali na morje in preskusili. Nova pridobitev se je izkazala v več pogledih, pravzaprav je imel kotliček skoraj čudežno magnetno moč. K sebi je zvabil oba očeta, ki sta navdušena prevzela glavne kuharske naloge, ženskemu delu pa prepustila pomožne, denimo čiščenje zelenjave, pomivanje posode in podobno. Popolna kuharska začetnika sta se spremenila v prava chefa, v kotličku sta se naučila skuhati vse, od ocvrtega krompirčka do medvedovega golaža. No ja, palačinke smo seveda pekli še po starem.
Obljubljenih sardelic v marinadi kljub temu nismo dočakali, ker je oblast naš ljubi Kamenjak spremenila v narodni park, nam pa prepovedala kampiranje. Lahko pa na naši njivi spet posadimo krompir.

(Odprta kuhinja, 1. februar 2015)

Poslušanje

Samo na prvi pogled je poslušanje preprosta veščina: zapreš usta, našpičiš ušesa, pa si pripravljen. Žal ni tako. Med poslušati in slišati je včasih sto svetlobnih let. Ne samo včasih, prav pogosto je tako. Ljudje s(m)o vljudno tiho, zgleda, da poslušajo, v resnici pa oblikujejo svojo misel in čakajo na primeren trenutek, pavzo, da jo lahko plasirajo sogovorniku. Bolj kot s tem, da bi se iskreno potrudili razumeti, kaj sogovorniku leži na duši, kaj ga v resnici teži, veseli, jezi, radosti, žalosti, ... se ukvarjajo s sabo. Tako pač je. Če hočeš videti, moraš gledati s srcem, je popularna misel Malega princa, ki bi ji lahko dodali, da je treba tudi poslušati s srcem, če hočeš zares slišati. Poslušanje s srcem je redko, a zlata vredno. Prav gotovo se ga da naučiti. Tako kot vsega v življenju.
Toliko, kot svojo mamo "poslušam" zadnja leta, je nisem vse življenje skupaj. Pri tem imam v mislih količino in ne kakovost poslušanja. Seveda gre za tehniko, kot sem jo opisala na začetku, torej gre samo za navidezno poslušanje. V svoje opravičilo naj povem, da pri "pogovoru" intenzivno sodeluje "stric alchajmer", zadnja leta njen najtesnejši spremljevalec. Na najinem rednem vsakodnevnem srečanju, navadno ob kavi, mama pripoveduje, pripoveduje, pripoveduje; sem pa tja kakšna beseda je razumljiva, večina pa ne. Gledam jo, prikimavam, občasno kaj bleknem, denimo: "a bejž, tako, tako, a res, menda ja ne, zanimivo, ..." in podobne floskule. (Vam to kaj domače zveni?) Kje so medtem moje misli? Vsepovsod, ne da bi to pogovor kakorkoli motilo. Mama je videti zadovoljna, jaz pa kakor kdaj, odvisno od tega, kam zatava moje razmišljanje. Seveda pa sem zadovoljna, da ji naredim veselje s svojim obiskom, zato tudi prihajam. Včasih mi je žal, da je nisem marsičesa vprašala, ko so bili njeni odgovori še razumljivi. Po drugi strani pa vem, da se vse dogaja, kot se mora. Če bi bili otroci preveč poslušni, ne bi bilo nobenega napredka. Če se hočeš česa novega naučiti, moraš vsaj večkrat stopiti v neznano. Biti prvi na neizhojeni poti.
Danes je naša mama stara 87 let. Dopoldne smo bili pri njej na obisku, popoldne sem se "družila" z njo, medtem ko sem jo poskušala naslikati. Če mi je portret uspel? Upam, da sem mogoče ujela vsaj delček njenega neverbalnega sporočanja.

Kdaj pospraviti jelko

Nekaj pravil seveda je. Nikakor je ne smemo pospraviti, preden odbije polnočna ura, s katero se začne novo leto. Če bi bilo po moje, bi jo odnesla v klet takoj zatem ali pa najkasneje zjutraj. Tega sicer ne naredim, ker sem na novoletno jutro navadno na pohodu, ki je že dolga leta najina tradicija prvega januarja. Letos sva se ji zaradi zdravja sicer izneverila in prvega nisva šla nikamor. Pa tudi jelke nisem pospravila takrat pač pa šele danes. Je pač tako naneslo. Meni okrašena jelka ne predstavlja zimskega okrasja, ki naj bi "lepšalo" stanovanje od začetka decembra do februarja, je le božično-novoletni simbol, zato ga postavim tik pred Božičem in pospravim takoj po novem letu, čim prej je mogoče.

Januar je v bistvu en tak lep mesec, ves čist in prazen in bel, poln upanja in priložnosti, da se zgodi, karkoli si zares močno želiš. Je kot prazen list papirja, na katerega lahko napišeš, ali še bolje narišeš, kar ti pride na misel. Brez omejitev! Decembrska svetleča navlaka ne sodi v moj januarski repertoar. Te dni kar precej slikam, najraje prazno zimsko pokrajino. Tako spokojna se mi zdi in pomirjujoča. Saj v resnici nikoli ni prazna. Manj ko je okrasja, bolj do izraza pride bistvo. Ko se prikaže sivkasto ali medlo rožnato obzorje in meglice, ki se plazijo nizko pri tleh, da se redke bilke, ki kukajo is snega, komaj vidijo, me skoraj lahko zazebe v prste, prav čutim škripanje pod podplati. In slišim tišino, ki sodi zraven. In toploto, ki prihaja od znotraj. Tudi v dvojini. 

Ta črna

Moja mama je prisegala na litoželezno posodo iz celjske tovarne. Zdela se ji je zelo pripravna, ker se kljub dolgotrajnemu kuhanju hrana v njej ni prismodila. Poleti je v loncu počasi brbotalo na električni plošči, pozimi pa je bila pomaknjena na rob zidanega štedilnika na drva, navadno vse dopoldne, dokler ni prvi prišel domov in si postregel zajemalko ali dve mineštre, ki se je pogrevala, dokler je je še kaj bilo.

V tistem obdobju je bila moja vsakdanja zadolžitev pomivanje posode, zato sem tiste črne lonce sovražila iz dna srca. Pa ne zaradi barve, pač pa mi je dala vetra njihova teža. Najprej je bilo treba vsakega potopiti v čeber vroče vode z milnico, ga med drgnenjem obračati in potem to še vsaj dvakrat ponoviti pri splahovanju v čisti vodi, da je bil čist kot solza. Precej lažje se mi je zdelo pomivanje plehnatih kastrol, pa čeprav jih je bilo treba naprej odmakati, zatem pa s peskom ali žico zdrgniti vse, kar se je prijelo za dno. Menda sem si že takrat potihem prisegala, da bo moje odraslo življenje, vključno z izborom prave posode, popolnoma drugačno. »Ko bom velika, ne bom pomivala posode!« sem jezna zakoličila konec neprijetnega opravila. »Kdo pa jo bo,« se je mama posmehnila mojemu jezikanju. »Služabniki,« sem odrezala. Imela sem pač polno glavo takšnih in drugačnih pravljic, s katerimi sem bivala v svojem vzporednem svetu. O zarečenem kruhu tokrat ne bom govorila, a kar se tiče posode, je bila moja prva res čisto drugačna od mamine.

Ko sem šla na svoje, sem v omaro ponosno zložila cel komplet. Iz ne preveč bogate trgovske ponudbe, pri  čemer sem »ta črno« vnaprej izločila, sem izbrala oranžne posode s črnim geometričnim vzorcem in temnimi bakelitnimi ročaji. Lepe. Moderne. Lahke. To je bilo poročno darilo in še danes sem hvaležna zanj. Posode smo dolgo s pridom uporabljali, a ko smo z elektrike prešli na plin, so se ročaji začeli smoditi in smrdeti, da ni bilo za zdržati v kuhinji. Počasi so drug za drugim odpadali. Lonce sem menjala postopoma, pri vsakem nakupu pa poleg videza vse bolj tehtala tudi uporabnost. Prav to sem imela v mislih, ko sem s Čehoslovaške (ni napaka, takrat je bila to ena država) polna načrtov za poenostavitev gospodinjstva prinesla ekonom lonec, ki sem ga uporabljala, dokler ni enkrat pokrovke odneslo v zrak in so nam rezanci kot kapniki viseli s stropa. Kakovost takratnih loncev za hitro kuhanje se z modernimi pač ne more primerjati. Tudi nakup druge posode ni bil vedno preprost, trgovci so obljubljali marsikaj, a se je vedno znova pokazalo, da za malo denarja ni prav veliko muzike. Torej so bile zamenjave dokaj pogoste, a zanimivo, da je zadnje čase skoraj vsak kos, ki ga prinesem domov, težji od prejšnjega. In dražji. K sreči jih zadostuje precej manj kot nekoč. S tremi ali štirimi ta pravimi udobno shajam za vsak dan.

Ne vem kdaj, a gotovo je že več let tega, kar sem, svojemu otroškemu zaklinjanju navkljub, prinesla domov dva težka lonca. Celjska »ta črna«. K sreči jih še vedno izdelujejo. Ne uporabljam ju pogosto, a se mi zdita nepogrešljiva v sezoni marmelad in pri kuhanju večje količine golaža. Pomivam ju seveda na roke, kako pa. Sta odločno prevelika in pretežka, da bi ju zlagala v pomivalni stroj.

Že dolgo s pridom uporabljam tudi črno lončeno posodo s pokrovom, ki sem jo pred leti pritovorila iz Francije. Tudi ta je težka ko sam vrag. Dobro se obnese pri počasni peki na nizki temperaturi, v njej pečem celo kruh. Na nak način deluje kot pečica v pečici. Na žalost pa ne na indukcijski kuhalni plošči, ki je v naši kuhinji spodnesla plinski štedilnik. Ta plošča ima svoja pravila, od katerih ne odstopa. Če dno posode ne privlači magneta, se pač ne segreje. Pa smo šli ponovno v menjavo, ker nič od mojega posodja na indukciji ni delovalo. Razen. Ja, res je, razen dveh starih celjskih »ta črnih«.

In tako sem bila spet enkrat v šoli, ki me poskuša naučiti, kako nič ni zrelo za odpad samo zato, ker je staro. Treba je pogledati bistvo. Da je očem nevidno, smo pa že vzeli.

(Odprta kuhinja, 7. 12. 2014)