Meka, meka

Življenjski krog se z mlekom začne in marsikdaj tudi zaokroži. Brez dvoma je najpomembnejše živilo do prvega leta, a tudi v starosti je človek marsikdaj pripravljen vso prehransko raznolikost zamenjati za skodelo mleka in vanj nadrobljenega kruha.

Povprečna dnevna poraba na prebivalca Slovenije je 1,4 decilitra. Pri tem je upoštevano samo čisto mleko, medtem ko mlečnih izdelkov, denimo jogurta, sira in masla, porabimo še več kot trikrat toliko. Pomnoženo s številom dni in ljudi dobimo na leto kar solidno količino. Menda ga krave, ki se pasejo na domačih pašnikih, ne pridelajo dovolj za vse te potrebe.

V mojem dvočlanskem gospodinjstvu sva daleč pod povprečjem. Dober deciliter mleka nama zadostuje za ves mesec, pa še ta količina gre navadno vsa za potrebe gostov, ki si ga po kapljicah prilivajo v kavo. Zato me vest, da so vzorci mleka na mlekomatih vsebovali nedovoljene snovi, ki da so celo rakotvorne, ni prizadela zaradi skrbi zase. Vir strupenih snovi je bila menda krma, ki je imela - pozor! - vsa potrdila ustreznih inštitucij, da je neoporečna. Uspela se je prebiti skozi kontrole dveh držav, ne da bi kdo ugotovil njeno oporečnost. Ne vem, če je kdo od inšpektorjev pomislil, kako velikansko škodo so s tem povzročili ne le uporabnikom pač pa tudi nič krivim kmetijam! Vest je pricurljala v javnost in hitro poniknila, kot bi šlo za nekaj obrobnega. In to je tisto, kar me je zares pretreslo. Ali postajajo tovrstne srhljive informacije del našega vsakdana? Bomo lahko zaupali le v verodostojnost tistega, kar bomo pridelali sami? Ali niti tega ne?

Kolikor se spomnim, mleka nisem nikoli marala, niti v najzgodnejšem otroštvu ne. Z alergijami se takrat še niso tako intenzivno ukvarjali kot danes, a meni je že oster protest želodca zelo jasno povedal, da to živilo ni zame. K sreči me niso silili. Moj brat pa je bil nasprotno pravi mlekoljub, zato ga doma ni manjkalo. Neko obdobje smo ponj hodili na kmetijo, tako kot mnoge druge delavske družine, eni k Jamšk, drugi k Jozbalt, tretji k Majerčk, četrti k Zajc in tako naprej. Nobena kmetija ni imela toliko krav, da bi lahko sama zadostila povpraševanju. Ne spomnim se, da bi bilo s tistim mlekom kdaj kaj hudo narobe, a krave so se seveda pasle kar na okoliških travnikih. Po mleko smo večinoma hodili otroci. Zoprno opravilo ni bilo nikdar na vrsti o pravem času; poleti je bilo prezgodaj, pozimi prepozno, ker so se že v mraku začele prikazovati prve pošasti. Vsak dan je bilo treba iti, izgovori niso zalegli. Takrat sem se naučila čarovnije hitrega vrtenja odprte polne kanglice, ne da bi se polila ena sama kapljica. Ker sem se bila prisiljena osredotočiti na mleko, sem pozabila na strašljivo temo.

Za razliko od mene imajo naši ta mali mleko zelo radi. Ko je bil vnuk še čisto majhen, je bila mleko ena prvih besed; mleko in crkljanje pri mamici je bilo namreč takrat še v paketu. »Meka, meka,« je rad zajokcal, ko si ju je zaželel. Tiste dni so se malčkovi starši ravno odločali o nakupu novega računalnika. Šlo je za veliko odločitev, saj je bilo treba dobro razmisliti, kako zvoziti med krediti in drugimi nujnimi potrebami. Oči je kljub visoki ceni navijal za maca, mami je bila bolj racionalna in bi se bolj nagibala k izboru kakšne cenejše znamke, zato sta argumente za in proti premlevala več tednov. Kocka je padla neko noč, ko je sinko spet glasno zahteval »meka, meka«, pa je očka hitro vskočil: »No vidiš, tudi mali je za to, da kupimo maca (meka).«

Navsezadnje so ga res, pri čemer smo se vsi strinjali, da je treba, kadar gre za pomembne reči, slišati in pretehtati prav vsa mnenja. Potem tudi odločitev ni težka.

(Odprta kuhinja, 24. 2. 2014)

Srečanja

Oliveira de Azemeis, na sejmu obujanja starih običajev

V življenju se kar naprej srečujemo. Ko so bile te dni nekatere domačije zaradi žleda čisto odrezane od sveta, smo lahko videli radost ljudi, ko so bili odrešeni samotnosti. Seveda so se razveselili prevozne ceste in elektrike, a pomenljiva je bila izjava neke gospe reševalcem: "Tako sem vas vesela, da lahko spet s kom spregovorim."
Nekatera srečanja so usodna, sem pa tja kakšno nam ostane v spominu brez znanega razloga, kakšno drugo je prav zato tudi pozabljeno. Kolikokrat se moramo z nekom srečati, da postane znanec? Na družabnih omrežjih imamo prijatelje, s katerimi se sploh ne srečujemo. Včasih si želimo družabnosti, kdaj drugič nam bolj paše samost. Nekaj takega je razlog, da je moj blog malo počival.
Pisala res nisem, risala in slikala pa intenzivno. Dobila sem prijetno nalogo, da naslikam spomine na camino po Portugalski, ki sva ga prehodila predlansko leto. Ob dnevniku s poti bo iz tega nastala elektronska knjiga. Ta zadnji camino, kot sem že enkrat omenila, je bil pot k ljudem, tistim, ki ob poti živijo in onim, ki so jo enako kot midva prehodili korak za korakom. Vsa ta srečanja so bila absolutno prijetna. Čeprav enkratna, so ostala v mojem spominu. Malo tudi zato, ker sem jih zapisala v dnevnik in se jih rada spominjam zdaj, ko jih poskušam naslikati.

Werner Burghart, Švicar

Z Wernerjem sva se družila najdlje. Spoznala sva ga na nekem križišču, ko smo utrujeni in lačni ugibali, če bi bila stavba v daljavi lahko bar. Werner, stari caminarski maček, je bil opremljen bolje kot midva. Iz žepa je potegnil mali daljnogled in upov na skorajšnji počitek je bilo v hipu konec. Veliko prihodnjih kilometrov smo prehodili skupaj, se nekajkrat za več dni tudi zgrešili, dokler nismo navsezadnje skupaj prišli na cilj. Zadovoljni z doseženim in žalostni, da je konec.

Arcade, gospa Almudena

Prijazna gospa v baru - trgovini Cafe Esperon v Carracedo

Mealhadčanka

Zgleda malo mrk, v resnici pa je bil prav prijazen.

Postanki v barih so prijetnejši del hoje. Najsi bo dež ali sonce, počitek v malem lokalčku ali pred njim je čisti užitek. Še posebej, ko vidiš, da si sprejet z odprtimi rokami in srcem, ko kar ne vedo, kako bi ti s svojimi skromnimi možnostmi omilili napor. Jaz sem se vedno takoj znebila gojzarjev in nogavic, da so hladna tla malo pohladila utrujene noge. Ne enkrat sem v hipu dobila karton ali kaj drugega za pod noge, da se ne bi prehladila. Večina teh malih lokalčkov je bar in trgovinica v enem, pa še osrednji družabni prostor za vaščane.

Antonio Matins Ferreira, lastnik restavracije in prenočišča za dva v Pedri Furadi

Prenočevanje v Pedri Furadi je bilo eno prijetnejših ob poti. Začelo se je z naročilom limonade in gospod Antonio me je skozi kuhinjo odpeljal na zadnji vrt, kjer se je limonovec šibil pod težo sadežev. Kolikor hočete si jih natrgajte, je bilo prijazno povabilo. Čeprav prej nisva načrtovala, sva ostala čez noč, zvečer uživala ob dobri večerji in zanimivem pogovoru z Antoniom, ki nama je dvojezično zaigral legendo o petelinu, zjutraj pred odhodom pa naju je njegova mama pocrkljala s svežim rumenim kolačem. Kot veliko toplo sonce se mi je zdel v meglenem jutru.

Walter van Wingerden, pripovedovalec zgodb iz Nizozemske

Med Lizbono in Portomsva je zahtevnejši del camina, ker je prenočišč in druge romarske infrastrukture malo, toda ljudje ob poti se izredno trudijo, da jo naredijo prijaznejšo. Nekaj odsekov gre res ob robu prometnih cest, zato pa so drugi ob bregu reke Tejo nepozabni. Na tem delu sva srečala samo pet romarjev in Walter je bil eden od njih. Najprej sva ga videla na daleč in mu na vse pretege mahala, naj se vrne, ker je korakal proti podrtemu mostu, na katerega sva bila midva opozorjena. Kasneje smo se srečali v baru, kje pa drugje, in bili veseli drug drugega. Nekdanji biolog, znanstvenik in raziskovalec na univerzi se je nekega dne odločil, da ima dovolj in se upokojil, čeprav mu ne bi bilo treba. Postal je pripovedovalec zgodb, ima svojo spletno stran (tukaj), občasno prehodi kakšen daljši odsek camina. In je srečen.

Gospa z jagodami

Srečali smo se v eni od vasic pred mestom Ponte de Lima. Malo je deževalo, pa spet prenehalo, zato sva se večkrat ustavljala. Nekateri vaščani so se ravno odpravljali na polja, v vozove so vpregali govedo. Dve ženski sta se sami mučili z vozom gnoja, ki sta ga vlekli na njivo. Vas je bila videti kot nekoč, majhne kamnite hiše in ograje, za njimi pa dvorišča tesno drugo ob drugem. Ko sva srečala gospo na sliki, smo se kot navadno pozdravili "bom diiia", pri čemer je treba i  malo povleči. Široko se nama je nasmejala in z vrha glave vzela plastično posodo, polno dišečih jagod, ki jih je pravkar nabrala. Izbrala je dve najlepši, veliki kot manjši jabolki in nama ju ponudila. Joj, kako sta bili dobri.

Rjavčki

Recept za rjavčke sem našla v današnji Odprti kuhinji (avtorica Ana Bulat). Pravzaprav se originalno imenujejo hrustljavi orehovčki, a sem morala ime spremeniti, ker sem jih naredila malo po svoje. V shrambi nisem našla vseh sestavin, ki jih zahteva originalni recept. Moke sem imela premalo, rozin pa sploh ne.

Jajce sem zmešala s 70 g zmehčanega masla in 70 g sladkorja. Dodala sem deset suhih sliv (namesto rozin), ki sem jih prej nasekljala. Pirine polnozrnate moke sem imela slabih 100 g. Primešala sem ji četrt pecilnega praška, 100 g mletih orehov in 50 g kakava. Žlico po žlico sem moknato mešanico vsipala v testo in vsakič premešala. Vse sem delala ročno, brez mešalnika. Na koncu sem primešala še štiri žlice vode, ker se mi je zdelo pregosto.

Z mokrimi rokami sem naredila kroglice, ki sem jih povaljala v mešanici rjavega in vaniljevega sladkorja. Kroglice sem polagala na peki papir in v vsako vtisnila pol orehovega jedrca.

Rjavčke sem pekla 12 minut na 175 stopinj Celjzija. Iz pečice sem jih vzela, ko so bili še čisto mehki, a se je skorjica strdila in malo zahrustala, ko so se čisto ohladili. V sredici pa so ostali prijetno mehki. Boljši so, kot bi lahko sklepali po videzu, je bil komentar. Meni pa se zdijo tudi luštni. Malo so podobni tistim prikupnim vietnamskim čolničkom.

Ne kaj, temveč kako

Ko pride človek na svet, mu je skoraj takoj jasno, kako se lahko nasitiš: z usteci zagrabiš bradavico mamine dojke, malo stisneš in použiješ, kar pride iz nje. Kasneje med usta in hrano vstopi dodaten organ – roka. Z njo je mogoče prijeti skoraj vse in nesti v usta. Nekateri pri tem načinu ostanejo in vse življenje jedo z rokami. Pravzaprav z roko, ker dosledno uporabljajo samo eno, za katere snažnost se malce bolj potrudijo kot za drugo. Žlica, vilice in nož se jim zdijo nepotrebno, celo moteče orodje. Pred leti sva bila gosta v preprostem berberskem domu. Pripravili so ogromno skledo kuskusa, na sredi katerega je bila jamica, v kateri se je kopala drobovina v omaki. Posedli smo okrog posode. Stara mama poleg mene se je kar takoj lotila jedi in demonstrirala, kako se stvari streže. Roko je skoraj do zapestja porinila v omako, zagrabila nekaj mesnatega, nato pa jo premaknila v področje kuskusa, ter nazadnje polno pest jedi ponesla v usta, jo z užitkom pospravila, roko pa očedila kar z jezikom. Od strani se mi je nasmihala, nevednici, ko sem ob robu posode čisto po malo zajemala kuskus, mesni omaki pa sem se odrekla. Gotovo bi bilo tej Berberki enako neprijetno, če bi se znašla v mojem domu, pa bi ji h krožniku priložila kopico pribora in pričakovala, da ga bo tudi uporabljala.

V domači kuhinji lahko je vsak po svoje. Nikogar ne briga, če nekdo položi predse časopisni papir, nanj pa da kos slanine, rezine čebule, ščepec soli in zajedo kruha. Brez pribora, če ne štejemo ostrega pipca. Kdo drug si bo ob krožnik položil časnik ali revijo, ki jo bo z eno roko listal, medtem, ko bo z drugo nosil v usta, da še sam ne bo vedel, kaj. Seveda nič od tega ne propagiram, a navsezadnje je res stvar posameznika, ne le s čim pač pa tudi kako si bo napolnil želodec. Priznam, da mi zajtrk z jutranjimi novicami v ozadju krožnika tekne bolj, kot bi mi brez njih. Razen te (grde) jutranje razvade imam ob obrokih rada mizo pogrnjeno in pripravljeno kot se šika. Tudi doma. Ali pa predvsem doma.

Eni vse življenje jedo z rokami, drugi se rodijo z zlato žlico, kot pravi pregovor. Zunaj svojega doma naj bi vsaj približno spoštovali norme, ki vladajo v tistem okolju. Poleg običajnih žlice, vilic in noža uporabljamo razne vrste klešč, pa tudi vilice, žlice in žličke so vseh mogočih oblik, skoraj za vsako jed posebne. Včasih so zadeve tako zapletene, da lahko mimogrede izpademo neotesanci, če ne obvladamo vseh fines.

Velik del svetovnega prebivalstva kot jedilni pribor že tisočletja uporablja palčke, s katerimi so tako spretni, da drugega niti ne potrebujejo. Pred kratkim sva se znašla v skupini azijskih turistov. Za mizo nas je bilo šest, drugi štirje so bili Kitajci. Z univerzalno angleščino smo se kar dobro sporazumevali, da med nami ni bilo videti razlik, dokler nam niso postregli kosila. Na sredo mize so postavili krožnik z velikansko kuhano ribo, v posodah okrog nje je bilo sočivje, školjke v ananasovi omaki, ocvrt tofu, kuhana blitva, zelenjavni zvitki in velika skleda riža. Hrane, kolikor hočeš! Predse je vsak dobil čisto majhno skodelico in par palčk. Za Kitajce »mala malca«. Pravzaprav velika malica, midva pa sva imela bolj majhno. Zelo nespretno sva poskušala s palčkami lomiti koščke mehke ribe, uloviti kakšen rižek, da o zmuzljivih školjkah ne govorim. Edino zvitke se je kolikor toliko še dalo zagrabiti s palčkami, a jih je hitro zmanjkalo. Kitajci so bili skrajno vljudni, nihče ni niti trenil z očmi. Molče smo se trudili vsak po svoje, dokler ni ena od Kitajk s svojima palčkama odlomila zajetna kosa ribe in nama ju položila v skodelici. Vsi smo se sproščeno nasmejali. Pravzaprav ni pomembno, kako jesti, če si v dobri družbi.

(Odprta kuhinja, 5. 1. 2014)

Menza

Ta zgodba je stara več kot pol stoletja, tekst  je bil objavljen pred dobrim mesecem v Odprti kuhinji, sliko pa sem naredila te dni in se ob tem spomnila ... našega Ivana.

Neko obdobje v mojem otroštvu je bila naša družina abonirana na hrano v menzi. To v tistem času in okolju ni bilo nič izjemnega. Kolikor vem, je takrat marsikatero gospodinjstvo imelo doma posode, zložene drugo na drugo in povezane z nosilcem, čemur smo ne vem zakaj rekli »štos«, pravilnega poimenovanja pa še danes ne vem. Vsak dan smo s »štosom« hodili v menzo ustanove, v kateri je bila zaposlena večina naših staršev. Posode so bile na delilnem pultu veliko prej, preden so jih kuharice začele polniti. Natančno so vedele, kateri družini kakšna pripada, a niso delale velikih izjem, ker so bile dobrega srca. Koščkov peciva na zgornjem pokrovu je bilo res samo toliko kot naročenih kosil, posode spodaj pa so bile skoraj vedno polne do roba. Kako me je jezilo, ko mi je zaradi tega vroča juha pljuskala po bosih nogah! Po kosilo smo večinoma hodili otroci; med razposajeno hojo, včasih tudi prerivanjem, je bilo skoraj nemogoče držati ročaj tako čvrsto, da bi se nič ne polilo. Hrana ni bila vedno po našem okusu, a posode smo vseeno izpraznili do dna. Ne spomnim se, da bi kdaj zavrgli še kaj razen solate, ki je bila zaradi toplih posod pod njo skoraj skuhana. Starejši sosed je imel v menzi naročeno tudi večerjo. Ni rad hodil ponjo, zato je angažiral mojega brata, ki je »službo« jemal skrajno resno. Kadar je bil pozen, je zajahal kolo, mene pa nagovoril, da sem sedeč na drogu držala posode s hrano. Bilo je zabavno, dokler se nisva prevrnila in večerja je šla po zlu. Bila sva trda od strahu, a naju je iz zadrege rešila mama, ki je sosedu na hitro nekaj skuhala, da se ni preveč jezil.

Najlepše je, če si kosilo in večerjo skuhamo sami doma, a te možnosti žal nima vsak. Tudi danes jih je veliko, ki si ne morejo/ne znajo/nimajo časa kuhati. Dostava hrane na dom ali v pisarno je dokaj vsakdanja, večinoma gre za pice in druge preproste jedi, izbor je pač prilagojen povpraševanju. Mlajša generacija s tem, da jim kosilo kuhajo drugje, nima nobenih težav. Kaj pa starejši? Posebej tisti, ki živijo sami?

Nekateri si gotovo radi sami kuhajo tudi v pozni starosti, a se bojim, da so v manjšini. Pogostejše je mnenje, da se za enega ne splača, da tudi prave volje ni za to. Še posebej takrat, ko se priplazi bolezen, ko zmanjka moči. Zato marsikdo bolj kot živi samo še životari. Dostikrat niso materialne razmere tiste, ki določajo način življenja, čeprav se o lakoti toliko kot danes že dolgo ni govorilo. Starost je le redko prijazna, še posebej, kadar jo spremljata osamljenost in bolezen, toda kaj, ko si je tako težko priznati nemoč. Najtežje je tistim, ki so bili od otroštva navajeni samozadostnosti, zato se je še v poznih letih oklepajo in si ne pustijo blizu. Ponos jim ne dovoli sprejeti pomoči kaj šele, da bi prosili zanjo. Zaenkrat še lahko sam, pravijo, čeprav je očitno, da že dolgo ni več tako. Kuhinjsko ognjišče ostaja mrzlo, hrana pa čisto nepomembna. Lahko bi bilo drugače.

Pogosto malo pred poldnem opazujem, ko nekateri vstopajo v enega od ljubljanskih domov starejših občanov. Iz vrečke ali cekarja, ki ga tiščijo ob telesu, kukajo posode za prenos hrane. Zdi se mi, kot da jim je malce sitno, ker si ne kuhajo doma, a so njihovi obrazi vseeno videti zadovoljni. Kar nekaj razlogov je za zadovoljstvo: hrana iz domske kuhinje je okusna, zdrava, prilagojena starejši populaciji. In cena je razumna. Sprehod od doma do doma, stavek ali dva z znanci, kratek klepet s prijaznimi kuharicami, že to je prijetna popestritev vsakdanjika, in če k temu prištejem še dobrobit toplega in zdravega kosila, verjamem, da so se dobro odločili, ko so se abonirali v domski kuhinji. V visokih stolpnicah okrog tega doma upokojencev gotovo živijo ljudje, ki bi jim vsakdanji topel obrok, čeprav iz menze, še kako izboljšal kakovost življenja. A žal jih prihaja le peščica.

(Odprta kuhinja, december 2013)

 

Razstava

Vse se vrti, spreminja, vse je v gibanju - to vodi k napredku. Tudi če je treba kdaj narediti kakšen korak nazaj. No, pa je še tale blogec doživel oblikovno prenovo, s čimer me je Božička zelo razveselila. Kako se vam zdi?
 Ker je postalo slikanje moja velika strast, se mora to odraziti tudi na blogu. Tako sem najprej naslikala eno punco, ki vam vošči lep dan, potem pa še eno in še eno in tako jih je nastala cela mala serija. Ki še ni končana, ker se mi še kar prikazujejo in jih bom gotovo naredila še malo morje. Nekaj ta prvih pa se danes na ogled postavlja. Za majhno spremembo med fotkami božičnih dobrot, ki se pretežno razkazujejo te dni.

 Vse vam voščimo lep dan!

Zdrava trma

Meni se zdi trma pozitivna lastnost. Včasih, denimo ko se triletnik zaradi nje meče po tleh, je za najbližje prisotne sorodnike sicer malo mučno, pa takrat, ko nekdo zatrmoglavi na napačni poti, je tudi nekoliko neprijetno. V glavnem je pa trma koristna, ker te nekam pripelje. Ker zaradi nje ne odnehaš. Nikoli. Niti takrat, ko se zdi večini  brez smisla.
Poglejte našo trmasto mamo, ki ji stric alzheimer iz telesa in duše jemlje svetle trenutke in hoče, da se zavije v mrak. Ona pa ne, se ne da. Potem ko več kot leto dni po zlomu kolka, zapestja in križnega vretenca ni zmogla niti vstati, ko so jo s postelje na voziček prestavljali s posebnim dvigalom, ko se je zdelo, da je hoja stvar dokončne preteklosti, se je zgodil čudež.
Zadnje čase je občasno izrazila željo po hoji, zanjo že dolgo nedosegljivi veščini. Malo sem jo tolažila, še raje preusmerila pogovor. Ko bi se zmogla vsaj s postelje presesti na voziček! Včeraj pa se je v nekem trenutku vse poklopilo: njena izražena želja, pripravljeni fizioterapevtki in hodilni pripomoček v bližini. Prava energija v zraku. Pa tudi moje prepričanje, da ni na svetu nič nemogočega, je morda malo pripomoglo k odločitvi, da poskusimo. Akcija!
Najprej je s pomočjo vstala, nato vzravnala hrbet, kolikor se ga je po mesecih ležanja in sedenja sploh dalo. Naredila prvi majcen korak. In nato še enega. In zatem prehodila več deset metrov vse do svojega prostora pri mizi.
Ne vem, kako se počuti otrok, ko naredi prvi korak, ker tega ne zna povedati. Tudi naša mama ne more, besede so nekam ušle, a njen izraz na obrazu je nezmotljivo razodel paleto čustev, ki naj bi že zdavnaj utonila v pozabo. Danes smo vajo ponovili. In jutri je nov dan.

Vietnam, kapitan Hien

To zgodbo sem sprva namerava nasloviti "plavajoča tržnica", a je Hien, ki naju je do tja pripeljal z barko,  naredil večji vtis, kot pa naš današnji cilj, plavajoča tržnica. A začnimo od začetka.

"Home stay" Bay Thoi blizu mesta Vinh Long je priporočil telefonski glas v Ben Treju in ni se zmotil. Ko sta naju včeraj popoldne motorista odložila pred Bay Thoi, se je vse umirilo, kot bi se svet ustavil. Na posestvu z bujno vegetacijo, prepredenem s kanali, je več urejenih poslopij in vrtnih paviljonov, vse deluje prav sproščujoče. Viseče mreže in kotički za počivanje na vsakem koraku. Dobila sva skromno, a brezhibno čisto sobo. Po osvežitvi sva vzela kolesi in se odpeljala skozi bližnje vasi, prek mostičkov čez kanale. Ko sva se vrnila, so naju in še en francoski par, ki pri njih prenočuje skupaj z vodičem, povabili, da se naučimo priprave spomladanskih zvitkov, bilo je kar zabavno. Večerja pa je bila kraljevska: juha, zelenjava, spomladanski zvitki, manjši in velikanski raki, riž, sveža zelenjava in za krono velikanska v pari kuhana riba, imenovana slonovo uho. Domača hči je pokazala, kako se jo je. Na rižev papir naložiš surovo zelenjavo in kos ribe, zviješ in pomočiš v pikantno omako. Res izvrstno. Cena polpenziona na Bay Thoi, kolesa so vključena, je 15 dolarjev na osebo. Več kot vredno tega denarja.

Danes sva vstala zelo zgodaj, ker sva se namenila na plavajočo tržnico. Tja naju je s svojo barko odpeljal Hien, zelo prijazen in ves čas nasmejan fant, ki živi na enem od otokov na Mekongu. Bila sva njegova edina gosta. Angleško je znal bolj za silo, a se je strašno trudil, da bi se razumeli. Pokazal se slike svoje družine in pripovedoval o njej. Med vožnjo barke je k ušesu ves čas tiščal pločevinko piva, za katero se je izkazalo, da je radio, vmes pa naju je opozarjal na stvari, ki bi naju utegnile zanimati, denimo ptiča ali ribo ali lepo hišo ali rože ipd. Potresel je neko drevo, da se je ven usulo na miljone mušic in kar pokal od smeha, ko sva ostrmela. Ko je jedel, je volan obračal z boso nogo, nato pa je krmilo za nekaj časa prepustil meni. Posnemala sem ga pri vožnji z nogo, kar ga je spet strašno zabavalo, smeh pa je nalezljiv, torej dobre volje na barki res ni manjkalo.

Plavajoča tržnica je pravzaprav plavajoče mesto, ki stoji na koleh ob bregu Mekonga, vmes pa se prevažajo večji in manjši čolni, ki jim dovažajo stvari za prodajo. Ustavili smo se na točkah s ponudbo, namenjeno turistom. Ker nisva nič kupila, je Hien hitro ugotovil, da to ni za naju, zato smo se vračali po drugi poti. Zapeljal je v ožji kanal, nama natrgal neke sadeže, potem smo ustavili in šli v neko vas, kjer smo videli, kako sušijo stebla rastlin, ki rastejo v vodi, da jih uporabijo za izdelavo košar, copat ipd. Nato pa spet nazaj na barko. Prav pozorno je opazoval, kaj nama je všeč in potem iskal take momente. Šel je celo tako daleč, da smo se zapeljali v nek stranski rokav, kjer je nekaj rečnega rastlinja ravno cvetelo v nežni lila barvi. Slekel se je in zabredel v reko ter odrezal dva lepa cvetova, za vsakega enega. Skratka, presenečal je na vsakem koraku, tako da sva mu na koncu po štirih urah druženja z veseljem dala nekaj napitnine. Potem pa naju je kar objemal, spet in spet smo se morali skupaj slikati, tudi on je imel svoj fotoaparat. Pa še tel. številko je napisal, za prihodnjič.

Avtobus za Saigon ustavlja prav pred posestvom Bay Thoi, kar je bilo v popoldanski vročini zelo komot. V skoraj novem avtobusu je še vse delovalo, zato je šofer  navijal karaoke, kar je zbudilo peteline, ki so bili skriti v košarah v zadnjem delu avtobusa, da so začeli na ves glas kikirikati in nas tako zabavali vso pot. 

Ko naju je v Saigonu avtobus izkrcal na nekem gradbišču nekje zunaj mestnega središča, ni se dalo ugotoviti, kje sploh sva, sva se kar dobro znašla in še pred nočjo pristala v dobrem in poceni hotelu na znani ulici v centru. No ja, nekaj fint sva se pa v treh tednih Vietnama le naučila. Le uporabne nekaj časa ne bodo, upam. Še kakšen dan, pa bodo le še za zabaven spomin.

Vietnam, delta reke Mekong

V Ben Tre na območju delte Mekonga sva se v dobrih dveh urah pripeljala iz Saigona, kamor sva prišla iz Mui Nea. Fant na turističnem uradi v Mui Ne, kjer sva kupila vse avtobusne karte, je bil zelo prijazen in skrben. Prejšnji večer nama je karti prinesel v bungalov, zjutraj pa počakal na postaji. 

V Ben Tre še nisva dobro stopila z avtobusa, že naju je začel "osvajati" možakar in ponujati aranžma na Mekongu za dva dni. Kar na pločniku je organiziral mizo in stole in opisoval vse v superlativih, hkrati se je višala tudi cena. Zaradi nekaj spornih postavk, denimo ene ure nočne vožnje z motorjem, je takoj spremenil program. Nisva mu zaupala, zato sva se napotila proti mestu. Še dolgo naju še spremljal in nižal ceno, od začetnih 260 evrov jo je spustil že na 130 dolarjev, nazadnje pa odnehal.

Ben Tre ni turistični kraj, imajo le malo hotelov in en sam turistični urad, ob nedeljah zaprt. Hotel sva našla čisto slučajno, ker so vsi napisi samo v vietnamščini. Skromno, a poceni prenočišče. Zjutraj sva se na turističnem uradu poskušala dogovoriti za aranžma s čolnom po reki, a nihče ni znal angleško. Nekoga so poklicali po telefonu, ki je govoril angleško in tako sem se s tem posrednikom vse dogovorila. Čez pol ure smo že šli na pot.

Z motorji so naju odpeljali pol ure daleč do pristanišča, kjer naju je pričakala vodička (tudi ta skoraj ni znala angleško) in odpeljala na barko, veliko za kakšnih 15 ljudi, a sva ostala sama. Nekaj časa smo se vozili po širokem kanalu, nato pa pristali na otoku, kjer delajo bonbone iz kokosovih orehov. Najprej jih zmeljejo, nato moko skuhajo z različnimi dodatki, denimo sadjem ali kakavom, gosto tekočino razlijejo po pultu, da se malo ohladi, nato pa natlačijo v podolgovate kalupe. Tako dobljene palčke razrežejo na pravokotnike, ki jih vsakega posebej ženske zavijejo v rižev papir in zlagajo v škatle. Delo jim gre zelo hitro od rok. Iz lesa kokosove palme delajo tudi številne uporabne izdelke, med drugim pa ga uporabljajo tudi pri gradnji hiš.

Odpeljali smo se naprej, naslednji pristanek je bil na otoku, kjer predelujejo med divjih čebel. Dali so nam ga tudi za poskusiti s čajem, poleg pa postregli prigrizke iz kokosa. Turistov ni bilo nikjer, menda množično prihajajo ob popoldnevih, dopoldan tako kot midva pa le redki. Vzroka za to ne vem, bilo prav luštno.

Od tod naprej smo šli peš po stezi do neke vasi, kjer smo se naložili na vozek, v katerega je bil vprežen konjiček. V pomanjševalnicah pišem zato, ker je bilo vse res čisto majhno. Peljali smo se nekaj km skozi več vasi, nato pa se ustavili v objektu, kjer so nam domačini priredili pevsko glasbeni nastop. Na mizo so nam prinesli tudi čaj in narezano sadje, da smo ga vmes pokušali. Prihajati so začele skupine turistov, zato smo šli kar kmalu naprej. Vkrcali smo se v nizek in dolg čoln, ki ga je spretno vodila krmarka. Tudi voznice drugih čolnov so bile v glavnem ženske. Vozili smo se po manjših kanalih, srečevali z drugimi čolni, bilo je zelo zabavno. Po krožni poti smo prišli do naše barke, ki nas je po štirih prijetnih utad odpeljala na izhodiščno točko. Od tod so naju z motorji odpeljali do lokalnega avtobusa, s katerim sva se pripeljala na avtobusno postajo in vkrcala na drug lokalni avtobus za Vinh Long. Sedla sva čisto zadaj na dvignjene sedeže, da sva lahko tri ure spremljala najbolj divjo avtobusno vožnjo po ozkih lokalnih cestah skozi vasi in v gostem prometu. Bila sva čisto mirna. Človek se res vsega navadi.

Zadnji del poti do prenočišča, nekakšnega tukajšnjega kmečkega turizma, sva prišla z motorji. Od tu naprej pa je čas za novo zgodbo. Jutri.