Ne kaj, temveč kako

Ko pride človek na svet, mu je skoraj takoj jasno, kako se lahko nasitiš: z usteci zagrabiš bradavico mamine dojke, malo stisneš in použiješ, kar pride iz nje. Kasneje med usta in hrano vstopi dodaten organ – roka. Z njo je mogoče prijeti skoraj vse in nesti v usta. Nekateri pri tem načinu ostanejo in vse življenje jedo z rokami. Pravzaprav z roko, ker dosledno uporabljajo samo eno, za katere snažnost se malce bolj potrudijo kot za drugo. Žlica, vilice in nož se jim zdijo nepotrebno, celo moteče orodje. Pred leti sva bila gosta v preprostem berberskem domu. Pripravili so ogromno skledo kuskusa, na sredi katerega je bila jamica, v kateri se je kopala drobovina v omaki. Posedli smo okrog posode. Stara mama poleg mene se je kar takoj lotila jedi in demonstrirala, kako se stvari streže. Roko je skoraj do zapestja porinila v omako, zagrabila nekaj mesnatega, nato pa jo premaknila v področje kuskusa, ter nazadnje polno pest jedi ponesla v usta, jo z užitkom pospravila, roko pa očedila kar z jezikom. Od strani se mi je nasmihala, nevednici, ko sem ob robu posode čisto po malo zajemala kuskus, mesni omaki pa sem se odrekla. Gotovo bi bilo tej Berberki enako neprijetno, če bi se znašla v mojem domu, pa bi ji h krožniku priložila kopico pribora in pričakovala, da ga bo tudi uporabljala.

V domači kuhinji lahko je vsak po svoje. Nikogar ne briga, če nekdo položi predse časopisni papir, nanj pa da kos slanine, rezine čebule, ščepec soli in zajedo kruha. Brez pribora, če ne štejemo ostrega pipca. Kdo drug si bo ob krožnik položil časnik ali revijo, ki jo bo z eno roko listal, medtem, ko bo z drugo nosil v usta, da še sam ne bo vedel, kaj. Seveda nič od tega ne propagiram, a navsezadnje je res stvar posameznika, ne le s čim pač pa tudi kako si bo napolnil želodec. Priznam, da mi zajtrk z jutranjimi novicami v ozadju krožnika tekne bolj, kot bi mi brez njih. Razen te (grde) jutranje razvade imam ob obrokih rada mizo pogrnjeno in pripravljeno kot se šika. Tudi doma. Ali pa predvsem doma.

Eni vse življenje jedo z rokami, drugi se rodijo z zlato žlico, kot pravi pregovor. Zunaj svojega doma naj bi vsaj približno spoštovali norme, ki vladajo v tistem okolju. Poleg običajnih žlice, vilic in noža uporabljamo razne vrste klešč, pa tudi vilice, žlice in žličke so vseh mogočih oblik, skoraj za vsako jed posebne. Včasih so zadeve tako zapletene, da lahko mimogrede izpademo neotesanci, če ne obvladamo vseh fines.

Velik del svetovnega prebivalstva kot jedilni pribor že tisočletja uporablja palčke, s katerimi so tako spretni, da drugega niti ne potrebujejo. Pred kratkim sva se znašla v skupini azijskih turistov. Za mizo nas je bilo šest, drugi štirje so bili Kitajci. Z univerzalno angleščino smo se kar dobro sporazumevali, da med nami ni bilo videti razlik, dokler nam niso postregli kosila. Na sredo mize so postavili krožnik z velikansko kuhano ribo, v posodah okrog nje je bilo sočivje, školjke v ananasovi omaki, ocvrt tofu, kuhana blitva, zelenjavni zvitki in velika skleda riža. Hrane, kolikor hočeš! Predse je vsak dobil čisto majhno skodelico in par palčk. Za Kitajce »mala malca«. Pravzaprav velika malica, midva pa sva imela bolj majhno. Zelo nespretno sva poskušala s palčkami lomiti koščke mehke ribe, uloviti kakšen rižek, da o zmuzljivih školjkah ne govorim. Edino zvitke se je kolikor toliko še dalo zagrabiti s palčkami, a jih je hitro zmanjkalo. Kitajci so bili skrajno vljudni, nihče ni niti trenil z očmi. Molče smo se trudili vsak po svoje, dokler ni ena od Kitajk s svojima palčkama odlomila zajetna kosa ribe in nama ju položila v skodelici. Vsi smo se sproščeno nasmejali. Pravzaprav ni pomembno, kako jesti, če si v dobri družbi.

(Odprta kuhinja, 5. 1. 2014)

Maroko, tretjič

Jemma el Fna

Maroko ni na drugem koncu sveta, iz Benetk v maroška mesta se da priti dokaj hitro in poceni z nekaterimi nizkocenovniki, cenovno ugodno je tudi rentiranje avtomobila, dovolj je vsake vrste prenočišč. Skratka, ni razlogov, da bi ne obiskali države, ki pusti močan vtis.
Priletela sva v Casablanco, se z vlakom odpeljala v Marakeš in okrog polnoči na železniški postaji čakala dogovorjenega prevoznika. Seveda ga ni bilo. Po nekaj telefonskih klicih in po dolgih urah sva nekako prispela do prenočišča v starem delu mesta. Tam pa se je čas ustavil. Lastnica slikovitega apartmaja v maroškem stilu se je samo nasmehnila, ko sem ob čaju omenila zoprno čakanje na postaji in mehko rekla: "Zdaj sta tukaj, sprostita se, prepustita se našemu načinu življenja." Seveda. To je prava pot.
Marakeš je staro mesto, v njegovih sukih  z ozkimi uličkami in trgovinicami čas teče po svoje. Na osrednjem trgu Jemma el.Fna se od ranega jutra skozi ves dan in vso dolgo noč dogaja. Kače se dvigujejo iz košar, vabijo prodajalci sadja, slaščic, metinega čaja, lahko si tetovirate dlani in stopala, dovolite, da vam prerokujejo, si ogledate vse vrste predstav, kupite tisoč in eno nepotrebno stvar. Ponoči se trg prelevi v gostišče na prostem, kjer se da poskusiti vse. Pred polži v hišicah se vije dolga vrsta. Vabilo v slovenščini naj vas ne preseneti, Maročani obvladajo turistično govorico, težko se jim je upreti. Lahko pa preprosto sedete in se čudite pripovedovalcem zgodb in njihovim zvestim poslušalcem in občudovalcem. Fantek se je upiral, ko ga je oče odpeljal v najbolj napetem trenutku, menda k večerni molitvi. Kdo smo, da bi smeli soditi o kulturi in tradiciji, ki je ne razumemo?

Pridelava arganovega olja

Iz Marakeša sva se odpeljala proti Atlantiku do turistične Essaouire in naprej na jug. Hotela sem videti arganova drevesa in koze, ki plezajo po njih. Največ jih je bilo okrog Tamanarja, kjer sva se tudi ustavila v eni od pridelovalnic arganovega olja. Večinoma so v rokah ženskih združenj, ki tako izboljšujejo materialni položaj svojih družin. Pridelava arganovega olja je dolg postopek. Koze se na drevesih najedo plodov, podobnih oljkam in jih kasneje iztrebijo, spotoma pa nekako omehčajo trd ovoj. Ženske iz njih izluščijo jedrca in jih ročno stolčejo, preden jih dajo v stiskalnico za olje. Za liter olja je potrebnih 20 ur dela in 35 kg sadežev. Se vam po vsem tem zdi visoka cena 20 evrov za liter olja, ki mu rečejo berbersko zlato?
Medtem ko so nama v mali pridelovalnici  ženske vse razkazale, se je zmračilo, zato sva se pozanimala, kje je v bližini kakšno prenočišče. Ni ga. Po nekaj pogovarjanja in šepetanja sva dobila vabilo: lahko prenočiva pri mladi berberski prodajalki Hassni, njeni imajo menda veliko hišo v eni okoliških vasi. Hm, hm. Nama preostane kaj drugega?
Kakšne pol ure smo se vozili po kolovozih in prispeli v naselje, zgrajeno iz blata. V eni od stavb naju je toplo sprejela Hassnina mama in se takoj lotila priprave večerje. Vmes so prišli njeni številni sorodniki, bratje, strici, nečaki. Hassna se je takoj po prihodu domov izvila iz črnine, v katero je bila ovita od glave do peta in pred nama je stala mlada punca v kavbojkah in majici. Ko naju je pospremila po vasi, se je spet odela v črnino, sporazumevali smo se bolj težko, ker ne znava berberskega jezika, ona pa nič drugega. Pri večerji smo se vsi zbrali okrog velikanske sklede, polne kuskusa, na sredini je bilo nekaj mesa, bolj kosti. Mama je jedla z roko, skoraj do zapestja jo je potisnila v omako, a Hassna se je spretno vrinila med njo in naju ter nama ponudila vilice. Na obisk je prišel Hassnin stric, ki je govoril francosko. Pohvalil se je, da so v družini pred leti imeli tradicionalno berbersko poroko, gostili so 500 svatov, trajala je ves teden. Nekje iz soseščine so prinesli DVD in nama zavrteli posnetek te poroke. Nevesto ves čas poroke nosijo na nosilih, petkrat preobleče, njene obleke so prava mojstrovina. Ženina se ne spomnim. Moški se zabavajo posebej in ženske posebej, moški plešejo med sabo, ženske se bolj pogovarjajo. Žal mi je, da iz posnetka nisem prav dobro razumela smisla tega dogodka.
Kje bomo pa spali? Stavba je imela dva prostora, v enem je bila postelja, ki so jo pregrnili s čisto odejo, ki so jo vzeli iz omare. Tam sva prenočila midva, vsi drugi pa na tleh v drugem prostoru. Bilo nama je nelagodno, a sva se prepustila. Kaj sva pa hotela drugega. Zjutraj ni bilo nikogar na spregled, Hassna nama je pripravila sladek metin čaj, njena mama pa pred odhodom za darilo vsilila kepo kuhanega masla. Denarja ni hotela sprejeti. Hassno sva odpeljala v službo, pred vrati sva ji stisnila nekaj denarja, da sva si malo olajšala vest. Gostoljubja, ki sva ga bila deležna, ni mogoče plačati z denarjem. Lahko pa se iz njega kaj naučimo.