Kaprije, jeseni

Na morje grem rada spomladi, jeseni in pozimi. Razlog je precej egoističen: poleti ga moram deliti s turisti, v vseh drugih letnih časih je pa samo zame. Vsaj zdi se mi tako.

Jutri bo prvi jesenski dan, danes pa sva šla na morje, tako kot v starih časih. Od doma ob 4h zjutraj, da sva v Šibeniku lahko že navsezgodaj pila kavo. Ob pol devetih je bilo že prav prijetno toplo, medtem ko je bilo med potjo na Ličkem polju komaj 3 stopinje. Avto sva pustila v Šibeniku in se vkrcala na Lošinjanko za Kaprije, kamor sva prispeva v dobri uri. Pot je bila prijetna in je hitro minila med vijuganjem med majhnimi otočki, značilnimi za šibeniški arhipelag. 

Bolj malo potnikov nas je na Kaprijah izstopilo, trajekt pa je nadaljeval vožnjo na Žirje. Pričakal naju je fant, ki je prtljago z vozičkom odpeljal do apartmaja, ker na otoku ni prometa. No ja, razen kolesarskega in malo traktorskega.

Lastnik apartmaja Kristijan je zelo simpatičen mladi mož, ki govori tudi portugalsko. Resno se ukvarja s turizmom in je pri tem uspešen. Njegovi apartmaji so ves čas polni, medtem ko so se nekateri drugi današnji sogovorniki, ki sva jih srečevala po vasi, malo pritoževali, da je v posezoni težko dobiti goste, čeprav je v tem času najlepše. Na sprehodu po vasi nama je neka gospa, ki je ravno trla mandlje na obali, nasula polne pesti pravkar oluščenih. Prav zdaj dozorevajo, je rekla. Komaj že čakam kakšnega daljšega sprehoda po otoku, Kristijan naju je prijazno oskrbel z zemljevidi in opisi poti. 

Na kozarec vina sva šla po njegovem priporočilu v konobo Kod Kate, ki nama je mimogrede natresla nekaj receptov in majhnih kuharskih skrivnosti o pripravi rib. Brudeta ni bez pure, je rekla. Mislila je polento. To zakuha tudi v ribjo juho, pa ne preveč, da se še vedno zajema z žlico. Nekakšen brodet naredi tudi iz giricam podobnih ribic, doda še krompir, za zakisanje pa grozdne jagode. Potem ga je treba malo dlje kuhati, ker se v kislem krompir težje zmehča. Kata kuha samo domače jedi, kar pač ima na razpolago. V tem času največ navtikom, tudi med najinim obiskom so prišli na večerjo štirje Slovenci. Naročili so dve ribi.

Enkrat v prihodnjih dneh bova njeno kuho preskusila tudi v praksi, a jutri še ne, ker sva si iz šibeniške ribarnice prinesla ribe.

A ste videli kakšne sončne zahode imajo tukaj? Menda vsak večer ... Spodnje prve tri fotke pa so iz jutranjega Šibenika.

Šibenik

Jutro v Šibeniku

Kapre?

Trajekt Lošinjanka pristal na Kaprijah

Prleške palme

Do včeraj nisem vedela, da rastejo v Prlekiji palme. Pa saj tudi nisem bila velikokrat v teh krajih. Na Humu, na Kogu, na Jeruzalemu, na Svetinjah in na Pavlovskem vrhu pa včeraj sploh prvič. Bilo je prelepo. Lahko bi, kar je pogosta navada, to pokrajino primerjala s slavno Toskano, a bi ji naredila krivico, ker je lepša od nje, čeprav ne  tako množično obiskana. Mogoče je prav to njen čar. Vil z bazeni zaenkrat še ni opaziti, kljub temu pa je dobrih prenočišč dovolj. Recimo na kmetiji Hlebec, ki smo jo obiskali včeraj. Tale krokarj na spodnji fotki, ki mi je poleg še marsičesa padel v oči, je nastal na eni od umetniških kolonij, ki se tod vrstijo leto za letom.
Pa se vrnimo k palmam. Prvo, pravzaprav njen štor, smo srečali pred cerkvico sv. Janeza na Humu, potem ko smo se po odlični južini (črn kruh, zabel, meso iz tunke in zelenjava z vrta) sprehodili do vrha hriba. Gledam tisti štor, ki naj bi bil palma, a se mi nikakor ne zdi palma. Naša Prlečka Marta je hitro rešila zadrego, ko je pojasnila, da Prleki topolom rečejo palma. Kdo ve, zakaj, a ideja je odlična. Če bi, denimo, koprski župan nekaj pinij ali borovcev lokalno preimenoval v palme, mu ne bi bilo treba saditi tistih bogih ocufanih dreves po obali.
Prleške palme, oziroma topoli, igrajo v veduti pokrajine podobno vlogo kot toskanske ciprese. Mehko zaobljenost gričev, poraslih z vinsko trto, s svojo vitkostjo nekako vlečejo navzgor proti nebu, kot bi se hotele zahvaliti za ta dar nebeški, razprostrt vse naokrog. Včeraj je imela slika še zvočno spremljavo, saj so v vetru z juga klopotci prav prijetno klopotali in oznanjali trgatev, ki se je začela prav te dni. Trta je zdaj še zelena, a komaj si upam predstavljati lepoto, ko se bo zdaj zdaj začela preoblačiti v jesenske barve. Kako bo šele takrat slikovito! Narava je največji umetnik.
Izlet smo zaključili pri Verici in Frančku na Pavlovskem vrhu, od koder smo si s središčne točke še zadnjič ogledali obiskane kraje, ki so kot dragi kamenčki na verižici lepo razvrščeni na vseh štirih straneh neba: Hum, Kog, Jeruzalem in Svetinje.
Domov smo se vračali s polnim prtljažnikom dobrot iz sadovnjaka in vinograda naših gostiteljev s Pavlovskega vrha. Saj pravim: kjer je pokrajina mehka in zaobljena, tudi ljudje ne morejo biti drugačni: topli in širokosrčni, kot le redkokje.

Kmalu nasvidenje, Prlekija!

Hum, cimprača

 

 

 

 

 

Klopotec

 

 

Jeruzalem

Veričin in Frančkov koruznjak na Pavlovskem vrhu

Krokar pri Hlebčevih na Kogu

Borovničeva pot

Danes se na nas zlivajo škafi vode, zato se vsevpek govori o koncu poletja. Se ne strinjam. Tudi zato, ker pripovedujem o svojem letošnjem dopustu na morju v prihodnjem in ne v preteklem času.
Včeraj pa je bil še vroč poletni dan, kot nalašč za pohod po borovničevi poti. Zdaj seveda ni več borovnic, a pot zato ni nič manj prijetna. Parkirala sva kot navadno pri Lazarju, kjer se 14 km dolga pot začne, po treh urah hoje pa konča na Jančah pri planinskem domu. Potem pa se je treba še vrniti po isti poti, torej gre za kar lep pohodni zalogaj.
Po eni uri hoje po samotni gozdni cesti, ki se mi zdi najlepši del poti, prideva do kmetije Pr Tomažet, kjer naju je gospodar Brane zapeljal s prave poti, da navsezadnje Janč včeraj nisva videla, pač pa se po dobrih štirih urah tri kilometre pred ciljem na kmetiji Balent obrnila. Kako naju je zapeljal? Tako, da je, medtem ko smo sedeli pred njihovo nekdanjo sušilnico sadja, v kateri je ravno kuhal hruškovo žganje, začel govoriti o "ta črnih", jurčkih seveda, ki menda množično poganjajo kar ob poti. Seveda mu nisva verjela. Vseeno pa sva med hojo intenzivno buljila v hosto in že sto metrov naprej zagledala prvega črnega velikana. Malo so ga že obiskali polži, a je bil je povsem čvrst. Kar pustila sva ga, saj bi se v nahrbtniku čisto speštal, zato pa naju je nepreklicno speljal s poti dol v grapo in na drugi strani spet gor in tako naprej gor in dol, da sva čez čas komaj spet pririnila na markirano pot. Mimo kmetije Pr Jakopič in še malo naprej sva spet odvila v hosto, naletela na nekaj zaprtih marel in še enega jurčka. Pa še na nabiralko cvetov navadne zlate rozge, ki jih je smukala v veliko platneno vrečo. Doma jih posuši in kuha čaj, ki menda pomaga pri težavah z mehurjem, je povedala. Pa še toliko drugega v desetih minutah, kot bi marsikdo niti v enem tednu ne.
Do kmetije Pri Balent, kjer navadno kupujemo jabolka in jabolčni sok, sva prisopihala namesto po dveh po štirih urah. Malo smo posedeli, še dva mimoidoča sta prisedla. Ko smo si povedali nekaj "ta pametnih" seveda generacijsko pogojenih, je bil čas za vrnitev. Nazaj grede sva imela večjo gobarsko srečo, ne da bi se kaj dosti oddaljevala s poti. Tudi dopoldanski velikan naju je počakal in tokrat se mu nisva odrekla. S polno vrečo jurčkov sva zadovoljna korakala proti domu, spotoma sva se malo zaklepetala še Pr Jakopič, kjer je gospodar ravno slavil rojstni dan in tako sva šele pozno popoldne, primerno utrujena, spet sedla v avto. Doma pa čez tričetrt ure k slastni gobovi juhi, ki zjutraj niti slučajno ni bila v dnevnem načrtu. Kako rada imam takšna presenečenja!

Sušilnica sadja Pr Tomažet

Bi ju utrgali, a ne?

Vzhodni del Ljubljanske kotline

Soline

Odpeljali smo se proti morju, kar tako, malo na izlet. Pa ne kopat, čeprav je bil dan kot naročen za kaj takega, zato smo potem zavistno gledali redke plavalce. Namenili smo se v sečoveljske soline . Letos je bila menda kar dobra letina, so nam povedali. Sem si prav zapomnila številko o trideset tonah pridelane soli? Danes smo videli dva solinarja, ki sta jo grabila in nalagala na voziček. V muzeju solinarjev je bilo prijetno hladno, ko smo gledali in poslušali zanimive solinarske zgodbe, v trgovini smo kupili jnekaj solnega cveta, na sprehodu ob kanalih pa je veter ravno prav pihljal, da nam je gladil od sonca razgrete glave. Čez dan se je ogrelo na trideset stopinj.
Poklepetali smo s fantom, vodičem v kompleksu obnovljenih solinarskih hiš. Pripovedoval je o delu solinarjev, ki ga ne more opravljati nekdo, ki ne razume kraja, ljudi, zgodovine in predvsem, ki ne čuti s tem okoljem in naravo. Vsak predmet, postopek, kotanja, vse ima svoj pomen in svoje ime. Marsikaj se je že tudi izgubilo, odšlo v zgodovino, v pozabo. Povedal je nekaj zanimivih lokalnih izrazov, ki sem jih do doma seveda že vse pozabila.
Nečesa pa ne bom pozabila. Najprej tega, da lahko po galebih določamo od kod piha veter, ker gledajo vsi proti vetru, ko so parkirani na tleh. Danes jih je bilo zelo veliko, nepremičnih, vsi so gledali na jug. Ker jim je veter prijetno hladil kljune, ali kaj? To moram preveriti še kdaj drugič, denimo ko bo pihala burja.
V spominu na današnji dan mi bo ostal tudi šum vetra v visokih travah, ki rastejo ob kanalih. Tako bolj mimogrede sem ga ujela. Želim si, da bi lahko kdaj  proti večeru ali zelo zgodaj zjutraj, ko je vse tiho, samo sedela tam in poslušala melodijo teh trav.

Prvi črvi

Jesen je takrat, ko se začne šola. Majčkeno žalost, ker se je končalo brezskrbno poletje, je nadomestilo  vznemirljivo pričakovanje novega, neznanega. Te dni so se od vsepovsod kotalili spomini na prvi šolski dan pred desetimi, dvajsetimi, petdesetimi (in več) leti. Mojih ni prav dosti, vem pa, da sem se šole neizmerno veselila, čeprav se mi je učiteljica zdela velikanka, oblečena v črno je zgledala zelo stroga, kdaj pa kdaj je koga pobožala po glavi. Zelo smo jo spoštovali, malo smo se je tudi bali. Že prvi dan smo se naučili postaviti v kolono po dva in dva ter biti čisto tiho. Tako je nastala lužica pod sošolkinimi nogami, ko smo mirno stali pred izhodnimi vrati. Učenje za življenje je začelo dobivati nove dimenzije.

Zdaj je marsikaj drugače, a bistveno ne. Če otroci do šole stopajo po zložnih stopničkah, morajo ob vstopu v šolo kar visoko dvigniti nogo. Čvrsta opora ni odveč. Tone Pavček, pesnik, je to nalogo naložil enemu od svojih angelov, jesenskemu:

...
A najlepše, kar dela angel jeseni,
je, da prve črve v vnemi in tremi
v šolo pospremi.
Med njimi sredi razreda
stoji in usmiljeno gleda,
če koga preveč, težke in mrke,
mučijo črke.
K temu prisede, ga k delu poziva:
Skupaj se, bratec, vse naučiva!

Letos smo prvič pospremili v šolo našo Katarino. Zelo se je veselila, malo pa jo je tudi stiskalo pri srčku, se mi zdi, čeprav tega ni hotela pokazati. Prvi dan je imela kar šest spremljevalcev, angelov, ki smo ji stali ob strani, če bi jo kaj zvilo. Seveda je ni, odlično se je držala, najprej je bila malo resna, potem pa vesela in razigrana kot vedno. Na šoli so prvošolčkom pripravili prijazen sprejem, tudi Pika Nogavička jim je pomagala premagati tremo in strah. Kdo ve, kaj bo Katarini ostalo v spominu na ta veliki dan.

Maroko, tretjič

Jemma el Fna

Maroko ni na drugem koncu sveta, iz Benetk v maroška mesta se da priti dokaj hitro in poceni z nekaterimi nizkocenovniki, cenovno ugodno je tudi rentiranje avtomobila, dovolj je vsake vrste prenočišč. Skratka, ni razlogov, da bi ne obiskali države, ki pusti močan vtis.
Priletela sva v Casablanco, se z vlakom odpeljala v Marakeš in okrog polnoči na železniški postaji čakala dogovorjenega prevoznika. Seveda ga ni bilo. Po nekaj telefonskih klicih in po dolgih urah sva nekako prispela do prenočišča v starem delu mesta. Tam pa se je čas ustavil. Lastnica slikovitega apartmaja v maroškem stilu se je samo nasmehnila, ko sem ob čaju omenila zoprno čakanje na postaji in mehko rekla: "Zdaj sta tukaj, sprostita se, prepustita se našemu načinu življenja." Seveda. To je prava pot.
Marakeš je staro mesto, v njegovih sukih  z ozkimi uličkami in trgovinicami čas teče po svoje. Na osrednjem trgu Jemma el.Fna se od ranega jutra skozi ves dan in vso dolgo noč dogaja. Kače se dvigujejo iz košar, vabijo prodajalci sadja, slaščic, metinega čaja, lahko si tetovirate dlani in stopala, dovolite, da vam prerokujejo, si ogledate vse vrste predstav, kupite tisoč in eno nepotrebno stvar. Ponoči se trg prelevi v gostišče na prostem, kjer se da poskusiti vse. Pred polži v hišicah se vije dolga vrsta. Vabilo v slovenščini naj vas ne preseneti, Maročani obvladajo turistično govorico, težko se jim je upreti. Lahko pa preprosto sedete in se čudite pripovedovalcem zgodb in njihovim zvestim poslušalcem in občudovalcem. Fantek se je upiral, ko ga je oče odpeljal v najbolj napetem trenutku, menda k večerni molitvi. Kdo smo, da bi smeli soditi o kulturi in tradiciji, ki je ne razumemo?

Pridelava arganovega olja

Iz Marakeša sva se odpeljala proti Atlantiku do turistične Essaouire in naprej na jug. Hotela sem videti arganova drevesa in koze, ki plezajo po njih. Največ jih je bilo okrog Tamanarja, kjer sva se tudi ustavila v eni od pridelovalnic arganovega olja. Večinoma so v rokah ženskih združenj, ki tako izboljšujejo materialni položaj svojih družin. Pridelava arganovega olja je dolg postopek. Koze se na drevesih najedo plodov, podobnih oljkam in jih kasneje iztrebijo, spotoma pa nekako omehčajo trd ovoj. Ženske iz njih izluščijo jedrca in jih ročno stolčejo, preden jih dajo v stiskalnico za olje. Za liter olja je potrebnih 20 ur dela in 35 kg sadežev. Se vam po vsem tem zdi visoka cena 20 evrov za liter olja, ki mu rečejo berbersko zlato?
Medtem ko so nama v mali pridelovalnici  ženske vse razkazale, se je zmračilo, zato sva se pozanimala, kje je v bližini kakšno prenočišče. Ni ga. Po nekaj pogovarjanja in šepetanja sva dobila vabilo: lahko prenočiva pri mladi berberski prodajalki Hassni, njeni imajo menda veliko hišo v eni okoliških vasi. Hm, hm. Nama preostane kaj drugega?
Kakšne pol ure smo se vozili po kolovozih in prispeli v naselje, zgrajeno iz blata. V eni od stavb naju je toplo sprejela Hassnina mama in se takoj lotila priprave večerje. Vmes so prišli njeni številni sorodniki, bratje, strici, nečaki. Hassna se je takoj po prihodu domov izvila iz črnine, v katero je bila ovita od glave do peta in pred nama je stala mlada punca v kavbojkah in majici. Ko naju je pospremila po vasi, se je spet odela v črnino, sporazumevali smo se bolj težko, ker ne znava berberskega jezika, ona pa nič drugega. Pri večerji smo se vsi zbrali okrog velikanske sklede, polne kuskusa, na sredini je bilo nekaj mesa, bolj kosti. Mama je jedla z roko, skoraj do zapestja jo je potisnila v omako, a Hassna se je spretno vrinila med njo in naju ter nama ponudila vilice. Na obisk je prišel Hassnin stric, ki je govoril francosko. Pohvalil se je, da so v družini pred leti imeli tradicionalno berbersko poroko, gostili so 500 svatov, trajala je ves teden. Nekje iz soseščine so prinesli DVD in nama zavrteli posnetek te poroke. Nevesto ves čas poroke nosijo na nosilih, petkrat preobleče, njene obleke so prava mojstrovina. Ženina se ne spomnim. Moški se zabavajo posebej in ženske posebej, moški plešejo med sabo, ženske se bolj pogovarjajo. Žal mi je, da iz posnetka nisem prav dobro razumela smisla tega dogodka.
Kje bomo pa spali? Stavba je imela dva prostora, v enem je bila postelja, ki so jo pregrnili s čisto odejo, ki so jo vzeli iz omare. Tam sva prenočila midva, vsi drugi pa na tleh v drugem prostoru. Bilo nama je nelagodno, a sva se prepustila. Kaj sva pa hotela drugega. Zjutraj ni bilo nikogar na spregled, Hassna nama je pripravila sladek metin čaj, njena mama pa pred odhodom za darilo vsilila kepo kuhanega masla. Denarja ni hotela sprejeti. Hassno sva odpeljala v službo, pred vrati sva ji stisnila nekaj denarja, da sva si malo olajšala vest. Gostoljubja, ki sva ga bila deležna, ni mogoče plačati z denarjem. Lahko pa se iz njega kaj naučimo.

Maroko, drugič

Maroko je dežela izrazitih barv, vonjev, doživetij. Če bi morala izbrati samo eno, bi se odločila za puščavo. V Erfoudu sva z glavne ceste zavila proti Merzougi, od koder vodijo v puščavo vodijo poti, še bolj brezpotja, po katerih potujejo karavane. Med drugim tudi karavane turistov na kamelah. Turistov je bilo v izven sezonskem času bolj malo, zato so naju, takoj ko sva parkirala, začeli oblegati ponudniki. Vsi so obljubljali isto: brezplačen parking, varovano hrambo prtljage, dvodnevno ježo na kamelah v puščavo, kjer bomo prenočevali, spoznali življenje beduinov, ob vrnitvi pa imamo možnost tuširanja v hotelu in popoldansko kopanje v hotelskem bazenu. Cena je bila kar zasoljena, zato smo sedli k čaju in se začeli pregovarjati. Ko je cena padla na polovico, je postala razumna, sprejela sva ponudbo.Dobila sva nekaj praktičnih napotkov: obuta morava biti v superge, vzameva naj toplo oblačilo in dovolj vode, ki je dogovorjena cena ne zagotavlja. Še kaj drobnega tiska? Ne, ne, vse kot smo se dogovorili, želimo vam prijetno bivanje.
Na dogovorjenem mestu so čakale kamele ter njihov in naš vodič Karim. Kameli sta bili pregrnjeni z odejami, na vsako stran hrbta sta viseli ogromni torbi, polni stvari. Čez mojo kamelo je vodič vrgel še nekaj dodatnih odej, da me ne bo ožulilo. Govoril ni kaj dosti. Kameli sta pokleknili, da sva lahko zlezla gor. Kje so drugi turisti, me je zanimalo. Ni jih, samo vidva sta v karavani. In že smo šli.

Ježa kamele nikakor ni preprosta. Nič sproščujoče mehkega ni, njena hoja je zibajoča, trda, "sedež" še bolj. Predstavljala sem si počasno drsenje po puščavskem pesku, nekaj romantičnega pač, a je bilo daleč od tega. Sipine so visoke tudi nekaj metrov, hoja kamele navzgor in še posebej navzdol je dokaj negotova, vsaj meni se je tako zdelo. Upravičeno. Vodič je hodil spredaj, midva za njim drug za drugim. Mikro lokacijo sta ubirali kameli po svoje, jaz sem jo kar dobro odnesla, zadnji kameli pa se je ob hoji navzdol ugreznilo in skupaj z jezdecem se je prevrnila v pesek in ga pokopala pod seboj. Mehak pesek, hvalabogu, da je padec minil brez posledic. Vodič pa se je prestrašil in stokrat preveril, če je res vse v redu. Če bi se mu turist poškodoval, bi se lahko poslovil od tega posla, vodičev kamel se ne manjka.
Na cilju nas je pričakal oskrbnik puščavskega naselja. V krogu je bilo postavljenih več velikih šotorov, prostora bi bilo za kakih 50 oseb. Razkazal nama je "spalnico" - šotor s posteljami, čiste sanitarije in  prostor za druženje, kjer nama bo postregel večerjo, dotlej pa greva lahko malo naokrog. Čeprav sva bila samo dva, je predviden program potekal brezhibno, tako večerja (tajine), ki.sta jo fanta sama pripravila, kot tudi razvedrilni program po njej. Igrala sta na različna glasbila in prepevala, lahko sem ju spremljala na bobnih (dokaj nespretno). Kar dobro smo se zabavali.

Karim, vodič v puščavo

Potem sva šla na sipine gledat zvezde. Legla sva na hrbet in se zazrla v nebesni svod. Bilo je čarobno. Takega neba kobaltno modre barve, posutega z nešteto lučkami, ki jih ne moti nobena umetna svetloba, ne vidiš vsak dan. Vsenaokrog pa tišina. Joj, kakšna tišina.
Za nama je prišel tudi Karim. Nič ni rekel, pač pa je F-ju začel masirati noge. Slaba vest zaradi popoldanskega padca? Zatem  se je lotil vratu. In ram. Potem se je preselil na moje rame in hrbet. Na koncu naju je zasul s toplim peskom po nogah in rokah, da sva bila čisto nepremična. Popolna sprostitev. Bil je res stručko s čarovniškimi rokami. Vmes je šepetal "roleks, roleks". Mislil je relax, sprostitev. Slišalo se pa je, kot se je. Čez dolgo časa je z masažo prenehal, nekaj zamomljal in stekel dol k šotorom. Si kaj štel, koliko rolexov sva dobila, sem vmes zašepetala F. Bilo je neznansko smešno, a se nisva smejala, ko se je Karim vrnil z odejami in vzglavnikoma, da bi nama bilo še bolj udobno. Te nepozabne puščavske izkušnje ne bi zamenjala niti za tisoč pravih Rolexov.

Nadaljujem?

.
.

Maroko

Kaj delamo na počitnicah, ko dežuje? Obiskujemo muzeje in galerije. Tako vsaj priporočajo turistični letaki. No, pa sem naredila galerijo kar pri nas doma. Pobrskala sem po fotografijah s potovanj, izbrala Maroko ter se spomnila nekaterih dogodkov, ki sem jih oživila tako, da sem jih naslikala. Tako so nastali akvarelčki, razstavni eksponati v moji galeriji. Prosim za prizanesljivost, če bi se kdo odločil za ocenjevanje, ker sem šele v slikarski mali šoli. Saj bo bolje, obljubim.

Tizi-n-Tichka, prodajalec spominkov

 Po nekaj dneh bivanja v Maroku sva se odločila prečiti Atlas. Na prelaz Tizi-n.Tichka sva se pripeljala z najetim avtom in se ustavila, da bi spila metin čaj v nekoliko bolj svežem ozračju kot spodaj v soparnem Marrakeshu. Takoj se je približal možakar, oblečen v debel flis. Prosil je za aspirin, ker naj bi bil bolan. Seveda sem mu verjela, kdo pa bi v taki vročini hodil okrog v flisu, če ni bolan. Zasmilil se mi je, a kaj, ko gotovo nimam aspirina. Med prtljago sem začela iskati torbico z zdravili in k sreči našla lekadol ter mu ga dala celo tablico. Komaj jo je pogledal, pač pa se je hitel zahvaljevati ter ponudil v zameno nakit, ki si ga lahko izbirem v njegovi trgovini malo višje v hribu. Nič ne potrebujem v zahvalo, res ne, sem mu zagotavljala in se namenila proti barčku, a ni odnehal. Prepričeval naju je, da so Maročani osebno prizadeti, trpi njihovo dostojanstvo, če take zahvalne geste ne sprejmeš. Torej sva (naivno) šla za njim do njegove trgovine na bregu in vstopila v prostor, natrpan z vsem mogočim. Tukaj pa je naš "bolnik" v hipu ozdravel in se spremenil v strastnega, zagnanega trgovca. Silil je k nakupu in naju ni več izpustil iz primeža, dokler nisva izbrala in plačala nekaj spominkov. V znak zahvale po posebni ceni, seveda. Ki se je kasneje izkazala za primerno zasoljeno. To je bil šele začetek maroškega demonstriranja zvijačnih prijemov, kako ožeti naivne turiste. Pravzaprav kar zabavna šola, ker ni šlo za velike vsote in jim niti nisva zamerila.

Ouarzazate, vodič

V Ouarzazate so zaradi slikovitega okolja snemali številne orientalske filme. Še vedno so postavljene velike kulise, prava mesta, nekatera spremenjena v bolj ali manj razkošne hotele. Turisti se radi zadržujejo v tem kraju in tudi midva sva se za precej časa "zataknila" v starem Kasbahu, nekdanji razkošni palači, ki je odprta za ogled. Sledila sva skupini Francozov in poslušala razlago domačega vodiča. Ko so turisti končali z ogledom, je prišel vodič do naju in se ponudil, da nama brezplačno razkaže stari del mesta, ker ima ravno eno uro prosto. Brezplačno? Seveda sva računala na to, da bo ogled vseboval tudi obisk kakšne vnaprej dogovorjene trgovinice, pa tudi za manjšo nagrado v denarju ga nisva mislila prikrajšati. Tako je tudi bilo, gospod je bil kultiviran, razlaga zanimiva, v trgovini ni bilo pretiranega siljenja k nakupu. Skratka, kot da nisva v Maroku. Zato seveda nisva mogla odkloniti njegove prošnje, da bi ga zvečer, ko konča delo vodiča, odpeljala v 50 km oddaljen kraj Skoura, kjer je doma, čeprav sva najprej nameravala prenočiti v Ouzarzate, a je hitel zatrjevati, da je v njegovem kraju veliko dobrih in cenejših prenočišč, ker ni toliko turistov. Tako sva mu ustregla in smo šli. Med potjo je pripovedoval o svoji družini in otrocih, spotoma pa je opisoval še čudovito prenočišče, ki naju čaka v oazi, kjer rastejo palme, žubori voda in se sliši samo petje ptic. Na njegovem domu naju je pričakal njegov prijatelj, ki naju naj bi peljal v opevano prenočišče. Po kolovozih, tudi prek suhe rečne struge, smo se dobre pol ure premetavali po samotnih poteh in skozi vasi, dokler nismo prispeli do neke nedograjene stavbe, kjer so nama pokazali prostor brez oken, na tleh je bila žimnica, kjer naj bi prenočevala. Zahvalila sva se za ponudbo in prosila vodiča, da naju je pospremil nazaj na izhodišče, kamor sama gotovo ne bi znala. Razočaran je zatrjeval, da ima še druge, boljše ponudbe, a sva se raje odpeljala naprej in pozno ponoči v enem od hotelčkov ob cesti sama našla primerno streho nad glavo. In se ob večerji zabavala, ko sva si opisovala prenočišče pod palmami.

Nadaljujem?

Tek(ma)

V nedeljo je bil pravi športni dan, sodelovala sta Boštjan in Gašper; oče in sin, drugi smo bili gledalci in navijači. Dan je bil vroč in soparen. Dopoldne je bil na vrsti tek, polmaraton na 21 km ob Vrbskem jezeru v Avstriji, popoldne pa prijateljska nogometna tekma desetletnih nogometašev v Grosupljem. Zjutraj je tekel Boštjan, Gašper pa je skupaj z drugimi stal ob progi in ga vzpodbujal prav takrat, ko mu je bilo najtežje, približno na dobri polovici poti.
Popoldne sta vlogi zamenjala. Gašper je igral nogomet, Boštjan pa je na tribuni glasno navijal zanj in vso ekipo. Pa mi vsi drugi tudi, seveda. Gašper je skupaj s soigralci prvič pred novo sezono nastopil na prijateljski nogometni tekmi (NK Bravo : NK Brinje). Zmagali so z visokim rezultatom. Pa to niti ni tako pomembno. Gledalci smo že ušli s tribune, ker je bilo tako neznosno vroče, da smo se umaknili v senco na drugi strani igrišča. Mladi igralci pa so vztrajali na žgočem soncu in niso popustili niti potem, ko so že visoko vodili. Videla sem, da se je Gašper med tekmo, ko je bil za kratek čas zunaj, polival po glavi z vodo iz plastenke. Res je bilo strašno vroče. Po tekmi, na kateri je dal vse od sebe, je bil zadovoljen, tudi trener jih je pohvalil.
Ta dan sta bila zmagovalca oba, oče in sin, premagala sta vse napore in vzdržala do cilja oziroma zmage.
"Bilo je težje, kot sem mislil, da bo, na trenutke se mi je zdelo, da ne bom zmogel," je rekel Boštjan, ko je pritekel skozi cilj. Pa je ob tem pomislil, da bi odstopil? "Ne, niti enkrat, trudil sem se vzdržati," je dodal. In uspelo mu je. Jabolko ne pade daleč od drevesa, pravijo. Jaz sem kar malo ponosna na oba, moram priznati.

Palio

Danes je na Piaza del Campo v srednjeveški Sieni v Toskani palio, zelo posebna prireditev, ki jo dvakrat letno, 2. julija in 16. avgusta, nepretrgoma prirerajo že od srednjega veka naprej. Gre za konjsko dirko, ki traja komaj 90 sekund, a privabi v mesto več tisoč obiskovalcev. Pred devetimi leti sva bila tudi midva med njimi. Vstopnice za prireditev je treba rezervirati mesece vnaprej, niso prav poceni, a na prostoru sredi trga vstopnine ni, le dovolj zgodaj moraš priti. Na dirki zmaga konj, ki prvi pride na cilj, z jezdecem ali brez njega. Nagrada je trak, palio, s katerim se zmagovalna kontrada ponaša do naslednje dirke.
Mesto Siena je razdeljeno na 17 mestnih četrti, kontrad, vsakič jih na Paliu tekmuje 10. V mesto se že teden predtem zgrinjajo Sienčani, tudi tisti, ki živijo po svetu, obvezno pridejo v tem času domov. Prebivalci kontrad so zelo povezani med seboj, tudi partnerja naj bi si po možnosti poiskali v okviru kontrade. V tednu palia se na splošno veliko družijo, prirejajo skupne večerje na prostem, spodbujejo svojega tekmovalca z bobni in metanjem zastav, sprevodi, vzklikanjem. Vse je zelo slikovito tudi za obiskovalce.
V Sieno sva prišla dan pred prireditvijo in si zvečer ogledala generalko, na kateri se pravzaprav vidi več kot na sami dirki, ker ni takšne gneče. Seveda pa vzdušje še ni ta pravo. Na dan dirke sva prišla na trg Il Campo že pred četrto popoldan in svojega mesta tik ob ogradi nisva več zapustila. Bilo je neznosno bvroče, a si nisem upala kaj veliko piti, ker stranišča znotraj ograjenega prostora ni bilo Do večera se nas je nagnetlo več tisoč, bila je strašna gneča. Kakšno uro pred dirko so se vrstili sprevodi okrašenih vozov, na katerih so se pripeljali kostumirani veljaki, vihrale so zastave. Malo pred osmo se je začelo zares. Konji z jezdeci brez sedel so se postavili v vrsto, več tisoč ljudi je popolnoma umolknilo, lahko sem slišala svoje dihanje. Ko je štarter ustrelil, so planili proti cilju, krog in pol po robu trga, ki so ga dan pred tem spraznili in posuli s peskom, ki so ga dobro potlačili. Med dirko so dovoljeni skoraj vsi, tudi bolj umazani načini, ki omogočijo zmago in tokrat ni bilo nič drugače. Marsikateri jezdec je padel s konja, tudi zmagovalen konj kontrade žirafa, je ciljni trak pretrgal brez njega. V hipu se je na stezo usula množica s tribun, slavje se je začelo in trajajo vse do jutra in ves prihodnji dan. Posnetek dirke so na velikih zaslonih predvajali vso noč.
Še danes lahko čutim ščemenje kože, ki me je zadelo v trenutku, ko so konji štartali. Ne znam povedati, kaj je bilo tako vznemirljivo, a bilo je. Lahko bi bilo tudi posledica sonca, ki mi je štiri čakajoče ure sijalo na glavo, kaj pa vem, čeprav mislim, da je bil razlog drugje.
Danes sem se spomnila palia in sem se lotila slikanja te konjske dirke. Kdo ve, katera kontrada bo zvečer zmagala?

dirka, akvarel