Martina Franca, Alberobello, Polignano a mare

Seveda ni kriva nobena luna, pač pa slab internet, da ne morem naložiti slik, kot sem hotela. Pri tej hiši še marsikaj ne štima (kuhinjska posoda je komaj uporabna), čeprav ima po drugi strani tudi veliko prednosti, predvsem okolico, vrt pred hišo itd. In krasno oljko pred vrati, ob kateri sta zajtrk  ali večerni kozarec vina še enkrat boljša. Zjutraj so kmetje pobrali vse bale ovsa z bližnje njive, kar 16 so jih naložili na traktorsko prikolico. Obetal se je posebno lep dan.

Odpravila sva se proti mestu Martina Franca, ki naju je prijetno presenetilo. Staro mestno jedro z zlizanimi tlakovci je vedno luštno za pohajkovanje. Tokrat mi je za povrh v oči padel še priročen klobuk, najprej je prav prišel za fotkanje, za 10 evrov pa je ostal na moji glavi. Kar precej sva se zadržala v tem mestu, preden sva se odpravila proti Alberobello. Ves čas so naju ob poti spremljali truli, nekateri stari, drugi obnovljeni. Truli so podobni istrskim kažunom, le da jih v tej pokrajini kar mrgoli in večina jih je naseljenih, bodisi stalno ali za turistične namene. Ko sem fotkala enega od razpadajočih, je z druge strani pridrvel name razjarjen črn pes, srce mi je padlo v hlače, ušla sem v avto.

V mestu Alberobello so truli večinoma obnovljeni in pobarvani v belo, da se vse mesto kar blešči, še posebej v vročem opoldanskem soncu. Pred enim od njih je bil postavljen majhen trulček - pasja hišica - v njej pa keramičen ali kamnit psiček. Precej bolj mi je bil všeč od onega predtem. Kadar je hišici dodano cvetje, kar je zelo pogosto in spomladi posebej razkošno, se oči dodobra naužujejo kičaste lepote. Kot da bi prišel v deželo palčkov.

Pot sva nadaljevala proti morju in se ustavila v Polignano a mare, katerega prednost niso plaže, le eno manjšo z množico kopalcev sva opazila, obala je namreč strma in polna ostrih skal. Zato pa je nadvse privlačno staro mestno jedro, tudi turistov je bilo presenetljivo veliko. Cena kozarca vina na trgu je povpraševanju primerna (5evr).

Ko sva se vračala proti Mottoli, je začelo rahlo deževati, a kaže, da le prehodno. Nič se ni ohladilo. Zvečer je biloprav prijetno posedeti ob "naši" oljki.

Monte Sant'Angelo

Verjetno je bila kriva neka čudna luna (menda popoln mrk krvave lune), ki je nastopala sinoči, ker se je danes na poti kar naprej nekaj zapletalo. Najprej sva se po dveh kilometrih vrnila po pozabljene stvari. Zatem sva se več kot deset kilometrov peljala po napačni cesti in morala obrniti.  Ko sva končno prek Foresta Umbra po zelo ovinkasti, slabi cesti prispela v Monte Sant'Angelo, je bilo vse poplačano s presenetljivim doživetjem. Vstopila sva v cerkev nadangela Mihaela, ki niti ni zgledala prav velika.  Po širokih stopnicah sva se spustila globoko pod zemljo pet nadstropij nižje, dokler nisva prišla v nekakšno votlino, kjer je pravkar potekala maša. Vodil jo je en sam župnik, glasbe ni bilo. Bilo je le malo vernikov. V tišini sva obsedela, jaz s hvaležnostjo, da sva skupaj prišla na ta kraj. Ta cerkev nadangela Mihaela je najstarejše tovrstno svetišče v Evropi, je romarski kraj in v neki ravni liniji s svetišči sv. Mihaela po Evropi vse od Anglije do tukaj (vmes v Franciji Mont st Michel in st Michel v Le Puy). V cerkvi imajo kip romarja s školjko .

Mesto je sicer precej turistično, a zelo lepo. Bele hišice, vse enake,  s posebnimi trikotnimi strehami, so postavljene ob vznožju mesta, zgoraj v mestu pa palače, ozke uličice, stopnice, stopnice... in še stopnice. In prodajalne z vsem mogočim, tudi veliko kiča je vmes, seveda. Kupila sva kruh v obliki mlinskega kamna, menda značilen za ta okoliš, dva kosa fokače in sir. Mesto leži na 800 metrih nad morjem, ki se ga prav lepo vidi, do njega pa sva se spustila po ozki ovinkasti cesti do Manfredonie ter nato ob obali počasi naprej, občasno je bilo zelo slikovio morje na levi in jezero na desni strani ceste, dokler nisva po zelo solidni skoraj avtocesti mimo Barija prispela v Mottolo. 

Od Mottole do najinega prenčišča se je spet zpletlo in sva vsaj dvakrat zašla, dokler nisva prišla do kmetije  Masseria Chianca Le rose. Zanimiva hiša sredi njiv in še bolj stanovanje, ki ima med drugim stopnišče, ki ne vodi nikamor. In še nekaj posebnih kotičkov. V sosednjem stanovanju sta Izraelka in Ukrajinec, a zaenkrat nista prav zgovorna. Pred hišo je krasna stara oljka, vse naokrog na njivah ležijo bale slame pravkar požetega ovsa. 

Kot je videti, se lunin vpliv še nadaljuje, ker nikakor ne morem naložiti današnjih slik. Morda pa jutri.

Vieste, plaža

 Dnes je bil dan "delam nič, ker delati nič je tudi delo". Nikakor se ne morem spomniti, iz katere otroške pesmice je ta verz, a nič zato. Včasih prav paše delati nič. Tako sva polno izkoristila prijazno hišo Vila Angela, kjer začasno bivava. Seveda je bilo na vrsti tudi kopanje in poležavanje na plaži. Izbrala sva tisto levo od Vieste, ki je dolga več kot km, desna naj bi bila še daljša. Mivka, ki se ne dviguje, in tudi v morju, po katerem se je lažje sprehajati kot plavati, je na dnu mivka. Voda je že topla, ob obali skoraj mlačna. Kopalcev skoraj nič. Nama niso nič manjkali.

Jutri naju čaka spet dolga pot na jug.

Peschici, Vico del Gargano, Foresta Umbra

 Najprej nekaj besed o najinem bivališču Vila Angela, s katerim sva zelo zadovoljna. Dokaj na samem je, tišina,  zvečer regljajo žabe in skovika čuk, zjutraj poje petelin... Včeraj naju je pred vrati čakal krožnik sveže nabranega boba, za katerega najprej nisem vedela, kaj bi z njim. Danes sem ga skuhala, popekla, posolila - prav okusen je bil, pa menda tudi zdrav. Vse za zdravje!

Dopoldan sva se ob morju odpeljala v Peschici (izg. Peskiči, široki e, poudarek na prvem zlogu), kakšne pol ure vožnje od tod.  Bele hiše ob morju, natlačene ena na drugo do vrha hriba, vmes pa strmi, ozki prehodi, nekateri tudi prevozni (samo za odlične šoferje!). Sredozemsko rastlinje raste dobesedno iz kamna. Zelo slikovito. Prodajalne lokalnih izdelkov,  številni lepi pogledi. Turistov v tem času bolj malo. Klancev pa obilo. Restavracije so pogrinjale mize za kosilo, a se nama je ob pol poldne zdelo še zgodaj. Kasneje sva spoznala, da je treba v teh krajih sesti k mizi za kosilo ob 12.30, če nočeš ostati lačen.

 Pot sva nadaljevala v Vico del Gargano, staro, malo zanemareno mesto, ki čepi na vrhu hriba, od koder je lepo videti morje. Srečala nisva nobenega turista, pa tudi domačinov bolj malo, ker so se opoldne vsi pozaprli v hiše. Nekaj jih je posedalo v barčku in tem sva se pridružila ob pivu. Spoznala sva lepo navado, da prišleki ob prihodu v lokal pozdravijo vse goste, tudi nepoznane (naju), enako ob odhodu. Kasneje sva ob nepravi uri (za tukajšnje razmere) k sreči našla tudi lokalček, kjer so nama postregli domače testenine. Tod so znani po ušescih (orecchiette). Ušesca s klobaso in ušesca z artičoko, oboje je bilo slastno.

Vračala sva se skozi nacionalni park Gargano oz. Foresta Umbra na 800 metrih nadmorske višine, ki je pod Unesco zaščito. Štejejo ga med 10 najlepših gozdov/parkov na svetu. Razprostira se na 15.000 ha, midva sva prehodila le nekaj 100 metrov skozi gozd do manjšega jezerca. Lepo je dišalo. Tako kot v vsakem gozdu. 

Jutri je nedelja, ki sva jo namenila zabušavanju. 

Vila Angela zjutraj

Peschici

Peschici

Peschici

Peschici, trdnjava na vrhu mesta

Peschici

Vico del Gargano

Foresta Umbra

Foresta Umbra, jezerce

Vila Angela, zvečer

Gargano

 Gargano je ostroga italijanskega škornja. Do sem sva prišla iz Pescare, spet po ovinkasti, počasni cesti ob morju, najprej je bila vožnja prav prijetna, potem pa se je začela vleči, tako da sva nekaj predvidenih postankov kar izpustila. Ustavila pa sva se v kraju Lesina, ki je že v pokrajini Apulija. Lesina je majhno mesto ob jezeru Lesina tik ob morju, obetalo je veliko, a sva prišla v nepravem času. Prav vse je bilo zaprto, mesto se je pripravljalo na nekakšno veliko slavje, za katero so postavljali lesena ogrodja z nešteto lučkami, podobno je bilo adventu. Pred mestno hišo so postopali slavnostno oblečeni možje, sicer pa skoraj  ni bilo videti žive duše. Nisva mogla ugotoviti, za kaj naj bi šlo, vsekakor pa se bo začelo že nocoj. 

V rezervirano Villo Angela (booking) blizu mesta Vieste, kjer bova ostala tri noči, sva prišla prijetno utrujena in malo lačna. Hiša z velikim vrtom, oljkami in drugim drevjem, ležalniki, visečimi mrežami  ipd., leži precej na samem, povsem mirno je, nekje blizu regljajo edino žabe. Okolica je prijetna, tudi najino pritlično stanovanje je odlično. Kaže, da sva prva letošnja gosta, vse je prenovljeno, brezhibno čisto. Odlična in še cenovno ugodna namestitev za ves vikend. Manjkalo nama je samo kaj za pod zob, a kaj, ko so zaradi predsezone prav vsi lokali in trgovine v bližnji okolici zaprti. Zato sva po najnujnejše navsezadnje morala v mesto Vieste, ki je od tukaj oddaljeno ca 4 km. Simpatično belo mesto ob morju je vpeto visoko v hrib, nešteto klancev in stopnic vodi z vseh strani proti vrhu, kjer je katedrala, in kar precej sva jih uspešno premagala, da sva prišla do nje. Morda sva bila prav zato nagrajena s prav posebnim stopniščem, ki ga od tal do vrha krasijo srca in srčni zapisi. Kot bi nama jih nekdo podtaknil. Nič na tem svetu se ne zgodi brez razloga, vam rečem.

Zvečer sva pod skoraj polno luno na vrtu grizljala en Goranovo panceto, druga sir, vino je bilo rdeče, lokalno, gostitelj nama je pred vrati pustil krožnik boba z vrta... Pa še Janez je poslal na ogled nostalgične spomine, da nas opomni, kako se življenje kot verižica prepleta iz roda v rod.