Hvala za vse

Cvetoča pomlad, akvarel

Pred stotimi leti je bil moj oče star približno toliko kot jih danes šteje naš najmlajši vnuk, torej slabi dve leti. Obdobje stotih let ne pomeni nič v človeški zgodovini, a če primerjam odraščanje teh dveh dokaj bližnjih sorodnikov, je tako zelo različno, da bi bolj ne moglo biti. Kot da bi živela na dveh različnih svetovih.

Pred stotimi leti sta bili revščina in z njo lakota vsakdanjost. En par čevljev za več otrok ni bilo nič posebnega. Najkasneje o veliki noči jih je mama pospravila v omaro. Pod ključem je bil tudi kruh, saj ga je bilo premalo, lačnih ust pa preveč. Kljub temu, da je bil večino leta bos, umazan, večkrat tepen kot sit, je bil moj oče zdrav in čvrst otrok. Vesel in optimističen do pozne starosti. Zares bolan je bil menda le dvakrat na leto; ob božiču in ob veliki noči, ko je bilo na mizi nekaj dobrot, ki so si jih druge dni pritrgovali od ust. Takrat se je najedel do sitega in čez.

Danes je zaradi preobilja hrane in pijače marsikdo bolan oziroma se slabo počuti sleherni dan, velika noč samo prilije olja na ogenj.

V mojem otroštvu hude lakote ni bilo več . Lačni smo bili česa dobrega, vsakdanjega kruha pa v glavnem ne. Praznikov smo se veselili tudi zaradi bolje obložene mize.  Krščansko praznovanje Velike noči je po vojni takratna oblast ukinila. Pravzaprav jo je preimenovala v spomladanski praznik, saj se ljudje niso bili pripravljeni odpovedati tradicionalnim navadam. Praznovali so enako kot prej. No, skoraj enako. K žegnu so hodili bolj na skrivaj in ne več množično kot včasih. Po šunki in potici je pridišalo iz kakšnega cekarja ali aktovke, da je zgledalo, kot bi šel lastnik nekam po opravkih, spotoma pa je smuknil še v cerkev.

Šunka in potica, žegnani ali pa ne, sta bili vseeno v vsaki hiši. Menda zato, ker je suho meso ravno v tem času dobro zorjeno in zato najboljšega okusa, potica pa zato, da bi orehi ne postali žarki. Tudi jajca smo barvali, navadno s čebulnimi olupki; kokoši spomladi vedno dobro nesejo in jih je bilo treba porabiti. Čeprav sem se branila, me je mama pošiljala k žegnu s košarico, pokrito z izvezenim prtičem. Bilo mi je sitno ker sem bila spotoma deležna kakšne pikre, a do nedeljskega popoldneva je bilo vse pozabljeno. Takrat smo otroci pirhe prinesli na dvorišče in jih drug drugemu ”sekali”. V jajca smo metali kovanec in če je ta ostal zapičen, je bilo razmesarjeno jajce tvoje. Za sekanje so bili najboljši težki italijanski kovanci.

Odkar imamo svojo državo, je praznovanje Velike noči spet javno dovoljeno in vsaj s trgovske plati zelo promovirano. Nikakor pa ni več enako. Izbira suhomesnatih izdelkov je izjemno bogata, zares dobro domačo šunko pa je težje dobiti kot pred stoletjem. Orehovo in tudi potice drugih okusov lahko kupiš v vsaki trgovini, le redki jo še pečejo doma. Se ne splača. Pa še redi. Če že, nekateri spečejo dietno potico brez sladkorja in maščobe, brez orehov in rozin. Tudi brez okusa? Celo pirhe lahko kupiš v samopostrežbi, pisana jajca so že lepo po barvah zložena v škatle. Prihranjeno nam je celo brisanje oči ob ribanju hrena, saj se dobi že pripravljenega: v omaki s smetano, jabolki, bolj ali manj ostrega, kakor ti srce poželi.

In kolikor prenese denarnica, seveda. Marsikdo si lahko privošči le manjši del iz neizmerno bogate trgovske ponudbe. Razslojenost je danes veliko večja in ta lahko tudi boli. A tako lačen, kot so bili še  pred stoletjem, vsaj pri nas ni nihče več.

Drugače je v svetu, kjer marsikje živijo enako slabo kot pred stotimi leti in še precej slabše. Številni prav zdaj dejansko umirajo od lakote. Tudi otroci. Izza obložene mize se je težje vživeti v usodo lačnega otroka.

Ne vem, če se dovolj zavedamo sreče, da smo se rodili prav tukaj, kjer je zrak čist, kjer iz pip teče pitna voda, kjer zemlja in podnebje omogočata pridelovanje dobre hrane, kjer imamo vsega veliko več, kot lahko velika večina človeštva le sanja.

Hvala za vse. 

(Odprta kuhinja, 16. 4. 2017)

Mate kaj za pusta hrusta

Kaj boš letos za maškare, smo otroci spraševali drug drugega že dober mesec pred Pustom. Vprašanje v resnici ni imelo pravega smisla, ker smo si bili na koncu, čeprav namaškarani, vsi bolj ali manj podobni: eni smo bili star dec, drugi pa stara baba, odvisno, kateri kos oblačila nam je uspelo izmakniti iz omare svojih staršev.

Želje, kaj bi zares bili, če bi bilo mogoče, so bile še kako žive, načrtov za izdelavo pustnih kostumov ni zmanjkalo, a kaj, ko smo se v glavnem lahko zanašali le nase. Pri nas doma je bilo bolj malo posluha za maškare, mislim, da sem samo enkrat naprosila nekaj drobiža za barvast krep papir. Iz njega sem si naredila nekakšno kraljevsko ogrinjalo, a je bilo v  mokrem vremenu povsem neuporabno, zato pa dodaten argument, da za take neumnosti ne bomo denarja stran metali.

Še najbolj zanimive in tudi uporabne so bile obrazne maske, ki smo si jih v šoli pri tehničnem pouku naredili iz časopisnega papirja. V posodi smo zmešali moko in vodo, ko je zmes postala lepljiva, pa vanjo pomakali natrgane kose časopisa ter jih lepili skupaj in sproti, dokler je bila masa ravno prav mokra in gnetljiva, oblikovali masko. Navadno je pri prvem poskusu vse skupaj razpadlo, uspelo je le najbolj spretnim in vztrajnim. Oblikovanje izbočenega nosu je bil najtežji zalogaj, pa na majhni odprtinici za oči nismo smeli pozabiti, da se nismo pozneje zaletavali. Ko se je maska do konca posušila in strdila, smo jo še pobarvali in poskušali ustvariti čimbolj strašljiv izraz. Na koncu si imel srečo, če te trdi robovi niso pošteno ožulili, in če je stara elastika, ki je bila napeljana okrog glave, zdržala nekaj ur, kolikor je trajala naša maškarada. Pod neudobnim oklepom smo komaj dihali, a kaj zato, čakala nas je pustolovščina!

Ko smo na pustni dan prišli iz šole, smo nase navlekli prevelika oblačila, nataknili maske ter šli malo naokrog. Zaradi mask smo bili neprepoznavni, vsaj zdelo se nam je tako, zato tudi pogumnejši. Upali smo si trkati celo na vrata tistih, ki smo se jim drugače izogibali. Glavni iz naše skupine je pred vrati v imenu vseh spraševal “mate kaj za pusta hrusta, par klobas in kos mesa”. Ni bilo mišljeno dobesedno, za mesnine smo se lahko obrisali pod nosom, po krofih pa je dišalo izza marsikaterih vrat. Če smo kakšnega dobili, ga je dal naš ta glavni v skupno vrečo, na koncu vandranja pa smo si plen razdelili; večinoma lepljive bonbone in kakšen masten krof. Pa seveda denar, če je kdo primaknil kovanček ali dva. Ni se zgodilo prav pogosto, a je bil zlata vreden, ker smo ga jemali kot prigaran zaslužek. O darovalcu, dobrem človeku, smo govorili še tedne potem. Prav tako pa tudi o tistih, ki  nam niso odprli in še največ o onih, izpred katerih vrat  smo se kot jata prestrašrnih vrabcev razbežali takoj, ko smo zaslišali nerganje zaradi teh presnetih maškar. V mraku so nam adrenalin dodatno dvigovali še strahovi, ki so se motovilili okrog vogalov.

Domov smo se vrnili utrujeni, prezebli in lačni, a zaradi doživetega nadvse zadovoljni. Naša mama nam je ocvrla miške. Krofov ni rada delala, izgovarjala se je, da ji ne uspejo, čeprav je bila sicer mojstrica kvašenega testa. Malo jo imam na sumu, da se ji je zdelo škoda porabiti tolikšno količino olja samo za cvrenje. Miške ali fritule, kot jim je rekla, so za izdelavo preprostejše. Mehko kvašeno testo je stepala, dokler se niso naredili mehurčki, potem pa ga zajemala z žlico in polagala v vroče olje, v katerem so se napihnjeni kupčki kar sami nekajkrat prekopicnili. Zlatorumene je pobirala s penovko in polagala na cedilo, še vroče pa potresla s sladkorjem. Joj, kako so teknili! Tudi danes imam veliko raje doma narejene zverižene miške kot pa instantne napihnjene krofe, ki se jih za majhen denar dobi kjerkoli in kadarkoli. 

Čeprav naša maškarada ni bila na nivoju današnjih pustnih preoblek, smo s svojim norenjem zelo uspešno odganjali zimo, saj je pomlad čisto vsako leto vzbrstela prav kmalu zatem.

(Odprta kuhinja, 26. 2. 2017)

December

Zima, akvarel

Če bi se dalo kakšen mesec v letu preskočiti, bi izbrala december. K sreči te moči nimam, ker bi s tem razjezila in razžalostila veliko ljudi, med njimi tudi otroke, ki imajo v tem času že dogovorjena srečanja z dobrimi možmi. Nemara sta prav ta njihova vznemirjenost in nedolžna naivnost, ko so pripravljeni iskreno verjeti v pravljice in čudeže, še vedno enako prisrčni kot nekoč. Marsikaj drugega pa se je, po mojem mnenju, precej spridilo.

Vzela sem si čas za razmislek, kaj me pri današnjem decembrskem norenju tako moti, da bi ga najraje kar ukinila. Ugotovila sem, da me iz tira najbolj spravlja naslednje: polucija umetne svetlobe, navijanje ene in iste skladbe, uvoženi rdeči božički, lepljivost tal zaradi kuhanega vina, množica, ki se preriva v isto smer, ob tem pa še vsiljiva in pogosto primitivna komercializacija vsega. Ko se takoj po noči čarovnic, ki je, mimogrede, tudi ne maram, v trgovinah pojavi novoletni kič, pospremljen z zvonkim džinglbels, me kar zvije. V ihti za čimvečji dobiček mi v posiljenem oglaševanju poskušajo priskutiti celo kakšno lepo besedo. Decembra namreč vsaka stvar dobi pridevnik čarobno; niti navadne moke ne mores več kupiti brez namigovanja na čarobne praznike. Včasih me prešine, da mi poskušajo ukrasti božič.

Seveda se ne dam. V spominu poiščem božič svojega otroštva, ki se zdi v primerjavi z današnjim oddaljen sto svetlobnih let. Praznovali smo samo v družinskem krogu, ker božič ni bil državni praznik niti dela prost dan. Kljub temu je mama našla čas, da je stanovanje temeljito počistila, preden je ata zakuril v peči. Še zvečer je na žerjavico dodatno porinil še eno poleno, kar sicer pri nas ni bilo v navadi. Pri kurjavi smo namreč vedno varčevali, mama pa je ledeno sobo oplemenitila s trditvijo, da je spanje v mrzlem bolj zdravo. Imeli smo pravo, zeleno, dišečo smrekico, ki jo je ata spodaj s sekirico malo priostril in zapičil v lesen, po smoli dišeč podstavek, da je trdno stala na komodi. Prekrili smo ga z mahom, nabranim še pred zmrzaljo, nanj pa razporedili jaslice. Imeli smo ovčke s pravo ovčjo volno. Na smrekove veje smo obesili v svetleč papir zavite bombone in s kovinskimi sponkami pritrdili majhne voščene svečke. Dišale so po dimu, ko smo jih prižgali. Mama je spekla potico ali dve, spat pa tisti večer sploh ni bilo treba, ker smo včasih šli k polnočnici. V mojem spominu je bil božič vedno bel, snežen. Ker cest niso solili, se je sneg na vseh poteh dejansko zadržal dlje. Od mraza je škripalo pod nogami. Hiše na zunaj niso bile nič okrašene, gorele so le redke ulične svetilke. Če je bilo jasno, smo se v siju zvezd lahko spotoma drsali po zamrznjenih lužah. Od razburjenja nisem bila nič zaspana, ob vrnitvi sem pred spanjem izsilila še lonček čaja. Kljub slabo prespani noči je bilo treba zjutraj vstati, a potice je bilo dovolj še za nekaj prihodnjih dni in tudi čudež tople peči se je nadaljeval vse do silvestra.

Spomin na božič iz otroštva ni moj edini obrambni zid pred današnjo vsiljivo božično ponudbo. Decembra obisk trgovin omejim na najnujnejše. Otroci so bili vse leto pridni, zato ima božiček darila zanje že zavita. Letos smo v družinskem krogu soglasno sprejeli krasno pravilo. Medsebojno se bomo namesto s stvarmi obdarili s čim pogostejšim druženjem, začnemo kar takoj, velja pa še vse naslednje leto in naprej. Panično tekanje po trgovinah v zadnjem hipu torej odpade.

Spekla sem vaniljeve rogljičke, pa brez orehove potice tudi ni praznikov. Najraje se lotim kar nočne, priprava je od vseh najbolj preprosta. Zvečer zamesim testo, ga brez vzhajanja na debelo namažem z bogatim orehovim nadevom, tesno zvijem, položim v pekač, pokrijem s prtičem, dam v mrzlo pečico in grem spat. Zjutraj potico odkrijem, prepikam z zobotrebcem, malo potlačim, premažem s smetano in rumenjakom ter za dobro uro vrnem v tokrat prižgano pečico. Čez nekaj minut že začne omamno dišati po vsej hiši.

Upam, da mi bo pri pripravi potice spet pomagala vnukinja Katarina. Ko je bila še čisto majhna, je zavihala rokave, energično stresla moko na pult, da sva bili obe zasneženi od glave do peta, ob tem pa modro pripomnila: “Z brez osmeha ni ospeha!” Ker je smeha ob najini peki vedno na pretek, tudi uspeh nikoli ne izostane.

(Odprta kuhinja, 18. december 2016)

Obaduje

Jesen v Strunjanu, akvarel

Moj najljubši letni čas je poletje. Še bolj kot razkošje sonca, svetlobe in toplote me premami ležernost, ki kot topla sopara po poletnem dežju preveva ozračje. Ne gre samo za tisti teden ali dva počitnic, ko je lenarjenje dobesedno zapovedano, pač pa se mi zdi, da poleti življenje poganja bolj sproščena in odpuščajoča energija.

Jesen ima čisto drugačen obraz, pa naj bo še tako topla in sončna, indijanska, kot je zadnje čase v navadi. V življenje se potihem vrivajo dolžnosti, obveznosti, po domače povedano mus. Ne le koledar, tudi ura je spet neznansko pomembna, včasih gre celo za minute. Življenje pač ni (samo) igra. Začela se je šola, najmlajši spoznava vrtec. Babice in dedki imamo vlogo spremljevalcev in šoferjev najmlajših, nekateri pa tudi sami spet postanemo šolarji, zagnani kot najhujši štrebarji; v dobrem pomenu, seveda.

Druga značilnost jeseni je turobnost. Njive so opustele, pridelki pobrani, koder na novo posejano žito še ni vsklilo, se z zorane grude v mrzlo ozračje dvigujejo meglice in vlečejo na otožnost. Nekatera drevesa molijo svoje gole veje v zrak, da skrivenčene zgledajo kot roke starčka, ki prosi pomoči. Še trava je vsa kilava, kot bi rasla navznoter, v korenine. Noč krade ure dnevu, vsak dan po nekaj minut... Ne da bi zares hoteli, se misli mimogrede zapletejo v premišljevanje o minevanju, o življenjskem krogu, ki se zapira. Topla polovica leta je videti nedosegljivo daleč.

Tretji slika jeseni je precej bolj vesela in mi je od vseh prizorov najljubša. To je prava podoba blagostanja, razvajanja. Ob sončnih dnevih je narava osupljivo lepa, barvna paleta pa komaj resnična, kot bi eksplodiralo sonce in bi žareči delci polegli po planjavah. Celo ob dolgočasnih avtocestah je grmovje na brežinah tako lepo obarvano, da krade poglede. Kašče so bolj ali manj polne, police v shrambi se šibijo pod zimskimi shranki. V sodih je dozorel mošt, kozarci z mladim vinom trkajo ob spremljajoči pojedini, danes obvezni gosji, kak drug dan tudi drugačni. Jesen podarja pravo razkošje barv, okusov in vonjev. Na trenutke je videti, kot bi bilo vsega preveč.

Ali sploh lahko govorimo o preveč, kadar gre za nekaj dobrega? Kako naj bo preveč veselja, preveč radosti, preveč sreče? Ljubezni ni nikoli preveč.

Eno zadnjih nedelj smo se zbrali za našo veliko kuhinjsko mizo, da bi si privoščili delček jesenskih sadov. Glavnina jedilnika je bilo meso z ene od ekoloških kostevskih turističnih kmetij. Za pripravo si je treba vzeti čas. Najprej sem potrpežljivo in počasi pražila drobno nasekljano čebulo, ki sem ji nato dodala popečene kose mesa in začimbe, vse skupaj pa se je zatem več ur, pravzaprav kar prek noči, počasi mehčalo v topli pečici. Razmišljala sem, naj naredim za prilogo fuže ali polentne njoke, ko sem se spomnila rešitve, ki jo je izbrala hči, ko so jo še čisto majhno vprašali, ali bi raje bombone ali čokolado. Sladkosnedki se ni bilo težko odločiti: “Obaduje!” je takrat rekla, besedo pa smo spravili v zakladnico našega družinskega žargona. Torej sem tudi sama naredila oboje, fuže in njoke. Že v soboto sem umesila rezančno testo in naredila fuže, v nedeljo pa skuhala polentni zdrob, mu primešala maslo ter ga nalila v majhne modelčke in malo popekla v pečici, pečene kupčke pa prelila s sirovo omako. Za solato sem skuhala peso, ki smo jo prinesli iz Istre, na domačem vrtu pa nabrala radič. Sladkali smo se s pito z dišečo izabelo , ki smo jo potrgali z brajde za hiš in jabolčnim zavitkom, ki sem ga naredila iz vnajnarskih jabolk. Skoraj vcsi smo poskusili oboje. Pravzaprav obaduje. Na mizi je bilo vsega veliko, nekateri bi rekli, da preveč, meni pa se ni tako zdelo.

Medtem ko sem zadovoljna opazovala in poslušala klepet in smeh pa še čebljanje najmlajšega, ko so si na krožnike nalivali oranžno-rumeno bučno juho, da je zgledalo, kot da so majhna sonca za našo mizo sklenila krog, sem se počutila kot jesen, tretji prizor.

(Odprta kuhinja, 6. 11. 2016)

Od bube do šalše

Ko sva se pred parimi dnevi bližala naši istrski vasi, so naju tik pred njo pozdravile njive z bučami. Kot majhna sonca so čepele tesno druga ob drugi na rjavi zaplati sredi posušene pokrajine, po kateri je v vetru polegala šumeča zlato rumena trava; menda pravega dežja ni bilo že od junija. Pogled je bil prelep, a kmetom lepota, ki ne prinaša koristi, ne pomeni kaj dosti. Midva, ki ne živiva od zemlje, pa sva ob pogledu na buče oba hkrati vzradoščena zavriskala: “Bube, bube!” Kot vem, se od nekdaj dopušča, da se najmlajša in najstarejša generacija občasno podobno obnašata. Naš najmlajši, ki šele začenja govoriti, namreč buči reče buba. Tisto eno, ki čepi ob robu našega vrta, ima zelo rad. Kadar gre mimo nje, jo malo poboža.
Opravkov, zaradi katerih sva prišla v Istro, se ves dan ni zmanjkalo, zato je bilo pod večer več kot dovolj razlogov za miren počitek. A ponoči je na nebu kraljevala polna luna, zato mi do spanca ni bilo. Svetlo je bilo skoraj kot podnevi, dolge sence dreves in grmovja so se kot zmajev rep zvijale po planjavah, nad katerimi je bilo kot svetleča pokrovka poveznjeno zvezdno nebo. Kdo bi spal v takem! Črički so neutrudno godli skoraj do jutra, ko je njihovo petje prekinila nenadna nevihta, da se je iz oblakov naenkrat izlila vsa voda, ki so jo nebesne zapornice hranile prav za ta trenutek, kmetje pa zaman pričakovali že od pomladi. Po strehi je topotalo kot četa vojakov brez komandanta. To pa je bila uspavanka! Takšna, čeprav neprespana noč, ne spočije le telesa, pač pa z energijo napolni tudi dušo in srce. Prava duhovna ozimnica!
Zjutraj so se hkrati s soncem na obzorju zasvetili tudi sončki na njivi, saj so se oprane buče svetlikale in bleščale, da je jemalo vid. Izvedela sem, da so namenjene za ozimnico pujsom. Te pa kasneje, ko burja mrzlo zapiha, in je treba zakuriti ognjišča, predelajo v pršute in klobase za svojo lastno ozimnico. Pravzaprav za celoletnico, saj se ob težkem kmečkem delu spodobi, da je marenda bolj izdatna. Buče, oziroma cuke, kot jim pravijo, narežejo na manjše kose in izmenično s soljo nalagajo v velikanske posode.. Te nepredušno zaprejo in tako predelane so uporabne do pozne pomladi. Če jih prej ne zmanjka, kajti pujsi jih imajo celo raje kot kuhan krompir, kolerabo in razno njivsko sočivje. Verjetno od tod izvira pregovor, da se kdo zapodi kot svinja v buče.
Dobri gospodarji niso priskrbeli ozimnice le pujsom, pač pa so napolnili tudi svoje kašče in shrambe. Kljub suši je krompir dobro obrodil, dovolj bo tudi žita, čebule in česna. Fižola je letos manj in prav občudovala sem potrpežljivost gospodarja, ki je več ur z eno roko sloneč na robu traktorske prikolice z drugo zbrano prebiral na videz prazne fižolove luščine. Naravna meditacija.
Ker od petja razen čričkov lahko živi le malokdo, sem tudi sama malo razmislila o ozimnici. Za začetek sva med pohodom skozi gozdičke, oziroma boške, kot jim pravijo, mimo opuščenih vinogradov, podrtih hiš in zaraščenih sadovnjakov ter le sem pa tja kakšne zorane njivice v vrtači, oprezala za šipkom. Ni bilo težko, saj se živo rdeče plodje vidi že na daleč. Prav zadovoljna sem z opraskanimi rokami potežkala polno vrečko za zimsko zalogo C vitamina.
Seveda nisem ostala le pri tem. Poleg krompirja, čebule, česna in fižola sva domov odpeljala tudi dve gajbici mesnatega, zrelega paradižnika, predvsem pelatov, odličnih za pripravo domače šalše, kot pravijo mezgi. Izdelava ni zahtevna. Oprane, očiščene in narezane plodove, lupiti jih ni treba, malo pokuhaš. Zmehčane pretlačiš in vrneš v lonec, da se med mešanjem skuhajo do primerne gostote. Vroče nadevaš v vroče kozarce, za vsak slučaj še pasteriziraš v pečici in to je vse. Ker bom zaradi paradižnika za nekaj ur privezana za štedilnik, sem spotoma nabavila še dve vreči mesnate makedonske rdeče paprike, iz katere bom spekla in zatem skuhala najboljši ajvar.
Žal mi je, da besedilu ne morem dodati vonjav ki se danes vijejo iz naše kuhinje. Ne morem se odločiti, ali je vabljivejši tisti po pečeni papriki ali oni po že skoraj gotovi šalši.

(Odprta kuhinja, 25. septembra 2016)

Prve ne pozabiš...

Svetilnik Porer, Istra

Dobila sem nepričakovano povabilo za samostojno slikarsko razstavo v Domu starejših občanov Fužine. Vabilo me je presenetilo, malo prestrašilo, a hkrati vzradostilo. Dogodek sem načrtovala enkrat daleč v prihodnosti, ko se mi bodo moje slike zdele dovolj dobre za predstavitev. Zdaj vem, da je bilo prav, da sem pristala. Pravzaprav se mi zdi super, da so slike na ogled javnosti.
Otvoritev je bila 14. septembra in sem jo doživela kot izredno lep dogodek. Veliko prijateljev, znancev, sorodnikov in drugih obiskovalcev je zelo prijazno pohvalilo razstavljene slike, z izborom dalmatinskih uspešnic je nastopila Klapa Gallus. Bilo je lepo.
Razstava naj bi bila odprta dva tedna, a so me prav danes obvestili, da bo obiskovalcem na voljo še ves mesec vse do 20. oktobra. Meni je prav!

Izkušnje, Vietnam

Nosač, Indija

Plesalka, Španija

Radovednost, Maroko

Dama iz Fabriana, Italija

Krkavče, Istra

Bled

Piran

Cerkniško jezero

Soline

Durmitor, Črna gora

Avtoportret

Vmes

Trotočje Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice, akvarel

Spomladi so me povabili k sodelovanju v projektu, ki se je imenoval Vmes. Šlo je za performans ali pa morda instalacijo, ne vem natančno, ker se na moderno umetnost slabo razumem. Računala sem, da bom bolj prosvetljena, ko jo bom doživela “od znotraj”, a žal ostajam v temi. Nič zato, življenje je tako in tako ena sama velika uganka.

Šlo je za romanje amaterskih likovnikov s Fužin v Moderno galerijo. Ne vem, zakaj se je to imenovalo Vmes. Ugibam, da morda zato, ker je bilo prav tisto, kar se je dogajalo vmes, najboljše. Pohod je trajal slabe tri ure, vmes pa smo razstavljali, igrali in peli, vzpodbudili k petju tudi mimoidoče, malčke celo pripravili k spontanemu plesu ter navdušili japonske turiste.

Po tem dogodku sem se začela poigravati z besedo vmes, ki ima lahko več različnih pomenov. Napačna raba kakšne besede pa ima lahko celo komične posledice. Zgodba, ki se je zgodila že pred leti, je menda resnična. Čebelar je hotel k nakupu medu privabiti mimovozeče nemške turiste in je na cesto postavil reklamno tablo, na katero je napisal zwischen. Tako pač piše v slovarju, če pogledaš pod “med”. A kaj, ko med ne pomeni samo medu, pač pa tudi med (vmes). Morda pa je kdo prav zaradi table  zavil na njegovo dvorišče, in če ni prišlo kaj vmes, sklenil kupčijo.

Vmes je lahko marsikaj. Vmesna je na primer malica, pri čemer ne mislim tiste, ko mimogrede nekaj tlačimo v usta, medtem ko buljimo v ekran, najsi bo računalniški ali televizijski. Za takšno pišmeuhovsko malico je dobro karkoli, celo ruski sendvič, kot smo se nekoč šalili; vzameš dva kosa črnega kruha, vmes pa vtakneš rezino belega. Takih skromnih sendvičev ni več, ker tudi Rusi niso več, kar so bili. Ob nedavnem obisku njihovega predsednika so delegacijo na našem Brdu kar dobro pogostili. Gotovo je bilo vse brezhibno in po pravilih, od predjedi iz pisanega paradižnika, sorbeta, bazilične terine in prahu oljčnega olja do gibanice in še česa za sladico. Vmes so ponudili ribo, meso in številne priloge ter pili slovenska vina. Ob večerji so prijazno kramljali, vmes pa pazili, da se ne bi komu kaj zareklo.

Pri nas doma je večerja najskromnejši obrok. Pravzaprav mi je ljubša malica, morda prav zato, ker je tako nedorečena. Zgodi se, če se, kadar hočeš in kar hočeš. Enkrat vmes pač. Če za lokacijo izbereš balkon ali vrt, si že skoraj zmagal. Predvsem pa je vsebina krožnika čisto osebna stvar. Pri družinskem kosilu ali večerji se je včasih treba malce prilagajati, pri malici pa nikakor. Kar komu paše. Vsaj pri nas je tako.

Nisem edina, ki ima rada malico, nekateri ji ljubkovalno rečejo malčka. Poznam par, ki takšnim skrbno izbranim in pripravljenim prigrizkom za dva reče osmička, po vzoru primorskih osmic, na katerih se streže domače dobrote.

Poletje je čas brezskrbosti in zabušavanja, a vmes je treba tudi kaj postoriti. Meni se je zazdelo, da naše stanovanje prav zdaj potrebuje nov belež. Rokovanje s pleskarskim valjčkom ni videti prezahtevno, dokler opazuješ mojstre; torej zmoreva tudi midva. Sonce je najbolj žgalo, ko sva se spravila k delu. Rezultat je kar soliden, čeprav nama je dobesedno kapljalo od nosa.

No, raje ne bom več govorila o beljenju, da si ne obudim bolečin v križu. Ampak tisto, kar se je v vročih, dolgih delovnih dneh dogajalo vmes, to pa je vredno spomina! Mislim, da nama je podvig uspel samo zato, ker sva vmes vsake toliko naredila popoln odklop.

Na našem vrtu je senčnat prostor, kamor po osmi uri zjutraj sonce ne sije več. Tja sem postavila dva ležalnika, vmes pa majhno mizo, na kateri je kraljeval zarošen vrč pijače, občasno tudi okusna malica za delavca. Izza nje je bil dober razgled na robide in maline, ki jih imajo mladi kosi zelo radi. Vmes so do golega pozobali tudi vso aronijo, pustili mi niso niti ene jagode, čeprav so trpke ko sam vrag. Le kdo bi jih razumel!

(Odprta kuhinja, 14. 8. 2016)