Iz Črne gore na Kosovo

Priština je vsekakor prijetno presenečenje, pravzaprav Kosovo nasploh. A začnimo od začetka, torej pri včerajšnjem mrzlem in meglenem jutru na Durmitorju. Poslovila sva se od družine Karadžić in kmalu prišla v Žabljak. Verjetno je malo pripomoglo tudi slabo vreme, a kraj se mi zdi pravo skropucalo. Pa še precej zanemarjen je videti za povrh. Ko sva se spustila s planine, sva pot nadaljevala ob kanjonu reke Tare, ponekod je osupljivo globok in je prav dramatično videti zeleno reko globoko spodaj.

Kanjon reke Tare

Ustavila sva se v Dobrilovini, kjer v mirni in tihi kotlinici stoji manastir in cerkev sv. (pozabila, mislim, da Jurija), ki je od vojne naprej v ženskih rokah. Mlada, visoka redovnica nama je odprla cerkev in povedala, da je v samostanu trenutno sama, največ pa so tri sestre. Nekoč je bil to velik samostan z velikim zaledjem, s hribovskih pašnikov so imeli do samostana speljano cev, narejeno iz drevesnega lubja, po kateri so jim pastirji pošiljali mleko.

Dobrilovina

V Mojkovcu pa sva nehote zašla, potem ko sva križemkraž prevozila mesto, se zaklepetala in zavila proti Kolašinu namesto proti Belemu Polju. Ustavila sva se v obcestni restavraciji in se čudila, kako da imajo vrt ob Tari, če pa naj bi se midva vozila ob Limu. No, pa sva se 30 kilometrov vrnila nazaj na pravo pot. 

Malo pred mestom Rožaje sva prenočila v Zelenem raju pod goro Hajla. Lastnik objekta, kjer je mogoče tudi kampirati za 5€ dnevno, sicer profesor književnosti, nama je za dobrodošlico nalil šilce rakije, pokazal pravkar izdano monografijo o planini, ki ima zagotovo vse naravne danosti, da bi se razvila v turistično destinacijo, med drugim so na višini 2000 metrov številni izviri čiste vode. Po njegovem mnenju se to ne zgodi, ker jih država blokira zaradi večinoma muslimanskega življa v teh krajih. 

Mejni prehod Kula je na vrhu planine, kjer imajo svoj sedež Črnogorci. Vzeli so si čas za natančen pregled dokumentov, tudi avtomobilskih, vprašali niso nič. Kosovarji, več kilometrov naprej, ko sva že mislila, da sva opravila, so bili sicer zelo prijazni, a so zahtevali potna lista, samo z osebno naju ne bi pustili v državo. Poleg tega sva morala plačati 15€ za posebno avtomobilsko zavarovanje, zelena karta pri njih ne velja nič. 

Prvo večje mesto je Peč oz. Pejë. Sprehodila sva se po ulici z ulično prodajo, pravzaprav imajo vse trgovine v mestu pol stvari na ulici. Cena za allstarke, če že ne originalne pa odličen ponaredek, je 15€. Kavo sva pila na terasi nad trgom, kjer je bila samo moška populacija, tudi WC so imeli samo za moške. Ne da bi ga ne smela uporabiti, tehnično ni bilo mogoče. Sorry, so rekli. Hm. 

Peć

Blizu Peči je manastir Visoki Dečani, zdaj pod zaščito KFOR-ja, ki na vhodu zadrži osebni dokument obiskovalca, vstopnine pa ni. Samostan je dobro zastražen z vseh strani. Nikoli v zgodovini vse od 14. stoletja, vojnam navkljub, samostan ni bil poškodovan, ohranil je svojo dejavnost, tudi zdaj živi v njem okrog 30 svečenikov. Še največ škode je bilo med 2. svetovno vojno, ko so pokradli zlato in dragocenosti. Vse stene in visoka kupola so poslikane s freskami, na vhodu v srednjo ladjo sta kipa levov, ki jočeta nad človeškima glavama ter obžalujeta, da sta ju pokončala. Prijazen vodnik, mladi Srb, ki živi v popolnoma srbski vasi, oddaljeni 30 km, je povedal, da živi v Dečanih ena Srbkinja, v Djakovici štirje, vsi drugi pa so izseljeni. Ne glede na to poteka v manastiru vsako nedeljo slovesnost, čeprav brez pravoslavnih vernikov, ob kateri odprejo krsto sv. Stefana, ustanovitelja samostana, v kateri je povsem ohranjeno njegovo truplo, staro 700 let, kar naj bi bil posebne vrste čudež.

Visoki Dećani

Pot sva nadaljevala v Djakovico oz. Gjakovë po albansko. V mestu je velik bazar, čaršija, cela četrt je sestavljena iz nizkih, lesenih hiš z obrtnimi delavnicami in prodajalnami. Številne delavnice so opuščene in zaprte, nekatere, predvsem šiviljske pa še obratujejo. V nekem predelu so skoraj vsi lokali spremenjeni v kavarne, ki so druga ob drugi nabito polne, predvsem z mladimi. Večinoma moškega spola. Nikjer, niti v Peći, Djakovici niti v Prištini nisva videla zakritih žensk. Lepo čaršijo kazijo telegrafarice z množico žic, menda ima vsak prebivalec svojo, kar pa jim ne zagotavlja neprekinjene dobave elektrike.

Djakovica

V Prištini sva se dobila z Leo, ki nama je zelo velikodušno odstopila stanovanje v centru mesta. Hip zatem, ko sva stopila na ulico, se je začel sprevod v narodnih nošah, ker je ta vikend na trgu mednarodni festival narodnih plesov. Mestno središče s široko sprehajalno cono je polno mladine. Punce, uštimane in nadišavljene, živahne in smejoče hitijo v petkov večer, ne vem kam, fantje zgledajo bolj zadržani. Mesto je videti urejeno in čisto. Večerjala sva v sosednji restavraciji, odlično in zelo poceni. Kaj bi hotela več za prvi vtis?

Priština, festival narodnih noš

Durmitor

Sediva pred leseno kočico s štirimi posteljami na planini Katun, šest kilometrov pred Žabljakom in poslušava tišino. Sem pa tja zamuka kakšna krava, večina tukajšnjih "prebivalcev", na planini so tudi konji. Zrak je fenomenalen. V tem idiličnem okolju bova preživela noč.

Cesta iz Sarajeva do Foče je podobna naši zasavski, le da je tu namesto Save manjša reka Bistrica, ki teče v globokem kanjonu. Trenutno skoraj ne teče, ker je zelo malo vode.

Foča naju ni ravno navdušila, prekrižarila sva jo podolgem in počez. Kavo sva pila v malem lokalčku na klancu, imeli so samo domačo (turško), cena pa 1km ali pol evra za oboje skupaj, kavo in čaj. V trgovini sva nakupila nekaj stvari, na blagajni pa sem debelo pogledala, ko me je blagajničarka vprašala za Pika kartico. Včasih je bil to Mercator in so kartice kar ohranili, prav tako jih jemljeno na pumpi. No, jaz sem svojo pustila doma. Malo naprej od Foče proti črnogorski meji sva se ustavila v prvem eko kampu Stari dod z lesenimi hišicami, kasneje sva jih videla še nekaj. Vsi ponujajo splavarjenje po Drini in Tari, za drugo je treba prek meje. Kamp Stari dod (dod pomeni murva in eno ogromno sva videla) ima tudi rstavracijo z odlično hrano.

Na meji naju je sprejel zelo prijazen carinik, ki se je hotel pogovarjati, komaj je verjel, da nameravava kampirati, on živ u ovo doba ne bi spavao u šatoru zbog mraza, na koncu pa nama je desetkrat zaželel srečno pot, zdravje itn. Na drugi strani Tare, še pred črnogosko obmejno postajo, je objekt Knez z restavracijo tik nad vodo. Od tu tudi organizirajo splavarjenje, česar tokrat nisva preskusila. Cesta ob akumulacijskem Pivskem jezeru je slikovita, vijugasta, nešteto tunelov je vklesanih v skalo. Precej ožja in še z daljšimi neosvetljenimi tuneli pelje od odcepa pri mostu do planine Trsa, kjer sva mislila prenočiti. Navsezadnje se za to nisva odločila, ker lesene hišice (cena 30€ za dva z zajtrkom) ob razpadajočih objektih niso bile preveč privlačne, šotora ni bilo nobenega. Tudi precej mrzlo je pihalo. Od tam naprej sva pa kar vzdihovala od lepote planine Durmitor, prekrite z rumeno resasto travo, da je videti, kot bi bile oble vzpetine posute z zlatim prahom. Vmes se pasejo črede ovac, sem pa tja s kakšno smo se drenjali tudi na ozki cesti. Prometa je malo, večina so motoristi. Malo pred Žabljakom sva se ustavila na planini Katun, prosti sta bili še dve hišici, lastnica Rada nama je eno oddala za 10€ na noč, neka bude za vas je rekla, in naju odpeljala v svojo kočo na rakijico. Zelo prijazno so naju sprejeli, njen mož se vsak drugi dan vozi 70 km daleč v Plevljo na dializo, pravi, da bi rad kupil ledvico, a se je ponudba zelo zmanjšala. Tam je bil tudi Bačo, nekdanji desetkratni mister Jugoslavije, menda se je v mladih letih za njim metala Helena Blagne,  sicer pa je bil 30 let carinik v Novi gorici, s čimer si je prislužil slovensko penzijo. Tudi govori lepo slovenščino, česar za nekdanje carinike ni veljalo. Pripovedovali so o zdravilni Ivanovi travi, ki raste samo na Durmitorju in rumeno cveti. Obstaja pregovor  "Trava iva iz mrtvog pravi živa". Poskušala jo bova najti.

Pred hišico sva si postavila najina domača rdečkota (ležalnika) in zdaj uživava v tišini, gospa Rada pa je prinesla še dodatnih odej, naj se zavijeva vanje, da bi naju zunaj ne zeblo. Spet enkrat, kot že tolikokrat doslej, sva naletela na dobre ljudi. Hvala za lep dan.

Ki pa se s posedanjem pred hišico še ni končal. Gospa Rada nama je pripravila pršut, sir, svež kruh, vse domače, poleg pa kozarec dobrega vina, nakar je prisedel še gospodar Žaro, da smo se zaklepetali pozno v noč. Diplomirani pravnik se je odločil, prepozno, kot pravi, pustiti službo in namesto tega raje kmetovati ter ukvarjati s turizmom. Ima tri sinove, študirajo ekonomijo, turizem in kmetijstvo, služb gotovo ne bo, a jim dela na domačiji ne bo zmanjkalo. Že zdaj veliko pomagajo, vse hišice so naredili sami, skrbijo za okrog 30 glav živine, ki se prosto pase, delajo sir in so v vsem na voljo gostom, ki se ustavljajo pri njih. Večinoma imajo vse hišice polne, tudi tokrat je bilo tako, ljudje se radi vračajo. 

Ponoči se je zelo shladilo, okoli ničle je bilo, zaačelo je deževati, zjutraj pa so se prek pašnikov vlekle megle. Žaro naju je odpeljal do Bačota, ki je posebej za naju nabral Ivanovo travo. Prijateljsko smo se razšli v upanju, da se spet srečamo. Lepo je spoznati tako dobre ljudi kot je družina Karadžić na Katunu pri Žabljaku na Durmitorju.

Rada in Žaro Karadžić

Planina Katun na Durmitorju

Ljubljana - Sarajevo

Čevapčiči v lepinji

Veliki balkanski krog, ki sva ga že pred leti načrtovala, a ne uresničila, sva začela danes, le  malo manjši bo, kot sva mislila takrat. Ljubljana - Sarajevo - Žabljak - Berane - Priština - Prizren - Skopje - Ohrid - Gjirokaster - Sarande - Tirana - Drač - Skadar - Tivat - Mljet - Split - Ljubljana - je okvirni načrt. Kako se bo uresničil, lahko sproti spremljate na tem blogu.

Pot Ljubljana - Sarajevo, ki sva jo opravila danes, je bila zelo prijetna. Avtocesto sva zapustila v Okučanih, v Banja Luki se nisva ustavljala, zato pa sva kratek postanek naredila ob zapuščeni, na pol porušeni domačiji v planinah na poti proti Zenici. Zdaj so ravno zrele drobne bele slive.

Za dalj časa sva se ustavila v Travniku, rojstnemu kraju Iva Andrića. V njegovi rojstni hiši je zanimiv muzej. Treba bo prebrati Travniško kroniko in Most na Drini, da bomo bolj razumeli ljudi iz tega okolja. V mestu je videti veliko mladine, skupaj hodijo zakrite in razoglave punce, kar živahno je videti vse skupaj, nekdanjega blišča, ko sta v začetku 19. stoletja tu hkrati delovala tako francoski kot avstrijski konzulat, pa ni več videti. Nekaj starih stavb še nekoliko spominja na tiste čase, a so večinoma v slabem stanju. Šla sva do stare Šarene džamije, pod lepimi arkadami ki jih okvirjajo masivni kamniti stebri, prodajajo bakrene izdelke in razno šaro, a njena notranjost je zelo lepa, verniki so jo ravno zapuščali, ko sva vstopila.

Andričeva rojstna hiša, delno muzej, je v večjem delu namenjena gostinski dejavnosti.

Rojstna hiša Iva Andrića

Pred šareno džamijo v Travniku

V Sarajevo sva prispela popoldne, če ne štejem postankov, sva za pot porabila dobrih sedem ur. V center sva se odpeljala s taksijem. Ne vem, če sva imela posebno srečo, ali pa prav vsi sarajevski taksisti tako divjajo kot sta ta dva, ki sta naju peljala v mesto in nazaj. Baščaršija se je od najinega zadnjega obiska spremenila, vsaj tako se mi zdi. Nekako še bolj je namenjena turistom, domačini najbrž bolj redko zaidejo sem. Čevapčiči v lepinji pri Željotu pa so bili menda zelo okusni, meni so dali v lepinjo namesto čevapov samo za žlico kajmaka in tudi ni bilo slabo. Nad razmerami v mestu in državi pa se je hudo pritoževal starejši prodajalec v trgovinici z nogometnimi dresi. Menda v vsaki sarajevski hiši visi Titova slika, ker je edini on znal skupaj držati različne narode, vsi kasnejši politiki pa jih razdvajajo. Vsaj tako je trdil ta gospod, ki je nekoč delal tudi v Induplati v Domžalah. Meni se tega jamranja ni dalo poslušati, zato nisva nič komentirala in sva hitro odšla, ko nama je dal vrečko z dresom. (Nekaj za G torej že imava!) Upam, da so mladi Sarajevčani kaj bolj optimistični kot starejša generacija. Mladi taksist se je glasno in od srca nasmejal, ko je F pripel varnosti pas, tukaj se v avtu namreč nič ne pripenjajo, razen na dolgih vožnjah, je rekel. Mimogrede pa je povedal, da je cesta proti Foči in naprej v Durmitor, ki naju čaka jutri, v precej slabem stanju. Treba si bo torej vzeti čas, vozila se bova počasi in uživala v lepih razgledih. 

Pisana ponudba Baščaršije

Pogovor na ulici

Vse najboljše

Navadno voščilo za rojstni dan lahko zveni precej nedomiselno, a je zelo uporabno v vsaj dveh situacijah: ko naslovnika ne poznamo dovolj, da bi bili konkretnejši in kadar bi bilo netaktno razgaljati tihe želje.
Kaj pravzaprav pomeni najboljše? Je to odlično ali še kaj več? Če izvzamemo splošno priznane vrednote, kot so zdravje, dobri odnosi in stabilno materialno stanje, si pod to frazo vsak predstavlja kaj drugega. Nekaj podobnga je tudi v kulinariki.
Svetovno priznano in brez kančka dvoma najboljše na krožniku naj bi bilo, kar ponujajo v restavracijah, ki so jim Michelinovi sli pripeli zvezde: eno, dve ali celo tri. Te zvezdice so cilj, sanje in hkrati nočna mora skoraj vsakega vrhunskega kuharja.
Med “navadnimi” jedci bi bila razprava o najboljšem bolj razgibana. Če enemu najbolj paše nekaj v stoje za vogalom, bi drugi dal plačo ali dve za degustacijski meni priznanega kuharja.
Sama še nisem imela priložnosti, no, niti trudila se nisem preveč, da bi okusila jed, ki jo je ustvaril zvezdni chef. Morda zato niti ni primerno, da javno izražam svoje mnenje, ker mi za izhodišče služijo le opisi, pravzaprav prave slikovne reportaže, ki jih včasih prebiram na to temo. Kljub temu bom tvegala.
Gledam, berem in strmim ob osupljivemu opisu ambienta, postrežbe, dekoracije jedi, o okusu seveda ne morem soditi, a verjamem vznesenosti pisca, katerega brbončice so skoraj eksplodirale ob okušanju nečesa najboljšega v (njegovem) življenju. Namesto na navadnem krožniku jedi raje postrežejo v steklenem tulcu, na zaplati mahu, na kosu vulkanske kamnine ali čem podobnem. Če bi hrano primerjali  z umetniško zvrstjo, bi rekli, da je videti kot mali, ljubki performans. Na sredini plošče je ličen krogec rožnate barve, mogoče ličnica divjega prašička, ob njem zelena vijuga, ki je v resnici omaka, omačica, ki so jo iz številnih eksotičnih sestavin precejali ure in ure, in kot višek stvaritve stoji večbarvni svedrič, ki je pravzaprav zelenjava. Vsaj bila je, preden so jo predelali v umetnino.
Pravijo, da je kuhanje podobno umetnosti, in če bi sodili le po občudovalcih, bo res nekaj na tem. Nekatere umetniške stvaritve se bolj ali manj globoko dotaknejo vsakogar, v bistvu so brezmejne in brezčasne. Ni jih na pretek. Drugi “umetniki” pa se mučijo po svoje, izumljajo nove tehnike, postopke, materiale, poskušajo vsaj šokirati, če že ne morejo navdušiti. In dostikrat jim tudi uspe.  Gledalci, poslušalci, jedci, skratka uporabniki se odzivajo na različne načine.
Denimo, da avtor takšne posebne inštalacije ve, kaj in zakaj je nastalo, kar pač je. Potem je tu še peščica ljudi, ki ima tako izrazit umetniški (okuševalski) čut, da dojame vrhunsko vibracijo stvaritve. Za njimi caplja množica, številčnost je odvisna od avtorjeve slave in nekaterih drugih dejavnikov, in se navdušuje. Ki se dela, da razume. Na koncu so posamezniki, ki prostodušno priznajo, da ostajajo hladni, da pravzaprav ne vedo, v čem je štos.
Priznam, da name ne naredi prav nobenega vtisa, če jed vsebuje pozlačene čebulne rinke ali pa če se imenuje hladna senca.
Letos imamo srečo z vremenom, od obilja sonca in ravno prav vode naš vrt kar buhti.  Zjutraj sem se sprehodila med divjim zelenjem na gredah, spulila nekaj sladkih korenčkov in sočno rumeno kolerabo, vse skupaj narezala na koščke, dodala malo balzamika in popekla. Potem sem odrezala glavico rdečega radiča, ga pokapljala z Dujčevim limonovim oljčnim oljem  in dodala malce starega jabolčnega kisa, ki ga dobim pri Padovčevi Ani.  V popoldanski sopari se bodo prilegle hladne kumare s česnom, sosed nam jih je dal polno vrečo prek ograje, ker letos nimamo posajenih. No, vse to je pa zame najboljše.
Vam povem svojo ne ravno skrito željo? Rada bi, da bi otroci, rojeni v tem tisočletju, znali razlikovati med najboljšim in “najboljšim”. Razlikovanje je namreč prvi korak do najboljšega.

(Odprta kuhinja, 23. 8. 2015)

Zate, z ljubeznijo

sivka, akvarel

Mame so odlične kuharice. No, skoraj brez izjeme, sem pa tja kakšne ne odlikuje ravno kuhanje, zato pa gotovo marsikaj drugega.  Ko mama napreduje v babico, postanejo njene kuharske veščine navadno še izrazitejše  Kar spomnite se jedi, ki jo imate posebej v čislih, morda v lepem spominu? Gotovo gre za nekaj takega, kar vam je znala najbolje skuhati vaša mama. Ali pa babica. Kot da bi šlo za neke vrste čarovnijo, ki čisto navadno hrano spremeni v vrhunsko. 
Ne dolgo nazaj sem na posebno željo poskušala pripraviti makaronovo meso na način njegove mame. Gre pa takole: skuhaš makaronovo meso, ki ga čez nekaj ur ali naslednji dan  v ponvi prepražiš, da makaroni skoraj razpadejo in se vse skupaj rjavkasto zapeče. Izgleda precej neugledno, a je menda ravno pravega videza in okusa. Seveda je vnaprej jasno, da tako dobro kot nekoč v nobenem primeru ne more biti.
Le kje se vse mame in babice tega sveta naučijo kuharskih čarovnij? Se nemara, preden prevzamejo svojo funkcijo, izobražujejo na skrivnem kuharskem tečaju? 
Prepričana sem, da vem, kje je “catch”. Gre za ljubezen. Pa ne do kuhanja, to je le tehnična veščina, ki se je skoraj vsak lahko priuči. 
Začne se že pred rojstvom. Bodoča mama z vso naklonjenostjo do bitja, ki ga razen v najintimnejših trenutkih razmišljanja še nikjer ni,  že začenja “kuhati”. Zdravo se prehranjuje, izogiba se poživilom, skrbi za dovolj folne kisline in podobno. Zgodba se nadaljuje vseh devet mesecev, ko je njeno prehranjevanje v celoti posvečeno prihajajočemu bitju. Nič alkohola, surovega mesa in jajc, nič zrelih sirov, zato pa veliko zelenjave, sadja in vsega dobrega. Potem, ko se težko pričakovana največja sreča rodi, postaja “kuhanje” vse bolj neposredno. Z dojenjem se vse dobro ali manj dobro z mame prenaša na potomca. Če napenja mamo, navadno črviči tudi otročka.
To dolgo uvajalno obdobje je prava šola kuhanja, ki diplomirano mamo nauči, kako z ljubeznijo pripraviti obrok malemu bitju. Malček zato prav rad popapca pire nedoločene barve, kot je videti prva hranilna kašica. 
Približno takega videza kot je hrana dojenčkov, za okus pa k sreči ne vem, je kosilo stanovalca v domu upokojencev, ki je obsojen na pasirano hrano. Ali pa bolnika. V grlu se pogosto zatika kljub temu, da je vse pretlačeno. Manjka namreč bistvena sestavina, to je naklonjenost, da ne rečem ljubezen kuharice. Do ljudi, do prav tega človeškega bitja, ne do kuhanja ali hrane.
Poskušam si predstavljati, kakšna energija se pretaka v domski ali bolnišnični kuhinji, medtem ko na krožnik nalagajo koščke mesa z grahovim pirejem za nekega janezanovaka v sedmem nadstropju. Ali bi pomagalo, če bi se iz kleti, kjer so navadno locirane kuhinje, večkrat povzpeli v višja nadstropja?

(Odprta kuhinja, 12. julija 2015)

Sam ali v dvoje

Na klopci, akvarel

Maj, mesec ljubezni, se z današnjim dnem končuje. Gotovo se je zaljubilo veliko parov, marsikateri si je obljubil večno zvestobo. Če je amorjeva puščica tokrat usekala mimo, se ne sekirajte preveč, ni še vsega konec! Prava ljubezen je večna, nikakršne omejitve, še najmanj pa koledarske, ji ne morejo do živega. Marsikatera strast se res razvname ravno spomladi, ko jo podžiga brstenje narave, po drugi strani pa zveze, ki se spletejo vročega avgusta ali meglenega novembra, niso prav nič bolj ali manj srečne. Ljubezen je ali pa je ni.

Mesec ljubezni me je spomnil, da so ne le ljudje pač pa tudi nekatera živila in jedi skoraj vedno v dvoje. Klobasa je par že sama po sebi, pravzaprav sama s seboj. Kadar ni, ni cela, pač pa le polovična. Nekakšen par čvrsto združenih polovic je tudi žemlja, klobasi zvesta spremljevalka. Nekatere jedi, kot so namazi, pomake, omake, priloge in podobno se vedno pojavijo vsaj v dvoje ali pa v še številčnejši zasedbi.

Zanimivo, da so nekatere jedi v skupini vedno glavne, druge pa praviloma stranske. Kadar je na krožniku meso, ima večinoma osrednje mesto, takšna je pač navada. Kar je zraven, je priloga, dodatek. Zelenjava, pa če je še tako okusna, posebna in odlično pripravljena, pride do veljave samo v primeru, ko v bližini ni mesa, sicer je obravnavana kot spremljevalka. Zanimivo, da so nekatere vloge ljudem, oprostite, jedem že v zibko položene. Že od nekdaj je tako, pravijo. Redki so, ki si drznejo razmišljati po svoje. A le spremembe poganjajo stvari naprej.

Kakšno živilo je tako “nesamozavestno”, da si brez spremstva skoraj ne upa na mizo, čeprav za to ni nobenega pametnega razloga, prej nasprotno. Denimo jagode. Prav odlične so, dišeče rdeče zapeljivke, a le zakaj jih skoraj vedno postrežejo skupaj s smetano ali sladoledom. Vsaj potrsene s sladkorjem. V boljših družbah jih pomakajo v čokolado in ob tem nazdravljajo s penino. Tako so v paru celo trije, kar nekatere še posebej razvnema.

Zdi se mi, da so živila zadnje čase postala precej utrujena, ker jih po pravilu polagajo na različne posteljice. Nekaj časa je bila strašno moderna rukola, zdaj so jo zamenjali drugi materiali, večinoma mehki zelenjavni pireji. Čemaž, bučke, koleraba, pesa, ni toliko pomembno, kaj je spodaj, če je dobra kombinacija. Nisem pa še zasledila, da bi čvrsta zelenjava poležavala na udobni mesni ali ribji posteljici. Zanimiv par, bi lahko komentirali v tem primeru.

Pršut z melono, mocarela s paradižnikom, hrenovka z gorčico in podobno so že udomačene kombinacije. Vedno skupaj, vedno v dvoje. Modernejši pari pa so včasih prav osupljivi. Pojavila se je teorija združevanja živil, imenovana foodpairing. Belgijci so pogruntali, da ni toliko okus pač pa vonj tisti, ki določa, katera kombinacija živil je dobra in katera ne. Tako naj bi bili v idealnem sožitju nenavadni pari, kot so kaviar z belo čokolado, banana s peteršiljem, cvetača s čokolado in podobno. Metoda je še dokaj nova, a gotovo se bo razcvetela. Čudnih kombinacij zlepa ne zmanjka. Kar se mene tiče, me ta teorija ne preseneča, ker se spomnim zadovoljnega obraza desetletnika, ki je pred mnogimi leti čokoladne palčke pomakal v gorčico in jih z užitkom grizljal. Lahko bi bil začetnik foodpairinga, pa se je k sreči podal čisto v druge vode. Po moje bolj prizemljene.

Ob takem in drugačnem parčkanju izstopa nekaj krepkih posameznikov. Jabolko je povsem samozadostno, meni vedno v užitek. Sočen, dišeč sadež vzamem iz košare, ga malo podrgnem v rokav, da se lupina rdeče zablešči, ugriznem in počasi uživam, dokler mi v roki ne ostane samo pecelj. Še na misel mi ne pride, da bi mi kaj manjkalo.

(Odprta kuhinja, 31. 5. 2015)

Veriženje

Babičev mlin na Muri, akvarel

Pred kratkim smo v Sloveniji dobili varuha odnosov v prehranjevalni verigi, torej med udeleženci na poti živila od kmeta do končnega uporabnika. Priznam, da sem bila presenečena ob tej novici. Ali zakoni, predpisi, uredbe, navodila, pravila ne zadostujejo? Brala sem, da so na resornem ministrstvu sprejeli celo poseben kodeks obnašanja. Kaj je vendar narobe, da ljudje ne znamo shajati drug z drugim, da morebitnih zapletov ne zmore uravnavati niti gora predpisov? Žal prehranjevalna veriga ni naše edino slabo veriženje, pravzaprav bi lahko rekli zveriženje.

Po moje bi se kakovost odnosov premaknila vsaj za stopnico višje, če bi vsak člen te in vseh drugih verig v sebi obudil lastnosti, ki so menda Slovencem zapisane v genih. Denimo pridnost in poštenost. Hvalimo se, da so nam dobre lastnosti v zibelko položene, a kaj, ko ne delujejo. Pa bi, če bi znali spoštovati in namesto drugih popravljali sebe.

Daljša kot je prehranjevalna (in vsaka druga) veriga, ki se včasih spremeni v pravo mrežo, več je možnosti, da se bo kaj zataknilo. Navadno najbolj nasrka zadnji člen.

Odločila sem se, da bo naša letošnja domača zelenjavna verižica kar se da kratka. Če se bo dalo, bo sestavljena le iz dveh trdnih členov! Od vrta do kuhinje je čisto kratka pot, zato odpadejo transport, posredniki, trgovine in še kaj; varuh odnosov pri nas ne bi imel nobenega dela. Zaplato zemlje ob hiši smo na novo pognojili, upam, da bo kaj zraslo. Samo od sebe seveda ne, a trud, ki ga bova vložila v obdelovnje, bo zanesljivo obrestovan.

Prehransko veriženje pa je lahko tudi drugačne vrste. Avtorica in varuhinja te, ki jo bom opisala v nadaljevanju, je bila naša mama.

Goveja juha je bila prvi člen verige, ki se je pletla ves teden. Meso iz juhe je prihranila ter v ponedeljek iz njega sčarala nekakšno rižoto. Prave rižote iz prekuhane govedine ne moreš narediti, a je šla kljub temu v promet. V torek je goveji juhi dodala zmečkan krompir in solato. Krompirja je ostalo ravno toliko, da je v sredo vanj vmešala jajce in moko ter umesila svaljke. Za zraven pa naredila omako iz drobovine ali kaj podobnega. Ostanek omake se je naslednji dan čudežno prelevil v mesno zelenjavno enolončnico. Ali pa je postala dobra spremljevalka polenti. No, pa smo počasi prišli naokrog do nove goveje juhe.

Meni je šlo takrat to spletanje jedi drugo v drugo strašno na živce. Ko bom velika, bo čisto drugače, sem si obljubila! Kot že tolikokrat se je spet izkazalo, da bi lahko živela skoraj samo od zarečenega kruha. Že dolgo se namreč tudi meni zdi neumno, da bi hrano metala stran. Če je kaj ostane, je ne zavržem, pač pa poskušam predelati v novo jed Te dni sem imela precej dela, da sem poverižila ostanke pirhov, potice in šunke. 

(Odprta kuhinja, 19. april 2015)

Ljubezen

Rože imam rada, kdo jih pa nima. Najraje tiste na travniku. Sobne lončnice mi ne uspevajo najbolje, nemara čutijo, da bi jih raje gledala v njihovem naravnem okolju. Še verjetneje pa je, da pri meni hirajo, ker jih premalo zalivam. Čeprav se trudim, res. Pravim si, da z rožami ne znam, da jih tudi naslikati ne znam. Zato se tega motiva zelo redko lotim, pač pa raje rišem ljudi, naravo, ... 

Zadnje dni pa sem intenzivno razmišljala prav o rdečih vrtnicah, sama ne vem, zakaj. Vzela sem papir, čopič in rdečo barvo. Naložila sem jih v vazo, da so zažarele v svoji nalezljivi energiji, ki poboža in opogumlja, ko se skrbi nagrmadijo. Vrtnice naj bi bile simbol ljubezni, rdeče še posebej. Ljubezni - iskrene, večne, vseobsegajoče in brezpogojne ne more biti nikoli preveč, a ne?