Madeira, z juga na sever

Lep dan, v celoti sončen in brez vetra, kot nalašč za izlet po otoku. Madeiri tod rečejo nekoliko po ribniško Madajra, poudarek na drugem a, ki ga tudi malo potegnejo. Funchal se izgovori Funšal, podarek na zadnjem zlogu. Danes so naju inštruirali tudi z imeni sadežev, a sem si zelo malo zapomnila. Drugič si bom raje zapisala.
Okrog devetih sva se odpeljala po južni obali proti zahodu, ves čas po obalni cesti. Ozki in vijugasti, ves čas gor in dol. Najprej sv se ustavila na Cabo Girao, kjer je narejena razgledna ploščad na vrhu 580 m visokega klifa. Tla ploščadi so narejena delno iz kovinske mreže in delno iz stekla, skozi katerega se vidi do tal, do črne plaže in razpenjenega morja. F se je temu užitku odpovedal, sama pa sem stisnila zobe in tresočih nog stopila na steklo. Turistično gospodarstvo Madeire si pač ne more privoščiti napake, da bi skupina turistov zgrmela v prepad, sem razmišljala, medtem ko mi je strah pred globino dvigal kocine. Razgled je bil fantastičen.
Pot sva nadaljevala proti kraju Ribeira Brava (divja reka), kjer je povodenj februarja 2010 naredila ogromno škode, ko je voda pridrla s hribov. Hiše so dejansko postavljene v bregu kot bi stale druga na drugi. Na Madeiri ni skoraj nič ravnega, vsaj do zdaj nisva videla nobene ravnine. Njiv ni, so samo njivice, nekatere velike samo par kvadratnih metrov. Terase so vrezane v skoraj navpične strmine. Tudi živali ni videti, da bi se pasle, je prestrmo.
Ribeira Brava je majhen kraj ob morju med dvema visokima pečinama. Na obali, do katere vodi ulica za pešce, so barčki nanizani drug ob drugem, tik ob morju je kratka promenada. V mestu je etnografski muzej, ob ponedeljkih zaprt. Midva sva najprej spila bicas, nato pa toliko časa kolovratila po mestu, da je nastopil čas kosila. V majhni gostilnici so nama postregli gosto zelenjavmo mesno enolončnico, ki se je ravnokar skuhala, poleg pa česnov kruh. Še prej so prinesli nekakšen aperitiv v portugalskih barvah, na račun hiše. Mislim, da je bil janež glavna sestavina. Za kosilo za dva sva plačala 4 €.
Po kosilu sva se z juga odpeljala na sever otoka, namesto čez vrh Boca da Encumeada, večinoma skozi dolg predor, kar pot močno skrajša. Madeira je prepredena s predori, večinoma so čisto normalni, sem pa tja kakšen pa je debelo obrasel z mahom, s katerega curlja, kot bi deževalo. Ta ni bil takšen.
Spustila sva se v mesto Sao Vincente na severni obali. Pravzaprav je bolj vas, tiha in mirna, razen čisto ob obali, v katero butajo visoki valovi. Sprehodila sva se, nadihala joda, spila kavo in po ozki obalni cesti odpeljala proti Santani. Vmes sva se ob cesti ustavila v kraju Cabana, kjer so stali kmetje in prodajali južno sadje. Ponujali so ga tudi v pokušino, gospod Augusto naju je prav posvojil in dodobra nahranil. Poskusila sva vse, več vrst marakuje, sladkorni trs, banane, anono, pasijonko in še nekatere, ki jim ne vem imena. Seveda sva nekaj vrst sadja potem tudi kupila in zanj plačala le 1,5 €. Augusto nama je podaril tudi suho votlo bučo, uporabno za glasbilo, ker ropota.
Naslednji postanek je bila Santana, kjer stojijo slikovite barvaste hišice s slamnatimi strehami do tal. Večinova služijo turizmu, v nekaterih pa ljudje še vedno živijo. V eni od njih je gospa predla lan ter prodajala vezene lanene prte.
Proti Funchalu sva se vračala po vzhodni strani otoka, najprej sva šla čez hrib po ozki cesti, na kateri je ležalo vejevje, pri Porteli sva zato raje odvila nazaj k morju in se ustavila v kraju Machico. V mestu je nekaj lepih drevoredov in trgov s starimi platanami, ki so v tem času brez listja. Marec je tukaj zadnji od treh zimskih mesecev, sledijo si ostali letni časi, vsak traja tri mesece. Tako pravijo domačini, a velikih temperaturnih razlik med letnimi časi ni. Na enem od trgov je bilo več omizij kvartopircev, igrali so meni neznano igro. Zelo resno. Karte so strastno metali na mizo in glasno komentirali. Okrog je bilo veliko firbcev. Vsi moški, igralci in gledalci.
Ker sva bila ves dan pridna (in ker bi se drugače pokvarilo), sva doma nadaljeva s sadno pokušino. Zatem pa odprla še buteljko rdečega, dokler se ni večer lagodno prevesil v noč.

Madeira, nedeljski izlet

Dan je bil lep, sončen. Se pozna tudi na koži. Danes sva prvič aktivirala najeti avto. Ne vem, če sem že omenila, da stane 13-dnevna najemnina avta samo 166 €. Ob prevzemu avta so ponujali dodatno kasko zavarovanje za 13€/dan, ki zajema tudi poškodve na parkirišču, kar sva odklonila. Torej so vzeli kar visoko kavcijo, nalili še poln tank bencina (vrneva praznega) in sva šla. Na koncu bova videla, če je bil to dober dogovor.
Današnji izlet. Najprej sva se odpeljala na Monte, res da po malo zaviti poti in z več dodatnimi inštrukcijami domačinov, ker sva malo zašla, nato pa naprej čez prelaz Paso de Poiso (1400 m), kjer sva spila kavo. Bilo je samo 9 stopinj, v restavraciji imajo na steni povečano fotografijo iz leta 1998, ko je tod zapadel sneg. Očitno redkost. Na drugi strani prelaza sva se spustila dol proti Faialu, vmes pa sva se ustavila še v Ribeiro Frio, kjer v divjih vodah gojijo postrvi. Tod se začenja tudi ena od levad.
V Faialu je bil 22. festival anone, to je sadež, ki je malo podoben ananasu, okus ima kot banana, a je bolj sočen in ima drobne črne peške. Lahko ga pogledate na fotografiji. Vse se je začelo opoldne. Prišel je predsednik, dotore Alberto Joao Jardim, in imel zelo ognjevit govor. Množica je nepremično stala in zavzeto poslušala ter na koncu navdušeno zaploskala. Imajo tukaj politike morda radi?! Ta predsednik menda opravlja svojo funkcijo že 30 let. Gospod je močno gestikuliral, zdi se mi, da je govoril o nujnosti še večje avtonomije, kot jo že imajo. Sledila je veselica. Najprej je igrala pleh muzika, lepo, pele in plesale so punce v narodnih nošah. Na ulici pa so igrali domači godci. Zbrala se je skupina in igrala poskočno melodijo, ves čas isti napev, mimoidoči so se ustavljali in peli, kot bi pripovedovali zgodbo. Očitno nekaj šaljivega, kot bi se pogovarjali med sabo, malo so se tudi izzivali s petjem. Skupina godcev ni bila stalna, pač pa so nekateri odhajali in drugi prihajali. Ravno tako pevci. Sva kar stala in jih gledala, očitno so uživali, midva tudi.
Potem sva si privoščila tradicionalno jed espetada (izg. ešpetada), ki je v bistvu ogromen goveji ražnjič. Na stojnici je mesar odrezal in natehtal pol kile govedine, jo narezal na kose 5-7 cm in jih nataknil na dober palec debelo in kakšen meter dolgo lovorovo vejo. Meso je obilno potresel z grobo soljo in to je vse. Za 5€. V bližini je bilo v plehnatem koritu z drvmi zakurjeno, da se je naredila močna žerjavica, nad katero si vsak sam speče meso. Nama ga je za začetek spekel en fant, ker nisva bila čisto sigurna. Dopekla pa sva ga sama, ker je bilo tik ob palici skoraj surovo. Poleg sva jedla kruh, ki je videti kot nekakšna lepinja, prerezana poprek in namazana s česnovim maslom. Imeli so še sendviče s pečeno suho salamo in ploščate piščance, pečene na žaru. Gospa nama je pokazala, kako piščanca razreže in zatakne peruti, da postane čisto ploščat in zato dobro prepečen. Si velja zapomniti za domačo rabo. Faial je vas visoko nad morjem, spodaj ob obali je samo umetno zgrajeno kopališče, okrog pa visoki klifi. Zelo slikovito.
Pot sva nadaljevala proti Canicalu in naprej na rt, kjer je Ponte San Laurenzo. Nekakšen tukajšnji Kamenjak, a razen tega, da je morje na obeh straneh dolgega polotoka, drugih podobnosti skoraj ni. Dobro, da sva bila obuta v pohodne čevlje, ko sva se podala na pot, ki je pogosto upravičeno zavarovana z jeklenico, saj občasno tako piha, da te skoraj odnese v morje, ves čas pa gor in dol po strmih stezah in kamenju. Oglasna tabla je obljubljala pred zadnjim najbolj strmim vzponom v njihovi informacijski hiši presenečenja, ki si jih vsekakor moramo privoščiti. Ni dobro, če človek naseda propagandi. Od sonca in vzponov presušena usta so si želela osvežitve, promocijsko hišo v nasadu palm je bilo moč videti že od daleč, torej bodo na vrsti prijetna presenečenja, zato sem si začela predstavljati mrzlo limonado. Pivo na tej nesigurni poti gotovo ni dobra odločitev, sem razmišljala. Izkazalo se je, da v hiši sploh ni bifeja, pač pa ponujajo le propagandni material, majice ipd.. Niso imeli niti vode. Nič. Hočem povedati, da je treba na Ponte San Laurenzo odnesti pijačo s seboj. Kljub žeji sem splezala še na vrh z razgledom, videl se je tudi svetilnik čisto na koncu, F pa me je potrpežljivo čakal spodaj pri hiši.
Pot je bila vsekakor vredna truda, ker sva dobre tri ure tja in nazaj uživala v sapo jemajočih pogledih na pečine, strme pašnike, prestrme tudi za ovce, morda bi se na strmini lahko obdržale koze, a videla nisem nobene (na štirih nogah), zato pa nas je bilo veliko, ki smo hodili v tišini občudovat naravo. Na rtu je mogoče v lastni režiji tudi prenočiti (ponoči se ne ohladi pod 15 stopinj), zjutraj pa opazovati ptice, ki domujejo tod. Menda jih je 40 različnih vrst.
Midva se za prenočevanje nisva odločila (nisva bila ustrezno opremljena), zato pa lahko zdaj prijetno utrujena sediva v Funchalu v barčku na obalni promenadi in skupaj z domačini uživava večerno pijačko.

Godba na pihala na festivalu anone v Faialu

V cedilu sadeži anone

Nekaj godcev v Faialu

harmonikar

Gospa je bila ena od temperamentnih pevk

Harmonikar, drugi

Espetade čakajo na žar

Espetade se pečejo na žaru

Narodne noše

Pot na Ponte San Laurenzo

Ponte San Laurenzo

Ponte San Laurenzo, 1

Ponte San Laurenzo, 2

Ponte San Laurenzo, 3

Svetilnik je čisto na zadnjem otočku

Funchal, Camara de Lobos

Tukajšnja vremenska napoved ne drži niti za pol dneva vnaprej. Vse dni do konca najinega dopusta, razen prihodnjega petka, naj bi bilo po napovedi sončno. Včeraj proti večeru se je prvič ulilo. Hvalabogu naju v tem vremenu ni nihče podil iz hiše, zato sva podaljšala siesto, vmes sem se poglobila v prospekte, ki sva jih nabrala čez dan in zasledila, da bo ob 9h zvečer koncert tukajšnjega orkestra mandolin. Deževati je prenehalo ravno pravi čas in odpravila sva se proti angleški cerkvi (igreja inglesa), ki je zanimiva že sama po sebi, kjer je bil napovedani koncert. Okrogla stavba z zelo visoko kupolo, znotraj so krožne arkade, akustika pa odlična. Bilo je nabito polno že dosti pred začetkom, čeprav vstopnice niso bile poceni. Z mandolinami, kitarami in dvema kontrabasoma so godci ustvarili vtis orkestra z vsemi instrumenti. Neverjetno! Na koncertu sva res uživala. Orkester sestavljajo stari in mladi, mladih je več, najmlajši je imel kakšnih sedem let. Po koncertu sva se sprehodila po praznem mestu, ker je bil prav lep večer.
Današnji dan sva začela v starem delu Funchala, najprej sva šla spet na tržnico, nato pa od enih do drugih poslikanih vrat. V enem prihodnjih prispevkov bom iz fotk naredila slikanico, tokrat priložim samo eno. Danes sva za kavo (pravi močni espresso) dala samo 80 centov, pa še prijazen natakar naju je podučil, da se ji reče bica (izg. bika). Da vrže tudi bika (da si lažje zapomniš). Takšno pijejo domačini. Torej naročiš: "deuš bikaš por favor", če nisi prehud štor, pa dobiš dve skodelici prave aromatične močne črne kave.
Na mestni promenadi sta dva fanta razkazovala orla in sokola, s katerima so se fotografirali turisti. Čudna atrakcija, ubogi živali.
Aja, tudi za danes je bilo napovedano sončno vreme, pa naju je nebo prvič stuširalo že tik pred tržnico. Nato pa še trikrat. Nenadoma se izza hriba pripelje črn oblak, nas na hitro namoči in že ga ni več. Živahni oblaki, ni kaj.
No, tudi midva danes nisva bila preveč pri miru. Napotila sva se v Camaro de Lobos, do tja naj bi bilo po promenadni poti ob morju za dobro uro hoje, je rekla gospa na turističnem uradu. Po moje sama še nikoli ni šla peš. Tja in nazaj sva šla skozi park Santa Catarina. Tja grede sva gledala labode in mavrico v vodometu, nazaj grede pa sva pred casinojem opazila kip nekdanje avstoogrske cesarice Sisi, ki je na Madeiri preživala več mesecev. Menda tukajšnja klima dobro deluje tudi zoper depresijo. Verjamem.
Za pot sva v eno stran porabila 4 ure, ker sva nekajkrat zašla, vmes pa sva slabo urico vedrila v simpatičnem lokalčku tik ob morju. Zatem je močno pihalo, zato sva bila ob prihodu v Camaro de Lobos presušena skoraj tako kot ribe, ki so se sušile na eni od bark. Obešene so bile na vrvico kot perilo, vsaka pa napeta na dveh lesenih palčkah. Veter jih je močno premetaval, vmes pa jih je namočil dež in tako naprej brez prestanka. Ne vem, koliko časa jih tako sušijo, jih je bilo pa lepo videti iz barčka na obali. Tod je v letih po vojni menda posedal tudi Churchill in risal barvite čolne. Ga čisto razumem. Midva sva si ogledala lokalno kapelico, v katero naju je povabil mežnar, nama odprl vrata na kor, da sva imela boljši razgled po kapelici in z vrha tudi ven v zaliv, ter se razveselil drobiža, ki ga je dobil za to. V kapelici so stene polne slik z ribiškimi motivi.
Camara de Lobos je drugo največje mesto na Madeiri, videla sva samo stari del, nekdanjo ribiško vas spodaj ob morju, ker je sicer mestece razpotegnjeno visoko v hrib.
Nazaj grede nama je na vso moč pihalo v hrbet, da naju je kar nosilo, ko sva stopala po brvi, speljani nad morjem. Pripodil se je spet črn oblak ... nadaljevanje poznate. Morje se je obarvalo od modro črne do vijoličaste in zelene, dokler ni tik ob obali dobilo barve in oblike rahlo stepenega jajčnega beljaka. Penilo se je in špricalo kot za stavo. V zraku so pršele mikroskopsko majhne slane kapljice. To bo za zdravje! Oblak naju je pregnal pod streho barčka jahting kluba , ki je postavljen tik nad morsko gladino, da je kdaj pa kdaj morje pljusknilo skoraj do nas. Lahko bi kar sedela, ga gledala in poslušala, a je bilo treba počasi domov. Kakorkoli, doma sem pogledala na zemljevid in izkazalo se je, da sva na tem sprehodu prehodila 20 km, po 10 v vsako stran ter še dodatke za vse napačne smeri. Bil je lep dan.

Vrata v Funchalu

Ptič za vabo turistom

Funchal, Santa Catarina

Ob morju v Camaro de Lobos

V Camaro de Lobos

Sušenje rib v Camari de Lobos

Camara de Lobos

Avstroogrska cesarica Sisi

Funchal za začetek

Že zdaj lahko rečem, da se naš receptor, ki je med drugim tudi taxist, moti. Res da on divje vozi, kar je dokazal med sinočnjo vožnjo od parkirišča do hotela, a dobra dva dneva, kolikor je po njegovem dovolj,  nikakor ne zadoščata za ogled otoka. Danes sva v približno sedmih urah videla mikro delček glavnega mesta.
Spala sva dobro - v popolni tišini. Hotel pridobiva na veljavi! Tudi zajtrk je bil zelo dober, na voljo je bilo vse za najina zelo različna okusa. Tudi kosmiči, jogurt in sadje. Potem sva začela dan v turističnem uradu, a dobila zelo skope informacije. Praktično nič, ker nisva imela želje po organiziranih izletih. Nič zato.
Zatem sva obiskala popularno tržnico Mercado dos Lavadores. Po moje hkrati z vsemi drugimi turisti v mestu, ker je bila nepopisna gneča. Izkazalo se je, da je ob petkih tržni dan uin zato obuisk še številčnejši. A kljub temu sva poskusila nekaj eksotičnih sadežev, ki nama jih je ponudil eden od prodajalcev, od katerega sva kupila mango (en sadež za 3,5€!!!) . Verjetno je k ceni prištel še poprejšnjo pokušino. Zanimiv je sadež, ki je nekakšna mešanica ananasa in banane, marakuj je več vrst, vse pa so izjemno sladke. Tako kot sadež, podoben ringloju, imenujejo ga marakuja tomato, če sem prav slišala. Zelenjave je bilo manj, česen je orjaški. Imajo tudi čebulček, ki mu rečejo čibolanek. Pred stojnico s sušenimi zelišči pa se mi je kar vrtelo od omamnih vonjav. Šla sva tudi v ribarnico. Med drugim ponujajo neke strašljive ribe z ostrim zobovjem in ogromnimi očesi. Črne, dolge, kot nekakšne jegulje. Prodajajo olupljene, pod črno kožo so snežno bele.
Imenujejo se espada (izg. ešpada).
Od tržnice sva zavila med ulice starega mesta. Precej hiš je v slabem stanju, a lokalni umetniki so se lotili vhodnih vrat in ustvarli zanimive podobe, nekatere prav zabavne. Tako so stare hiše, ki še čakajo na obnovo, dobile bolj vesel obraz. Obiskala sva tudi eno od galerij, v stari hiši je čisto na vrhu tudi slikarjev atelje. Po majavih stopnicah sva se spustila na ulico, šla tudi do morja, kjer so se penili valovi in je močno pihalo.
Nato pa na kavo. 5€. Mislim, da bo treba izbirati lokale brez turistov, kar sva v času kosila tudi storila. Skupaj z domačini sva uživala ob okusni juhi in pečenih sardelicah v na zunaj manj ugledni gostilnici, a z izjemno prijazno natakarico. Kar zvijala se je od smeha, ko sem jo vprašala, če je dorada riba. Menda se tako imenuje nekaj svinjskega. Za zelo dobro in obilno kosilo za dva sva plačala 20€.
Po kosilu sva se v velikem krogu vračala v hotel in spotoma naletela na ulični koncert pred kavarno Ritz. Uspelo nama je dobiti prosto mizico in zatem še dva kozarca primerno ohlajenega belega vina. Odlično je bilo. Tale Madeira mi je vsako minuto bolj všeč.
Še vreme. Danes je menda 20 stopinj, domačini so v bundah, turisti v kratkih hlačah. Opazovala sem Madeirčane in če malo karikiram, bi rekla, da so nekateri moški kot Banderas, samo veliko manjši, ženske pa kot Cruzova, samo veliko širše. Vsi po vrsti pa zelo simpatični. Gospa pri zajtrku, imenuje se Emanuela, je bila prav izjemna, a zasluži posebno zgodbo, zato o njej kaj več drugič. Zdaj imamo pravzaprav siesto.

Funchal, Avenida Arriaga

Espada

Vesel prodajalec rib

Mercado dos Lavadores, bogatra ponudba eksotičnega sadja

Iz galerije v starem delu Funchala

Funchal, stari predel

Pred kavarno Ritz v Funchalu

Funchal, katedrala

Funchal, kavarna Ritz

Na pol pomlad

Ne vem, če je kateri drug letni čas bolj težko pričakovan in bolj zaželen od pomladi. Se mi zdi, da ne. Zdaj je na pol zima ali na pol pomlad, kakor hoče kdo videti. No, meni je ljubša na pol pomlad. Okrog hiše je še veliko snega, a ga hitro pobira. Sonce se je danes na vrtu osredinilo na prostor tik ob magnoliji (ki naj bi je ne bilo več, pa je še vedno tukaj - a to je že druga zgodba) ter s svojimi žarki vztrajno vrtalo luknjo v sneg toliko časa, da se je pokazala zemlja, no ja, bolj blato, iz katerega drug za drugim neučakano rinejo zvončki, ki so precej časa pohlevno čakali pod snežno odejo, da bodo smeli pokazati svoje nove bele srajčke. Ljubki so, ni kaj. In zelo prefrigani V množici pisanega cvetja jih ne bi niti opazili, tako pa so se pririnili na svetlo ravno o pravem času, ko ni zunaj še nobene konkurence.
Danes je zadnji dan zimskih počitnic in s smučanja se vračata G in K. In tudi njuni starši, seveda. Če bodo prišli še pred nočjo, jim bom lahko pokazala zvončke. Če bo že tema, imam pripravljene lučke. Čokoladne.

Iz zime v pomlad

Debelina snežne odeje (hm, pa taka odeja, več jo je, bolj je mraz) je danes 56 cm. Kar je po svoje presenetljivo, ker pada že tri noči, vsakih po 30 ali več cm. Se pač malo seseda sam vase. Količina še ni dokončna, ker še kar naprej milo naletava. Nežno, toda vztrajno.
Jutranje vaško družabno življenje se je te dni zelo izboljšalo. Na ulici je ves dan živahno. Prvi ga zjutraj začnejo odmetavati ta mladi, navadno že preden se zdani. Že tako zgodaj vstajajo? Neee. Takrat prihajajo domov in so polni energije, preden padejo v posteljo. Za njimi so na vrsti ta pridni in potem še vsi ostali. Danes, ker je nedelja, se lahko delo izvaja po etapah. Po malo. Čeprav se ravno zabušavati ne da, ker vlada neka tiha tekma, kdo bo imel prvi počiščeno dvorišče. Tisti z največjim so si nabavili freze, drugi ga mečejo na roko. Kupi so vedno večji, metati je treba vedno višje. Dobre volje pa kljub temu ne zmanjka. Proti prehladu zaradi prepotenih oblačil zaleže žganjica.
Meni je sneg najlepši, kadar ga sede ob topli peči opazujem skozi okno. Medtem ko pada. Res imam srečo, da si lahko privoščim to razkošje. Hvala F.
Za nagrado bova pospešeno stopila pomladi nasproti. Portugalski otok Madeira, ki naju že pričakuje (haha, se tole dobro sliši: otok naju pričakuje!), se namreč med drugim imenuje tudi otok večne pomladi. Veselim se morja, rož in sploh narave, strmih ozkih ulic v Funchalu, kave na promenadi, sprehodov po levadah in poti na visoke vrhove, ribiških vasic, tržnice s tropskim sadjem in sončnih zahodov. Med drugim.
Tehnikalije: povratna letalska karta iz Benetk preko Lizbone stane 306 evrov. Odhod iz Benetk ob 12.30, prihod v Funchal ob 16.55. Slabih pet ur, da prestopiš iz zime v pomlad. Povprečna dnevna temperatura na Madeiri v tem času je 20 stopinj, nočna 17. Več o Madeiri tukaj.

Kava

Tako je naneslo, da mi več kot ena kava na dan ne paše, tista ena pa se mi prav prikazuje, dokler je ne spijem. Ker je edina, je pridobila na veljavi. Mora biti res dobra. Postala sem prav pikolovsko izbirčna. Dobra družba, pravo okolje, postrežba, lične skodelice, žličke, da o okusu ne govorim. Ta mora biti res dober! Pijem mali kapučino brez mleka, samo čisto malo mlečne penice. Vem, kjer kuhajo res dobro kavo in vsake lokacije posebej se veselim, ko pride na vrsto. Najboljšo kavo sploh naredi Tine v lokalčku Čokl ob vznožju vzpenjače na ljubljanski grad. Najraje sedem na visoki stol v desnem kotu, od koder se lepo vidi za šank in je mogoče spremljati celotno proceduro pripravljanja kave. Pravi mali obred. Ob tem pa Tine skoraj vedno postreže še s čim iz svoje bogate zakladnice znanja o kavi, kateri je, kako bi rekla, strastno privržen.

Tako je naneslo, da zadnje mesece skoraj vsak dan pijem kavo v domu starejših občanov, kjer živi naša mama. Kava v domski kavarni vsebuje marsikaj zgoraj navedenega, na okus sem se tudi že navadila. Včasih si jo privoščimo popoldan, večinoma pa dopoldne. Včasih sem sama z mamo, pogosto smo v troje. Včeraj sva prišla okrog pol enih, kot navadno se je mama razveselila obiska in kave. A kavarnica je v tem času žal zaprta, česar prej nisem vedela. Bomo pa samo malo posedeli in se pogovarjali, sem jo poskušala razvedriti. Strinjala se je, a sem videla, da je malce razočarana. Opazoval nas je mladi mož, ki ga pogosto vidim za okencem recepcije ob vhodu v dom. Pristopil je in vprašal: "Kakšno kavo pa bi želeli?"  Navadno pijemo kapučino, sem bila natančna. Nekaj se je začel prestopati, zato sem naročilo spremenila v kavo z mlekom za mamo in dve navadni za naju. To nam je tudi postregel, dodal pa še najprijaznejši nasmešek in pojasnilo: "Oprostite mi, če kava ni najboljša, veste, to je prva kava, ki sem jo tukaj naredil." Seveda, njegova naloga je, da obvladuje recepcijo, ne pa, da kuha kavo. Toda mož ima srce in je razumel situacijo.
Lahko povem, da je bila kava odlična, ker je bila pripravljena z veseljem in od srca. Prijazna postrežba je vsebovala še zajetno merico dobre volje, ki nam je vsem polepšala dan.

Vsi smo najboljši

Bravo, U 9, finale zimske lige 2012/13

Dober, boljši, najboljši … pridevniki, ki so najpogosteje v rabi na tekmah, proti katerim sicer nimam nič. Človek, rad ali nerad, je obsojen na tekmovanja skorajda od rojstva. Za primat prvorojenega v koledarskem letu tekmujejo že porodnišnice, nato se vrstijo številna »prvenstva«. Kdo bo prvi na kahlici, prvi pri mizi, prvi v postelji, prvi na cilju, prvi na Marsu? Vzpodbuda ali travma? Včasih prvo, dostikrat drugo.

Biti prvak za vsako ceno je težko breme. Ko je Armstrong priznal dolgoletno jemanje nedovoljenih poživil, se mi je zasmilil. Kaj se je dogajalo v srcu ubogega čoveka, ko se mu je klanjal ves svet? Sebi pač ni mogel lagati. Vsaj ne ves čas. Koliko je še malih armstrongov, ki so pripravljeni za to, da bi se povzpeli nad druge, dati v usta skoraj karkoli, kar obljublja najmočnejše mišice, najvitkejše telo, najboljši seks, najlepšo kožo, najdaljše lase. Edino čudežnega napoja za največjo pamet še nisem zasledila.

Če bi bilo po moje, bi marsikatero tekmovanje opustili, med drugim tudi kakšno kulinarično. Kdo lahko presoja, da je neka enolončnica, golaž, klobasa, potica … okusnejši/a od vseh drugih? Tako kot imajo »vsake oči svojega malarja«, tudi o okusih ne gre razpravljati. A žal je tako, da nam za zadovoljstvo in veselje ne zadostuje tekma samega s sabo. Ko daš vse od sebe, se potrudiš narediti najboljše, vztrajaš, tudi ko ne gre in se veseliš že majhnega uspeha. In tudi uspehov drugih. Tako je takrat, ko nekaj delaš s srcem in pri delu uživaš. Kdo je pravi zmagovalec, tisti, ki je na nekem tekmovanju »premagal« vse druge in je njegova jed proglašena za najboljšo ali oni, ki se je doma v svoji kuhinji po dolgi poti poskusov in zmot, učenja in preverjanja dokopal do postopka, katerega rezultat je bil čisto navaden, a dober golaž, prav kakor si ga je zamislil?

Poznam veliko takih, ki imajo kuhanje preprosto radi in jim ni težko iti po poti do odličnosti. Spomnim se Matjaža, ki je pripovedoval, kaj vse je počel, da bi naredil dobro taljato. Ko jo je nekoč v Italiji prvič poskusil, mu ni šla več iz glave. Toliko časa je poskušal brez pravega uspeha, da bi marsikdo odnehal. On pa ni. Navsezadnje mu je uspelo. Imela sem čast, da sem jo poskusila in povem vam, da je bila res odlična. Ena od zmagovalk je tudi Helena, ki ji je orehova potica dalj časa predstavljala pravi izziv. Najprej se je peke lotila sama, pa z rezultatom ni bila čisto zadovoljna. A je poskušala še in še! K sodelovanju je pritegnila dve generaciji starejšo prijateljico. Skupaj sta šli skozi postopek in od točke do točke izvedli mesenje testa, pripravo nadeva, valjanje in zvijanje ter na koncu peko. Seveda si je učenka vmes sproti zapisovala vse drobne skrivnosti, ki jih je spotoma natresla mojstrica. Nato pa, opremljena z novim znanjem, je poskušala spet in spet, dokler se zelo dobro ni spremenilo v odlično. Zadnjič nam je zaupala, da ji predstavlja izziv nek nov recept za torto. Ne dvomim, da ji bo uspelo. Ker jo to veseli, ker hoče, ker uživa pri tem in ker ne bo odnehala ob prvih težavah.

Vsakdo je za kaj sposoben, da ne rečem nadarjen. Lahko da se svojih sposobnosti prav zdaj niti ne zaveda, ker je nagnjenje do marsičesa, kar ga je nemara navduševalo v otroštvu, zakopal sedem klafter globoko, medtem ko se vsak dan peha za ljubi kruhek. Ko vsakodnevnega dela nenadoma zmanjka, pravzaprav zmanjka denarja za plače, ostane veliko prostora za težke misli. Za iskanje krivca in pričakovanje rešitve, ki bo od nekod že prišla sama od sebe. Zmagovalec je, kdor se zmore izviti iz tega oklepa, tako da v sebi poišče rešitev, da ne rečem zvezdo vodnico. Lahko tudi tako, da zbudi svoje sanje, ki jih je nekoč davno nekaj usodno zbodlo, da so zadremale kot Trnuljčica v grajskem stolpu.

Nič ni bolj vzpodbudnega in poživljajočega kot delati s srcem. Vse drugo pride samo od sebe.

(Odprta kuhinja, 17. 2. 2013)

Odsev v vodi, akvarel

Vas domača

Polje pozimi, akvarel

Danes je kulturni dan, državni praznik, pa tudi sicer se mi je zazdelo, da se spodobi narediti nekaj domovinskega. Iz Prešernovih verzov o rojstni Vrbi sem si sposodila dve besedi, nato pa narisala svojo domačo vas, v kateri živim že več kot štiri desetletja. Takšna je videti na današnji dan preko slaplanskih njiv . Dotika se moje rojstne vasi, ki pa je žal ne morem narisati, vsaj takšne ne, kot je bila nekoč, ker je po dolgem in počez prekrižana z velecestami in je praktično ni več.
Če je moja vas moja ožja domovina, lahko povem, da nič drugače ne čutim do širše. Marsikaj me moti. Ob vstopu nas "pozdravi" razvalina, ki je bila nekoč hiša, nato pa nas spremljajo luknjasta cesta, ob njej blatni kolovoz  ter razne druge nemarnosti vse do njenega središča, kjer ni nič lepše. Tod komaj še stoji stavba, ki bo kmalu druga ruševina. Nekatere hiše so že desetletja za gradbenimi ograjami, ki samo na pol skrivajo neurejenost. Menda bo naša vas nekoč na vrsti za obnovo ceste, zaenkrat postavljajo količke zanjo le pred vsakokratnimi županskimi volitvami, nato jih spet populijo. Ljudje živijo tako kot drugod, bolj vsak zase v borbi za ljubi kruhek. Iskreno lahko povem, da sem po svetu videla že nešteto veliko bolje in lepše urejenih krajev.
TODA.
Kadar se vračam domov od koderkoli, se vzradostim ob pogledu na dvojni cerkveni zvonik, značilen za naš kraj. Opaziti ga je mogoče že od daleč, takoj ko se pripeljemo iz predora pod Golovcem. Niti najbolj dih jemajoči pogled na zahajajoče sonce, ki se potaplja v morje, ne odtehta tega, kar čutim ob pogledu na večerno zarjo, ko se v mrzlem zimskem popoldnevu vračam proti domu in je nebo rdeče vijoličasto oranžno modro ožarjeno. O, ... srečna, draga vas domača.

Zima, zima bela

Zima ob Ljubljanici, akvarel

Takšno je bilo videti obrežje Ljubljanice danes, ko sem se vračala iz šole. Kot bi bilo vse ovito v nekakšno skrivnostno tančico! Tako lepo se mi je zdelo, da sem pozabila, da hodim po plundri, s katero so avti, tudi če so vozili čisto počasi, nehote tuširali pešce. A kaj bi to! Spet se je vse naokrog razlila takšna belina, da kar bode v oči, čeprav po drugi strani na nek način tudi pomirja. Vse je videti bolj napol, zato pa ima toliko več dela domišljija. Ko sem prišla domov, sem vzela papir in čopič in barve ter poskušala pričarati zimsko vzdušje, ki se ga občudovala nekaj ur predtem. Koliko mi je uspelo, ne vem, a sem pri delu neizmerno uživala.
Zima je najlepša takrat, ko so ji šteti dnevi in ko imamo v žepu letalske karte za pomlad. Saj sem že omenila Madeiro, otok večne pomladi, a ne? Še malo, pa bo dobila obisk dveh vandrovcev.