lep dan: kavarna Ritz

19. marec 2013

Funchal, za konec

Danes je bil najtoplejši dan zadnjih dveh tednov. Prav zares topel, skoraj poletni. Preživljava ga zelo ležerno. Sprehod ob obali do Kolumbove Santa Marie, ki je pravzaprav turistična ladja za ogled delfinov. Trenutno je v manjšem remontu. Potem mala trdnjavica ob morju, s katere je lep razgled na mesto in nato vzpon v park, pravzaprav dva. Najprej Quinta Vigia, ki ima odprt bozanični vrt, tudi kletke s pisanimi papigami. Nato pa prelep park Santa Catarina. Laboda, ki se prepeljavata v njunem ribniku, sta prava carja. Kavo pijeva v kavarni Ritz, kjer danes spet špilajo evergreene. Zelo prijetno je. Nato pa počasi do tržnice, kjer se zaklepetava z enim od prodajalcem sadja. Pravi, da je njihov predsednik Alberto Joao Jardim v redu, njegovi ožji sodelavci pa so podkupljivi, ker so vsi hitro obogateli, ko so prišli v politiko. Kako znana situacija. Fant nama da za poskusiti vse, kar ima na stojnici, kupiva pa različno hude čilije. In česen. V bližnji trgovini še nekaj malenkosti za otroke.
Nato pa domov na teraso v 5. nadstropju, ki se koplje v soncu in jo bova šele danes prvič preskusila. Z nje je lep pogled na zvonik katedrale in na vso ulico Rua de Aljube in v nadaljevanju Avenida da Arriaga, ki je na vseh prospektih. Široka promenada s črno belimi tlakovci, kavarne in sprehajalci. Zadaj za hišami ob dolgem pomolu pa se z naše terase vidi eno ogromno ladjo, ki je pripeljala na tisoče turistov. Vsak dan pristane vsaj ena, pogosto dve. Današnja se imenuje Costa Favolosa. Zvečer navadno te ladje spet izplujejo.
Veselim se današnjega večera, pravzaprav bo nekako poslovilni, pa vendar. Spet bova šla v isto restavracijo kot včeraj. Pravzaprav gostilnico s samo nekaj mizami, preprostimi, lesenimi, sedi se na štokerlih. Ni ravno preveč udobno, a to niti ni važno. Vse drugo je super. Kuharica peče ribe in školjke v odprti kuhinji, v katero je lep pogled iz edine gostilniške sobe. Gospod nima jedilnega lista, kar je treba, pove in če želiš, tudi napiše na papirnat prt. Denimo cene, ki so čisto razumne. V ponudbi so samo morske jedi in kuhana zelenjava. Nič pomfrija, riža ipd. Ampak, kako je dobro! Včeraj sva jedla file espade, danes računam na školjke. Zdaj se ne spomnim, kako se gostilnica imenuje, a bom podatek kasneje dodala. Priporočam, če imate radi sveže morske jedi, ko boste prihodnjič v Funchalu.
Torej: Restaurante tipico Jaquet na Rua de Santa Maria 5. Mislim, da rezervacij ni, pač pa je treba počakati na prostor zunaj, tudi midva sva nekaj časa čakala, tako kot drugi. A se je splačalo. Priporočam školjke lapaš (ne vem kako se to napiše) in pečeno ešpado s česnom (kos ribe, cela je dolga kakšen meter).
Madeira mi je pustilaveliko lepih spominov. Zaradi neokrnjene narave, prijaznih in gostoljubnih ljudi, prijetnih krajev, mest, vasi, ovinkastih cest, razgledov, dobre hrane, založenih tržnic ... pa kaj bi govorila. Pejte pogledat!

Kot Kolumbova Santa Maria.

Papiga v parku Quinta Vigia v Funchalu

Quinta Vigia

Funchal iz parka Quinta Vigia

Quinta Vigia

Santa Catarina

Godci pred kavarno Ritz

Adegas de Sao Francisco

Zarco na Avenida da Arriaga

Mercado dos Lavradores

Izvolite, poskusite naše sadje!

Katedrala s terase hotela Albergaria Catedral.

Nasvidenje prihodnjič

9. marec 2013

Funchal za začetek

Že zdaj lahko rečem, da se naš receptor, ki je med drugim tudi taxist, moti. Res da on divje vozi, kar je dokazal med sinočnjo vožnjo od parkirišča do hotela, a dobra dva dneva, kolikor je po njegovem dovolj, nikakor ne zadoščata za ogled otoka. Danes sva v približno sedmih urah videla mikro delček glavnega mesta.
Spala sva dobro - v popolni tišini. Hotel pridobiva na veljavi! Tudi zajtrk je bil zelo dober, na voljo je bilo vse za najina zelo različna okusa. Tudi kosmiči, jogurt in sadje. Potem sva začela dan v turističnem uradu, a dobila zelo skope informacije. Praktično nič, ker nisva imela želje po organiziranih izletih. Nič zato.
Zatem sva obiskala popularno tržnico Mercado dos Lavadores. Po moje hkrati z vsemi drugimi turisti v mestu, ker je bila nepopisna gneča. Izkazalo se je, da je ob petkih tržni dan uin zato obuisk še številčnejši. A kljub temu sva poskusila nekaj eksotičnih sadežev, ki nama jih je ponudil eden od prodajalcev, od katerega sva kupila mango (en sadež za 3,5€!!!) . Verjetno je k ceni prištel še poprejšnjo pokušino. Zanimiv je sadež, ki je nekakšna mešanica ananasa in banane, marakuj je več vrst, vse pa so izjemno sladke. Tako kot sadež, podoben ringloju, imenujejo ga marakuja tomato, če sem prav slišala. Zelenjave je bilo manj, česen je orjaški. Imajo tudi čebulček, ki mu rečejo čibolanek. Pred stojnico s sušenimi zelišči pa se mi je kar vrtelo od omamnih vonjav. Šla sva tudi v ribarnico. Med drugim ponujajo neke strašljive ribe z ostrim zobovjem in ogromnimi očesi. Črne, dolge, kot nekakšne jegulje. Prodajajo olupljene, pod črno kožo so snežno bele.
Imenujejo se espada (izg. ešpada).
Od tržnice sva zavila med ulice starega mesta. Precej hiš je v slabem stanju, a lokalni umetniki so se lotili vhodnih vrat in ustvarli zanimive podobe, nekatere prav zabavne. Tako so stare hiše, ki še čakajo na obnovo, dobile bolj vesel obraz. Obiskala sva tudi eno od galerij, v stari hiši je čisto na vrhu tudi slikarjev atelje. Po majavih stopnicah sva se spustila na ulico, šla tudi do morja, kjer so se penili valovi in je močno pihalo.
Nato pa na kavo. 5€. Mislim, da bo treba izbirati lokale brez turistov, kar sva v času kosila tudi storila. Skupaj z domačini sva uživala ob okusni juhi in pečenih sardelicah v na zunaj manj ugledni gostilnici, a z izjemno prijazno natakarico. Kar zvijala se je od smeha, ko sem jo vprašala, če je dorada riba. Menda se tako imenuje nekaj svinjskega. Za zelo dobro in obilno kosilo za dva sva plačala 20€.
Po kosilu sva se v velikem krogu vračala v hotel in spotoma naletela na ulični koncert pred kavarno Ritz. Uspelo nama je dobiti prosto mizico in zatem še dva kozarca primerno ohlajenega belega vina. Odlično je bilo. Tale Madeira mi je vsako minuto bolj všeč.
Še vreme. Danes je menda 20 stopinj, domačini so v bundah, turisti v kratkih hlačah. Opazovala sem Madeirčane in če malo karikiram, bi rekla, da so nekateri moški kot Banderas, samo veliko manjši, ženske pa kot Cruzova, samo veliko širše. Vsi po vrsti pa zelo simpatični. Gospa pri zajtrku, imenuje se Emanuela, je bila prav izjemna, a zasluži posebno zgodbo, zato o njej kaj več drugič. Zdaj imamo pravzaprav siesto.