Danes je bil najtoplejši dan zadnjih dveh tednov. Prav zares topel, skoraj poletni. Preživljava ga zelo ležerno. Sprehod ob obali do Kolumbove Santa Marie, ki je pravzaprav turistična ladja za ogled delfinov. Trenutno je v manjšem remontu. Potem mala trdnjavica ob morju, s katere je lep razgled na mesto in nato vzpon v park, pravzaprav dva. Najprej Quinta Vigia, ki ima odprt bozanični vrt, tudi kletke s pisanimi papigami. Nato pa prelep park Santa Catarina. Laboda, ki se prepeljavata v njunem ribniku, sta prava carja. Kavo pijeva v kavarni Ritz, kjer danes spet špilajo evergreene. Zelo prijetno je. Nato pa počasi do tržnice, kjer se zaklepetava z enim od prodajalcem sadja. Pravi, da je njihov predsednik Alberto Joao Jardim v redu, njegovi ožji sodelavci pa so podkupljivi, ker so vsi hitro obogateli, ko so prišli v politiko. Kako znana situacija. Fant nama da za poskusiti vse, kar ima na stojnici, kupiva pa različno hude čilije. In česen. V bližnji trgovini še nekaj malenkosti za otroke.
Nato pa domov na teraso v 5. nadstropju, ki se koplje v soncu in jo bova šele danes prvič preskusila. Z nje je lep pogled na zvonik katedrale in na vso ulico Rua de Aljube in v nadaljevanju Avenida da Arriaga, ki je na vseh prospektih. Široka promenada s črno belimi tlakovci, kavarne in sprehajalci. Zadaj za hišami ob dolgem pomolu pa se z naše terase vidi eno ogromno ladjo, ki je pripeljala na tisoče turistov. Vsak dan pristane vsaj ena, pogosto dve. Današnja se imenuje Costa Favolosa. Zvečer navadno te ladje spet izplujejo.
Veselim se današnjega večera, pravzaprav bo nekako poslovilni, pa vendar. Spet bova šla v isto restavracijo kot včeraj. Pravzaprav gostilnico s samo nekaj mizami, preprostimi, lesenimi, sedi se na štokerlih. Ni ravno preveč udobno, a to niti ni važno. Vse drugo je super. Kuharica peče ribe in školjke v odprti kuhinji, v katero je lep pogled iz edine gostilniške sobe. Gospod nima jedilnega lista, kar je treba, pove in če želiš, tudi napiše na papirnat prt. Denimo cene, ki so čisto razumne. V ponudbi so samo morske jedi in kuhana zelenjava. Nič pomfrija, riža ipd. Ampak, kako je dobro! Včeraj sva jedla file espade, danes računam na školjke. Zdaj se ne spomnim, kako se gostilnica imenuje, a bom podatek kasneje dodala. Priporočam, če imate radi sveže morske jedi, ko boste prihodnjič v Funchalu.
Torej: Restaurante tipico Jaquet na Rua de Santa Maria 5. Mislim, da rezervacij ni, pač pa je treba počakati na prostor zunaj, tudi midva sva nekaj časa čakala, tako kot drugi. A se je splačalo. Priporočam školjke lapaš (ne vem kako se to napiše) in pečeno ešpado s česnom (kos ribe, cela je dolga kakšen meter).
Madeira mi je pustilaveliko lepih spominov. Zaradi neokrnjene narave, prijaznih in gostoljubnih ljudi, prijetnih krajev, mest, vasi, ovinkastih cest, razgledov, dobre hrane, založenih tržnic ... pa kaj bi govorila. Pejte pogledat!
Receptor "Žare" (neverjetno, koliko fac, podobnih nekomu od znancev sva že videla!) nama je pripravil zajtrk: kavo, kos kruha in maslo. Nato pa zaželel srečno pot in se nastavil za fotografiranje.
Do samostana Mosterio S. Salvador de Grijo sva kar hitro prišla, celo po neki bližnjici sva se spustila navzdol v dolino, a je samostan na žalost za javnost zaprt, tako da razen vhodnega drevoreda ne vidiš nič. Malo naprej v vasi sva si privoščila čaj, malo poklepetala z gosti lokala in nadaljevala pot ob tri metre visokem obzidju samostana; vsaj dobro uro sva hodila mimo njega. Premišljevala sem, kako lepše mora biti na oni strani, od koder so kukala velikanska stara drevesa, slišalo se je ptičje petje, vreščanje pavov, na tej strani pa je bučal hrup prometne ceste. Kakšen od menihov pa verjetno posluša ropot s te strani in si želi malo pogledat ven, kaj pa vem, človek navadno ni zadovoljen s tistim, kar ima in hoče nekaj drugega
Kakorkoli, nazadnje sva se, zatopljena v svoje misli, izgubila. Rumene puščice so izginile, zaradi zgodnje ure (9.30) so še vsi spali in nisva mogla nikogar vprašati za pravo smer. Na koncu nama je skušal pomagati neki potujoči ribji trgovec: izgjerda, dereha, sempre, je ponovil večkrat, tako da nisva vedela kaj dosti več kot prej. Navsezadnje pa sva po dolgi poti prek nekega hriba po sistemu "idi pa idi", kot pravi Maca, končno zagledala tablo Perosinho, kjer so se rumene puščice spet pojavile. Od tam pa se je bilo treba povzpeti samo še na vrh nekega drugega hriba in po doolgem spustu dol v Porto, kamor sva prišla v stari špredelč mesta prek lepega železnega mostu Dom Luis I, ki ga je zgradil Effel.
Po brezveznem kosilu za turiste (sva pač v velikem mestu) sva našla majhno sobico v penzionu Duas Nacoes na vrhu hriba, čisto blizu najlepše knjigarne na svetu. Ker je v njej prepovedano fotografiranje, sva upoštevala prepoved, lahko pa si ogledate spodnji posnetek (Livraria Lello) in se prepričate, koliko šarma ima lahko nek prostor.
Potem sva hodila po mestu gor in dol (dobesedno), si ogledala katedralo od zunaj in od znotraj, dobila žig, šla tudi na samostanski vrt pri katedrali in v samostanake prostore, kjer stoji zelo simpatičen kip sv. Jakoba (prvi, ki sva ga videla na tej poti).
Blizu najinega penziona je cerkev Carmel, ki ima zunanji zid obložen z azulejos (modrimi ploščicami s podobami), prav tako je okrašena tudi prelepa železniška postaja Estacao de Sao Bento. Zavila sva v nakupovalno ulico Santa Catarina (iskala Vodafon), kjer sva spila kozarec vina, se potikala sem ter tja po mestu (ne vem, kako noge toliko zdržijo, za druge dele telesa ni problem), ter nazadnje v četrti Ribeira pristala ob reki Douro, kjer sva v neki restavraciji jedla vampe (tukajšnja specialiteta) na način Porto ter poleg pila res odlično rdeče vino. Tudi vampi niso bili slabi, dodano jim je bilo sveže in prekajeno svinjsko meso ter fižol v omaki, podoben tetovcu. Vampi niso ravno moja priljubljena hrana, če pa že, so pripravljeni po tržaško vseeno boljši.
Od reke se je bilo treba povzpeti spet gor gor gor do prenočišča, kjer nama nad posteljo visi slika iz pravljice volk in trije kozlički, ki so jih Portugalci spremenili v prašičke. Mene volk ne bo strašil in v dober spanec ne dvomim.
Receptor "Žare" v Pensao Sobreiro Grosso v kraju Grijo
