Vlaganje paprik

Lahko preživimo dolgo, mrzlo zimo brez kislih paprik? Seveda!
Toda. Ko se začne sezona suhih klobas, dobre domače salame, prekajene slanine in ko se zardelih lic utrujeni vrnemo z zimskega pohoda ter si na dilci narežemo kar koli od prej naštetega, dodamo rezino rženega kruha in kozarec rdečega, takrat ... takrat gremo lahko v klet po kozarec doma vloženih kislih paprik in postavimo piko na i slastni malici. Če na to mislimo že danes.

Pri svojem prodajalcu zelenjave na tržnici sva kupila papriko, ki ji po domače rečemo paradajz paprika. Menda je pripotovala iz Makedonije. Je križanec med papriko in paradižnikom, plodovi so manjši, ploščati, a zelo mesnati.
Uporabim cele, le dobro jih je treba oprati in očistiti, še posebej okoli peclja, kjer je rada zasušena zemlja. Pecelj je treba prirezati ali pa v celoti odrezati, ker je navadno črn. Izrezati je treba tudi vse, kar je morebiti gnilega.

Za 22 kozarcev : 
10 kg paprik
3 l kisa za vlaganje
3 l vode
3 žlice soli
3 žlice sladkorja
3 dl olja. 
To je res zelo preprost recept. Vse je na tri. Da si lažje zapomnimo. Če nimate radi zelo kislih paprik, lahko prilijete še dodaten liter vode.

Vodo, kis, sol, sladkor in olje zavremo v velikem loncu, nato vanj stresemo paprike, ki bodo takoj priplavale na vrh. Vzamemo dolgo kuhalnico in jih občasno potunkamo. Vrejo naj 10-15 minut, nato jih s cedilko poberemo ven in damo v isto tekočino kuhat naslednjo serijo. Paprike se medtem v cedilu odcejajo in malo ohlajajo.
Kozarce operemo z vročo vodo, najlažje v pomivalnem stroju.
V suhe kozarce nadevamo paprike in jih zalijemo s tekočino, v kateri so se kuhale. Na vrh damo palčko vinske trte (ali plastično mrežico ali leseno palčko), prilijemo tekočino do vrha kozarca in dobro zapremo. Vse to lahko delamo, ko se paprike nekoliko ohladijo. Ni treba, da se poparimo.
Na vsak kozarec damo nalepko z letnico (lahko dodamo še kakšen podatek, če se nam ljubi pisati). Količina zadostuje za 22 litrskih kozarcev.

Namig: lahko se zgodi, da bo med paprikami kakšna pekoča. Ta lahko naredi vraga in pol, ker bodo pekoče tudi vse "sostanovalke" v kozarcu. Nič zato. Malo pestrosti ne škodi, ali ne?

Čušpajz

Čušpajz v kotličku, mmmm, kako diši!

Najraje imam recepte, kjer pri sestavinah piše ... "lahko uporabiš tudi kaj drugega". Tudi če to ne piše, se delam, da piše. Pogosto se namreč zgodi, da doma nimam vse, kar potrebujem. Torej uporabim ...  kaj drugega.
Čušpajz pa je ena od jedi, kjer seznam in količine sestavin niso zacementirane. Uporabiš lahko eno, dve ali tri različne vrste mesa (goveje, svinjsko, divjačina, perutnina, kunčevina, ...), zelenjavo pa tisto, ki prav zdaj raste na vrtu ali jo imaš v shrambi. Primerno je korenje, koleraba, stročji fižol, drobno narezano zelje ali ohrovt, krompir, grah ... Več o čušpajzu lahko prebereš v knjigi dr. Stanislava Renčelja  Od Turjaka do Kolpe.
Tule pa je recept:
Najprej na drobno narezani čebuli na ne prevročem olju popečeš koščke mesa, da malo porjavi. Zaliješ z jušno osnovo ali z vročo vodo in počasi dušiš. Dodajaš zelenjavo, najprej tisto, ki se kuha najdlje. Začiniš po svojem okusu: majaron, timijan, peteršilj, kumina, lovor, ... soliš in popraš. Če katere od naštetih začimbnic ne maraš, jo mirno spustiš. V jed lahko na koncu zakuhaš žličnike, ki jih narediš tako, da zmešaš jajce, sol in moko, nato pa gosto testo z žličko daješ v vrelo juho.
Na kmetiji Padovac v Selu pri Kostelu vsako leto konec avgusta zakurijo pod kotlički in tekmujejo, kdo bo skuhal najboljši čušpajz. Zame najboljšega na svetu skuha Padovčeva Ani.