5. junij: Cee - Finisterra

Konec. The end. Fin. Finisterra. Prišla sva na konec začrtane poti, uresničila sva načrt, o čemer na začetku sploh nisva dvomila, vmes pa kdaj pa kdaj, a k sreči ne hkrati in ne na glas.
Včerajšnje lepo vreme in dobra vremenska napoved sta naju navdali z optimizmom, zato sva zjutraj nase navlekla kopalke, da bova v pravi opremi, ko bova šla mimo opevanih plaž z belim peskom.
A zunaj je presenetljivo deževalo, torej sva čez obleko za začetek oblekla anorake, čez sto metrov pa še dežne hlače, ker je začelo liti, pihal je veter, nebo je bilo ena sama sivina.
Pred vrati alberga naju je čakal Werner, ki je spal v bližnjem hotelu, da smo šli skupaj. Najprej smo šli na kavo, kasneje še na čaj, v upanju, da bo dež ta čas ponehal, a se je upanje izjalovilo, padalo je čisto vso pot brez prestanka.
Na kavi sem Wernerja vprašala, kaj bo počel doma, nakar je razkril svoje plane. Že avgusta gre na novo pot od Prage do svojega doma v Švici, za prihodnje leto načrtuje pot iz Budimpešte prek Maribora, Italije v Švico. Doma se ukvarja z motorji, ima oldtajmerja in novejšega. Govoril je o sinovih, o pokojnem in drugem, ki je zbolel. Brez pomena bi ga bilo spraševati, kaj ga tako pogosto žene od doma.
Vsaka stvar je za kaj dobra. Deževno in vetrovno vreme človeka prisili, da med hojo bolj gleda navznoter kot okoli sebe, ker videti ni kaj. Bolj ko smo se bližali cilju, bolj me je stiskalo pri srcu. Veselje se je mešalo z neko otožnostjo, da se zgodba zaključuje. Nisem prepričana, če je bil moj obraz moker samo zaradi dežja, ko smo korakali po poti mimo dvokilometrske plaže gor proti vasi Finisterra. Ko bova doma, bom skušala zapisati misli, narediti povzetek, ki bo imel glavo in rep.
V albergu, kjer prenočujeva, je vse polno, tudi v drugih je tako. Za pridobitev "finisterre", potrdila o opravljeni poti Finisterra, je bila pred vrati urada dolga vrsta. Ko smo dobili potrdila, smo šli z Wernerjem na kozarec vina, potem smo se poslovili, ker gremo jutri vsak svojo pot.

Kasneje se je pokazalo nekaj vedrine in modrega neba, zato sva jo hitro mahnila še na konec k 3,5 km oddaljenem svetilniku. Veliko nas je bilo tam, srečala sva tudi Nizozemca, kolesarski par, njemu je ime Šef, njej pa Jože, s katerima sva prenočevala v Olveiroi.

Okrog rta so se vlekle megle in nizki oblaki, a sva vseeno kar precej časa posedela na skalah, preden sva se vrnila v vas, kjer je ta čas spet posijalo nekaj sonca. Ravno dovolj, da se je šel najpogumnejši F kopat, kar je opravil za oba. V pesku na obali sva poiskala še nekaj školjk, kot se za romarja spodobi, potem pa sva posedela ob morski večerji in kozarcu vina. Zadovoljna. Mirna. Imava novo skupno nepozabno izkušnjo. Spomnila sva se nekaterih podrobnosti in se strinjala, da so bila srečanja z ljudmi, predvsem na Portugalskem, nekaj izjemnega. Vsak camino je drugačen, nekaj posebnega. Za tega bi rekla, da je bil pot k ljudem.

Morje je čisto blizu

Svetilnik Finisterre, konec sveta

Rt Finisterre, zadnji križ

Kapljice dežja na vejicah, jih vidiš?

Nizozemca Šef in Jože sta prišla s kolesom od doma.

Finisterre

Obala z Jakobovimi školjkami

Sveti Rok na poti proti rtu

Kamen  0,0 km

Cilj

Cilj, točka nič

Zadnji dan je vso pot deževalo.

2. junij: Santiago - Negreira

Zvon v kadetrali je tudi ponoči bil na četrt ure, a me ni motil, za razliko od hrupa z ulice, ki je trajal do 3. ure, kmalu zatem pa so zahrumeli s čistilnim strojem. A kdor čaka, dočaka, spanec je bil sicer kratek, zato pa toliko slajši.
Okoli 8. ure je bil trg pred katedralo, kjer se začenja camino Finisterra, še čisto prazen. Ko sva se za prvo rumeno puščico spustila dol po prazni Rua das Hortas, ulici belih hiš, se mi ni zdelo, da nadaljujeva dosedanjo pot, pač pa, da začenjava novo. Na začetku imamo navadno več energije in tudi meni je danes ni manjkalo, celo klanci so bili prav zabavni.
Camino Finisterra poteka večinoma po naravnih gozdnih poteh, a tudi asfaltne so povsem brez prometa. Med hojo sem prisluhnila zvokom iz okolice in presenečeno ugotovila, da slišim tišino, razen nežnega ptičjega ščebetanja ni bilo slišati prav nič. Skozi vasi so naju občasno seveda oblajali psi, a še ti ne preveč strastno. Vasi so urejene, nikjer ni videti smeti ali navlake, polja so obdelana in travniki še ne pokošeni, zelenjavo na njivah okopavajo, ker plevela ne zatirajo s kemijo. Skoraj pri vsaki hiši stoji vsaj en koruznjak (espigueiro, port.), ena od značilnosti Galicije. Obliko koruznjakov so uporabili tudi za avtobusna postajališča, lepo jih je videti. Oči prav počijejo med gledanjem v naravo, saj je zaradi obilja padavin vse zeleno. Tudi današnje jutro ni skoparilo z oblaki in meglo, skozi katero je prav narahlo pršilo. Toliko zračne vlage odlično deluje na kožo, skoraj kot kakšna rubinštajnerca.
Navadno se nama dogaja, da se takrat, ko prideva na razgledne točke, spusti megla, zato današnja na Alto Mar do Oveltas ni bila nobeno presenečenje. Spodaj v dolini se je skozi oblake in meglice dalo hiše bolj slutiti kot videti, a sem si podobe prav z lahkoto predstavljala. Sicer pa, kdo se bo bolj spoznal na imagine kot naša generacija?
Bar, kratka beseda, ki tako veliko obeta. Prvi je nastopil po 10 km hoje. Že od vrat sva zagledala smejočega Wernerja, prav razveselili smo se drug drugega, videli se nismo že kakšen teden. Plačal nama je kavo, midva sva si potem privoščila še dva ogromna bocadillosa (sendviča), enega con jambon (s pršutom) in drugega con tortilla francesa (z umešanim jajcem).
Do Negreire je bilo še nekaj barov, v enem od njih sva spoznalo Danko Iris, gospo najinih let, s katero smo se prav prijetno zaklepetali. Zdaj je drugič prehodila camino frances, prvič je hodila prehitro, pravi, zdaj pa si je vzela čas. Tudi za podaljšek na Finisterro, česar prej ni naredila.
Večina pohodnikov, ki jih srečujeva na poti na Finisterro, je mladih, mlajših kot sva jih drugače vajena na caminu. Res so etape precej zahtevne, dolge okrog 30 km, nekaj je vzponov, a so poti tako lepo speljane, da je hoja čisti užitek.
Toda ne glede na lepo naravo si nisva namenoma podaljšala poti, ko sva pri kapelici sv. Blaža takoj za lepim starim mostom Maceira čez reko Tambre zavila na desno namesto na levo. Po dobrem km sva še z enim pohodnikom presenečeno obstala, ko v križišču nismo našli puščice. Zašli smo, je bila hitra ugotovitev, zato smo se mirno obrnili in vrnili k mostu. Pomislim, kako je v življenju včasih težko stopiti korak nazaj, raje rinemo z glavo skozi zid. Glavno je, da gremo naprej, vedno samo naprej... kam?
Prenočevala bova v albergu San Jose, ki je moderen, urejen, dobili smo sveže rjuhe in brisače, zato ne bo treba svojih vlačiti iz nahrbtnikov. Imajo tudi pralne in sušilne stroje ter seveda wi-fi.
Ker je sobota popoldan, je v kraju skoraj vse zaprto, a našla sva dežurno trgovino, kupila nekaj hrane in si na vrtu alberga pripravila malico. Prav zanimivo je kupovanje za sproti, na grame, za razliko od polnih vozičkov, ki jih doma tovorimo iz trgovin. Res toliko potrebujemo? Zvečer mogoče zavijeva še v kakšen lokal, da ne bova šla ravno s kurami spat, čeprav se mi tudi ta možnost ne zdi napačna.

Iz gozda je prišel konj.

Stari most Maceira čez reko Tambre

Cruceiro

Rua das Hortas, ulica belih hiš

Camino Finisterra poteka večinoma po naravnih poteh.

Zvonik cerkve sv. Blaža, takoj zatem sva zašla.