5. junij: Cee - Finisterra

Konec. The end. Fin. Finisterra. Prišla sva na konec začrtane poti, uresničila sva načrt, o čemer na začetku sploh nisva dvomila, vmes pa kdaj pa kdaj, a k sreči ne hkrati in ne na glas.
Včerajšnje lepo vreme in dobra vremenska napoved sta naju navdali z optimizmom, zato sva zjutraj nase navlekla kopalke, da bova v pravi opremi, ko bova šla mimo opevanih plaž z belim peskom.
A zunaj je presenetljivo deževalo, torej sva čez obleko za začetek oblekla anorake, čez sto metrov pa še dežne hlače, ker je začelo liti, pihal je veter, nebo je bilo ena sama sivina.
Pred vrati alberga naju je čakal Werner, ki je spal v bližnjem hotelu, da smo šli skupaj. Najprej smo šli na kavo, kasneje še na čaj, v upanju, da bo dež ta čas ponehal, a se je upanje izjalovilo, padalo je čisto vso pot brez prestanka.
Na kavi sem Wernerja vprašala, kaj bo počel doma, nakar je razkril svoje plane. Že avgusta gre na novo pot od Prage do svojega doma v Švici, za prihodnje leto načrtuje pot iz Budimpešte prek Maribora, Italije v Švico. Doma se ukvarja z motorji, ima oldtajmerja in novejšega. Govoril je o sinovih, o pokojnem in drugem, ki je zbolel. Brez pomena bi ga bilo spraševati, kaj ga tako pogosto žene od doma.
Vsaka stvar je za kaj dobra. Deževno in vetrovno vreme človeka prisili, da med hojo bolj gleda navznoter kot okoli sebe, ker videti ni kaj. Bolj ko smo se bližali cilju, bolj me je stiskalo pri srcu. Veselje se je mešalo z neko otožnostjo, da se zgodba zaključuje. Nisem prepričana, če je bil moj obraz moker samo zaradi dežja, ko smo korakali po poti mimo dvokilometrske plaže gor proti vasi Finisterra. Ko bova doma, bom skušala zapisati misli, narediti povzetek, ki bo imel glavo in rep.
V albergu, kjer prenočujeva, je vse polno, tudi v drugih je tako. Za pridobitev "finisterre", potrdila o opravljeni poti Finisterra, je bila pred vrati urada dolga vrsta. Ko smo dobili potrdila, smo šli z Wernerjem na kozarec vina, potem smo se poslovili, ker gremo jutri vsak svojo pot.

Kasneje se je pokazalo nekaj vedrine in modrega neba, zato sva jo hitro mahnila še na konec k 3,5 km oddaljenem svetilniku. Veliko nas je bilo tam, srečala sva tudi Nizozemca, kolesarski par, njemu je ime Šef, njej pa Jože, s katerima sva prenočevala v Olveiroi.

Okrog rta so se vlekle megle in nizki oblaki, a sva vseeno kar precej časa posedela na skalah, preden sva se vrnila v vas, kjer je ta čas spet posijalo nekaj sonca. Ravno dovolj, da se je šel najpogumnejši F kopat, kar je opravil za oba. V pesku na obali sva poiskala še nekaj školjk, kot se za romarja spodobi, potem pa sva posedela ob morski večerji in kozarcu vina. Zadovoljna. Mirna. Imava novo skupno nepozabno izkušnjo. Spomnila sva se nekaterih podrobnosti in se strinjala, da so bila srečanja z ljudmi, predvsem na Portugalskem, nekaj izjemnega. Vsak camino je drugačen, nekaj posebnega. Za tega bi rekla, da je bil pot k ljudem.

Morje je čisto blizu

Svetilnik Finisterre, konec sveta

Rt Finisterre, zadnji križ

Kapljice dežja na vejicah, jih vidiš?

Nizozemca Šef in Jože sta prišla s kolesom od doma.

Finisterre

Obala z Jakobovimi školjkami

Sveti Rok na poti proti rtu

Kamen  0,0 km

Cilj

Cilj, točka nič

Zadnji dan je vso pot deževalo.

4. junij: Olveiroa - Cee

Ob 8. uri zjutraj je bila še taka megla, da bi jo rezal, a sva vseeno vstala in s hitrim korakom, ker je bilo tudi precej mrzlo, mimogrede prišla do 2 km oddaljenega prvega bara v Olveiroi. Naročila sva čaj in že jo je primahal Werner, pripravljen za pot. Povedal je, da naju je predvčerajšnjim dve uri čakal pri starem mostu Ponte Maceira, ker naju je hotel fotografirati, kako prihajava čez most, a naju ni dočakal. Zato je bil zdaj prav vesel, da smo se spet srečali, nekaj časa smo hodili skupaj, nato je ostal zadaj.
Začeli smo, kako pa drugače, v klanec. V hladnem jutru sam od sebe pospešiš, da se malo ogreješ. Nekje spodaj je šumela reka, a je nismo videli. Ko smo prišli do bara O'Castelino nad vasjo Hospital, je posijalo sonce. Posedela sva zunaj in prežvekovala svoja bocadillosa. Nikamor se nama ni mudilo, danes naju ne čaka dolga pot.
Naslednjih dobrih 12 km je bilo sam čisti užitek. Spomnila sem se na Kamenjak in prijetnih sprehodov v zgodnjih jutrih na konec polotoka, nato pa osvežitve v čistem morju v kakšnem samotnem zalivčku. Tudi zdaj hodiva proti koncu polotoka, le da so razsežnosti večje. Poti so daljše, vse je zeleno in na koncu je morje, a neprimerno večje, širše. Ko sva ga prvič zagledala, zaradi meglic še ni bilo povsem jasno, ali je nebo v morju ali morje na nebu, a bolj ko se je sonce dvigovalo, jasnejše so postajale barve. Pot je samotna, tiha, cvetoča in dišeča, prelepa, da bi jo lahko opisala.
Najprej sva se za hip ustavila pri kapelici Ermita das Nieves, ko stoji v senci velikih platan, nato pri vodnjaku ob cerkvici San Pedro Martir, ki stoji malo s poti, zato sva ob vodnjaku sedela sama in gledala, kako so malo nižje po poti ljudje prihajali in odhajali naprej svojo pot.
Po dobrih treh urah se kamnita steza strmo spusti dol k morju, treba je gledati pod noge, da ti ne spodrsne, a kaj, ko se pogled ne more odtrgati od velike modrine, ki se razteza zdi se da v neskončnost.
Že v zgodnjem popoldnevu sva prišla v mesto Cee in našla prenočišče v albergu A Casa da Fonte. V veliki sobi, skoraj dvorani nas je malo, večina postelj je praznih. V kopalnici sem se zapletla v razgovor z Nizozemko, ki je z možem že tretjič na poti, a na Finisterro gresta zdaj prvič. Prvič je šla na camino pred leti, ko je čisto sama prehodila vso pot od doma na Nizozemskem do Santiaga. Camino Finisterra je res kot nekakšna pika na i, češnja na torti, srečujeva same "stare mačke".
Po tuširanju in pranju sva šla do obale in stopila tudi v morje, a le do kolen, ker nisva imela kopalk. Ni se nama zdelo preveč mrzlo, zato za jutri že načrtujeva kopanje.

Ermita das Nieves

Čisti užitek

Ali vetrnice kaj motijo?

Morje na nebu

Werner, najin švicarski prijatelj

Levo v Finisterro ali desno v Muxio?

Namakanje nog v oceanu.