31. maj: Cruceiro - Padron

Kot kaže bova jutri v Santiagu, do tja je še 25 km, nocoj bova prenočevala v enem zadnjih albergov, v sobi je 48 postelj, skoraj vse so zasedene, kopica novih znancev. Zna biti še živahno, nekateri so že popoldne prepevali.
Tudi sinoči je bilo v sosednji spalnici "živahno", smrčanje se je slišalo skozi steno. V "najini" sobi sta bili poleg naju le še Čehinja Jana, mlada simpatična punca iz Prage, in Barbara, Angležinja mojih let, živeča v Švici, ki ima hude težave z nogami, tudi žulje. Dala sva ji ves najin pribor in praktične nasvete, menda so ji pomagali, ker sva jo dopoldan občasno videvala med postanki v barih.
Štartala sva kot navadno prva ter začela pot po zeleni, valoviti pokrajini, podobni kot na Portugalskem, le ohrovta je tu manj, trta pa enako raste na brajdah, ki jih podpirajo sloki granitni stebrički, pri čemer se je branko spremenil v blanko, tinto pa ostaja zvest svojemu imenu. Govor je o vinu. Domovi za visokimi kamnitimi ograjami so kot majhne kasarnice, ne vsi, a to je prevladujoč slog. Pozdravljamo se manj, nekako ni v navadi, ljudje opravljajo svoje delo in se ne menijo zate, ko hodiš mimo po cesti. A tudi danes sva srečala nekaj izredno ljubeznivih in gostoljubnih domačinov.
Po lepi stezi med njivami sva prišla prav v središče Caldas de Reis, zdraviliškega mesteca. Na vrelcu z vročo vodo sva namakala noge (bolj na hitro, je bila prevroča), jo malo spila ter napolnila steklenici. Nato pa na čaj - zanimivo, pri številnih odprtih barih smo se vsi romarji zbrali v istem, bolj zanikrnem.
In potem nova drama Vodafon. Ker včeraj nisem imela kontakta, sem šla po pomoč. Izkazalo se je, da je uslužbenka na španskem Vodafonu v Tui (Maria Jose, pa tako zadovoljna je bila) naredila napako, ker ni pravilno aktivirala sim kartico, zato je bonus propadel. To je tukajšnja uslužbenka zelo hitro ugotovila, a kljub njihovi napaki sem morala plačati še enkrat. Ni se niti opravičila, rekla je le, da sem žal naletela na nesposobno Vodafonovo uslužbenko, a njihova poslovalnica pač nima nobene zveze z ono v Tui, čeprav sta obe Vodafon. Če samo primerjam to storitev z ono  v Coimbri! Ni primerjave!
Mislim, da je standard Portugalcev nižji od španskega, čeprav ne poznam natančnih podatkov, a lahko rečem, da je srce Portugalcev veliko za deset Španij.
F pravi, da moram napisati, da me je po opravku v Vodafonu po vratu "nasral" še golob, a to je bil čisti slučaj. Bilo nama je zelo smešno, ker je nekako "sovpadalo".
Danes je bil zelo vroč dan, eden najtoplejših na tej poti, zato so bili postanki več kot dobrodošli, čeprav je dobršen del poti potekal po senčnatem gozdu. V cafe Esperon v Caracedo naju je lastnica peljala zadaj na senčnat vrt, v hipu prinesla mrzlo galicijsko pivo in šla delat tortiljo, a prej je prinesla pokazat kruh, da sva ga izbrala. Zelo razumevajoča je bila do najine utrujenosti v vročem dnevu. Kasneje so v bar prišli še drugi: že omenjeni Barbara in Jana ter Italijani Giovani, Mateo, Angelo in Silvia.
Zadnji kilometri pred Padronom so bili ubijalski, noge premikaš kot avtomat, ker veš, da boš enkrat na cilju. Na enem od klancev skozi neko vas, sva naletela na možakarja, ki je mešal beton. Očitno sva se mu zasmilila, ker je šel v hišo in nama prinesel šilce nekega domačega likerja, ki menda pomaga v vročini. Kasneje sem spila tudi vso zdraviliško vodo, ki je medtem postala mlačna. V takšni vročini ne zaleže nič, šele ko prideš v albergo, si spet "živ", ko se stuširaš in piješ, piješ, piješ. Vodo. Poteg greš pa nekaj spit.
Padron je lepo mestece z drevoredom platan, zadaj so ozke ulice. Ima cerkev Santiago, v kateri je kamen (padron), po katerem ima mesto ime. Gospod v cerkvi nama je posebej prižgal luč, da sva ga videla. Želel si je žigosati najini izkaznici, a žal nimava več prostora, torej je lahko pritisnil žig v najino kažipotno knjižico.
Kraj je znan po jedi pemento de Padron, pečenih okroglih zelenih feferončkih, potresenih z grobo soljo. Zelo okusni so bili, pikantni pa prav nič. Mogoče se jim zdijo pikantni, ker so bili soljeni, ker sicer večino jedi (enako kot Portugalci) zelo malo ali nič ne solijo.

Caldas de Reis, rio Umia

Caldas de Reis, vodnjak z vročo vodo

Giovanni in Jana

Barve narave

Padron, pemento de Padron, pečeni feferončki

Padron, je sveti duh ušel iz cerkve?

Počitek v barčku, z leve: Barbara, Jana, Mateo, Silvia

Padron, trg s platanami

30. maj: Arcade - Cruceiro

Danes sva prišla v nov časovni pas, no, dejansko sva vstopila vanj že ob prestopu meje, a sva do danes zjutraj, ko naju je končno presvetlilo, koliko je ura, živela še po starem. Ko sva ob 7.30 (po najino) korakala skozi mesto, so se nekateri bari ravno začeli odpirati. Presenečena nad zgodnjim vstajanjem Špancev sva šla na kavo in za povrh dobila še kolaček in pouk o pravi uri, torej 8.30.
Spustila sva se dol do reke Verougo, prečila kamniti most in se začela strmo vzpenjati na hrib Canicouvo. Zjutraj je bilo še precej hladno, a se nikoli preveč ne oblečeva, ker se pot praviloma najprej vzpne v hrib in tudi tokrat sva se hitro zelo ogrela, tako da sva se kar razveselila vodnjaka, da sva se lahko odžejala. Malo naprej pa še nemškega para, ki je ravno pospravljal zajtrk. Potožila sta, da sta se včeraj vrnila v hotel daleč nazaj, a to so pač camino izkušnje.
Danes sva ves dan hodila gor in dol, a sva bila v dobri kondiciji, zato se niti nisva prav pogosto ustavljala. V pokrajinsko prestolnico Pontevedra, ki je kar veliko mesto, sva prišla okrog poldne, iz predmestja v center sva hodila dobre pol ure.
Mestno središče je zelo simpatično, številne arkade, majhni trgi, vsepovsod lokali, kjer posedajo domačini in turisti. Tudi midva sva si vzela kar precej časa za ogled in počitek, na Praca Lena, ki je eden manjših trgov, zato pa ga obkroža kar pet majhnih restavracij pod arkadami, sva v eni od njih naročila solato in kozarec vina. Kar še bi sedela, prav prijetno je bilo, a naju je čakala še dolga pot.
Dolga, a zato izredno lepa. Steza se je vila skozi gozd z gosto senco, skale ob robu poti so bile obrasle z mahom, vsakih nekaj deset metrov je prek steze pritekel studenček, ravno toliko, da je bilo treba zbrano hoditi in vsake toliko skočiti čez vodo. Ko sva šla mimo potoka, sem nad tolmunom opazila dva kačja pastirja, skoraj črna z odbleskom turkizne in vijolične. Spreletavala sta se in lovila nad temno zeleno vodo, tako lep prizor je bil, da mi je zastal korak, lahko bi ju še dolgo opazovala.
Ko sva po dolgih desetih kilometrih brez postojank prišla do vaškega bara, imenovanega Meson Don Pulpo, je nastala prava camino scena. Nabralo se nas je kakih 15, vsak je imel kakšno pomembno informacijo. Naju je najbolj pretresla ta, da je pričakovani albergo čez dva km verjetno zaprt, do naslednjega pa je še vsaj 6 km. Naročila sva pivo in tortillo franca (pečeno jajce v kruhu), dobila sva dve ogromni, zato sva eno pospravila v nahrbtnik.
Prva sva nadaljevala pot in zgrešila odcep za albergo v Portelli (ki je morda zaprt). Ko sva se tega zavedela, sva brez besed nadaljevala pot. Nikoli noben od naju ne stoka, kadar je težko. Ta skupna lastnost na poti (in v življenju) zelo prav pride. V bistvu je camino dobra vaja v tem, da mirno sprejmeš vsako situacijo, ki je ne moreš spremeniti.
Do alberga v vasi Cruceiro 5 km pred Caldas de Reis sva prišla močno utrujena. V dveh sobah so bili 3 stanovalci, receptorja ni bilo. Po tušu in pranju sva sedla ven na klopco in preverila zaloge. Ni slabo: razdelila sva si tortillo in naredila lonec limonade (zadnja limona iz zaloge). Lonec zato, ker je bila v kuhinji to sploh edina posoda.
Kasneje je prišlo še veliko romarjev, vsak je prikolovratil po svoje. Govorila sva z Nemcem Tomasom, ki je sedmič na caminu, tudi via De la Plata je že prehodil.
Tu je zelo mirno, tišina, smo na vasi. Tako mirno, da tudi internet zaenkrat ne dela. Gotovo pa se bo dobro spalo.

Puščica in stilizirana školjka

Na morju smo.

Trg lena v Pontevedri

Arcade, reka Verdugo

Arcade, z balkona hotela Isape

Senčnata pot