lep dan: Arcade

31. maj 2012

30. maj: Arcade - Cruceiro

Danes sva prišla v nov časovni pas, no, dejansko sva vstopila vanj že ob prestopu meje, a sva do danes zjutraj, ko naju je končno presvetlilo, koliko je ura, živela še po starem. Ko sva ob 7.30 (po najino) korakala skozi mesto, so se nekateri bari ravno začeli odpirati. Presenečena nad zgodnjim vstajanjem Špancev sva šla na kavo in za povrh dobila še kolaček in pouk o pravi uri, torej 8.30.
Spustila sva se dol do reke Verougo, prečila kamniti most in se začela strmo vzpenjati na hrib Canicouvo. Zjutraj je bilo še precej hladno, a se nikoli preveč ne oblečeva, ker se pot praviloma najprej vzpne v hrib in tudi tokrat sva se hitro zelo ogrela, tako da sva se kar razveselila vodnjaka, da sva se lahko odžejala. Malo naprej pa še nemškega para, ki je ravno pospravljal zajtrk. Potožila sta, da sta se včeraj vrnila v hotel daleč nazaj, a to so pač camino izkušnje.
Danes sva ves dan hodila gor in dol, a sva bila v dobri kondiciji, zato se niti nisva prav pogosto ustavljala. V pokrajinsko prestolnico Pontevedra, ki je kar veliko mesto, sva prišla okrog poldne, iz predmestja v center sva hodila dobre pol ure.
Mestno središče je zelo simpatično, številne arkade, majhni trgi, vsepovsod lokali, kjer posedajo domačini in turisti. Tudi midva sva si vzela kar precej časa za ogled in počitek, na Praca Lena, ki je eden manjših trgov, zato pa ga obkroža kar pet majhnih restavracij pod arkadami, sva v eni od njih naročila solato in kozarec vina. Kar še bi sedela, prav prijetno je bilo, a naju je čakala še dolga pot.
Dolga, a zato izredno lepa. Steza se je vila skozi gozd z gosto senco, skale ob robu poti so bile obrasle z mahom, vsakih nekaj deset metrov je prek steze pritekel studenček, ravno toliko, da je bilo treba zbrano hoditi in vsake toliko skočiti čez vodo. Ko sva šla mimo potoka, sem nad tolmunom opazila dva kačja pastirja, skoraj črna z odbleskom turkizne in vijolične. Spreletavala sta se in lovila nad temno zeleno vodo, tako lep prizor je bil, da mi je zastal korak, lahko bi ju še dolgo opazovala.
Ko sva po dolgih desetih kilometrih brez postojank prišla do vaškega bara, imenovanega Meson Don Pulpo, je nastala prava camino scena. Nabralo se nas je kakih 15, vsak je imel kakšno pomembno informacijo. Naju je najbolj pretresla ta, da je pričakovani albergo čez dva km verjetno zaprt, do naslednjega pa je še vsaj 6 km. Naročila sva pivo in tortillo franca (pečeno jajce v kruhu), dobila sva dve ogromni, zato sva eno pospravila v nahrbtnik.
Prva sva nadaljevala pot in zgrešila odcep za albergo v Portelli (ki je morda zaprt). Ko sva se tega zavedela, sva brez besed nadaljevala pot. Nikoli noben od naju ne stoka, kadar je težko. Ta skupna lastnost na poti (in v življenju) zelo prav pride. V bistvu je camino dobra vaja v tem, da mirno sprejmeš vsako situacijo, ki je ne moreš spremeniti.
Do alberga v vasi Cruceiro 5 km pred Caldas de Reis sva prišla močno utrujena. V dveh sobah so bili 3 stanovalci, receptorja ni bilo. Po tušu in pranju sva sedla ven na klopco in preverila zaloge. Ni slabo: razdelila sva si tortillo in naredila lonec limonade (zadnja limona iz zaloge). Lonec zato, ker je bila v kuhinji to sploh edina posoda.
Kasneje je prišlo še veliko romarjev, vsak je prikolovratil po svoje. Govorila sva z Nemcem Tomasom, ki je sedmič na caminu, tudi via De la Plata je že prehodil.
Tu je zelo mirno, tišina, smo na vasi. Tako mirno, da tudi internet zaenkrat ne dela. Gotovo pa se bo dobro spalo.

Puščica in stilizirana školjka

Na morju smo.

Trg lena v Pontevedri

Arcade, reka Verdugo

Arcade, z balkona hotela Isape

Senčnata pot

29. maj 2012

29. maj: Porrinho - Arcade

Prav zdaj je začelo biti v zvoniku male cerkvice Santiago, preko katere z balkona najvišjega nadstropja hotela Isape gledava dol na mesto Arcade vse do zaliva, nad katerim se spreletavajo galebi; to je prizor (tudi zvočni), ki ga ne pozabiš in te ogreje celo v kakšni mrzli zimi.
A gremo na začetek današnjega dne.
Ob 6. uri zjutraj so prvi vrečkarji (prosim, nikoli ne dajte svojih stvari v šumeče vrečke, do sostanovalcev so humanejše take iz blaga) začeli pakirati za odhod in naš internat, oprostite, albergo je oživel. V postelji, v kateri se je dobro spalo, ker je bilo ponoči čisto mirno, sva ostala do zadnjega, nato pa brez zajtrka odšla že ob 7. uri.
Našla sva bar, edinega, ki je bil že tako zgodaj odprt, spila čaj, poleg so prinesli churose (ocvrte palčke listnatega testa, sladkane). V Španiji sploh ni treba naročati hrane, ker ob pijači vedno kaj prinesejo, pa še presenečenje za povrh, ker nikoli ne veš, kaj boš dobil. Midva vse poskusiva, kar prinesejo.
Potem pa v hrib, kam pa drugam. Bilo je še hladno, megla se je vlekla po dolini in nas ovijala v neviden plašč. Kot polž zlezeš noter v svojo hiško, noge se kar same premikajo, misli pa dremljejo in počivajo v pričakovanju dogodkov novega dne. Gledala sem hiše, ki so vse po vrsti zgrajene iz velikih granitnih blokov nedoločene sivo rožnate barve. Tudi balkoni in ograje okrog hiš so iz enakega materiala. Videti je trdno grajeno, za večno, a tako dolgočasno. Kako pogrešam prijazne, čeprav načičkane portugalske hiše, obdane z zelenjem in rožami. Pogrešam tudi zlizane pločnike iz malih belih granitnih kock. Pogrešam celo črko š, tukaj se sliši vse mehkeje, servesas namesto servežaš, na primer. No, se bomo že navadili.
V Cafe Flora (zelo simpatičen barček) na Concello de Mos, ki je zadnji pred vzponom, sva šla na kavo (in košček kolača po volji natakarja). Zbrali smo se vsi, ki smo danes na poti. Nekateri so že pili pivo, gledala sem, kako je barman vzel kozarce iz zamrzovalnika in v orošene nalil točeno pivo. Zaželela sem si, da bi mi bilo dovolj vroče, da bi mi zapasalo prav takšno pivo.
Ko smo v soncu nadaljevali pot navkreber, ni bilo treba dolgo čakati na pravo žejo, le piva takrat ni bilo v bližini. Zato pa sva se lahko odžejala ob vodnjaku in ohladila pod palmo. Pot je bila dolga, a ne preveč strma, zato pa smo šli navzdol kot po lestvi, precej navpično.
V Redondelo, kjer sva nameravala sprva prespati, sva prišla tako zgodaj, da na spanje še ni bilo niti za misliti, zato pa je bil pravi čas za dolgo pričakovano pivo. Spila sva ga dva kozarca, ker nama je stregla nasmejana gospa, ki naju je malo spominjala na Piko. K pivu je prinesla tortillo, v lokalu so imeli wi-fi, tako je urica minila mimogrede, nato pa sva polna moči nadaljevala pot proti 7 km oddaljenemu mestu Arcade.
Pot je bila lepa, navkreber, a skozi senčnat gozd. Z vrha je bil lep razgled na - jezero? Neee! Na morje, ki se z globokim zalivom zajeda v celino.
Morje na obzorju naju je kar neslo dol s hriba in nato skozi mesto vse dol do zaliva, kjer naj bi bilo (po najino) zanesljivo kakšno prenočišče. Za nama pa Gisele in Bernhard, ki se naju zadnje dni nekako držita, čeprav sta zadnjič razlagala, da ne zmoreta, a sta kar vztrajna.
Doli ob morju se je izkazalo, da prenočišča tam ni, zato se je nemški par razočaran takoj obrnil nazaj v breg, midva pa sva zavila v bližnji bar na pivo in razmislek. Prijazni lastnik nama je predlagal hotel Isape ter narisal natančen načrt, kako se pride do njega.Res je na vrhu hriba, a zato s prekrasnim razgledom.
Ko se je izkazalo, da ima najina hotelska soba "jedilnico" (balkon) z najlepšim razgledom, sva se odločila pripraviti piknik kar v sobi oziroma na balkonu.
V trgovini, kamor sva šla po hrano in pijačo, je simpatična gospa Almudena vse artikle, ki nama jih je prodala, hvalila, da so bueno, na koncu nama je kot bueno prodala tudi svoje domače vino, ki sva ga zlila v lijak, ker je bilo tako zanič. Zato pa sva jo na njeno željo fotografirala, ker se je pohvalila, da sta ji dve Nemki že poslali fotografijo, ki sta jo naredili v njeni trgovini. To željo (prvi del) sva ji rada izpolnila. Kupovanja vina pri njej pa ne priporočava.
F je danes komentiral, da je njegovo ozadje "first foto star" tega bloga. Ja, kako ne bi bilo, če pa je v središču mojega pogleda, ne?