 |
| Berat ob reki Osumi |
Zapustiti toplo morje je lažje, ker se bova vsaj še nekajkrat namočila vanj v tem tednu, res da ne v Tirensko, a tudi Jadransko ima številne čare. Zjutraj pred odhodom, ko ni bilo na plaži še prav nikogar, sva šla še na eno dolgo plavanje, to pa.
Iz Dhermija se po serpentinah dvigneš v zelo kratkem času na tisoč metrov, razgled na morska prostranstva je fantastičen. Na vrhu rastejo visoke pinije in drugi iglavci, meni se je zdelo, da je zdravje že v zraku, zato sva si vzela čas za eno dolgo kavo. Na vrhu in še ob spustu na drugo stran je nacionalni park, ki ga imajo obiskovalci, kot kaže, kar radi, ker se restavracije vrstijo druga za drugo.
Cesta na drugi strani poteka tik ob morju, hoteli so skoraj drug ob drugem, a plaže so v tem času povsem prazne. V mestu Vlorë sva natočila bencin, hkrati pa kupila še novo plinsko bombo, staro odsluženo pa pustila kar tam. Torej si prihodnja jutra lahko spet kuhava čaj!
Z dobre ceste sva zavila na malo slabšo proti mestu Berat, ki je pod zaščito Unesca. Ob široki, blatni reki Osumi, se staro mesto dviguje na obeh bregovih strmo v hrib. Na vrhu je trdnjava, do katere nisva šla, sva se pa sprehodila po mirnih, ozkih ulicah, tlakovanih s kamenjem, na levem bregu Osume. Hiše počasi popravljajo, ohranjajo prvoten videz. Tudi star most so obnovili v enaki obliki, kot je bil, preden ga je pred desetletji odnesla poplava. Danes je reka precej nizka in globoko spodaj pod mostom, ribiču, ki je stal v njej in metal mrežo, je bila komaj do kolen.
Kosilo sva pojedla v tradicionalni restavraciji ob mošeji (polnjene paprike brez in musako z mesom, oboje dobro, poleg so postregli solato, kar pomeni na večje kose narezano nezačinjeno zelenjavo; takšno imam najraje), lokal so priporočili na turističnem uradu, ko sem jih vprašala, kam oni hodijo jest in ne kam pošiljajo turiste. V en glas so se odločili prav za ro restavracijo (pozabila ime).
Iz Berata sva se odpeljala proti Draču oz. Durresu po albansko. Mesto je natrpano z nebotičniki vse do plaže, tako da ob morju sploh ni ceste, pač pa ima verjetno vsak nebotičnik/hotel svojo plažo. Poiskala sva kamp, ki sta ga priporočila Mariborčana, bil je povsem prazen. Cena 8€, tuširanje s toplo vodo je mogoče v hotelu za dodaten 1€/osebo. Soba v hotelu stane 20€, dogovorili smo se za 17, tukaj se hotelov namreč kar tare, večina je praznih, sezona je končana. Pred spanjem sva šla na en dolg sprehod ob obali, sončni zahod vključen, potem pa smo se kako uro skupaj s hotelsko uslužbenko trudili, da smo "ubili" preglasen ventilator v kopalnici, ki se ga na noben način ni dalo ugasniti ali vsaj utišati. Bilo je zelo zabavno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar