Greve in Chianti, Siena

Zadnje dni se predvsm posvečava krajem, kjer sva bila že večkrat, hodiva po svojih sledeh, kot se reče. Chianti, Siena... sami lepi spomini.

Pa še nekaj besed o kampu oz vasi Hu Norcenni Girasole Village, ki ima svoje dobre in slabe strani. Več je dobrih. Kamp je ogromen, na vsaki strani je večji bazenski kompleks, dovolj je restavracij, trgovin itd. Hišic je vsaj 1500 (midva sva imela št. 1207), razporejene pa so tako, da imaš kljub velikemu številu dokaj dober občutek zasebnosti. Oprema hišice je nova, čistoča odlična. Slaba stran pa je, da leži kompleks na zelo razgibanem terenu, sami klanci. Pa še slabo so označena številna križišča poti, tako da brez avta gobanje po kompleksu ni udobno. Večerni sprehod po kampu naju je utrudil skoraj kot obisk kakega mesta.

Dopoldne sva se prek pokrajine Chianti odpravila proti Sieni, dobro uro vožnje je do tja. Ustavila sva se v vasi Greve in Chianti, ki se je razvila v pravo turistično mestece. Trg je zdaj obkrožen z lokali, pod arkadami se vrstijo trgovinice, bari in gostilne. Zelo prijetno je. Pa še sodelici za kavo sva končno našla, ki sta za silo v redu. Res sta pol manjši, kot sta bili originalni, a zdaj se tako in tako pije bolj kratke kave. Vseeno sva bila vesela, ko sva ju našla. Otročje, a kaj hočemo, tako je z nami "starci".

V Sieni je tako kot v vseh turističnih krajih problem parkiranja. Spomnila sem se, da sva pred leti že parkirala v podzemni garaži prav pod centrom mesta. Tudi tokrat sva našla eno od takih parkirišč pri Porta Ovile, a klancu se nisva ognila. Siena je polna turistov, v vsakem letnem času. Najhujša gneča je seveda v času Palia (konjske dirke) dvakrat letno (2. julija in 16. avgusta), ko je mesto prenatrpano z obiskovalci. Tudi midva sva pred leti štiri ure stala na istem mestu pod sončno pripeko, da sva doživela 90 sekundno konjsko dirko desetih konjev z jezdeci, ki zastopajo posmezne kontrade v mestu. Takrat je zmagal konj, ki je zastopal kontrado Giraffe.

Na trgu Il Campo sva kot navadno sedla pred eno od številnih gostilnic na približno isti lokaciji kot vedno, na zgornjem delu trga, od koder je lep razgled na vse, kar se na veliki poševni ploščadi dogaja. Naročila sva solato in kozarec vina. In uživala. Ne znam povedati, kaj naju vedno znova pripelje na ista mesta, v Sieni na primer prav na to lokacijo. 

Vračala sva se po drugi poti preko Radda in Chianti in Lucolena, izbrala sem zelo stranske ceste (krajše?!?), brez prometa a dokaj neznane. Vozila sva se mimo razsežnih vinogradov in oljčnikov, vse je zelo skrbno obdelano, čeprav je hiš (in ljudi?) zelo malo. Spraševala sva se, kakšno je življenje na teh dokaj osamljenih posestvih. Po moje lepo. Dela je veliko, gotovo kljub strojem ni lahko, saj je vse v bregovih. A narava je prelepa.

Po vrnitvi sva se šla še malo namakat oz. plavat v enega od bazenskih kompleksov, ki se žal zaprejo prezgodaj že ob 18. uri. Zvečer pa posedela preh hišico in se pogovarjala o preteklih treh tednih. Hitro so minili.

Palio

Arezzo, Figline Valdarno

 Oz Orviteta proti severu sva se najprej peljala po avtocesti, ki sva jo zapustila v smeri Arezza. Spet eno od mest, v katero hodiva kar naprej, kadar sva kje v bližini. Seveda se je mesto v času od prvega obiska pred kakšnimi 18 leti  popolnoma spremenilo, iz mesteca je postalo veliko mesto. A nekatere stvari vseeeno ostajajo nespremenjene, še posebej nama je pri srcu Piazza Grande. Nekaj prizorov  filma Življenje je lepo (La vita e bella) je bilo posnetih prav na tem trgu. Pozdrav "Buongiorno principessa" iz tega filma pa je izraz čiste radosti in veselja in ljubezni in vsega lepega. Obstajajo  lepe stvari v življenju, ki niso pogojene z objektivnimi okoliščinami, pač pa jih ustvarjamo sami. Ali pa ne. Stvar odločitve. No, brez filozofiranja, Piazza Grande je objektivno eden najlepših trgov v Italiji. Morda tudi na svetu.

Po navadni cesti sva nadaljevala pot do Montevarchi in naprej v Figline Valdarno, od koder se cesta vzpne v hribovje Chiantija. Dve noči bova v mobilni hišici ogromnega kampa Hu Norcenni Girasole village, ki ima prek 1500 mobilnih hišic, dva ogromna bazenska kompleksa itd. K sreči je najina hišica prav na robu med zelenjem, le od daleč se sliši vrvež počitnic. Kamp ni na ravnini pač pa je preplet nešteto poti gor in dol, povsem nepregeden in neobvladljiv. Še z avtom sva komaj našla bazene, nazaj grede pa sva se skoraj izgubila. K sreči je najina mikro lokacija odlična. Hišica je opremljena s posodami, ki imajo še etikete (povsem nove so), pa tudi sicer je udobje pogojeno z veliko teraso. Čista tišina je. In mir.

Montefiascone, Orvieto

 Saj ne vem, ali pišem to za dva ali tri dni nazaj, a tako pač je, ko se potovanje bliža koncu in že vidiš pot domov.

Iz Pozzuolija sva se namenila peljati v enem kosu vse do Orvieta, ne da bi šla po avtocesti, in to se je kar dobro posrečilo. Prometa je bilo solidno malo, Nekaj časa sva sledila obali, zatem pa se pomaknila v notranjost. Pokrajina levo in desno je postala nekakšna umetna vrtnarija, tople grede, vse v polivinilu. To je pač sodobni način pridelovanja zelenjave in sadja, a upam, da vsi, ki vrtnine še pridelujeo na naraven način, ne bodo  obupali. Bravo Goran&Co., da vztrajaš na svoji dobri poti pridelovanja zelenjave!

Mimo Rima se je promet zgostil, nekaj časa sva se vozila po avtocestnem ringu in ga zapustila v smeri Civitavecchie, kjer sva se obrnila na sever proti jezeru Bolsena, ob katerem leži Montefiascone. Tu sem načrtovala večji postanek in nisem se zmotila. Mestece čepi na vzpetini nad jezerom, danes je zgledalo pozabljeno od vseh, skoraj nisva srečala žive duše. Na vrhu je katedrala z lepo kupolo, desno pa se vzpenjajo stopnice na Rocca dei Papi, nekdanja papeževa poletna rezidenca. Začela sva se vzpenjati, se do vrha večkrat ustavila, ... ker stopnic ni malo. V cerkvici na vrhu se je izkazalo, da je to nekakšna romarska pot, ta pa seveda mora biti naporna, da doseže učinek. Na vrhu le lep park in razgled vse naokrog po dolini. V kleti papeževe palače, ki je zaprta, je enoteka, pred vrati ob obzidju ima nekaj miz, od koder je lepo videti jezero Bolsena. Pravi blažen mir in ena od točk, ki bi jih vzel s seboj, če bi lahko. Tod se da poskusiti vino Est!Est!!Est!!! in številna druga. Odločila sva se za prvo, o katerem kroži legenda. Papež je pred selitvijo na poletno rezidenco poslal sla, ki je izbiral prostor bivanja, eden od kriterijev naj bi bil dober vinski okoliš. Papež je slu naročil, naj pošlje kratko sporočilo Est!, (s klicajem), ko bo našel dobro vino. Iz Montefiasconeja je sel poslal tole sporočilo: Est!Est!!Est!!! in tako si je papež tod osnoval letno rezidenco. Kakorkoli, nama so prinesli v pokušino odlično vino, dobro ohlajeno in lepo postreženo. Čisti užitek! 

V Orvietu sem našla apartma ob vznožju mesta, lastnik nama je razlagal, kje se po bližnjici pride na vrh. Pot je skoraj navpična. K sreči po novem vozi na vrh tudi kabinska vlečnica, s končne postaje pa z isto vozovnico pelje tudi avtobus vse do Duoma. V Orvietu sva bila prvič leta 1976, s skupino smo peš prišli na vrh, pokušali vino (Est!Est!!Est!!) v enoteki na glavnem trgu in zatem veseli nadaljevati pot proti Rimu. Kasneje sva še nekajkrat obiskala Orvieto, se vsakič ustavila v istem lokalu, enkrat nad njim tudi prespala in ob enem teh obiskov v trgovini na trgu nabavila dve skodelici za kavo (Daniela in Francesco). 

Ljudje smo včasih malo čudni. Kar nam je všeč, naj bi ostalo nespremenjeno, kar nam ni, pa naj se spreminja. Žal ni tako. "Najin" lokal v Orvietu še obstaja, tudi kovinska tabla pred njim, da ponunajo vino Est!Est!!Est!!! v pokušino. Pa ga ne, lahko kupiš celo steklenico, dva kozarca pa ne. Zdaj je to navaden bar, dobiš Orvieto Clasico (5 evr/kozarec) ali kakšno drugo. 

Nekdanja trgovina s keramiko je postala gostilna, keramične trgovine nižje v mestu pa prodajajo enake pisane izdelke kot povsod po Toskani. Skodelic z imeni ni več. 

Katedralo so nama pred nosom zaprli. Za hip sva vstopila pri izhodnih vratih. Vedno jo vidiva samo od zunaj , res je lepa črtasta, notranjosti pa do zdaj še nisva vdela. 

Precej se je ohladilo, tudi v dolino sva se vrnila s kabinsko žičnico. 

Est!Est!!Est!!!

Neapelj

 Neapelj je veliko mesto, včasih na slabem glasu zaradi kriminala (enako kot večina velikih mest), zato sem bila malo negotova, kako ga bova doživela. Strah je bil povsem odveč, niti za trenutek se nisem počutila kakorkoli ogroženo.

Parkirala sva v pristanišču v Pozzuoliju, povsem blizu postaje metroja. Cena za prevoz v center Neaplja na postajo Montesanto je 2,2 evra/osebo za eno smer. Montesanto je v bistvu zadnja postaja te proge. Vlak, ki je čisto soliden, čist, vozi slabe pol ure, delno pod zemljo, delno po vrhu. Večina potnikov je nosila maske. Nekateri jih nosijo tudi zunaj. Zaposleni po lokalih in v trgovinah imajo maske skoraj brez izjeme.

Od postaje na hribu sva se spustila navzdol in že bila v vrvežu cestne tržnice. Prodajali so sveže ribe, školjke, sadje in zelenjavo, vse je na pulici, živila polivajo z vodo, da ohranjajo svežino. Vmes so mize, kjer nekateri jedo, prodaja se tudi vse mogoče druge artikle, tako da je mešanica zelo pestra in živahna. Prodajalcev je veliko, kupcev še več, največ pa zijal, ki nič ne kupijo, pač pa samo postopajo in gledajo. Ta ulica se zlije na glavno cesto, od katere se odcepi široka cona za pešce. Nekaj časa sva se sprehajala, ena od stranskih uličic vodi do kapelice Maradone. Res je, pokojni nogometaš Maradona, ki ga v Neaplju slavijo po božje, ima tukaj svojo kapelico, v kateri je nekaj njegovih relikvij, lasje in ne vem, kaj še. Nisva si je šla pogledat. Zato pa sva ob strani tega sprehajališča sedla v nek lokal in se čudila množicam, ki so so valile v obe strani. Vse mogoče tipe in situacije pridejo mimo. K sosednji mizi sta sedli dve ženski, ki sta imeli hrano s seboj, kar natakarju seveda ni bilo všeč, zato sva bila priča živahni debati, da ne rečem prepiru. Zmagali sta ženski.

Neapelj je mešanica revnih predelov, umazanije in skromnih bivališč ter bogatih palač in širokih trgov, tudi razkošnih trgovin. Vse se meša in ni zelo jasne meje, kam kdo paše, kar je kar simpatično. Vsepovsod pa se ponuja hrana, razne slaščice, sendviči, morski sadeži, vse mogoče. Meni je bila ta mešanica kar všeč. 

Po vrnitvi v Pozzuoli sva se naivno odpeljala na konec polotoka Bocoli, ki ga zemljevidu izgleda kot nekakšen Kamenjak s plažami vse naokoli. Do neke mre je res tako, le da so plaže peščene, plačljive, ograjene, na njih pod dežniki ležijo kopalci drug ob drugem, da ne rečem drug na drugem, taka gneča je bila danes. Natrpana parkirišča so precej stran, vsepovsod se drenjajo ljudje in avtomobili. Veselje do kopanja naju je kar hitro minilo, tako da sva se po krožnem avtomobilskme izletu raje vrnila na svoj hotelski balkon. Zvečer je bil kar lep sončni zahod.

Mislim, da bom svoj kopalni prostor pod borovci na Kamenjaku še bolj cenila kot doslej.