Neapelj

 Neapelj je veliko mesto, včasih na slabem glasu zaradi kriminala (enako kot večina velikih mest), zato sem bila malo negotova, kako ga bova doživela. Strah je bil povsem odveč, niti za trenutek se nisem počutila kakorkoli ogroženo.

Parkirala sva v pristanišču v Pozzuoliju, povsem blizu postaje metroja. Cena za prevoz v center Neaplja na postajo Montesanto je 2,2 evra/osebo za eno smer. Montesanto je v bistvu zadnja postaja te proge. Vlak, ki je čisto soliden, čist, vozi slabe pol ure, delno pod zemljo, delno po vrhu. Večina potnikov je nosila maske. Nekateri jih nosijo tudi zunaj. Zaposleni po lokalih in v trgovinah imajo maske skoraj brez izjeme.

Od postaje na hribu sva se spustila navzdol in že bila v vrvežu cestne tržnice. Prodajali so sveže ribe, školjke, sadje in zelenjavo, vse je na pulici, živila polivajo z vodo, da ohranjajo svežino. Vmes so mize, kjer nekateri jedo, prodaja se tudi vse mogoče druge artikle, tako da je mešanica zelo pestra in živahna. Prodajalcev je veliko, kupcev še več, največ pa zijal, ki nič ne kupijo, pač pa samo postopajo in gledajo. Ta ulica se zlije na glavno cesto, od katere se odcepi široka cona za pešce. Nekaj časa sva se sprehajala, ena od stranskih uličic vodi do kapelice Maradone. Res je, pokojni nogometaš Maradona, ki ga v Neaplju slavijo po božje, ima tukaj svojo kapelico, v kateri je nekaj njegovih relikvij, lasje in ne vem, kaj še. Nisva si je šla pogledat. Zato pa sva ob strani tega sprehajališča sedla v nek lokal in se čudila množicam, ki so so valile v obe strani. Vse mogoče tipe in situacije pridejo mimo. K sosednji mizi sta sedli dve ženski, ki sta imeli hrano s seboj, kar natakarju seveda ni bilo všeč, zato sva bila priča živahni debati, da ne rečem prepiru. Zmagali sta ženski.

Neapelj je mešanica revnih predelov, umazanije in skromnih bivališč ter bogatih palač in širokih trgov, tudi razkošnih trgovin. Vse se meša in ni zelo jasne meje, kam kdo paše, kar je kar simpatično. Vsepovsod pa se ponuja hrana, razne slaščice, sendviči, morski sadeži, vse mogoče. Meni je bila ta mešanica kar všeč. 

Po vrnitvi v Pozzuoli sva se naivno odpeljala na konec polotoka Bocoli, ki ga zemljevidu izgleda kot nekakšen Kamenjak s plažami vse naokoli. Do neke mre je res tako, le da so plaže peščene, plačljive, ograjene, na njih pod dežniki ležijo kopalci drug ob drugem, da ne rečem drug na drugem, taka gneča je bila danes. Natrpana parkirišča so precej stran, vsepovsod se drenjajo ljudje in avtomobili. Veselje do kopanja naju je kar hitro minilo, tako da sva se po krožnem avtomobilskme izletu raje vrnila na svoj hotelski balkon. Zvečer je bil kar lep sončni zahod.

Mislim, da bom svoj kopalni prostor pod borovci na Kamenjaku še bolj cenila kot doslej.

Pompeji

 Nikoli ne reci nikoli. Ko sva se vozila v Pietre po serpentinah v hrib in se srečevala z nepregledno kolono nasproti vozečih, sva rekla, da po tej cesi ikoli eč. Pa vendar sva jo izbrala za nadaljevanje poti v Pompeje in naprej v Pozzuoli. Izkazalo se je za dobro odločitev, ker je bila tokrat prazna in sva prišla v Pompeje mimogrede. Malo sva se lovila okrog parkinga in tako sva v mesto ruševin, ki so jih izkopali iz vulkanskega pepela Vezuva, ki ga je zasul eta 79, vstopila v času najhujše vročine. 

Pompeje si večinoma ogledujejo skupine turistov, ki se nagnetejo pred vsakim na pol obnovljenim domovanjem nekdanjega Pompejanca in poslušajo zgodbe vodiča o življenju v tej hiši. Resnične ali izmišljene, a v opoldanski pripeki so poslušalci predvsem iskali senco, zato smo se gnetli po ozkih ploćnikih tik ob zidovih. Ne vem, zakaj niso izkopali še nekaj uličnih počivališč, gotovo so jih imeli tudi v 1. stoletju n.š. Kot se da videti iz vsega, kar so že rešili izpod kamenja in pepela, niso živeli kaj dosti drugače kot danes. Nekateri so bili bogati, drugi revni, imeli so vsakdanje potrebe in radosti. Nenaden izbruh jh je presenetil, da so otrpnili v času. Človeške figure v muzeju so prav presunljive. 

V celotnem obzidju ruševin sva naletela na en vodnjak s tekočo vodo, zato sva se prav razveselila senčnega vrta pod košato glicinijo prav blizu arheološkega najdišča. Mrzlo pivo in malica hitro povrnejo energijo! 

Mimo Neaplja sva se peljala po obvoznici do Pouzzolija, ki je sicer samostojno mesto, a praktično spojeno z Neapljem, ki menda šteje že tri milijone prebivalcev. Malo sva se lovila z iskanjem lokacije rezerviranega hotela, ki ima dve imeni in dva naslova. In dva pogleda: po eni strani je čisto ok, soba solidna, po drugi pa je hotel v prenovi. Balkon z lepim razgledom na morje in sončni zahod je v fazi beljenja, enako razgledna terasa z ležaniki, kar me je pritegnilo v ponudbi. A ni problema, sva kar prilagodljiva.

Zvečer sva se odpeljala v center Pouzzolija, pravzaprav v pristanišče, dobre četrt ure je z avtom. Še najmanj toliko časa sva porabila, da sva našla prosto parkirno mesto. Poiskala sva postajo metroja in se pozanimala za prevoz do Neaplja, kar imava v načrtu za jutri.

Veliko domačinov, tudi z majhnimi otroki, se je sprehajalo po mestu in posedalo po lokalih. Prijetno je bilo. Cene hrane in pijače, tudi oblačil v izložbah, so zelo zmerne, da ne rečem nizke. Morski sadeži v škrniclju, postreženi na poseben način, pa so bili tudi zelo okusni. Za povrh sem dobila aperolspric, tako da vsaj vem, kakšen je. Tukaj ga množično naročajo.